Jedro

Če pritožbeno sodišče ne presodi pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, stori absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP (odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih).

Obdolžencu lahko pritožbo sestavi in napiše nekdo drug. Pomembno je le, da je pritožba v vsebinskem in oblikovnem pogledu skladna z zakonom, da je vložena z obdolženčevim soglasjem in da jo obdolženec podpiše. Če pritožbo z njegovim imenom in priimkom podpiše nekdo drug, mora sodišče obdolženca pozvati, da to pomanjkljivost odpravi (nepopolna vloga).

Izrek

Zahtevi obsojenega D.P. za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa Okrajnega sodišča v Kranju z dne 14.6.2002 in Višjega sodišča v Ljubljani z dne 13.8.2002 se razveljavita in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je s sklepom z dne 14.6.2002 kot nedovoljeno zavrglo pritožbo J.P. z dne 3.6.2002 zoper sodbo Okrajnega sodišča v Kranju z dne 16.5.2002, s katero je bila obsojencu za kazniva dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, odvzema motornega vozila po 1. odstavku 216. člena KZ ter poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ izrečena enotna kazen 11 mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 13.8.2002 obdolženčevo pritožbo zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper navedeno sodbo in pravnomočni sklep je obsojenec dne 7.11.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in Vrhovnemu sodišču predlagal, da "sodbo spremeni tako, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje".

Vrhovni državni tožilec M.V. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal njeno zavrnitev. Mnenja je, da sodišči nista kršili predpisov tako, kot jima očita obsojenec. Sodišče je zavrglo obdolženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje kot nedopustno, zavrnilo pa je tudi njegovo zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje. Zahteva za vrnitev v prejšnje stanje je postala pravnomočna, saj se obsojenec zoper sklep ni pritožil. Pritožbo zoper sklep o zavrženju pritožbe pa je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je za vse, kar je storilo, imelo pravno podlago in zakonite razloge, kar je tudi ustrezno obrazložilo in utemeljilo. Če obsojenec zatrjuje, da so bile njegove vloge pravočasno dopolnjene in podpisane z njegovim podpisom, kar pa je v nasprotju z ugotovitvami sodišča, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki ga v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 14.6.2002 na podlagi določbe 390. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno pritožbo J.P. zoper sodbo, s katero je bil D.P. spoznan za krivega več kaznivih dejanj in obsojen na enotno kazen 11 mesecev zapora. Ugotovilo je, da je pritožbo na obsojenčevo prošnjo sestavil in podpisal (z imenom in priimkom obsojenca) J.P., ki po mnenju sodišča po določbi 1. odstavka 367. člena ZKP ni upravičen do pritožbe.

Višje sodišče je obsojenčevo pravočasno pritožbo zoper sklep o zavrženju (listna št. 193) zavrnilo kot neutemeljeno, ker je menilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Ni pa odločalo o obsojenčevi vlogi z dne 21.6.2002 (listna št. 2003 - 2004), ker je glede na njeno vsebino, datum vložitve in naslov ocenilo, da gre za dopolnitev pritožbe z dne 21.6.2002, ne pa za pritožbo zoper sklep (listna št. 182), s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo obsojenčevo prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje, kateri je obsojenec priložil tudi pooblastilo, iz katerega je razvidno, da J.P.-ja pooblašča za sestavo pritožbe zoper sodbo. S tem v zvezi je višje sodišče tudi ugotovilo, da zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o prošnji za vrnitev v prejšnje stanje, pritožba ni bila vložena.

Vrhovno sodišče se je pri odločanju omejilo zgolj na preizkus tistega dela zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanaša na pravnomočni sklep o zavrženju pritožbe in v katerem se vložnik zahteve izrecno sklicuje na kršitev njegove ustavne pravice do pritožbe (25. člen Ustave) ter na kršitev določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, smiselno pa tudi na kršitev pravice do obrambe (29. člen Ustave). V obširni obrazložitvi zahteve med drugim opozarja, da vložena pritožba zoper sodbo "odraža njegovo absolutno voljo", kar je izrazil s kasnejšo zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje, kateri je priložil lastnoročno podpisano pritožbo ter pooblastilo J.P. za sestavo pritožbe. Obsojenec sodišču druge stopnje očita, da na njegove pomensko enake ugovore v pritožbi ni odgovorilo, čeprav je bilo dolžno ugotoviti, kaj je "hotel z določenim pravnim dejanjem (pritožbo)".

Vloženi zahtevi v tem delu ni bilo mogoče odreči utemeljenosti.

Bistvo ustavne pravice do pritožbe (25. člen Ustave) ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do pravnega sredstva, pač pa zlasti v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. To pa sodišče, ki odloča o pritožbi, zavezuje, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter obrazloženo sprejme ali zavrne trditve in stališča, ki so postavljena v skladu s procesnimi določbami in ki niso očitno pravno nepomembna.

Po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP je sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa dolžno presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Če ne presodi pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, stori absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP (odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih).

