Jedro

V konkretni zadevi niso pojasnjene objektivne okoliščine, ki naj bi v obravnavani zadevi dokazovale, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi, razlogi, ki pa se nanj sklicuje prvostopenjski organ in tožena stranka pa niso zadostni glede na novejšo sodno prakso SEU. Pri presoji tožnikovega subjektivnega elementa se kot relevantne okoliščine ne morejo upoštevati tudi nezakonitosti, ki so na strani izdajateljev računov. Ostalih objektivnih okoliščin na strani tožnika pa davčni organ ni raziskal v zadostni meri in na način, da bi iz njih sodišče lahko celovito presodilo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV.

Izrek

Tožbi se ugodi in se II. točka izreka odločbe Davčnega urada Ljubljana 0610-819/2007-63-0803-44/54 z dne 22. 4. 2008 in prva alineja prvega odstavka odločbe Ministrstva za finance DT-499-16-185/2008-6 z dne 31. 8. 2010 (stroški postopka) odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 5.184,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku dodatno odmeril davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju: DDPO) za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2006 v znesku 225.568,83 EUR po stopnji 25 % od davčne osnove 902.275,31 EUR, kar je tožnik že plačal 23. 4. 2007. Naložil mu je tudi plačilo obresti v znesku 544,16 EUR, ki morajo biti plačane v 30-ih dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (I. točka izreka). V točki II. izreka je tožniku za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 7. 2007 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 7. 2007 v skupnem znesku 836.122,41 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 47.372,40 EUR. Omenjeni DDV in obresti so mu bile naložene v plačilo v 30-ih dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Iz III. točke izreka prvostopenjske odločbe izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, pa bremenijo davčni organ. Iz IV. točke izreka pa izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDPO za obdobje 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006 in DDV za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 7. 2007 ter o ugotovitvah izdan zapisnik, zoper katerega je tožnik podal pripombe, ki jih davčni organ ni upošteval, razlogi pa so razvidni iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik je v samoprijavi DDPO za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006 navedel višjo obveznost davka od dohodkov pravnih oseb v znesku 225.568,83 EUR, ki mu jo je nato prvostopenjski organ tudi naložil v plačilo. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je tožnik uveljavljal vstopni DDV na podlagi računov, ki jih je prejel od treh subjektov: družbe A. d.o.o., B. s.p. ter od družbe C. d.o.o. Za račune omenjenih treh dobaviteljev je bilo v postopku ugotovljeno, da se sklicujejo na spremne dokumente (tehtalne liste, prevzemnice ali zbire prevzemnic), ki pa jih prvostopenjski organ šteje za neverodostojne. Pri navzkrižni kontroli računov dobaviteljev, to je družbe A. d.o.o. in B. s.p., ki je tudi edini lastnik družbe A. d.o.o. in njen direktor, je bilo ugotovljeno, da osebe, ki jih je bilo mogoče ugotoviti po podatkih prevzemnic in tehtalnih listov, navedene družbe in samostojnega podjetnika ne poznajo in da z njima niso sodelovale. Skoraj ves njun promet je bil ustvarjen s tožnikom, blago (odpadne surovine) pa naj bi po ustnih pogodbah omenjena dobavitelja nabavljala pri pravnih osebah, za katere je bilo ugotovljeno, da gre za neplačujoče gospodarske subjete subjekte („missing traderje“ - v nadaljevanju MT) in sicer družbah: D. d.o.o., E. d.o.o., F. d.o.o., G. d.o.o., H. d.o.o., I. d.o.o., J. d.o.o. in K., d.o.o. Za te družbe pa je bilo ugotovljeno, da dobav odpadnih surovin dobaviteljema družbi A. d.o.o. in B., s.p. niso opravile oziroma niso mogle opraviti. Pri dobavah družbe C. d.o.o., za katero je bilo ugotovljeno, da je prav tako MT, pa so bili spremeni dokumenti izdanim računom (prevzemnice in tehtalni listi) prav tako ocenjeni kot neverodostojne računovodske listine. Glede dveh računov, ki jih je tožniku izdala navedena družba, pa le-ta še ni imela veljavne identifikacijske številke za DDV.

Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnik ni predložil listin, ki bi dokazovale, da so na spornih računih navedeno blago dobavili prav izdajatelji računov. Zato je zaključil, da gre pri dobavah s strani omenjenih družb za navidezne posle, katerih cilj ni bilo izvajanje gospodarske dejavnosti, ampak davčna zatajitev in posledično pridobitev protipravne premoženjske koristi. Sklicuje se na prvi in tretji odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), iz katerega izhaja, da navidezni posli ne vplivajo na obdavčenje ter na določila prvega odstavka 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) (za leto 2006) in določila 62. člena ZDDV-1 (za leto 2007). Tožniku pa tudi očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v poslih, ki bodo pripeljali do davčnih zatajitev. Sklicuje se na 17. člen Šeste direktive Sveta z dne 17. 5. 1977 s spremembami – 77/388/EGS (v nadaljevanju Šesta direktiva) in na sodbo Sodišča Evropske skupnosti (C-439/04 in C-440/04 – združeni zadevi z dne 6. 7. 2006).

Drugostopenjski organ tožnikovi pritožbi ni ugodil. Odločil je le, da se izrek izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških (III. točka izreka) spremeni tako, da se glasi: „Zahteva zavezanca za povračilo stroškov se zavrne. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, pa bremenijo ta organ“.

Tožnik je vložil tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačno uporabljenega materialnega predpisa. Že v pripombah na zapisnik je opozoril davčni organ, da ne sme izdati odločbe, ker je za to pristojno sodišče, vendar pa je kljub temu prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo, s čemer so odgovorne osebe storile kaznivo dejanje po členu 262. Kazenskega zakonika Slovenije. Tožnik poudarja, da ni dokazano, da bi vedel ali bi lahko domneval, da sta družba A. d.o.o. in B. s.p. izstavljala fakture za posle, ki jih nista izvajali. Prvostopenjski organ se je postavil na stališče, da so izjave oseb (zaposlenih pri osebah, s katerimi sta poslovala družba A. d.o.o. in B.), ki trdijo, da družbe A. d.o.o. oziroma B. ne poznajo, edino merodajne. Davčni organ je breme neplačnikov preložil na tožnika z obrazložitvijo, da bi moral zanje vedeti, dejansko neplačujoče subjekte pa je oprostil. Tožnik je poslovno korektno posloval z družbo A. d.o.o. in B. s.p. Oba sta imela takrat razvejano mrežo zbiralcev koristnih odpadkov, od katerih sta kupovala le-te in jih nato prodajala tožniku. Irelevantno je, ali je opravilo prevoz tožnikovo tovorno vozilo ali vozilo prodajalca. Res je, da navedena subjekta nimata lastnih skladišč, temveč se je posel opravljal na način tranzita, torej od zbiralca imetnika koristnega odpadka, katerega je odkupila na primer družba A. d.o.o., direktno na katero od tožnikovih skladišč. Prav zato so se dogajale tudi nepravilnosti, kot na primer to, da je bilo na tehtalnem listu prečrtano ali prebarvano ime določene osebe ter zapisano z roko A. d.o.o. Teh primerov pa je le 3 % glede na celoten promet z družbami, ki so predmet davčnega postopka, vse ostale listine pa so bile, gledano tudi s knjigovodskega stališča, brezhibne. Prejeto blago je namreč dejansko prispelo v skladišče tožnika in ni šlo torej v nobenem primeru za fiktivne listine, saj je tožnik korektno plačal prodajalcu družbi A. d.o.o. ali B. s.p., ki sta bila v tem primeru imetnika prodanega blaga, ker sta ga predhodno kupila od zbiralca koristnega odpadka. Družba A. d.o.o. je očitno plačevala imetnikom koristnega odpadka v gotovini (na roko), zato je tožnik pisal nešteto pisem Davčni upravi RS, da naj v zvezi s tem uredi in vzpostavi red na tem področju. Zato seveda tudi zaslišane osebe niso priznale, da so prejele prihodke od prodaje koristnih odpadkov, saj bi s tem storile davčni prekršek in bi morale plačati dohodnino. Ta splošna ugotovitev velja za vse izjave, ki so omenjene v zapisniku.

