Jedro

Za uspešno uveljavljanje odškodninskih zahtevkov za škodo zaradi zaupanja morajo biti izpolnjene enake predpostavke kot za prodajalčevo odgovornost za stvarne napake, med drugim tudi pravočasno obvestilo o napaki. In ker je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno, da tožeča stranka ni pravočasno obvestila tožene stranke o skriti napaki na surovini (1. odst. 462. čl. OZ), tudi njen odškodninski zahtevek po 2. odst. 468. čl. OZ ni utemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v 8 dneh plačati tožeči stranki 560.767,66 EUR z zamudnimi obrestmi od 275.811,10 EUR z 8 % letno obrestno mero od 31.12.2005 do plačila, od 114.400,00 EUR z 8 % letno obrestno mero od 27.3.2003 do plačila in od 167.981,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 40.255.085,76 SIT od 27.10.2003 do 31.12.2006 konvertirane v EUR in od zneska 167.981,49 EUR od 1.1.2007 do plačila, in ji povrniti stroške postopka“. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 7.299,39 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče je zavrnitev zahtevka za vračilo kupnine v višini 167.981,49 EUR obrazložilo z nepravočasnim in nepravilnim grajanjem napake materiala. Vendar pa je tožeča stranka glede grajanja napak predlagala poleg priče M.P. tudi zaslišanje drugih prič, strokovnjakov s kemičnega in tehnološkega področja, ki so kontaktirali s toženo stranko, vendar ostalih prič sodišče ni zaslišalo in je ostalo dejansko stanje v tem delu nerazjasnjeno. Te priče bi povedale, da je poleg pisnega obvestila potekala tudi telefonska komunikacija, zato ni dvoma, da je bila tožena stranka pravočasno in pravilno obveščena o napaki ter tudi povabljena, da si stvar pregleda. Tožena stranka v odgovoru na obvestilo ni uveljavljala, da bi bilo obvestilo prepozno in da ji ni znano, na katero surovino se napaka nanaša, ampak je le zaprosila za vzorce, kar ji je bilo predano. Če bi bilo obvestilo o napaki nepravilno, kot ugotavlja sodišče, bi morala tožena stranka že v prvem odgovoru opozoriti na pomanjkljivosti. Če je tožena stranka kot prodajalec sprejela obvestilo o napaki in ga začela reševati, se ne more več sklicevati, da je bilo obvestilo nepravilno ali prepozno. Sodišče je ugotovilo, da eventuelna škoda zaradi plačila provizije 35.811 EUR in pogodbene kazni ni posledica napake v materialu, ampak v nepravilnem premeru grla predoblike A., ki je znašala 27 mm namesto 27,8 mm. Sodišče nima ustreznega strokovnega znanja o tem, ali in kako to vpliva na zastoje in škart v proizvodnji. Zaključek, da so zastoji posledica nepravilnega premera, ne pa napake v surovini, je sodišče sprejelo na podlagi nekritične ocene ugotovitev v zapisniku z dne 5.11.2003 in v dopisu tožeče stranke P. z dne 18.11.2003. Tožeča stranka posebej opozarja, da če se sodišče sklicuje na zapisnik z dne 5.11.2003 in dopis tožeče stranke P. z dne 18.11.2003, je predhodna ugotovitev sodišča o „absolutno“ prepoznem obvestilu z dne 12.11.2003 in z dne 12.12.2003 glede grajanja napake, očitno nepravilna in v nasprotju s temi ugotovitvami. Nepravilno se je sodišče oprlo zgolj na izpoved priče S.D., nepravilno pa je zavrnilo zaslišanje predlaganih prič (tudi že bivših delavcev tožeče stranke, ki niso zainteresirani za izid pravde) o istih okoliščinah glede napak materiala, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, za zavrnitev dokaznega predloga pa ni navedlo nobenih razlogov. Nepravilno je sodišče zavrnilo tudi predlog tožeče stranke za imenovanje izvedenca ustrezne stroke. Ugotovilo je, da bi morala tožeča stranka navesti, katere stroke, kar je neutemeljen očitek, in da dokaz z izvedencem ni možen, ker da je tožeča stranka ves material že predelala, kar ne drži, saj potrebni vzorci za izvedenca obstajajo. Sodišče je kršilo tudi 285. čl. ZPP, saj bi moralo poskrbeti, da se dopolnijo dokazila oz. opozoriti tožečo stranko, da bi predlagala, iz katere stroke bi bil izvedenec. Sodišče pa sploh ni obrazložilo zavrnitve zahtevka za plačilo 114.000,00 EUR iz naslova škode zaradi nabave orodja. V tem delu je zagrešilo kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka 24.6.2003 in 17.7.2003 tožeči stranki dobavila surovino Eastlon CB -602. Iz te surovine je tožeča stranka izdelala PET predforme (predoblike) za napihovanje plastenk za svojega naročnika, družbo P. d.d. Od te družbe je tožeča stranka 11.8.2003 