Jedro

Res je, da se morajo zarubljene stvari hraniti s skrbnostjo dobrega gospodarja (prvi odstavek 66. člena pravilnika), vendar to ne pomeni, da lahko upnik v nasprotju z dogovorom zarubljene stvari zaupa v hrambo tretji osebi in da je ta standard izpolnjen le v primeru, kadar zarubljeno stvar hrani tretja oseba. Upnik namreč v konkretnem primeru niti ni pojasnil, zakaj je bilo treba zarubljeno stvar zaupati v hrambo tretji osebi, predvsem ker se pravna oseba, kateri je bilo vozilo zaupano v hrambo, z dejavnostjo hrambe niti ne ukvarja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v celoti spremeni tako, da se pritožbi dolžnika z dne 8.12.2004 ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 29.11.2004, opr. št. I 2003/00149-63, spremeni tako, da se predlog upnika za povrnitev stroškov hrambe zavrne, zavrne pa se tudi predlog upnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Upnik je dolžan povrniti dolžniku 95.984,00 SIT izvršilnih stroškov, v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pritožbo dolžnika zavrnilo in potrdilo sklep opr. št. In 2003/00149 z dne 29.11.2004 (1. točka izreka). Dolžniku je naložilo v roku 8 dni upniku plačati nadaljnje izvršilne stroške v znesku 33.550,00 SIT (2. točka izreka).

Zoper sklep se je dolžnik pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi pritožbi zoper sklep o stroških hrambe, izdan po strokovni sodelavki, in citirani sklep razveljavi, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa z dne 5.5.2005 nastopalo v vlogi pritožbenega sodišča na podlagi določb 53. in 54. člena Zakona o sodiščih. Pri tem pa ni uporabljalo oz. upoštevalo določb ZPP, ki urejajo pritožbeni postopek. Zlasti je spregledalo, da kot sodišče druge stopnje brez glavne obravnave oz. naroka ne more ugotavljati dejanskega stanja.

Edine dejanske ugotovitve prvega sklepa strokovne sodelavke so namreč bile, da je upnik pravočasno zahteval povrnitev stroškov hrambe vozila, da je predložil račun družbe C., d.o.o., za znesek 761.904,00 SIT ter nakazilo o njegovem plačilu. Dolžnik se o teh listinah, ki so bile podlaga za dejanske ugotovitve strokovne sodelavke pred izdajo njenega sklepa, ni mogel izjaviti. Ko je v pritožbi zoper omenjeni sklep zatrjeval, da dvomi, da je bilo vozilo sploh dano v hrambo družbi, ki je izdala račun, ter zato predlagal ustrezne dokaze, je sodišče prve stopnje preprosto ugotovilo, da dolžnik ni predlagal dokazov, nato pa še samo brez naroka izvajalo dokaze, na katere se sklicuje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Trditev dolžnika, da avtomobil ni bil nikoli premaknjen z mesta, je sodišče prve stopnje zavrnilo z argumentom, da bi bilo to možno storiti tudi z avtovleko, čeprav tega dejstva v postopku nihče ni zatrjeval. Račun, ki ga je upnik predložil, ni javna listina, kot napačno meni sodišče prve stopnje. Verodostojnost računa je dolžnik skušal izpodbiti, vendar mu sodišče prve stopnje tega ni dopustilo. Dolžnik vztraja, da vozilo nikdar ni bilo dano v hrambo družbi, katere račun je predložil upnik.

Stroški hrambe tako dejansko niso nastali in jih dolžnik že iz tega razloga ni dolžan plačati. V nadaljevanju dolžnik povzema pritožbene trditve iz pritožbe zoper sklep strokovne sodelavke, ki so relevantne v tej pritožbi zoper sklep z dne 5.5.2005. Med drugim navaja, da je iz rubežnega zapisnika razvidno, da bo zarubljeni avtomobil hranjen pri upniku na naslovu Ul. J. O. x, K.. Hramba avtomobila je bila tako zaupana upniku, in ne neki tretji pravni osebi. Če je torej upnik vozilo res predal v hrambo nekomu drugemu, za kaj takšnega ni imel pooblastila in tega ne bi smel storiti. Povedano drugače, gre za samovoljno ravnanje upnika, ki nikakor nima podlage v določbah 5. odstavka 38. člena ZIZ. Predmetni stroški za izvršbo niso bili potrebni. Pritožba nadalje izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče je očitno upniku priznalo stroške odgovora na pritožbo zoper sklep, ki v ZPP in ZIZ ni predviden. Gre torej za povsem nepotreben strošek v postopku izvršbe, ki naj bremeni upnika.

