Jedro

Tožba je bila zavrnjena, ker je tožena stranka v zvezi z napotilom sodišča v prejšnjem upravnem sporu prejela manjkajoče soglasje (poleg zemljiškoknjižnega izpiska) solastnikov investitorju za gradnjo objekta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je s sodbo z dne 18.2.1993 ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 25.8.1992, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Sekretariata za urbanizem in varstvo okolja občine z dne 12.6.1992, s katero je navedeni prvostopni organ izdal investitorju (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) lokacijsko dovoljenje za legalizacijo prizidka k obstoječi stanovanjski hiši, namenjenega opravljanju gostinske dejavnosti - okrepčevalnico, za postavitev ograj in za ureditev parkirišča na zemljišču parc. št. 336/4, pod tam navedenimi pogoji. Sodišče je ugotovilo, da v upravnih spisih ni soglasja solastnikov prizadeti stranki za izgradnjo navedenega objekta. Niti prvostopni organ niti tožena stranka v podatkih in listinah v upravnih spisih nista imela podlage za sklepanje, da je prizadeta stranka v skladu z določbo 53. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor izkazala, da je upravičena razpolagati z navedenim zemljiščem, ki je predmet posega. Po presoji sodišča pa je tožena stranka v citirani odločbi z dne 25.8.1992 v zvezi z vplivom navedenega objekta na ostale dejavnosti, z oblikovanjem in lego objekta, z upoštevanjem poprejšnjega sanitarnega soglasja, po katerem objekt ne bo ogrožal okolja, ter v zvezi s skladnostjo lokacijske dokumentacije s pogoji iz odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto M 11 D. dala pravilne razloge in upravičeno zavrnila pritožbene razloge tožnikov v zvezi s hrupom, ki sta jih ponovila v tožbi. Po mnenju sodišča ti razlogi tožene stranke v navedeni odločbi imajo svojo podlago v materialnih predpisih in v podatkih in listinah v upravnih spisih. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v ponovnem postopku na podlagi citirane sodbe z dne 18.2.1993 zavrnila pritožbo tožnikov proti citirani prvostopni odločbi z dne 12.6.1992. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 2. odstavka 54. člena in 55. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 39/86 ter Uradni list RS, št. 36/90, 48/90 in 3/91) in določbe 7., 14. - 17. in 22. člena odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto M 11 D. (Uradni list SRS, št. 3/88), z navedbo, da navedeni objekt leži v morfološki enoti 2 A/2. Iz poprejšnjega sanitarnega soglasja z dne 2.6.1992 izhaja, da objekt ne bo ogrožal okolja. Lokacijska dokumentacija z dne 21.4.1992 in dopolnitev te dokumentacije z dne 26.5.1992 sta po mnenju tožene stranke izdelani v skladu s pogoji iz citiranega odloka in sta sestavni del lokacijskega dovoljenja, ki v celoti povzema pogoje lokacijske dokumentacije (57. člen citiranega zakona). Investitor je tudi izkazal, da je upravičen razpolagati z zemljiščem (zemljiškoknjižni izpisek in soglasja solastnikov). Opravljanje gostinske dejavnosti je na tej lokaciji možno in dopustno, hrup pa na tem mestu že presega dovoljeno vrednost in se bo hrup prometa zaradi lokala le minimalno povečal (prognoza imisije hrupa z dne 23.5.1992). Sicer pa je po mnenju tožene stranke sama dejavnost gostinstva mirna. Glede na navedene razloge po mnenju tožene stranke tožnika nista mogla uspeti s pritožbo proti prvostopni odločbi.

