Jedro

Umik tožbe (predloga za izvršbo) ima učinek, določen v 366. členu OZ, le v primeru, ko se je upnik z umikom želel odreči učinkom sodnega varstva. Po prepričanju sodišča prve stopnje in višjega sodišča pa slednje ni bil primer v predhodni izvršilni zadevi, ki se ni ustavila zato, ker bi se upnik hotel odreči sodnemu varstvu, temveč zato, ker je bila izvršba neuspešna zaradi okoliščin na dolžnikovi strani (neizterljivost). Upniku le zato, ker v predhodnem postopku po izvedbi naroka po 31. členu ZIZ ni predlagal novega izvršilnega sredstva, ni mogoče očitati, da se je na ta način odrekel pravnemu varstvu, saj z nobenim od možnih izvršilnih sredstev glede na ugotovljeno ne bi mogel biti uspešen. Upnikovi opustitvi vložitve predloga za dodatno izvršilno sredstvo v predhodnem postopku zato ni mogoče pripisati učinka umika predloga za izvršbo.

Dolžnik ni zadostil pogojem po 169. členu ZIZ, saj je le pavšalno trdil, da pokojnina zadostuje za poplačilo terjatve, pri tem pa ni niti trdil, da bo do poplačila prišlo v enem letu, prav tako ni ne navedel ne izkazal zneska pokojnine, da bi bilo to sploh mogoče preizkusiti.

Navedbe dolžnika v predlogu za odlog izvršbe so ostale pavšalne in dokazno popolnoma nepodprte.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: „I. Ugovor dolžnika se zavrne.

II. Dolžnik nosi svoje stroške ugovornega postopka.

III. Predlog dolžnika, da se ustavi izvršba s prodajo nepremičnine, se zavrne.

IV. Predlog dolžnika za odlog izvršbe se zavrne.“

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo razveljavitev in ugoditev ugovoru ter predlogoma za odlog izvršbe oziroma za ustavitev izvršbe na nepremičnino. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 17. 2. 2022 zoper dolžnika dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 96/2001 z dne 5. 9. 2002, pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani In 531/2004 z dne 25. 8. 2004, v zvezi s sklepom o vstopu novega upnika In 531/2004 z dne 4. 5. 2017) zaradi izterjave glavnice 36.957,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 5. 2002 dalje do plačila, pravdnih stroškov 2.385,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 9. 2002 dalje do plačila, izvršilnih stroškov 674,26 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22. 9. 2004 dalje do plačila, in stroškov predloga za izvršbo, odmerjenih na 44,00 EUR. Izvršbo je sodišče dovolilo na dolžnikovo pokojnino, dolžnikovo nepremičnino (zemljiška parcela X 1, last dolžnika do ½) in dolžnikove premičnine.

_Glede ugovora zoper sklep o izvršbi:_

7. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

8. Dolžnik je v ugovoru zoper sklep o izvršbi uveljavljal zastaranje terjatve oziroma potek desetletnega zastaralnega roka, ki velja za judikatne terjatve. Pojasnil je, da se je med strankama že vodil izvršilni postopek In 531/2004, ki je bil ustavljen s sklepom z dne 28. 9. 2021, ker upnik ni predlagal izvršbe z novim sredstvom. Upnik je torej odstopil od izvršbe, zato se po 366. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano.

9. Upnik je v odgovoru na ugovor uveljavljal, da do zastaranja ni prišlo oziroma zastaralni rok po 366. členu OZ ni bil pretrgan. Priložil je zapisnik z naroka po 31. členu ZIZ z dne 5. 7. 2021 v okviru postopka In 531/2004, iz katerega izhaja, da je dolžnik na naroku izpovedal, da ima na TRR 50,00 EUR, pokojnino v višini 260,00 EUR, je solastnik dveh nepremičnin, nima premičnin, vrednostnih papirjev, deleža v gospodarski družbi, nima sklenjenih zavarovanj, premoženja v tujini ali odprtih terjatev do svojih dolžnikov. Dolžnik tako ni imel premoženja, na katerega bi lahko upnik posegel. Predhodno je sicer predlagal izvršbo s prodajo nepremičnine (zemljiška parcela X 1), vendar je sodišče predlog zavrglo, ker se je postopek na to nepremičnino že vodil in je bil neuspešen, saj je bil ustavljen, ker nepremičnine tudi na drugem naroku ni bilo možno prodati. Predhodno je bila ustavljena tudi izvršba s prodajo premičnin, ker zarubljenih premičnin tudi na drugi dražbi ni bilo mogoče prodati. Predhodni izvršilni postopek je bil tako ustavljen zaradi neizterljivosti terjatve, ker ni bilo premoženja, na katerega bi bilo mogoče poseči, in se ni ustavil zaradi umika tožbe oziroma predloga za izvršbo.

10. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen. Ob tem je obširno, jasno in sistematično pojasnilo pravno podlago, kot jo določa OZ glede zastaranja terjatve, z ločevanjem med pravimi in nepravimi judikatnimi terjatvami, obrazložilo je tudi pogoje za pretrganje zastaranja po 366. členu OZ, na katerega se sklicuje dolžnik. Višje sodišče podana materialnopravna izhodišča sprejema kot pravilna in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje sklicuje, kot pravilen pa sprejema tudi zaključek, da položaj iz 366. člena OZ v predmetni zadevi ni podan.

11. OZ v prvem odstavku 366. člena določa, da se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom, storjenim z namenom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, če upnik umakne tožbo ali odstopi od takega dejanja. Po drugem odstavku istega člena pa se prav tako šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, če je upnikova tožba ali zahteva zavržena ali zavrnjena ali če je izposlovani ali opravljeni ukrep za izvršbo ali zavarovanje razveljavljen.

12. Kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, dolžnik v ugovoru uveljavlja, da do pretrganja zastaranja zaradi predhodnega izvršilnega postopka In 531/2004 ni prišlo, saj je bil ta postopek ustavljen s sklepom z dne 28. 9. 2021, ker upnik ni predlagal izvršbe z novim sredstvom, po dolžnikovem mnenju pa je s tem odstopil od izvršbe. Sodišče prve stopnje takim navedbam ni sledilo, tudi višje sodišče pa pritrjuje ugotovitvi, da v predmetni zadevi nepredlaganja novega izvršilnega sredstva ne gre enačiti z umikom predloga za izvršbo oziroma z odstopom od izvršbe.

13. Vrhovno sodišče je že odločilo, da ima umik tožbe (predloga za izvršbo) učinek, določen v 366. členu OZ, le v primeru, ko se je upnik z umikom želel odreči učinkom sodnega varstva.1 Po prepričanju sodišča prve stopnje in višjega sodišča pa slednje ni bil primer v izvršilni zadevi In 531/2004, ki se ni ustavila zato, ker bi se upnik hotel odreči sodnemu varstvu, temveč zato, ker je bila izvršba neuspešna zaradi okoliščin na dolžnikovi strani (neizterljivost). Nasprotno stališče bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj je zastaranje uvedeno zaradi varstva dolžnika pred neaktivnim upnikom. V nasprotnem primeru, torej če je upnik pri uveljavljanju pravice aktiven, mora veljati ravno nasprotno. Zaradi kršitve dolžnikove obveznosti – kar neplačilo judikatne terjatve vsekakor je – upnik ne sme biti z zastaranjem še dodatno prizadet.2 Upnik je bil v predhodnem izvršilnem postopku vsekakor aktiven, saj je terjatev izterjeval kar 17 let, pri tem pa je bil neuspešen, saj nobena od strank ne zatrjuje kakršnegakoli poplačila. Premičninska izvršba je bila ustavljena, ker tudi na drugi dražbi premičnin ni bilo mogoče prodati (sklep In 531/2004 z dne 16. 10. 2019), s sklepom z dne 26. 8. 2019 pa je bil zavrnjen tudi ponovni predlog za nadaljevanje izvršbe s prodajo dolžnikove nepremičnine ID znak X 1, ker je izvršba na ta predmet že bila dovoljena in ustavljena, saj nepremičnina na drugem prodajnem naroku ni bila prodana. Po teh neuspešnih poizkusih je upnik predlagal predložitev seznama dolžnikovega premoženja po 31. členu ZIZ, pri čemer se je na naroku dne 5. 7. 2021 izkazalo, da razen nepremičnin, na katere postopka In 531/2004 po opisanem več ni bilo mogoče nadaljevati, dolžnik drugega rubljivega premoženja ni imel (razpolagal je le še s 50,00 EUR na računu in pokojnino v višini 260,00 EUR). Upniku po pojasnjenem le zato, ker v postopku In 531/2004 po izvedbi naroka po 31. členu ZIZ ni predlagal novega izvršilnega sredstva, ni mogoče očitati, da se je na ta način odrekel pravnemu varstvu, saj z nobenim od možnih izvršilnih sredstev glede na ugotovljeno ne bi mogel biti uspešen, posledično pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil izvršilni postopek In 531/2004 neuspešen zaradi okoliščin na strani dolžnika, ker je bila obveznost neizterljiva, in ne zaradi neaktivnosti upnika. Upnikovi opustitvi vložitve predloga za dodatno izvršilno sredstvo v postopku In 531/2004 zato ni mogoče pripisati učinka umika predloga za izvršbo iz prvega odstavka 43. člena ZIZ, ki bi imel posledice po 366. členom OZ3, in se nasprotno dolžnikovo pritožbeno vztrajanje izkaže za neutemeljeno.

