Jedro

Glede na jasno mnenje izvedenca travmatologa ne more biti nobenega dvoma, da je k nastali škodi odločilno prispevala tudi tožnikova alkoholiziranost. Ta nikakor ni bila neznatna, kot poskuša prikazati pritožba. Tožnikovo prepričanje, da je bil kljub temu sposoben za varno vožnjo, ne more biti odločilno. Dejstvo je, da se tožnik na trčenje ni ustrezno odzval in je zato nekontrolirano padel. Odveč je pritožbeno razlogovanje o tem, kako naj bi potekal padec vinjenega kolesarja s kolesa. Bistveno je, da je toženec, čeprav je nanj delovala enako močna sila trka, po padcu, za razliko od tožnika, utrpel le neznatno poškodbo (udarnino).

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na prenos lastninske pravice na toženčevih nepremičninah. Tožnik je upravičen do odškodnine za škodo, ki mu jo je povzročil toženec, ne more pa od toženca namesto denarne odškodnine zahtevati njegovih nepremičnin. Takšna zahteva nima opore v materialnem pravu, saj tožnik ne navaja, da se je s tožencem sporazumel za nadomestno izpolnitev (283. člen OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 120.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2012 dalje. Višji zahtevek (za plačilo 145.336,00 EUR z obrestmi) je zavrnilo. Prav tako je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženec namesto odškodnine (v znesku 1.961,00 EUR oziroma podrejeno v prisojenem znesku) izročiti notarsko overjeno zemljiškoknjižno izjavo o dovolitvi vknjižbe lastninske pravice v tožnikovo korist pri toženčevih nepremičninah v k. o. ... do 2/3, sicer bo tako listino nadomestila sodba. Nazadnje je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2. Tožnik s pritožbo izpodbija zavrnilni del sodbe in se pri tem sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga ustrezno spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita, da je neobrazloženo zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje natakarice, ki je stregla v lokalu, kjer je bil tožnik pred škodnim dogodkom. Neupravičeno je zavrnilo tudi predlagani dokaz z zaslišanjem dveh policistov, ki sta opravila ogled kraja nesreče, in dokaz z izvedenci (cestnoprometne stroke, sodne medicine in toksikologije). Izvedenec internist ni odgovoril na tožnikove pripombe, sodišče pa ga kljub temu ni zaslišalo. Tožnik vztraja, da je peljal pravilno in po svoji strani ceste, zato nasproti vozečega toženca ni mogel pričakovati. Na kolesu je imel nameščene odsevnike, ki so opazni tudi pri zelo majhni svetlobi, v času škodnega dogodka pa je bila polna luna in jasno vreme. Sodišče je mimo trditvene podlage ugotovilo, da svetlobe ni bilo dovolj. Tožnik je le neznatno prekoračil dovoljeno količino alkohola v krvi, vsekakor pa je bil sposoben za varno vožnjo s kolesom. Izvedenec travmatolog ni usposobljen niti upravičen ocenjevati vpliva alkohola na tožnikovo sposobnost za vožnjo. Pri tako nepričakovanem in močnem trku niti povsem trezen in razsoden človek ne bi mogel ublažiti posledic. Sodišče je napačno ovrednotilo tožnikovo nepremoženjsko škodo. Premajhno težo je pripisalo številnim nevšečnostim, ki jih je moral prestati med zdravljenjem. Še vedno ga mučijo močni in boleči krči v mišicah. Res si je uredil življenje, vendar se še kako zaveda svojega klavrnega stanja. Počuti se manjvrednega in se zato izogiba družbi. Neživljenjska je zavrnitev zahtevka za stroške tuje pomoči. Splošno je znano, da je zavod, kamor je bil premeščen tožnik, eden najslabših. Tožnik je zato komaj čakal, da ga je obiskal sin, ki mu je prinašal obleko, higienske potrebščine in prinašal dodatno hrano. Tožnik si je moral sam kupovati kavo in cigarete. Vsega tega nastanitev v domu ni vključevala. Poleg tega tožnikovemu sinu ne bi bilo treba hoditi v P., če tam ne bi imel očeta. Prav obiski pa so tožniku dajali psihično podporo. Tožnik se ne bi niti pritoževal, če bi vedel, da bo dobil plačano prisojeno odškodnino. Toženec je že v kazenskem postopku priznal, da je brez premoženja. Če bi tožnik v zameno za del odškodnine dobil kakšno nepremičnino, bi lažje živel. Meni, da je upravičen do priglašenih pravdnih stroškov, saj je v pravdi uspel več kot 50 %, tako po temelju kot po višini.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), niti tistih, na katere neopredeljeno meri pritožba. Strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi sprejemljivo pojasnilo, zakaj je nekatere predlagane dokaze zavrnilo. Tožnikova pravica do obravnavanja v postopku torej ni bila okrnjena, obenem pa ti dokazi tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi mogli pomembno prispevati k razjasnitvi dejanskega stanja.

