Jedro

Glede posplošeno pritožbeno zatrjevanih nedoslednosti v izpovedbi ml. oškodovanke pritožbeno sodišče na načelni ravni pojasnjuje, da vsebinsko nemerodajna manjša odstopanja ne morejo ključno omajati verodostojnosti bistva izpovedbe. Takšna nihanja so sploh pri ml. oškodovancih, zlasti pri opisovanju travmatičnih dogodkov, pričakovana in psihološko razložljiva, kar je v obravnavani zadevi dodatno potrdil sodni izvedenec dr. B. B., ki je s tehtnim razlogovanjem, da ml. oškodovanka pripoveduje verno, brez tendence po falsifikaciji pripovedi, kakršnemkoli potenciranju, olepševanju, tako da je njeno pričanje verjetno, podprl razumen zaključek, da se ml. oškodovanka ne nagiba k potvarjanju realnosti in da dogodki, ki jih opisuje, najverjetneje niso zgolj plod njene domišljije ali vpliva s strani druge osebe.

Odločilno je, da je ml. oškodovanka glede ključnih okoliščin - narave dejanja, identitete storilca in poteka inkriminiranega dejanja - ves čas izpovedovala konsistentno, pri čemer je njena izpoved notranje logična in življenjsko prepričljiva, nenazadnje pa tudi ustrezno dokazno podprta.

Izrek

I.Pritožba zagovornika st. mladoletnika A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1.Senat za mladoletnike Okrožnega sodišča v Mariboru (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je pod točko A izreka sodbe sedaj že polnoletnega A. A., v okviru kazensko mladoletniške zadeve obravnavanega kot starejšega mladoletnika (v nadaljevanju mladoletnik), spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po drugem v zvezi s prvim odstavkom 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je na podlagi citiranega določila ter po 89. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z drugim odstavkom 93. člena KZ in 375. členom KZ-1 izreklo kazen 1 (enega) leta in 4 (štiri) mesece zapora. Na podlagi tretjega odstavka 86. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 93. člena KZ in na podlagi 359. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odredilo, da sedaj polnoletni st. mladoletnik prestaja izrečeno kazen zapora na odprtem oddelku pristojnega zavoda za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju ZPKZ). O stroških kazensko mladoletniškega postopka je odločilo na podlagi prvega odstavka 484. člena ZKP, in sicer tako, da v tem delu potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika ter potrebni izdatki in nagrada pooblaščene odvetnice ml. oškodovanke bremenijo proračun. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je ml. oškodovano C. C. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 50.000,00 EUR napotilo na pravdo. Pod točko B pa je sodišče prve stopnje s sklepom na podlagi drugega odstavka 483. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 92. člena KZ kazensko mladoletniški postopek proti sedaj že polnoletnemu A. A., v tem delu obravnavanemu kot ml. mladoletnika, zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po prvem odstavku 173. člena KZ-1, iz razlogov, ki izključujejo kazenski pregon, ustavilo, ter odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški tega dela kazensko mladoletniškega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada zagovornika ter potrebni izdatki in nagrada pooblaščenke ml. oškodovanke, bremenijo proračun. To je bilo storjeno s sodbo in s sklepom I Km 15390/2021 z dne 27. 8. 2025.

2.(Zgolj) sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, zlasti pa zaradi nesorazmernega in nepravičnega izreka kazni, s pritožbo izpodbija zagovornik mladoletnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni na način, da pritožnika obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da prvostopenjsko sodbo razveljavi ali da pritožniku kazni ne izreče.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Uvodoma zatrjevane kršitve kazenskega zakona zagovornik v nadaljevanju ne konkretizira, pri čemer glavnina pritožbenih navedb kaže na grajo pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (in posledično nestrinjanje z sedaj polnoletnemu A. A. izrečeno kaznijo zapora). Pritožbeno sodišče pripominja, da je kršitev materialnega prava podana le takrat, kadar sodišče na pravilno in popolno dejansko stanje napačno uporabi določbe materialnega prava, česar pa zagovornik skozi pritožbo niti ne zatrjuje. Na načelni ravni zatrjevana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