Tožnik poudarja, da ni vedel, da poslujeta A. d.o.o. in B. s.p. z MT, ki svojih obveznosti niso poravnavali državi. Glede računov družbe C. d.o.o. tožnik pove, da je že v pripombah na zapisnik zapisano, da je tožnik takoj, ko je prejel račun zavezanca, ki ga je izročil zastopnik C. d.o.o. osebno, ugotovil, da zavezanec ni vnesen v seznam davčnih zavezancev. Ker je bil direktor kot zakoniti zastopnik prisoten na skladišču v Ljubljani, mu je tožnik fakturo vrnil. Še isti dan je zakoniti zastopnik prinesel obrazec 04 – Prijava za vpis osebe v davčni register, ki ga je potrdil DURS. Družba C. d.o.o. je nato tudi prejela odločitev, da je davčni zavezanec. Družba C. d.o.o. je imela pravico zaračunati DDV, saj je potrdilo DURS veljalo že za obdobje, ko je tožnik plačal prvi račun. Enako velja tudi za vse kasnejše račune. Tožnik tudi meni, da je le naloga sodišča, da zavrne pravico do odbitka vstopnega DDV in ne davčnega organa, ki je tako posegel v pristojnost sodišča. Nadalje opozarja na tretji odstavek 3.a člena Ustave RS, da se sprejete odločitve sodišč v okviru EU v Sloveniji ne uporabljajo neposredno, temveč, da se uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. Poudarja, da so bile vse transakcije resnične. Ne more 3 % poslov, ki niso bili čisto pravilni, vplivati na 97 % ostalih primerov. Tožnik ni bil dolžan preverjati izvora odpadka, saj zadošča le prepoznanje tistega, ki je blago v prodajo tožniku pripeljal. Tožnik tudi ni predložil le računov dobaviteljev družbe A. d.o.o. oziroma B. s.p., temveč vsem tem listinam sledijo tudi sprejemni dokumenti, kot so tehtalni listi, prevzemni listi in vse ostalo, iz česar sledi, da sta bila ta subjekta imetnika odpadka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter priglaša stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo I U 1394/2010-10 z dne 20. 9. 2011 tožbo tožeče stranke zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom X Ips 443/2011 z dne 27. 5. 2013 ugodilo reviziji tožeče stranke in sodbo Upravnega sodišča RS razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje, izrek o stroških postopka pa pridržalo za končno odločbo. Po presoji Vrhovnega sodišča RS je v zvezi z izpolnjevanjem pogoja, da gre za goljufijo ali zlorabo v primeru, kot je obravnavani, pravico do odbitka mogoče zavrniti, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je davčni zavezanec vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega subjekta višje v dobavni verigi.

Tožba je utemeljena.

V obravnavi zadevi je sporno, ali gre tožniku odbitek vstopnega DDV po spornih računih, ki jih je tožnik prejel od treh dobaviteljev: družbe A. d.o.o., B. s.p. in družbe C. d.o.o. Po ugotovitvi prvostopenjskega organa ni prišlo do dobav blaga s strani izdajateljev računa ter je šlo za fiktivne posle. Ker tožnik ni dokazal, da mu je bila opravljena dobava blaga (odpadnih surovih) s strani izdajateljev računov, je prvostopenjski organ zaključil, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV po omenjenih računih. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da tožnik ni predložil verodostojnih knjigovodskih listin (prevzemnih, tehtalnih listov, evidenčnih listov o ravnanju z odpadki), iz katerih bi bilo razvidno, da se je dogodek dobave konkretnih odpadnih surovin dogodil med tožnikom in izdajatelji računov. Pri pregledu dokumentacije je prvostopenjski organ npr. ugotovil, da so bili tehtalni listi popravljeni (originalni zapis je bil prebarvan ali prečrtan), popravljen je bil podatek o osebi, ki naj bi odpadne surovine dobavila. Na nekaterih listinah se je dalo razbrati prvotni zapis dobavitelja (občani, razne fizične osebe), praviloma pa je bil v takih primerih nato ročno napisan dobavitelj družba A. d.o.o. ali B. s.p. Računi, ki so bili izdani s strani družbe A. d.o.o. in B. s.p., se sklicujejo na prevzemnice ali zbire prevzemnic, na njih pa ni nobenega podpisa ali žiga dobavitelja. Tožnik je v zvezi s posameznim računom oziroma prevzemnico predložil tudi tehtalne liste, ki prav tako niso ne podpisani ne žigosani s strani dobaviteljev. Takšne listne ne predstavljajo verodostojne knjigovodske listine, iz katere bi bilo mogoče jasno in brez dvoma razbrati poslovni dogodek.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