14. S sklicevanjem na VSRS Sodbo II Ips 366/2008 z dne 4. 2. 2010 dolžnik opisanega stališča ne more izpodbiti, saj gre v tej sodbi za drugačno pravno in dejansko situacijo in za predmetno zadevo ni uporabljiva (zaključek o pretrganju zastaranja namreč tam temelji na ugotovitvi, da je bil predhodni pravdni postopek končan zaradi fikcije umika tožbe, ker tožnik ni pristopil na narok in je nastopilo mirovanje postopka, tožnik pa nato po preteku treh mesecev ni predlagal nadaljevanja postopka in je šlo torej za razliko od obravnavane zadeve za jasno neaktivnost stranke).

15. Ker torej do situacije iz 366. člena oziroma do pretrganja zastaranja ni prišlo, zastaranje ves čas teka postopka In 531/2004 ni teklo in je spet pričelo teči šele po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi z dne 28. 9. 2021. Do dne 30. 12. 2022, ko je bil vložen predlog za izvršbo v tem postopku, zastaralni roki za izterjevane terjatve še niso potekli (ne desetletni iz prvega odstavka 356. člena OZ za prave judikatne terjatve ne triletni iz drugega odstavka 356. člena v zvezi s prvim odstavkom 347. člena OZ za neprave judikatne terjatve), kot je sodišče prve stopnje pravilno in natančno obrazloženo ugotovilo v izpodbijanem sklepu (samih rokov in datumov pa razen z neutemeljenim sklicevanjem na 366. člen OZ dolžnik ne v ugovoru ne v pritožbi neposredno niti ne napada).

16. V pritožbi dolžnik na novo uveljavlja, da je upnikov predlog za zaznambo predmetnega sklepa o izvršbi pri že prej vknjiženi hipoteki iz postopka In 531/2004 neutemeljen in da za tako vknjižbo ni podlage. Takim navedbam ni mogoče slediti, saj za dovolitev nepremičninske izvršbe v predmetni zadevi ni bilo nobene ovire, trenutek vpisa zaznambe izdanega sklepa o izvršbi (in s tem trenutek učinkovanja hipoteke) pa bo stvar presoje v zemljiškoknjižnem postopku (prim. 86. in 87. člen Zakona o zemljiški knjigi).

17. Dolžnikov ugovor je bil po pojasnjenem neutemeljen, prav tako niso podani ugovorni razlogi, na katere sodišče po drugem odstavku 55. člena ZIZ pazi po uradni dolžnosti, zato je odločitev o zavrnitvi ugovora iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa materialnopravno pravilna.