5.Zagovornik poudarja, da je prvostopenjsko sodišče sprejeto odločitev skoraj v celoti oprlo na izpovedbo ml. oškodovanke, v okviru katere pa je mogoče zaznati protislovja in spremembe glede kraja, časa in načina domnevnih dogodkov. Vztraja, da je bila ml. oškodovanka v svojem pripovedovanju večkrat nedosledna in je izpoved dopolnjevala ter spreminjala, kar po njegovem mnenju zmanjšuje verodostojnost celote. Z izjavo, da bo "bratranca zafrknila", resno postavlja pod vprašaj motiv obdolžitve. Nadalje navaja, da je mladoletnik očitana mu dejanja dosledno zanikal, medtem ko so njegova domnevna priznanja bila dana v izrazito obremenilnih okoliščinah, ko je bil soočen s starši, z babico in z drugimi družinskimi člani, ki so nanj izvajali pritisk k priznanju. Takšne izjave po njegovem mnenju ne morejo šteti kot prostovoljno priznanje in nimajo dokazne vrednosti, ki bi zadoščala za obsodilno sodbo.

6.Vendar pritožbenemu izvajanju, ko zagovornik ponuja lastno oceno dokazov, vsebinsko drugačno od prvostopenjsko sprejete, ki je razumna, celovita in prepričljivo obrazložena, ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor mladoletnika in izvedene dokaze je ocenilo pravilno, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da (in zakaj) je mladoletniku storitev očitanega mu kaznivega dejanja dokazana. Sprejete dejanske in pravne zaključke je v izpodbijani prvostopenjski sodbi jasno, natančno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša, jih dosledno povzema in se v zaobid ponavljanju nanje tudi sklicuje, medtem ko k posameznim pritožbenim poudarkom še dodatno pojasnjuje naslednje:

7.Pritožbena trditev, da je sodba sodišča prve stopnje oprta skoraj izključno na izpovedbo ml. oškodovanke, ne drži. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno opravilo celovito in v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 18. člena ZKP, pri čemer je krivdo mladoletnika ugotovilo na podlagi medsebojno skladnega sklopa dokazov, določno navedenih v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zagovornik tako skozi selektivno presojo dokaznega gradiva nekritično zaobide dejstvo, da je prepričljiva in natančna izpovedba ml. oškodovane C. C. med ostalim podprta z izpovedbami posrednih prič, katerim je dogodek razkrila, najprej E. E. (kateri je zaupala, da ji je bratranec "pimpeka tiskal v rit"), staršema F. F. in D. D., babici G. G. in šolski svetovalni delavki H. H., prezre pa tudi izvid in mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani z dne 12. 12. 2022, dop. dne 21. 3. 2025, vsebino neposrednega zaslišanja sodnega izvedenca klinično psihološke stroke dr. B. B., izpoved terapevtke J. J. iz Ambulante za klinično psihologijo ZD ..., Poročilo o klinično psihološki obravnavi ml. C. C. z dne 11. 12. 2024 in nenazadnje SMS opravičilo mladoletnika, naslovljeno na mater ml. oškodovanke, F. F., s hkratnim apelom, da naj to ostane med njimi. Tako sodišče prve stopnje izpovedi ml. oškodovanke ni nekritično povzdignilo na raven samostojnega in odločilnega dokaza, kot se trudi prepričati zagovornik.

8.Glede posplošeno pritožbeno zatrjevanih nedoslednosti v izpovedbi ml. oškodovanke pritožbeno sodišče na načelni ravni pojasnjuje, da vsebinsko nemerodajna manjša odstopanja ne morejo ključno omajati verodostojnosti bistva izpovedbe. Takšna nihanja so sploh pri ml. oškodovancih, zlasti pri opisovanju travmatičnih dogodkov, pričakovana in psihološko razložljiva, kar je v obravnavani zadevi dodatno potrdil sodni izvedenec dr. B. B., ki je s tehtnim razlogovanjem, da ml. oškodovanka pripoveduje verno, brez tendence po falsifikaciji pripovedi, kakršnemkoli potenciranju, olepševanju, tako da je njeno pričanje verjetno, podprl razumen zaključek, da se ml. oškodovanka ne nagiba k potvarjanju realnosti in da dogodki, ki jih opisuje, najverjetneje niso zgolj plod njene domišljije ali vpliva s strani druge osebe (točka 13 in 16 obrazložitve izpodbijane sodbe). Odločilno je, da je ml. oškodovanka glede ključnih okoliščin - narave dejanja, identitete storilca in poteka inkriminiranega dejanja - ves čas izpovedovala konsistentno, pri čemer je njena izpoved notranje logična in življenjsko prepričljiva, nenazadnje pa tudi ustrezno dokazno podprta. Pritožbeno zatrjevana izjava ml. oškodovanke, da bo "bratranca zafrknila", zato po presoji pritožbenega sodišča dokazne vrednosti njene izpovedi ne more omajati.

