Jedro

Ker je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno, dejansko stanje in pravna podlaga glede zahtevka o izvršitvi odločbe pa se nista v ničemer spremenila, je upravni organ ravnal pravilno, ko je zahtevo tožnika zavrgel, saj je bilo o njej že pravnomočno odločeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ odločil, da se zavrže tožnikova vloga, s katero zahteva izvršitev odločbe Republiškega sanitarnega inšpektorata št. 072-02/92-27 z dne 24. 9. 1992. V obrazložitvi navaja, da mu je navedeno vlogo z dne 10. 12. 2009 odstopilo Ministrstva za zdravje dne 31. 12. 2009, vendar pa jo je bilo treba zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06- UPB2 s spremembami), ker je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno s sklepom prvostopnega organa št. 092-48/2006-34 z dne 29. 3. 2007. Prvostopni organ je navedeno zahtevo (takrat) zavrgel, drugostopni organ je z odločbo št. 542-1/2005-205 z dne 12. 6. 2007 zavrnil tožnikovo pritožbo zoper naveden sklep, to odločitev pa je potrdilo tudi Upravno sodišče RS s sodbo št. II U 362/2007-13 z dne 25. 8. 2009. V navedeni sodbi je Upravno sodišče RS ugotovilo utemeljenost presoje upravnega organa, da je bil postopek izvršbe navedene inšpekcijske odločbe pravnomočno zaključen s sklepom o ustavitvi postopka št. 072-02/92-5 z dne 8. 9. 1997. V skladu s četrtim odstavkom 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06- UPB2 s spremembami) pa ni mogoče uspešno zahtevati ponovnega upravnega odločanja o zadevi, glede katere je že bilo pravnomočno odločeno. Iz istih razlogov je bilo treba zavreči tudi sedaj obravnavano tožnikovo vlogo z dne 10. 12. 2009. Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil dejansko stanje zadeve (da je bilo o tem zahtevku že pravnomočno odločeno tako v upravnem kot sodnem postopku) in tudi pravilno uporabil predpise (ki prepovedujejo ponovno odločanje o isti stvari). Pritožbena navedba, da je glede sodbe Upravnega sodišča vložena zahteva za revizijo na Vrhovno sodišče RS pa samo še pritrjuje izpodbijani odločitvi, saj je treba, v skladu z 4. točko 129. člena ZUP, vlogo zavreči tudi v primeru, če v isti zadevi teče sodni postopek. Poleg tega je bilo treba pritožbo zavreči tudi po drugi točki prvega odstavka 129. člena ZUP, saj pritožnik v postopku izvršbe ni imel položaja stranke, postopek izvršbe je bil uveden po uradni dolžnosti, položaj stranke je v njem imel le inšpekcijski zavezanec. Če je pritožnik menil, da je izvršba posegla v njegove pravice in pravne koristi, bi moral v takratnem izvršilnem postopku uveljavljati položaj stranskega udeleženca. Do ostalih pritožbenih navedb se drugostopni organ ni opredeljeval, saj predstavljajo le podroben opis oziroma utemeljitev zahteve za izvršitev pravnomočne odločbe prvostopnega organa z dne 24. 9. 1992. Tožnik v tožbi (obširno) opisuje okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo zahtevo za izvršitev navedene odločbe prvostopnega organa z dne 24. 9. 1992. Bistvo njegovih navedb je v tem, da je inšpekcijski organ s svojo (že navedeno pravnomočno) odločbo z dne 24. 9. 1992 zakonito odločil o varstvu njegovih pravic in pravnih koristi (ter njegove družine), potem pa je bil postopek izvršbe odločbe neupravičeno ustavljen, čeprav se odločba ne izvršuje. Zoper sodbo Upravnega sodišča RS z dne 25. 8. 2009 je vložil revizijo, o kateri še ni odločeno. S tem ko navedena odločba v izvršilnem postopku ni bila izvršena, mu je nastala velika škoda. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in drugostopno zavrnilno odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je bila v drugostopnem postopku presojana le zakonitost in pravilnost izpodbijanega prvostopnega sklepa z dne 4. 1. 2009, saj je bilo o tožnikovi zahtevi za izvršitev neizvršene pravnomočne odločbe z dne 24. 9. 2009 že prej pravnomočno odločeno. Tožnik v tem upravnem sporu ne more uspešno izpodbijati aktov, ki niso bili predmet upravnega postopka v zvezi s katerim je sprožen predmetni upravni spor. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

V odgovoru na ta odgovor tožnik ponavlja svoje tožbene navedbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je upravni organ tudi po presoji sodišča zakonito zavrgel tožnikovo zahtevo za uvedbo postopka izvršitve inšpekcijske odločbe z dne 24. 9. 1992 iz razloga, ker je bilo o tej njegovi zahtevi že prej pravnomočno odločeno.

V zvezi z obravnavano problematiko je v 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP določeno, da upravni organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

V obravnavani zadevi tožnik zahteva izvršitev odločbe Republiškega sanitarnega inšpektorata z dne 24. 9. 1992. Vendar pa je bilo o isti zahtevi tako v upravnem, kot tudi v sodnem postopku (pred tukajšnjim sodiščem) že pravnomočno odločeno. Tožnik je namreč že leta 2007 (takrat skupaj s še drugimi vlagatelji- člani družine X.) pred upravnim organom podal pritožbene prijave, ki se nanašajo na problematiko hrupa ter drugih emisij, povezanih z delovanjem UHP peči v družbi A. d.o.o. ter v njih zahteval takojšnjo izvršitev odločbe sanitarnega inšpektorata z dne 24. 9. 1992. Vse te vloge pa so bile potem zavržene z že navedenim sklepom Zdravstvenega inšpektorata RS z dne 29. 3. 2007 (iz razloga, ker je bil izvršilni postopek že pravnomočno zaključen s sklepom Republiškega sanitarnega inšpektorata z dne 8. 9. 1997). Ta sklep prvostopnega organa je bil v pritožbenem postopku potrjen z odločbo drugostopnega organa z dne 12. 6. 2007 (ki je zavrnil tožnikovo pritožbo), navedeno odločitev pa je potem potrdilo tudi Upravno sodišče RS s sodbo št. II U 362/2007-13 z dne 25. 8. 2009 (z utemeljitvijo, da je bil postopek izvršbe odločbe sanitarnega inšpektorata z dne 24. 9. 1992 že pravnomočno zaključen s sklepom o ustavitvi postopka z dne 8. 9. 1997, v skladu s četrtim odstavkom 129. člena ZUP pa ni mogoče uspešno zahtevati ponovnega upravnega odločanja o zadevi, glede katere je že bilo pravnomočno odločeno).

Tudi v obravnavanem postopku tožnik, ob enakem dejanskem in pravnem stanju zadeve, ponavlja zahtevo za izvršitev odločbe Republiškega sanitarnega inšpektorata z dne 24. 9. 1992 iz istih razlogov kot v prejšnjem pravnomočno zaključenem postopku. Ker je bilo torej o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno (zahteva je bila zavržena), dejansko stanje in pravna podlaga glede zahtevka o izvršitvi sporne odločbe pa se ni v ničemer spremenilo, je treba ugotoviti, da je odločitev upravnega organa v zvezi s tem (da se zahtevek ponovno zavrže) zakonita, saj je skladna z določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge obeh upravnih organov, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06, 62/10).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.