6. Bistveno je namreč, koliko alkohola je imel tožnik v krvi v času trčenja, ne pa, kaj je o tožnikovem pitju in alkoholiziranosti lahko zaznala natakarica. O čem naj bi izpovedala policista, tožnik ni navedel; gre za informativni dokaz, ki v pravdnem postopku ni dopusten. Dokaza z izvedencem cestnoprometne stroke tožnik ni predlagal. Pritožbena trditev, da bi izvedenec lahko izračunal tožnikov reakcijski čas, pa nima teže, saj tožnik sam trdi, da se v danih okoliščinah niti ni mogel odzvati na nevarno prometno situacijo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da izvedenec travmatolog ni znal niti ni smel odgovoriti na vprašanje o vplivu alkohola na tožnikove psihofizične sposobnosti. Ker gre za medicinsko vprašanje, izvedenec travmatolog z odgovorom nanj ni presegel svojih pristojnosti. Sicer pa bi ob dejstvu, da je imel tožnik v času nezgode 0,58 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar več kot dvakrat presega še dopustno količino po drugem odstavku 130. člena tedaj veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), na to vprašanje znal odgovoriti vsak povprečno razgledan človek, saj gre za splošno znana dejstva. Končno ni utemeljena niti pritožbena trditev, da sodišče ni dokončalo dokazovanja z izvedencem internistom. Res je, da se dokaz z izvedencem praviloma izvaja ustno, vendar to pravilo ni brez izjem. Ko je izvedenec pisno odgovoril na tožnikove pripombe k izvedenskemu mnenju in obrazloženo zavrnil vse njegove pomisleke, je tožnik (v sedmi pripravljalni vlogi) izrecno izjavil, da nima več pripomb na njegovo mnenje, zato bi bilo zaslišanje izvedenca samo sebi namen.

7. Sodišče prve stopnje je celovito in pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Nobenega odločilnega ali drugega pravno pomembnega dejstva, ki bi lahko vplivalo na presojo podlage in višine tožnikove odškodninske terjatve, ni spregledalo. Svoje dejanske in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi pregledno in izčrpno predstavilo ter utemeljilo z razumnimi in prepričljivimi razlogi, ki imajo zadostno oporo v izvedenih dokazih.

8. Odgovornost za obravnavano škodo je sodišče prve stopnje pravilno razporedilo med oba udeleženca nezgode. Pri tem je pravilno upoštevalo večjo težo toženčeve kršitve prometnih pravil. Toženec je namreč vozil po napačni strani in brez luči na kolesu. Res je bilo takšno ravnanje za tožnika nepričakovano, vendar bi se mu lahko izognil ali vsaj zmanjšal posledice, če bi vozil trezen in s prižgano lučjo na kolesu. Pritožbeno sklicevanje na jasno vreme in polno luno v času nezgode je odveč, saj tožnik ne pojasni, zakaj je potem sam, kljub domnevno dobri vidljivosti, spregledal toženca, ki se mu je bližal na neosvetljenem kolesu. Na vprašanje, zakaj toženec ni opazil odsevnikov na tožnikovem kolesu, je tožniku pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Ker sta bila udeleženca nezgode brez luči, odsevniki niso bili vidni.

9. Glede na jasno mnenje izvedenca travmatologa ne more biti nobenega dvoma, da je k nastali škodi odločilno prispevala tudi tožnikova alkoholiziranost. Ta nikakor ni bila neznatna, kot poskuša prikazati pritožba. Tožnikovo prepričanje, da je bil kljub temu sposoben za varno vožnjo, ne more biti odločilno. Dejstvo je, da se tožnik na trčenje ni ustrezno odzval in je zato nekontrolirano padel. Odveč je pritožbeno razlogovanje o tem, kako naj bi potekal padec vinjenega kolesarja s kolesa. Bistveno je, da je toženec, čeprav je nanj delovala enako močna sila trka, po padcu, za razliko od tožnika, utrpel le neznatno poškodbo (udarnino). Po navedenem ni podlage za morebitno dodatno znižanje tožnikovega prispevka k nastali škodi, zaradi katerega je tožnik po prvem odstavku 171. Obligacijskega zakonika (OZ) upravičen le do sorazmerno zmanjšanje odškodnine.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi vse okoliščine primera, ki po 179. členu OZ vplivajo na višino denarne odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo. Tožnik nasprotuje le ugotovitvi izpodbijane sodbe, da pojav sladkorne bolezni ni v vzročni zvezi z njegovimi poškodbami iz obravnavane nezgode in njihovimi posledicami, vendar ima takšen zaključek sodišča prve stopnje zadostno oporo v mnenju izvedenca internista. Sicer pa tožnik v pritožbi predvsem ponovno našteva nevšečnosti, ki jih je moral prestati med zdravljenjem, ter svoje prestane in bodoče telesne in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti, ki so bile pri odmeri odškodnine že ustrezno upoštevane in pravilno pravno ovrednotene.

