Jedro

Odškodnina, ki jo je razlaščenec prejel ob razlastitvi za nepobrane posevke, je bila določena po drugih merilih kot odškodnina za zemljišče. Nepobrani posevki niso predmet vračanja v postopku denacionalizacije in zato ni podlage za vključitev zanje prejete odškodnine pri ugotavljanju višine odškodnine po 72. členu ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2184/2000-9 z dne 26.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 12.10.2000, s katero je le-ta zavrnila tožničino pritožbo zoper 5. točko izreka odločbe Upravne enote B. z dne 25.5.2000. Prvostopni organ je zavrnil zahtevo za denacionalizacijo dela podržavljene parcele, št. 3353 k.o. C. v izmeri 927 m2. V razlogih izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedlo, da je temelj za denacionalizacijo sporne parcele podan v 4. členu ZDen, ker je bila podržavljena na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 12/57), ki v 3. členu ZDen ni naveden. To, da 4. člen ZDen določa kot pogoj za denacionalizacijo še (drugače kot 3. člen), da je bilo premoženje odvzeto neodplačno, za to pa po 90. členu ZDen šteje premoženje, za katero dana odškodnina ni presegla 30% vrednosti.

Kolikor ugotovljena izplačana odškodnina presega to vrednost, pravice do denacionalizacije ni mogoče priznati. Prvostopni organ in tožena stranka sta izhajala iz pravilnega pravnega temelja pri odločanju o denacionalizaciji, vendar pa sta si napačno razlagala pojem odškodnine, ki je bila izplačana za podržavljeno premoženje in tako nepravilno uporabila materialni zakon. Pri ugotavljanju višine odškodnine, ki je bila izplačana razlaščencu, je bila upoštevana tudi odškodnina, ki je bila posebej določena za nepobrane posevke. Te odškodnine pa pri vrednotenju izplačane odškodnine in s tem v zvezi morebitnega presežka nad 30%, ni mogoče upoštevati. Tudi v aktu o podržavljenju, ki je v upravnih spisih, je odškodnina za plodove priznana ločeno od odškodnine za zemljišče, kar je v skladu s takratnim zakonom o razlastitvi. Ker upravni organ in tožena stranka tega nista upoštevala, je sodišče odpravilo izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v pritožbi ugovarja stališču sodišča prve stopnje in navaja, da Zakon o denacionalizaciji govori le o odškodnini, dani za podržavljeno premoženje in ne ločuje posameznih vrst odškodnine tako, da bi bilo potrebno ločeno obravnavati odškodnino za samo zemljišče in odškodnino za plodove na tem zemljišču. Iz 72. člena ZDen izhaja, da se odškodnine, dane na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena tega zakona ter odškodnine, dane za podržavljeno premoženje, ki je bilo podržavljeno na način, določen v 5. členu tega zakona, pri odločanju o denacionalizaciji upoštevajo v primeru, če so presegle 30% vrednosti podržavljene nepremičnine. Iz 2. odstavka 90. člena ZDen pa izhaja, da je za neodplačno podržavljeno premoženje v smislu 4. člena tega zakona šteti tudi premoženje, za katero je bila dana odškodnina, pa ta ni presegla 30% njegove vrednosti. Ob upoštevanju navedenih določb ZDen je tožena stranka upoštevala celotno odškodnino, ki je bila dana za predmetno nepremičnino (tako da zemljišče kot za plodove) in po ugotovitvi, da je taka odškodnina presegla 30% od vrednosti premoženja štela, da predmetno premoženje ni bilo podržavljeno neodplačno ter je zato zahtevo za denacionalizacijo zavrnila. Meni, da je izpodbijana sodba napačna in predlaga, ugoditev pritožbi, spremembo sodbe in zavrnitev tožbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da odškodnine, ki je bila razlaščencu izplačana za nepobrane posevke, ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju pogojev iz 72. člena ZDen in je tudi ni mogoče prišteti odškodnini, ki je bila izplačana za podržavljeno zemljišče. ZDen res ne razmejuje posameznih vrst odškodnine, ki so jo razlaščenci prejeli za podržavljeno premoženje, določa pa v 1. odstavku 8. člena, katero premoženje je lahko predmet vračanja. Zato je za ugotovitev višine prejete odškodnine ob razlastitvi in morebitnega presežka nad 30% vrednosti podržavljene nepremičnine, pomembna le tista odškodnina, ki se nanaša na premoženje, ki je predmet vračanja. Odškodnina, ki jo je razlaščenec prejel za nepobrane posevke, je bila določena samostojno in po drugih merilih, kot odškodnina za zemljišče. Ta na vrednost zemljišča ni mogla vplivati. Posevki tudi niso pritikline zemljišča, da bi delili z njim enako usodo, ampak so plodovi, ki pripadajo lastniku. Iz upravnih spisov izhaja, da zaradi nujnosti del na razlaščenem zemljišču, razlaščenec posevkov ni mogel pospraviti. Zato je iz tega naslova prejel odškodnino. Nepobrani posevki torej niso predmet vračanja in ni podlage za vključitev prejete odškodnine v odškodnino, ki je bila določena za razlaščeno zemljišče. Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.