Jedro

Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da kadar je sodišče utemeljilo oprostitev obdolženca na podlagi 3. točke 358. člena ZKP (ker dejanje, opisano v obtožbi, ni dokazano), zahteva za varstvo zakonitosti ne more uspeti z vprašanjem, ali so v ravnanju obdolženca podani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 13636/2016 z dne 20. junija 2018 je bil obdolženi A. A. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen obtožbe storitve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Z isto sodbo so bili obdolženi A. A., B. B., C. C. in D. D. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oproščeni obtožbe storitve kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1. Sodišče je odločilo, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki ter nagrada zagovornikov, obremenjujejo proračun. Sodišče je A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1. Zanj mu je ob uporabi omilitvenih določil izreklo kazen dveh mesecev zapora, mu odvzelo zaseženo orožje in odločilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo X Kp 13636/2016 pritožbi višje državne tožilke in obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da se obdolženega A. A. oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper oprostilni del pravnomočne sodbe vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP na način iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1 v zvez s prvim odstavkom 175. člena KZ-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ob uporabi določbe drugega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi, da so bile z izpodbijano pravnomočno sodbo kršene v uvodu zahteve navedene zakonske določbe.

3. Zagovorniki obsojenega A. A. so v izjavi na zahtevo za varstvo zakonitosti navedli, da so od B. B. izvedeli, da je obdolženi A. A. dne 16. 8. 2020 umrl. B.

4. Vložnica v zahtevi povzema ugotovitve sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi in trdi, da zaključki obeh sodišč niso v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča, iz katere je razvidno, da se za protipravno šteje pridobivanje finančne koristi "iz naslova prostituiranja drugih". Meni, da zakonski znak "zaradi izkoriščanja prostitucije" pomeni, da imajo obdolženci korist od prostituiranja drugih oseb, višina protipravno pridobljene premoženjske koristi pa ni zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po 175. členu KZ-1 oz. trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena KZ-1. Kršitev utemeljuje z navedbami, da ni mogoče slediti stališču sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi, da delitev zaslužka, pri katerem so dekleta od spolnih slug obdržala polovico, ne pomeni izkoriščanja; da je neutemeljen zaključek pritožbenega sodišča, da vsaka premoženjska korist od prostituiranja še ne predstavlja napada na spolno samoodločbo oz. dostojanstvo osebe, ki se prostituira; da sta napačna zaključka sodišča, da so dekleta prišla v Slovenijo, da bi si izboljšala ekonomski položaj in da niso bila v stiski, ker so se prostovoljno odločila za prostitucijo; da so oškodovanke v resnici prihajale iz držav z visoko brezposelnostjo, s prostitucijo pa so se ukvarjale ravno zaradi finančne stiske; da je sodišče spregledalo, da je hudodelska združba izkoristila pripravljenost oškodovank, da se prostituirajo; da so obdolženci imeli nadzor nad dekleti pri izvajanju spolnih uslug; da so vodili organizacijo dela v lokalih, opravljali njihove prevoze v službo in do strank in od njih zahtevali izročitev denarja; da je bila oškodovanka E. E. "objekt pri poslih obdolženca" in da bi sodišče v njenem ravnanju moralo prepoznati strah za izgubo službe v primeru, če bi odklonila nudenje spolnih uslug po navodilih obdolženega A. A. 5. Iz navedb zahteve za varstvo zakonitosti je torej razvidno, da vložnica po vsebini uveljavlja, da so obdolženi A. A., B. B., C. C. in D. D. storili kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1, kot je bilo opisano v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje oziroma, da je obdolženi A. A. storil še kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena KZ-1, kot je bilo opisano v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje.

6. V obravnavanem primeru je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi presodilo, da obdolžencem ni dokazano, da so storili očitani kaznivi dejanji, zato jih je na podlagi določbe 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

7. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ne more presojati ali je določeno kaznivo dejanje dokazano, saj bi s tem sámo ugotavljalo dejansko stanje1. Iz razlogov v zahtevi pa se nakazuje natanko to: Vrhovno sodišče naj ugotovi, da je sodišče napačno presodilo odločilna dejstva in na tej podlagi zmotno razlagalo zakonski znak sodelovanje pri prostituciji zaradi izkoriščanja.

8. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da kadar je sodišče utemeljilo oprostitev obdolženca na podlagi 3. točke 358. člena ZKP (ker dejanje, opisano v obtožbi, ni dokazano), zahteva za varstvo zakonitosti ne more uspeti z vprašanjem, ali so v ravnanju obdolženca podani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja2. 9. V obravnavanem primeru bi vprašanje obstoja zakonskih znakov obdolžencem očitanih kaznivih dejanj, Vrhovno sodišče lahko presojalo le v primeru, če bi jim nižji sodišči izrekli oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP. Navedbe vrhovne državne tožilke v zahtevi temeljijo na napačnem izhodišču, zakaj je bila obdolžencem izrečena oprostilna sodba. Gre za primer, ko zahteva govori mimo izreka izpodbijane sodbe (obdolženci so bili, kot že rečeno, oproščeni iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP) in argumentacije, na kateri temelji pravnomočna sodba. Sodišče je namreč v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe obrazložilo, zakaj meni, da ni dokazano, da so obdolženci storili očitani kaznivi dejanji.

C.

10. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljena kršitev zakona ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. 2 Primerjaj npr. sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 278/96 z dne 20. 10. 1997, I Ips 379/2008 z dne 19. 3. 2009, I Ips 165/2008 z dne 9. 4. 2009, I Ips 9473/2009 z dne 14. 7. 2011, I Ips 61606/2012 z dne 16. 7. 2020 in številne druge.