9.Netočno je tudi pritožbeno sklepanje, da izvedenska mnenja, ki jih je sodišče prve stopnje uporabilo v utemeljitev obsodbe, trajnih posledic pri oškodovanki ne potrjujejo. Tozadevno zagovornik izpostavlja, da so Komisija za fakultetna izvedenska mnenja in sodni izvedenec dr. B. B. soglasno ugotovili, da ml. oškodovanka ne kaže znakov posttravmatske stresne motnje, da je osebnostno stabilna, primerno razvita in da posledice, če so sploh prisotne, niso trajne. Smatra, da morebitni očitani dogodek torej ni imel takšnih posledic, ki bi utemeljevale strogo kaznovanje, še posebej pa ne izrek zaporne kazni. Toda s povzetim stališčem zagovornika se pritožbeno sodišče ne more strinjati, saj temelji na zmotni razlagi sodno-izvedenskih ugotovitev in na napačnem enačenju obstoja ter teže kaznivega dejanja z vprašanjem trajnosti psihičnih posledic na strani ml. oškodovanke. Ugotovitev, da ml. oškodovanka (zaenkrat) ne izkazuje znakov posttravmatske stresne motnje, da je osebnostno stabilna in primerno razvita, same po sebi ne pomenijo, da mladoletnik obravnavanega kaznivega dejanja ni storil, kot tudi ne, da to za ml. C. C. ni imelo škodljivih posledic. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s tem razumno opozorilo, da četudi v času pregleda pri izvedencu ni bilo možno potrditi posttravmatske stresne motnje v diagnostičnem smislu, to ne pomeni odsotnosti travme ali dejanja (točka 17 obrazložitve izpodbijane sodbe). Poleg tega zagovornik skozi pritožbene navedbe povsem zanemari izpoved terapevtke J. J., prav tako spec. klin. psih., ki je (med ostalim) opozorila na nočne more ml. oškodovanke in sploh moteno spanje, jezo na mladoletnika, prenajedanje (v vzročni zvezi z inkriminiranim dejanjem) in tolažbo s hrano, globoko zamajano in prizadeto čustvovanje ter motnje koncentracije, pri čemer je poudarila, da otroci pri tej starosti spolnih fantazij nimajo, medtem ko je v okviru Ambulante za klinično psihologijo ZD ... pripravila tudi Poročilo o klinično psihološki obravnavi ml. C. C. z dne 11. 12. 2024, do katerega se je sodišče prve stopnje izčrpno opredelilo (točka 18 do 21 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zagovorniku zato s pavšalnim izpostavljanjem (trenutne, op. s.) odsotnosti trajnih posledic na strani ml. oškodovanke ne gre priznati uspeha. Izvid in mnenje, ki ga je podal sodni izvedenec dr. B. B. ter Poročilo o klinično psihološki obravnavi ml. C. C. z dne 11. 12. 2024, ki ga je pripravila terapevtka J. J., vključno z neposrednim zaslišanjem obeh kliničnih psihologov, so bila pred sodiščem prve stopnje pravilno razumljena in materialno ovrednotena, medtem ko pritožbene navedbe zagovornika pomenijo zgolj poskus drugačne interpretacije že pravilno ugotovljenih dejstev in okoliščin, zato pritožba tudi v tem delu ne prepriča.