Tožnika v tožbi navajata novo okoliščino, za katero menita, da bi jo sodišče moralo upoštevati, kljub izhodišču, da se prvenstveno zasleduje, ali je odločitev podkrepljena z listinami. Tako kot investitor osporavane gradnje sta tudi ona zaprosila cestno podjetje ter Mestni komite za komunalno gospodarstvo, promet in zveze za pridobitev soglasja za dovoz, to je priključek na magistralno cesto 10. Odločitev teh dveh organov je bila, da se jima ne dovoli izvedba priključka na to cesto, ker je prometna varnost na tem odseku zaradi velikih hitrosti zelo slaba. Ta odločitev je bila sprejeta na terenskem ogledu dne 8.10.1992, to je po vložitvi njune tožbe v prejšnjem upravnem sporu, tako da nista mogla to dejstvo navesti v prejšnji tožbi. Ker je nasprotoval gradnji tik ob njuni parceli št. 331/7, se vprašujeta, kako je mogoče, da je prizadeta stranka dobila soglasje za gradnjo priključka na navedeno magistralno cesto, ko ga pa ona, ki sta le nekoliko stran od te ceste, nista dobila. Mar utemeljitev, da gre za zelo prometno cesto, na kateri je prometna varnost zaradi velikih hitrosti na tem odseku zelo slaba, za odločitev o dovolitvi priključka prizadeti stranki zanju ne velja? Vprašujeta se, ali ne veljajo za vse enaki predpisi? Zato sta prisiljena takemu ravnanju ugovarjati v konkretnem upravnem postopku, v katerem lahko sodelujeta kot stranka, saj v postopku izdaje soglasja za navedeni priključek tega položaja nimata. Sklicujeta se tudi v celoti na tožbene navedbe v prejšnjem upravnem sporu glede hrupa ter nesprejemljivosti izvedene prognoze imisij. Dejansko stanje je tako, da prizadeta stranka že obratuje, čeprav za to nima dovoljenja. Zato je sedaj zanesljivo moč reči, da navedeni gostinski lokal predstavlja moteč element v okolju in da ne gre za dejavnost, ki ne bi povzročala motenj ostalim, kar predstavlja kršitev citiranega odloka, o čemer je že razpravljal svet krajevne skupnosti. Predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je morala pred izdajo soglasja za priključek na cesto ustreči številnim pogojem, in sicer glede izvedbe dostopa na glavno cesto. Pri tem je morala upoštevati in ustrezno urediti širino izhoda ter naklon, upoštevajoč vidnost, ter postaviti znak "STOP" in drugo. Šele po izpolnitvi vseh teh pogojev, so ji ustrezni organi izdali takšno soglasje. Razumljivo je, da tožnika takšnega soglasja nista dobila, saj na glavno cesto vozita brez urejenega dostopa in ne da bi bil ta dostop dovolj opazen, ali kakorkoli označen. Sama ureditev in izdelava dostopa tožnikov je bistveno slabša od njenega dostopa. Prav v tem je očitno iskati razlog, da so ji pristojne službe dale soglasje, tožnikoma pa so ga odrekle. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno. Tožba ni utemeljena.

Po 53. členu citiranega zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) mora investitor zahtevi za lokacijsko dovoljenje priložiti tudi dokazilo, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava graditi ali drugače posegati v prostor.

Po presoji sodišča je tožena stranka v ponovnem postopku razčistila okoliščino v zvezi z dokazilom prizadete stranke o razpolaganju z navedenim zemljiščem in tako odpravila pomanjkljivost, na katero jo je sodišče opozorilo v citirani sodbi z dne 18.2.1993. To je, prejela je soglasje solastnikov prizadeti stranki (19.3.1993) za gradnjo navedenega objekta. S tem je bila odpravljena navedena pomanjkljivost tako, da je pravilna ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je prizadeta stranka tudi izkazala, da je upravičena razpolagati z zemljiščem (zemljiškoknjižni izpisek in navedeno soglasje solastnikov).

Po presoji sodišča je tožbeni ugovor tožnikov glede hrupa ter nesprejemljivosti izvedene prognoze imisij neupošteven. Ta ugovor je sodišče že zavrnilo v citirani sodbi z dne 18.2.1993. Tudi tožbeni ugovor glede priključka tožnikov na cesto je po presoji sodišča neupošteven. Ta ugovor namreč ni v nobeni zvezi s konkretnim lokacijskim postopkom in izdanim prvostopnim lokacijskim dovoljenjem, pač pa je to stvar posebnega postopka. Ne glede na to pa iz podatkov in listin v upravnih spisih izhaja, da je prizadeta stranka pridobila pozitivno soglasje cestnega podjetja z dne 28.10.1991 in pozitivno soglasje Sekretariata za komunalno gospodarstvo, promet in zveze mesta z dne 12.3.1992 za gradnjo cestnega priključka z zemljišča prizadete stranke na cesto in za ureditev parkirišč. Iz tega razloga tudi ni bilo zadržkov za izdajo prvostopnega lokacijskega dovoljenja, ki zajema tudi prometno ureditev (2. odstavek točke pod I. izreka prvostopne odločbe).

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).