ZDDV veljaven v letu 2006, na katero se del obravnavane obdavčitve nanaša, v drugem odstavku 40. člena določa, da sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca (vstopni DDV), če je to blago oziroma storitve uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV mora imeti davčni zavezanec račun (1. točka sedmega odstavka 40. člena ZDDV). Vsebinsko enaki določbi ima tudi ZDDV-1 (ki je veljal od 1. 1. 2007, torej v obdobju, na katero se nanaša drugi del tožnikove obveznosti iz izpodbijane odločbe) v prvem odstavku 63. člena in prvem odstavku 67. člena. Takšna ureditev izhaja tudi iz določb Šeste Direktive in določb Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 12. 2006, ki je nadomestila Šesto direktivo (v nadaljevanju Direktiva Sveta 2006/112), ki jih je Republika Slovenija prenesla v določbe ZDDV in ZDDV-1. Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), ki je v pravnem redu EU med drugim pristojno zagotoviti enotno razlago in uporabo prava EU, je v zvezi s problematiko zavrnitve odbitka vstopnega DDV zavzelo več stališč, med drugim v zadevi C-255/02 (Halifax plc) z dne 21. februarja 2006, v združenih zadevah C-354/03, C-355/03, C-484/03 (Optigen Ltd) z dne 12. januar 2006, v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04 (Axel Kittel) z dne 6. julija 2006 ter v novejšem času v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11 (Mahagében in Dávid) z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11 (Tóth) z dne 6. 9. 2012. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na predpisane pogoje, kot to izhaja iz 11 točke te obrazložitve. Predmet obdavčitve z DDV je med drugim dobava blaga in opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo (1. in 3. točka prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, prvi odstavek 3. člena ZDDV). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne v primeru, če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen. Prvostopenjski organ se je v primeru, kot je obravnavani, pri presoji upravičenosti do odbitka DDV ukvarjal predvsem z vprašanjem ali so bile storitve dejansko opravljene prav s strani izdajateljev računov, to je družbe A. d.o.o., B. s.p. in družbe C. d.o.o. V primeru, kot je obravnavani, ko davčni zavezanec predloži ustrezne račune in so dobave blaga opravljene (pri čemer niti ni vedno pomembno, ali je dobavo opravil izdajatelj računa, njegov podizvajalec ali nekdo drug, kot smiselno izhaja tudi iz sodbe SEU C-324/11 z dne 6. 9. 2012 in iz sodbe v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11 z dne 21. 6. 2012), je pravica do odbitka mogoče zavrniti, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je davčni zavezanec vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Iz izpodbijane odločbe sicer ne izhaja, ali so sporni računi popolni, torej ali imajo vse predpisane sestavine po ZDDV (34. člen) oziroma ZDDV-1 (82. člen).

Iz ugotovitev dejanskega stanja v obravnavani zadevi izhaja, da je izpodbijana odločitev utemeljena predvsem na okoliščinah nepravilne in nepopolne dokumentacije tožnika, iz katere ni izkazano, da so tožniku dobave opravile prav družbe, ki so mu izdale sporne račune in za katere je ugotovljeno, da so MT. Na podlagi vseh okoliščin, ki jih je ugotovil v postopku, davčni organ tožniku očita tudi subjektivni element, torej vedenje, da je pri poslovanju z navedenimi družbami sodeloval v poslih, povezanih z goljufijo. Vendar pa po presoji sodišča tožnikov subjektivni element v konkretni zadevi ni zadostno ugotovljen. Pri očitku, da je tožnik vedel, da je sodeloval v poslih goljufije, se namreč davčni organ sklicuje tudi na takšne okoliščine, ki za presojo tožnikovega subjektivnega elementa niso relevantne in se nanašajo na tožnikove dobavitelje (družbo A. d.o.o., B., s.p. in družbo C., d.o.o.). Ne glede na to, da so v izpodbijani odločbi navedene tudi relevantne objektivne okoliščine na strani tožnika (da ni sklenil pisnih pogodb, čeprav je šlo za posel vreden več kot dva milijona EUR, da od dobaviteljev ni zahteval evidenčnih listov, ipd), pa po presoji sodišča objektivne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je tožnik vedel oziroma mogel vedeti, da sodeluje pri utaji DDV, v izpodbijani odločbi niso v zadostni meri ugotovljene oz. pojasnjene.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je sestavni del mehanizma DDV in del temeljnega načela nevtralnosti in se načeloma ne sme omejiti (ta ima smisel v tem, da se podjetnika v celoti razbremeni DDV, ki ga je dolžan ali ki ga je plačal v okviru svoje gospodarske dejavnosti in se z njim zagotavlja nevtralnost), vendar je ta pravica pridobljena le takrat, kadar davčnemu zavezancu ni mogoče očitati subjektivnega elementa. V obravnavanem primeru se sodišče do tega bistvenega relevantnega elementa za (ne)priznavanje odbitka vstopnega DDV ne more opredeliti, saj je v relevantnih okoliščinah ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Davčni organ ni v zadostni meri raziskal relevantnih objektivnih okoliščin, da bi sodišče lahko celovito presodilo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Kot že pojasnjeno, temelji v obravnavanem primeru zavrnitev pravice do odbitka DDV tudi na razlogih, ki niso relevantni (kar poudarja tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 443/2011 z dne 27. 5. 2013), zaradi česar je ostalo vprašanje glede tožnikovega subjektivnega elementa nepopolno ugotovljeno.