10.Zagovornik v okviru graje mladoletniku izrečene kazenske sankcije izpostavlja, da pravna doktrina in sodna praksa pri mladoletnikih zahtevata poseben pristop, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Prav ima zagovornik tudi v opozorilu, da je mladoletniško kazensko pravo usmerjeno v prihodnost in da temelji na posebnem, individualiziranem pristopu ter prepričanju, da mladostnik zasluži možnost, da svojo pot oblikuje brez bremen stigme kaznovanja, razen če je kaznovanje nujno in neizogibno. Vendar se pritožbeno sodišče ne more strinjati z zagovornikom, ko skuša v nadaljevanju z argumenti, da je danes polnoletni A. A. zaposlen, še ne predkaznovan in vključen v svoje socialno okolje, prepričati v pravno zmotno in življenjsko nepravično kazen, s prizadevanjem, da se ta ne izreče. Najprej ne upošteva, da je za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po drugem v zvezi s prvim odstavkom 173. člena KZ-1 zagrožena kazen zapora od petih do petnajstih let, pri čemer je pri odločitvi na podlagi drugega odstavka 93. člena KZ sodišče prve stopnje uporabilo vsa temeljna načela mladoletniškega kazenskega prava in je mladoletniku izreklo kazen 1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece zapora (z odreditvijo prestajanja na odprtem oddelku ZPKZ) zaradi visoke stopnje kazenske odgovornosti ter niza pravilno ugotovljenih obteževalnih okoliščin (narava in teža kaznivega dejanja; način storitve; sorodstvena vez med mladoletnikom in ml. oškodovanko, tj. bratranec in sestrična, v času storitve kaznivega dejanja stara 8 let in 7 mesecev; okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno; nekritičen odnos mladoletnika do izvršenega). Pritožbeno poudarjene okoliščine ter celota ugotovljenih olajševalnih okoliščin (osebnost mladoletnika; duševna razvitost; starost; časovna odmaknjenost; urejene osebnostne razmere; zaposlitev za nedoločen čas; odgovorna skrb za stara starša in mlajšega brata; skrb za domačijo; dosedanja nekaznovanost in neobravnavanost v drugem kazenskem postopku) so bile pred sodiščem prve stopnje ustrezno, zanesljivo in razumno upoštevane ter tudi izčrpno in tehtno obrazložene (točke 31 do 34 obrazložitve izpodbijane sodbe), pri čemer pa olajševane okoliščine ne morejo prevladati nad težo obravnavanega kaznivega dejanja in potrebo po ustrezni kazenskopravni reakciji, kar sicer glede na vsebino pritožbe nekritično pričakuje zagovornik. Varstvo spolne nedotakljivosti mladoletnih oseb ter splošni preventivni vidiki kaznovanja namreč narekujejo odločen odziv tudi v primerih, ko mladoletni storilec sicer izkazuje določeno stopnjo socialne integriranosti.

11.Prav tako ni utemeljeno pritožbeno sklepanje, da (trenutna, op. s.) odsotnost trajnih posledic pri ml. oškodovanki avtomatično narekuje milejšo kaznovalno reakcijo oziroma izključuje možnost izreka kazni zapora. Sprejem takšnega pritožbenega stališča bi vodil do pravno nesprejemljivega zaključka, da so hujše oblike spolnih kaznivih dejanj sankcionirane strožje zgolj v primerih, ko pri oškodovancih nastanejo trajne psihične motnje, kar pa ni skladno ne z zakonsko ureditvijo ne z varstvenim namenom kazenskega prava. Kazenskopravna zaščita spolne nedotakljivosti mladoletnih oseb je usmerjena v sankcioniranje samega posega v varovano dobrino, ne pa zgolj njegovih najtežjih posledic.

12.Brez vzdržnega temelja so tudi pritožbene navedbe, da izrečena kazen predstavlja nesorazmeren poseg v prihodnost danes polnoletnega A. A. zaradi posledic, ki jih ima vpis v kazensko evidenco. Takšne posledice so imanentne vsaki obsodbi za hujše kaznivo dejanje in same po sebi ne morejo utemeljevati milejše sankcije. Mladoletnik bi se moral zavedati možnih posledic svojega ravnanja že ob izvršitvi kaznivega dejanja.

13.Pritožbeno sodišče še poudarja, da izrečena kazen ne zasleduje zgolj represivnega namena, temveč ima tudi preventivno in vzgojno funkcijo, saj jasno izraža družbeno nesprejemljivost tovrstnih ravnanj in pomen spoštovanja telesne ter spolne integritete mladoletnih oseb. Ker je bila kazen odmerjena individualizirano, v zakonsko določenih mejah in ob tehtnem upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, po presoji pritožbenega sodišča ni ne prestroga niti nesorazmerna.

14.V kolikor pritožbeno sodišče ni odgovorilo na katero od pritožbenih navedb, je to iz razloga, ker je na njih pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje ali pa se ne nanašajo na odločilna dejstva.

15.Pritožbeni razlogi tako niso prepričljivi in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje tudi ni bilo zaznati nepravilnosti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (prvim odstavek 383. člena ZKP), je bilo pritožbo zagovornika mladoletnika kot neutemeljeno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (391. člen ZKP v zvezi s prvim odstavkom 451. člena ZKP).

16.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 97. člena ZKP in prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 484. člena ZKP, saj bi njihova naložitev glede na ugotovljene osebne in premoženjske razmere obravnavanega A. A., ki je bil v času storitve kaznivega dejanja mladoleten, pomenila nesorazmerno obremenitev.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 173, 173/1, 173/2, 375 Kazenski zakonik (1994) - KZ - člen 89, 93 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 18

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.