_Glede stroškov ugovornega postopka:_

18. Ker dolžnik z ugovorom ni uspel, se za pravilno izkaže tudi odločitev iz II. točke izreka izpodbijanega sklepa, da dolžnik sam krije svoje ugovorne stroške (šesti odstavek 38. člena ZIZ in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), glede katere dolžnik kakšnih konkretnih pritožbenih razlogov niti ne uveljavlja.

_Glede predloga za ustavitev izvršbe na nepremičnino:_

19. Dolžnik je poleg ugovora podal tudi predlog za ustavitev izvršbe na nepremičnino. Navedel je, da je izterjava denarne terjatve očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine, ki je njegov dom, poleg tega pa je predlagana tudi izvršba na pokojnino, kar zadostuje za poplačilo upnikove terjatve.

20. Upnik je takemu predlogu nasprotoval in navedel, da dolžnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu in ni verjetno izkazal, da bo terjatev poplačana z drugim izvršilnim sredstvom, podal tudi ni nobenih konkretnih navedb glede vrednosti nepremičnine.

21. Sodišče prve stopnje je s III. točko izreka izpodbijanega sklepa dolžnikov predlog, da se izvršba s prodajo nepremičnine ustavi, zavrnilo, odločitev pa je pravilna.

22. Kot je pojasnjeno v izpodbijanem sklepu, je bil dolžnik v sklepu o izvršbi poučen, da lahko v osmih dneh od vročitve sklepa o izvršbi predlaga, naj sodišče dovoli drugo sredstvo izvršbe ali naj opravi izvršbo na drugi nepremičnini (prvi odstavek 169. člena ZIZ). Sodišče takemu predlogu ugodi, če dolžnik izkaže za verjetno, da bo terjatev poplačana z drugim izvršilnim sredstvom ali s prodajo druge nepremičnine (četrti odstavek 169. člena ZIZ), če pa dolžnik kot drugo izvršilno sredstvo predlaga izvršbo na plačo, pokojnino, invalidnino ali na druge stalne denarne prejemke, je takemu predlogu mogoče ugoditi le, če dolžnik izkaže za verjetno, da bo terjatev poravnana v enem letu od izdaje sklepa o dolžnikovem predlogu (peti odstavek 169. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dolžnik opisanim pogojem ni zadostil, saj je le pavšalno trdil, da pokojnina zadostuje za poplačilo terjatve, pri tem pa ni niti trdil, da bo do poplačila prišlo v enem letu, prav tako ni ne navedel ne izkazal zneska pokojnine, da bi bilo to sploh mogoče preizkusiti. V pritožbi glede tega dela odločitve dolžnik kakšnih konkretnih pritožbenih navedb ne podaja.

_Glede predloga za odlog izvršbe:_

23. Dolžnik je vložil tudi predlog za odlog izvršbe, v katerem je navedel, da je njegov ugovor zastaranja v celoti utemeljen, zato bi v smislu 71. člena ZIZ neutemeljeno utrpel težko nadomestljivo škodo, če bi izvršitelj rubil njegove premičnine, ta škoda pa bi bila višja od tiste, ki bi jo utrpel upnik. Poleg tega pri izvršbi na stanovanje oziroma stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, zaradi izterjave denarne terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine, obstajajo posebne okoliščine, zaradi katerih bi bilo nadaljevanje izvršbe na nepremičnino očitno nesorazmerno glede na poseben položaj dolžnika (ogroženo preživljanje), zato predlaga odlog za dobo enega leta. O tem bo pridobil mnenje CSD.

24. Upnik predlaganemu odlogu nasprotuje in meni, da je predlog pavšalen in navedbe nedokazane. Dolžnik ni izkazal težko nadomestljive škode, da je nepremičnina njegov dom in da je izterjevana denarna terjatev nesorazmerna z ugotovljeno vrednostjo nepremičnine, saj cenitev sploh še ni bila opravljena.

25. V IV. točki izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje dolžnikov predlog za odlog izvršbe zavrnilo, odločitev pa je pravilna.