Pritožba je utemeljena.

Način hrambe zarubljenih stvari ureja Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (Ur. l. RS, št 18/2003; v nadaljevanju pravilnik). V skladu z določbo sedmega odstavka 65. člena pravilnika se zarubljene stvari, ki so se v času rubeža nahajale pri upniku, pustijo v hrambi pri njemu. V konkretnem primeru se zarubljeni avtomobil res ni nahajal pri upniku, vendar iz rubežnega zapisnika izhaja, da je bil dogovor med upnikom in dolžnikom, da avto hrani upnik na naslovu Ul. J. O. x, K.. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, dolžnik ni ugovarjal dejstvu, da bo vozilo shranjeno pri upniku. Vendar pa stališče sodišča prve stopnje, da ni samo izvršitelj tisti, ki lahko zaupa zarubljeno stvar v hrambo tretji osebi, ni pravilno. V skladu z določbo drugega odstavka 65. člena pravilnika lahko za hrambo zarubljenih stvari pravno ali fizično osebo pooblasti le izvršitelj, in sicer v primeru, kadar je zaradi vrste, količine ali lastnosti zarubljenih stvari potrebno zagotoviti posebne pogoje in način njihove hrambe. Takšna oseba pa mora biti v skladu s predpisi pooblaščena za opravljanje teh dejavnosti in ima prostore in opremo, ki izpolnjuje minimalne tehnične in druge pogoje. Res je, da se morajo zarubljene stvari hraniti s skrbnostjo dobrega gospodarja (prvi odstavek 66. člena pravilnika), vendar to ne pomeni, da lahko upnik brez soglasja dolžnika in izvršitelja zarubljene stvari zaupa v hrambo tretji osebi in da je ta standard izpolnjen le v primeru, kadar zarubljeno stvar hrani tretja oseba. Upnik v konkretnem primeru niti ni pojasnil, zakaj je bilo treba zarubljeno stvar zaupati v hrambo tretji osebi, ki pa se z dejavnostjo hrambe niti ne ukvarja (glej uradni zaznamek na l. št. 118, o čemer pa se je pritožbeno sodišče prepričalo tudi z vpogledom v sodni register kot javno knjigo). Tako ni mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da je upnik ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja, če je zaupal stvar v hrambo osebi, ki ne izpolnjuje pogojev iz drugega odstavka 65. člena pravilnika. V čem naj bi bila bolj zagotovljena varnost hrambe vozila s strani pravne osebe, ki te dejavnosti ne opravlja, iz navedb upnika ni razvidno, predvsem upoštevajoč dejstvo, da je bilo vozilo hranjeno na naslovu Ul. J. O. x v K. (kot je razvidno iz računa št. 101-04), na katerem se je zavezal hraniti vozilo upnik sam (pri tem pa tudi ni mogoče mimo podatkov sodnega registra, da ima na tem naslovu stalno prebivališče ustanovitelj družbe, ki je izdala sporni račun). Stroški hrambe avtomobila tako po oceni pritožbenega sodišča glede na navedeno ne predstavljajo potrebnih stroškov, zato upnik do povračila teh stroškov ni upravičen (peti odstavek 38. člena ZIZ).

Ker je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, je pritožbeno sodišče pritožbi dolžnika ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Sprememba izpodbijanega sklepa je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Z neutemeljeno priglasitvijo stroškov hrambe so dolžniku nastali izvršilni stroški, ki jih je upnik dolžan dolžniku povrniti (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče je tako dolžniku priznalo 2 x po 300 točk za sestavo obeh pritožb (tarifna številka 27/6), stroške sodnih taks v skupni višini 15.200,00 SIT, 1.320,00 SIT materialnih stroškov (tretji odstavek 3. člena Odvetniške tarife) in 13.464,00 SIT DDV, skupaj torej 95.984,00 SIT izvršilnih stroškov.

Stroškov konference s stranko pritožbeno sodišče ni priznalo, ker so že vsebovani v postavki za sestavo pritožbe.