Jedro

Zaradi nepravilnega pouka o roku za vložitev pritožbe stranka za pravico do pritožbe ne sme biti prikrajšana. Kljub temu, da stranki s pravnim poukom na omejenost pritožbenih razlogov v sporu majhne vrednosti nista bili poučeni, so v pritožbenem postopku upoštevni le dovoljeni pritožbeni razlogi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v veljavi vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 6083/2013 z dne 17.1.2013, s katerim je tožencema naložena obveznost plačila 1.531,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2013 in 51,32 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.2.2013 dalje do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da sta jih toženca dolžna plačati tožeči stranki v višini 276,53 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Trdi, da višina terjatve ni izkazana. Dokazno breme je na strani tožeče stranke. Res so dopustna vsa dokazna sredstva in dokaznih pravil ni, vendar je sodna praksa enotna, da nadomestilo koristi od uporabe nepremičnine ustreza najemnini. Kljub ugovorom je sodišče za ugotavljanje višine zahtevka uporabilo Sklep o stanovanjski najemnini, ki uporabnino določa drugače kot sodna praksa – odstotek od vrednosti stanovanja povečuje za 50 %. Da je ta izračun v nasprotju s sodno prakso in višina pretirana, je tožena stranka opozorila že v trajanju postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožeča stranka kljub temu zahtevka ni znižala, niti predlagala drugega dokaza za ugotavljanje najemnine. Tožeča stranka bi morala višino uporabnine prilagoditi veljavni najemnini ali predlagati izvedenca gradbene stroke, ki bi jo določil. Ker toženca nikoli nista bila najemnika, tudi sklep tožeče stranke o stanovanjski najemnini ni uporabljiv. Dokazov o višini najemnine ni. Višina zahtevka je ostala nedokazana.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da v sporu majhne vrednosti izdano sodbo tožena stranka izpodbija zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Opozarja na 8. čl. Sklepa o stanovanjski najemnini, ki je bil osnova za izračun. Gre za specialno določilo, ki je uporabljivo, ne glede na to, ali sta bila toženca najemnika ali ne. Po sodišču ugotovljena uporabnina ustreza najemnini za garsonjero, obravnavano stanovanje pa meri 151,60 m2. Za taka stanovanja se najemnine v Ljubljani gibljejo okrog 1.000,00 EUR.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor je spor majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. čl. ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka; med drugim znaša rok za pritožbo 8 dni (tretji odstavek 458. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je v stranki poučilo, da rok za pritožbo znaša 15 dni; očitno po pomoti saj je sicer posebna pravila postopka v sporu majhne vrednosti upoštevalo. Tožena stranka je pritožbo vložila po izteku tega roka, vendar v okviru petnajstdnevnega roka, ki ga je v pravnem pouku navedlo sodišče prve stopnje. Ker zaradi nepravilnega pouka stranka za pravico do pritožbe ne sme biti prikrajšana, pritožbeno sodišče pritožbo šteje za pravočasno in jo obravnava.

6. Posebna pravila veljajo tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. V sporu majhne vrednosti izdana sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. čl. ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. čl. ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi. Določilo o omejenosti pritožbenih razlogov je treba uporabiti, kljub temu, da pritožnika nanj nista bila posebej opozorjena. Pritožnika nastopata po odvetniku, ki pravo pozna.

7. V pritožbeni fazi postopka temelj zahtevka ni več sporen. Ugotovljeno je, da sta toženca v času od 15.5.2011 do 16.9.2011 brez pravne podlage uporabljala stanovanje v U. 6, v L. Zaradi te uporabe je tožeča stranka, ki s prostorom ni mogla razpolagati, prikrajšana, toženca pa sta zaradi uporabe imela korist. Zaradi svojega prikrajšanja tožeča stranka to korist uveljavlja.

8. Njeno višino je sodišče ugotovilo po prostem preudarku. Uporabo prostega preudarka je utemeljilo z argumentom, da bi bilo ugotavljanje uporabnine v sporu majhne vrednosti, v katerem sta poudarjeni načeli hitrosti in ekonomičnosti postopka, pretirano zamudno in povezano z nesorazmernimi stroški. Pritožnik uporabi 216. čl. ZPP nasprotuje, ne ukvarja pa se z razlogom, s katerim je sodišče prve stopnje uporabo prostega preudarka utemeljilo. Pritožbeno sodišče soglaša, da izveden dokazni postopek zagotavlja sorazmernost med varstvom pravic strank in ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka v sporu majhne vrednosti (drugi odstavek 250. čl. ZPP). S postavitvijo izvedenca bi bil postopek, ki mora biti hitro končan, lahko daljši za več mesecev. Razen tega so stroški cenitve in posledično vlog, s katerimi bi stranki to mnenje kritično ocenjevali, nesorazmerni z višino zahtevka. Pritožbeno sodišče soglaša, da za odločitev o višini zahtevka zadostuje nižja stopnja verjetnosti, kar utemeljuje odstop od dokaznega standarda iz prvega odstavka 7. čl. ZPP.

9. Očitek, da okoliščin, na osnovi katerih je višina terjatve določljiva, sodišče ni imelo na razpolago, ni utemeljen. Površina, lega stanovanja in druge lastnosti stanovanja, čas uporabe in način uporabe so tiste okoliščine, na osnovi katerih je sodišče prve stopnje s pomočjo pravil logičnega mišljenja, življenjskih izkušenj ter splošno znanih dejstev lahko presodilo višino terjatve. Pravilno pa je pritožbeno stališče, da v Sklepu o stanovanjski najemnini (dokaz A6) določena pravila o izračunu uporabnine niso neposredno uporabljiva, saj gre za enostranski akt, na osnovi katerega sodišče ne more odločati v neposlovnem obligacijskem razmerju strank. Ta akt izkazuje le uporabnino, ki jo plačujejo uporabniki stanovanj, ki z njo soglašajo oz. se plačilu ne uprejo. Z očitkom da je mesečni znesek uporabnine v višini 306,37 EUR za 151,60 m2 veliko stanovanje v L. previsok, da ima uporabnina penalni pomen in z ostalimi pritožbenimi razlogi se pritožnika spuščata v sámo vsebino proste dokazne presoje. Ker s tem terjata presoja dejanskih ugotovitev, ki zaradi omejenosti pritožbenih razlogov ne morejo biti predmet presoje v pritožbenem postopku, pritožba v tem obsegu ni dovoljena (prvi odstavek 458. čl. ZPP).

10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP). Sodnica posameznica odloča na podlagi petega odstavka 458. čl. ZPP.