in 18.8.2003 prejela reklamaciji, ker so se pojavile težave v proizvodnji v zvezi s temi predformami. Tožeča stranka je skupaj s P d.d. poskusila ugotoviti vzrok težav in je sprva menila, da je za napake krivo orodje. Zatem je toženi stranki poslala dopis z dne 12.11.2003, s katerim jo je nasplošno obvestila, da je s strani svojega kupca prejela reklamacijo za dobavljene PET predforme, določno reklamacijo pa ji je posredovala šele z dopisom z dne 12.12.2003. Glede na takšne ugotovitve je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka zatrjevanih skritih napak na surovini, z dopisom z dne 12.12.2003 (v katerem je šele določneje, torej v skladu s 1. odst. 464. čl. Obligacijskega zakonika, OZ, opisala napako), ni grajala pravočasno (tj. nemudoma po ugotovitvi njenega obstoja, tako kot določa 1. odst. 462. čl. OZ), četudi bi se štelo, da je lahko šele v novembru 2003 ugotovila, da naj bi napaka na dobavljenih artiklih izvirala iz surovine tožene stranke, ob tem, da je sama reklamacijo od P. d.d. prejela že v avgustu 2003. Kolikor sedaj tožeča stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da je glede grajanja napak predlagala poleg priče M.P. tudi zaslišanje drugih prič, ki so kontaktirale s toženo stranko, vendar pa sodišče prve stopnje njenemu predlogu ni sledilo, ta očitek ni utemeljen, saj pritožnica niti ne pove konkretno, kdaj znotraj prej navedenih časovnih okvirov naj bi potekala zatrjevana telefonska komunikacija med pričami in toženo stranko, in predvsem s takšnimi trditvami ne more izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da grajanje (skritih) napak ni bilo opravljeno nemudoma. Ni pomembno, kakšno je bilo stališče tožene stranke do prejetega obvestila o napakah, ni bila njena dolžnost, da v odgovoru na obvestilo tožeče stranke uveljavlja njegovo nepravočasnost ali nepravilnost, kot to meni pritožnica, saj zakon tega ne določa. Tudi ne drži, da naj bi tožena stranka sprejela obvestilo o napaki in ga začela reševati, sodišče prve stopnje kaj takega ni ugotovilo, tožeča stranka pa to dejstvo zatrjuje v nasprotju s tem, kar je navajala na prvi stopnji, ko je trdila, da tožena stranka ni želela aktivno sodelovati pri reševanju reklamacije. Ker torej tožeča stranka kot kupec ni pravočasno obvestila tožene stranke – prodajalca surovine – o zatrjevani napaki na surovini, nima jamčevalnega zahtevka po 2. oz. 3. točki 1. odst. 468. čl. OZ, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za vračilo 167.981,49 EUR iz naslova vračila kupnine za dobavljeno sporno surovino.

Tožeča stranka je trdila, da ji je zaradi napake na surovini nastala škoda v obliki plačila provizije v znesku 35.811 EUR in pogodbene kazni v znesku 240.000 EUR v posledici razdrtja pogodbe s posrednikom za prodajo izdelkov PET predform na Hrvaškem in v znesku 114.000 EUR za nakup orodja prav za namen proizvodnje PET predform (to orodje naj bi bilo potrditvah tožeče stranke za druge namene neuporabno in zato praktično brez vrednosti). V nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče mnenja, da gre za primer po 2. odst. 468. čl. OZ, po katerem lahko kupec zahteva poleg jamčevalnih zahtevkov iz 1. odst. 468. čl. OZ tudi povrnitev škode. Gre za t.im. škodo zaradi zaupanja, ki je po mnenju pravne teorije posledica premoženjskih razpolaganj kupca, opravljenih na podlagi zaupanja, da stvar, ki mu jo je izročil prodajalec, nima napak, pri čemer imajo značilnosti škode zaradi zaupanja tudi vsi zahtevki, ki jih v razmerju do kupca uveljavijo njegovi sopogodbeniki iz pravnih razmerij, ki jih je kupec sklenil v zaupanju, da bo prodajalec pravilno izpolnil svojo obveznost (Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, str. 162 in 174). Za uspešno uveljavljanje odškodninskih zahtevkov za škodo zaradi zaupanja pa morajo biti izpolnjene enake predpostavke kot za prodajalčevo odgovornost za stvarne napake, med drugim tudi pravočasno obvestilo o napaki. In ker je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno, da tožeča stranka ni pravočasno obvestila tožene stranke o skriti napaki na surovini (1. odst. 462. čl. OZ), tudi njen odškodninski zahtevek po 2. odst. 468. čl. OZ ni utemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ostalih pritožbenih trditev pri tem ni presojalo, ker niso bile relevantne za odločitev v obravnavani zadevi (1. odst. 360. čl. ZPP).