Pritožba je procesno dejanje, za katero zakon v 1. odstavku 369. člena ZKP predpisuje obvezne sestavine, med katere sodi tudi podpis osebe, ki se pritožuje (5. točka 1. odstavka 369. člena ZKP). Namen te določbe je, da se s podpisom identificira vlagatelj, kar je pomembno za oceno, ali gre za upravičenca do pritožbe (367. člen ZKP) in da se prepreči, da bi nekdo drug opravil procesno dejanje za stranko v postopku, ne da bi ta s tem soglašala. Pri tem je evidentno, da ta pritožbena sestavina ni enakovredna ostalim in da na samo procesno učinkovitost pritožbe ne more imeti nobenega vpliva. Tudi iz splošne določbe 2. odstavka 76. člena ZKP izhaja, da mora biti vloga razumljiva in obsegati vse, kar je potrebno za njeno obravnavo, vključno s predlagateljevim podpisom.

Razen obdolženca, zagovornika ter obtoženčevega zakonitega zastopnika lahko pritožbo v korist obdolženca vložijo tudi osebe - obdolženčevi bližnji, našteti v 2. odstavku 367. člena ZKP. Te osebe in zagovornik se lahko pritožijo tudi brez posebnega obdolženčevega pooblastila, vendar ne proti njegovi volji. Obdolženec je praviloma suveren pri odločanju o pritožbi, ki se vlaga v njegovo korist. Vsako procesno dejanje, torej tudi pritožba, mora biti izraz svobodne procesne volje. Zakon o kazenskem postopku pri opredeljevanju oblike in pravnih pogojev pritožbe ne določa, da mora obdolženec pisno pritožbo, ki jo vlaga v svojem imenu, napisati lastnoročno ali da jo mora sam sestaviti. Nobene ovire torej ni, da obdolžencu pritožbo sestavi in napiše nekdo drug. Pomembno je le, da je pritožba v vsebinskem in oblikovnem pogledu skladna z zakonom, da je vložena z obdolženčevim soglasjem in da jo obdolženec podpiše, s čimer se identificira kot vlagatelj pritožbe in obenem navzven zaznavno izrazi svobodno procesno voljo. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, da je pritožba sestavljena v predpisani obliki in vsebini. Če predpisanih sestavin nima, je dolžno vložnika opozoriti na pomanjkljivosti ter mu določiti rok za odpravo. Če pritožnik ne ravna po navodilu sodišča in vloge ne popravi, sodišče takšno vlogo kot nepopolno zavrže, ne da bi presojalo njeno vsebino (3. odstavek 76. člena ZKP).

V obravnavanem primeru je obsojenec v pravočasni pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe in v dopolnitvi, s katero je dopolnil obrazložitev pritožbenih razlogov, zatrjeval, da je pritožba izraz njegove svobodne volje in da je za njeno sestavo "pooblastil" prijatelja J.P. (ta je bil takrat na prestajanju zaporne kazni, obsojenec, ki je bil brez zagovornika, pa v hišnem priporu), ki je pritožbo napisal in podpisal v njegovem imenu. Navajal je, da sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo in da ga tudi ni pozvalo, da naj pritožbo dopolni (76. člen ZKP), pač pa je pritožbo takoj zavrglo.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, kolikor obsojenec sodišču druge stopnje očita, da ni obravnavalo in da se ni izreklo tudi glede omenjenih pritožbenih trditev, zaradi katerih bi moralo, če bi ocenilo, da so utemeljene, sklep sodišča prve stopnje razveljaviti. Ostalo je zgolj pri formalni ugotovitvi, da J.P. ni oseba, ki bi bila upravičena do pritožbe (367. člen ZKP), ni pa se opredelilo do pritožbenih navedb, da je J.P. sestavil in napisal pritožbo po dogovoru in v soglasju z obsojencem in da gre, kljub omenjeni pomanjkljivosti, ker obsojenec pritožbe ni sam podpisal, vendarle za pritožbo obsojenca, ne pa za pritožbo J.P.-ja. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je sodišče druge stopnje kršilo obsojenčevo ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave) ter 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, s tem pa je obsojenca, ki ni imel zagovornika, prikrajšalo tudi v njegovih možnostih za obrambo.

Glede na navedeno je na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP sklep sodišča prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v nadaljnji postopek sodišču druge stopnje v fazo po vložitvi pritožbe. To pomeni, da bo sodišče druge stopnje moralo obravnavati obsojenčevo pritožbo zoper sodbo glede na to, da je zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje že priložil pritožbo enake vsebine z lastnoročnim podpisom in s tem prvotno pomanjkljivost pritožbe že sam odpravil, ne da bi ga sodišče k temu pozvalo, kar bi bilo sicer dolžno storiti. Zaradi razveljavitve izpodbijanega sklepa ni bilo treba presojati upravičenosti ostalih zatrjevanih kršitev zakona.