11. Odškodnina, odmerjena za celotno tožnikovo nepremoženjsko škodo, predstavlja protivrednosti približno 200 povprečnih neto mesečnih plač na zaposlenega v času izdaje prve sodbe. Odškodnina v takšni višini po presoji pritožbenega sodišča pomeni pravično zadoščenje za tožnikovo trpljenje in ustrezno upošteva načelo individualizacije, obenem pa je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča v drugih primerih prisojajo za podobno škodo. Judikati, ki jih ponuja pritožba, niso uporabni za primerjavo, saj gre v vseh primerih za očitno hujše škode ali mlajše oškodovance.

12. Pritožba neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi odškodninskega zahtevka za stroške tuje pomoči. Tožnik je namreč ta svoj zahtevek časovno zamejil z obdobjem, ko je bival v zavodu P. (v vmesnem času tudi v U.). Čeprav je bil že takrat odvisen od tuje pomoči, stroškov zanjo ni imel, saj je imel v zavodu zagotovljeno vso potrebno strokovno oskrbo. Drugačne pritožbene trditve nimajo podlage v izvedenih dokazih. Razumljivo je, da so sinovi obiski tožniku pomenili pomembno psihično podporo v času zdravljenja, vendar jih, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obravnavati kot tujo pomoč in jo ovrednotiti kot strošek v zvezi z zdravljenjem (prvi odstavek 174. člena OZ), zaradi katerega bi bil tožnik upravičen do posebne denarne odškodnine.

13. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na prenos lastninske pravice na toženčevih nepremičninah. Tožnik je upravičen do odškodnine za škodo, ki mu jo je povzročil toženec, ne more pa od toženca namesto denarne odškodnine zahtevati njegovih nepremičnin. Takšna zahteva nima opore v materialnem pravu, saj tožnik ne navaja, da se je s tožencem sporazumel za nadomestno izpolnitev (283. člen OZ).

14. Tožnik v pravdi tožencu lahko ponudi možnost, da mu ne bo treba izpolniti obveznosti, ki mu bo naložena s sodbo, če izpolni drugo obveznost (312. člen ZPP). Gre za procesno nadomestno upravičenje, kjer druga obveznost ne pomeni tožbenega zahtevka; sodišče je ne presoja, le povzame jo v izrek sodbe. V obravnavanem primeru pa tožnik ni zgolj izrazil pripravljenosti, da namesto odškodnine sprejme zemljiškoknjižno dovolilo, ki mu bo omogočilo pridobitev toženčevih nepremičnin, ampak je izročitev takšne listine s tožbo izrecno zahteval od toženca.1 Tožnik torej tožencu ničesar ne ponuja, ampak le zahteva, pri čemer je njegova zahteva brez dejanske in pravne podlage. Tožnik zato drugačne odločitve o takšnem zahtevku ne more doseči. 15. Stroškovna odločitev, ki jo vsebuje izpodbijana sodba, ustrezno odraža doseženi uspeh strank v pravdi in vse okoliščine primera (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik se neupravičeno zavzema za njeno spremembo, saj niti z upoštevanjem spornega temelja odškodninskega zahtevka ne bi mogla biti drugačna. Tožniku je bila namreč prisojena manj kot polovica zahtevanega zneska, medtem ko je bil njegov nedenarni zahtevek zavrnjen. Gledano v celoti je bil tako tožnikov uspeh v pravdi celo manjši od toženčevega.

16. Pritožbeni razlogi po navedenem niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP).

17. Ker je tožnik s pritožbo propadel, ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 To dokazuje uporaba besednih zvez „...toženec je dolžan izročiti...“ in „...sicer bo listino nadomestila sodba...“.