26. Sodišče lahko na predlog dolžnika popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, ob obstoju katerega od upravičenih razlogov od 1. do 12. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ. Sodišče pa lahko po drugem odstavku istega člena na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti izvršbo odloži tudi, če so za to podani posebno upravičeni razlogi, primeroma našteti v 1. do 3. točki drugega odstavka, oziroma kakšni drugi posebno upravičeni razlogi po 4. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ.

27. Dolžnik je z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi izkazal objektivni pogoj za odlog izvršbe po 6. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ, pritrditi pa je sodišču prve stopnje, da ni uspel izkazati subjektivnega pogoja. Trditveno in dokazno breme glede verjetnega nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ki je večja od tiste, ki bi z odlogom nastala upniku, je na dolžniku, njegove navedbe v zvezi s tem pa so ostale popolnoma pavšalne oziroma nekonkretizirane in dokazno nepodprte. Predlog za odlog po prvem odstavku 71. člena ZIZ je zato neutemeljen.

28. V zvezi z odlogom po drugem odstavku 71. člena ZIZ je ugotoviti, da se določba 1. točke drugega odstavka tega člena uporabi v primeru izvršbe na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, če gre za izterjavo denarne terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine. Odlog izvršbe po tej določbi je namenjen varstvu dolžnikov, da se njihov dom ne bi prodal zaradi izterjave terjatev praviloma nizke vrednosti, ki bi jih bili dolžniki sposobni v času odloga poravnati ob podpori socialne mreže (sorodnikov, prijateljev, sosedov), socialnih pomoči in humanitarnih organizacij. Namen je torej v tem, da dolžnik obdrži svoj dom in upnika v doglednem času poplača na drug način. Očitno nesorazmerje med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine v tem primeru ne pomeni matematičnega nesorazmerja, temveč je odlog dovoljen, kadar gre za izterjavo bagatelnih, nižjih terjatev, o tem pa v predmetnem primeru glede na višino terjatve 40.016,98 EUR s pripadki ni mogoče govoriti in nasprotnemu pritožbenemu uveljavljanju ni mogoče slediti.

29. Ker se predmetna izvršba ne vodi zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine, temveč s prodajo te nepremičnine zaradi poplačila upnikove denarne terjatve, že iz tega razloga odlog po 2. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ ne pride v poštev. Podan ni niti dejanski položaj po 3. točki istega odstavka istega člena, saj izvršba ne teče zaradi izterjave denarne terjatve na podlagi potrošniške hipotekarne pogodbe, katere veljavnost bi dolžnik izpodbijal. 30. Po 4. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ je izvršbo mogoče odložiti tudi iz drugih posebno upravičenih razlogov, ki jih mora glede na pravila o trditvenem in dokaznem bremenu izkazati dolžnik. Sodna praksa se je že izrekla, da je v tem okviru mogoče upoštevati le tak življenjsko izjemen dogodek (socialne, zdravstvene narave ipd.), ki zaradi izjemne, kratkotrajne situacije dolžniku začasno onemogoča izpolnitev obveznosti. Glede tega je dolžnik v predlogu zatrjeval le ogroženo preživljanje in izgubo doma, pri čemer so navedbe ostale pavšalne in dokazno popolnoma nepodprte, dolžnik pa tudi ni pojasnil, kako bi se njegove razmere lahko v treh mesecih, za kolikor je glede na šesti odstavek 74. člena ZIZ mogoč odlog izvršbe po tej določbi, spremenile do te mere, da bi mu omogočile izpolnitev obveznosti ali pa vsaj drugačno rešitev socialne in življenjske situacije. S ponavljanjem navedb o izgubi doma in ogroženem preživljanju pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da predlog za odlog izvršbe tudi po tej določbi ni utemeljen, dolžnik ni uspel izpodbiti.

_Sklepno:_

31. Po vsem obrazloženem je višje sodišče dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

32. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Upnik z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločitvi, zato sam krije svoje stroške odgovora, ki jih niti ni opredeljeno priglasil (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ter drugi odstavek 163. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ 1 Prim. VS RS sodba II Ips 57/2011 z dne 22. 9. 2011. 2 Kranjc V., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, stran 503. 3 Prim. VSL sklep III Ip 3441/2012 z dne 17. 10. 2012.