V konkretni zadevi niso pojasnjene objektivne okoliščine, ki naj bi v obravnavani zadevi dokazovale, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi, razlogi, ki pa se nanj sklicuje prvostopenjski organ in tožena stranka pa niso zadostni glede na novejšo sodno prakso SEU (glej stališča v že navedenih sodbah SEU v zadevah Tóth, Mahagében in Dávid). Kot že pojasnjeno, se pri presoji tožnikovega subjektivnega elementa kot relevantne okoliščine ne morejo upoštevati tudi nezakonitosti, ki so na strani izdajateljev računov. Ostalih objektivnih okoliščin na strani tožnika pa davčni organ ni raziskal v zadostni meri in na način, da bi iz njih sodišče lahko celovito presodilo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Iz navedenih razlogov je bilo v navedeni zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa je nepravilno uporabljeno materialno pravo.

V ponovljenem postopku bo davčni organ moral, po morebitni dopolnitvi postopka, celovito oceniti in obrazložiti, kateri pogoji so oziroma niso izpolnjeni za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV v skladu z nacionalno zakonodajo in pravom EU. V primeru, da bo ugotovil, da so računi popolni in da so bile odpadne surovine dejansko dobavljene s strani izdajateljev računov ali njihovih podizvajalcev (ali drugih gospodarskih subjektov ali fizičnih oseb), pa bo moral, glede na konkretne okoliščine primera, jasno in celoviti oceniti in analizirati objektivna dejstva, jih povezati v smiselno celoto in navesti, katere so tiste relevantne objektivne okoliščine, ki naj bi v obravnavani zadevi dokazovale, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Pri tem lahko kot relevantno okoliščino upošteva tudi morebitno ugotovljeno drugačno poslovanje z drugimi subjekti pri opravljanju nakupa odpadlih surovin. Prav tako bo v ponovljenem postopku davčni organ moral dopolniti ugotovitveni postopek, saj je utemeljen tožnikov očitek, da je bil pregledan le manjši del računov, na podlagi katerih ni mogoče sklepati, da je šlo pri vseh računih in spremljajočih listinah za enako pomanjkljivo dokumentacijo.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, je sodišče tožbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1, organu prve stopnje v ponoven postopek.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se, če je sodišče tožbi ugodilo in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal odvetnik, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika, priznajo stroški v višini 420 EUR. V obravnavani zadevi je glede na prvi odstavek 154. člena v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi z 22. členom ZUS-1 v zvezi s sklepom VS RS X Ips 443/2011 z dne 27. 5. 2013 tožnik upravičen tudi do povračila stroškov revizijskega postopka. V skladu z drugim odstavkom 155. člena ZPP je sodišče uporabilo odvetniško tarifo, določeno v Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT). Sodišče je te stroške odmerilo glede na predloženi stroškovnik, pri čemer je izhajalo iz vrednosti spornega predmeta v višini 883.494,81 EUR. Po tarifni št. 3300 je določilo stroške v višini 3.950,00 EUR (količnik 2,0 x 1.975,00 EUR) ter po tar. št. 6002 administrativne stroške v višini 20,00 EUR, vse povečano za 20 % DDV, ki znaša 794,00 EUR, kar skupaj znaša 4.764,00 EUR. Skupaj mora torej tožena stranka povrniti tožeči stranki 5.184,00 EUR (stroški upravnega spora 420,00 EUR in stroški revizije 4.764,00 EUR). Glede vračila takse pa se upošteva 37. člen Zakona o sodnih taksah ( ZST-1) Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).