Jedro

Rok, ki je določen v 3. odstavku 121. člena ZVojI, je materialni zakonski rok, kar pomeni, da je tožnik s potekom tega roka, to je s 1. 1. 1998, izgubil pravico za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida. Tožnikova zahteva z dne 20. 10. 2010 je tako vložena prepozno. Morala bi biti vložena v roku dveh let od uveljavitve ZVojI, sicer je prekludirana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ob reševanju pritožbe tožeče stranke odločila, da se pritožbi ugodi in se odločba Upravne enote Murska Sobota, št. 140-44/2010-3 (0506) z dne 9. 11. 2010 odpravi in se zahteva A.A. za priznanje statusa vojnega invalida – vojaškega mirnodobnega invalida, zavrže. V obrazložitvi navaja, da je upravni organ prve stopnje zahtevo stranke zavrnil in s tem prekršil 3. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po kateri organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku. V obrazložitvi odločbe se je prvostopni organ pravilno oprl na tretji odstavek 121. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI) in ugotovil, da upravičenec ni vložil zahteve v dveletnem prekluzivnem roku od uveljavitve ZVojI. S tem pa je prišlo do tega, da je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z obrazložitvijo, kar je po prvem odstavku 251. člena ZUP eden od razlogov za odpravo odločbe. Ker zahteva A.A. ni bila vložena v roku dveh let od uveljavitve ZVojI, ki je začel veljati 1. 1. 1996, materialni in prekluzivni rok (ki ga ni mogoče podaljševati in z njegovim pretekom ugasne sama pravica) pa se je iztekel 1. 1. 1998, je bilo treba zahtevo zavreči. 2. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi napačne uporabe materialnega zakona. Meni, da je določba tretjega odstavka 121. člena ZVojI, ki dovoljuje uveljavljati status le dve leti od uveljavitve zakona neustavna, da krši človekove pravice, ne upošteva medicinske stroke in ne priporočila svetovne veteranske federacije, ki ugotavlja, da se lahko bolezen poslabša v daljšem časovnem razdobju kot času dveh let in tako vsem tistim, katerim se je bolezen pojavila pozneje, odreka pravico do uveljavljanja statusa. Meni, da so mu bile na ta način kršene pravice iz 2., 14., 22., 50., 51. in 52. člena Ustave. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) in ugotovi, da tožnik izpolnjuje pogoje za uveljavitev statusa vojnega invalida, ki mu ga od 9. 11. 2010 dalje tudi prizna in da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in dodaja, da je od manifestacije bolezni v času služenja vojaškega roka do uveljavitve ZVojI s 1. 1. 1996, preteklo 17 let, do 1. 1. 1998, ko se je iztekel rok za vložitev zahteve, pa 19 let. Ali je to dovolj dolgo obdobje za razvoj srčnega obolenja je seveda strokovno medicinsko vprašanje. Neumestno pa je, po mnenju tožene stranke, navajanje tožeče stranke, da se lahko bolezen poslabša v daljšem časovnem razdobju kot v času dveh let. 4. Tožnik v odgovoru na odgovor na tožbo tožene stranke vztraja pri svojih tožbenih navedbah.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev v obravnavanem primeru, ki med strankama niso sporne izhaja, da je tožnik prvič vložil zahtevo za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida dne 20. 9. 1979. V vlogi je navedel, da je 3. 8. 1979 (na služenje vojaškega roka je bil poklican 11. 4. 1979) začutil močno bolečino v levem gležnju, ki mu je tudi močno zatekal, vzporedno z bolečino se mu je dvigovala tudi temperatura, tako da je bil prepeljan v bolnico. Iz medicinske dokumentacije je razvidno, da se je zdravil v Vojni bolnici Ljubljana od 4. 8. do 17. 9. 1979 zaradi akutnega sklepnega revmatizma s posledičnim miokarditisom. Z odločbo SO Murska Sobota št. 59-81/79 z dne 5. 11. 1979 mu je bil priznan status vojaškega mirnodobnega invalida V. skupine s 70 % invalidnostjo, začasno do 31. 10. 1980. 7. Po presoji sodišča je tožena stranka glede na ugotovljeno relevantno dejansko stanje, pravilno uporabila materialno pravo, ko je presojala upravičenost tožnikove zahteve za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida, ki jo je vložil dne 20. 10. 2010, na podlagi določbe tretjega odstavka 121. člena ZVojI. Tretji odstavek 121. člena ZVojI namreč določa, da je zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene v okoliščinah za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida do uveljavitve ZVojI, mogoče vložiti najkasneje v dveh letih od uveljavitve tega zakona. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ter praksi Ustavnega sodišča, iz jezikovne razlage omenjene zakonske določbe izhaja, da se ta uporablja za vse osebe, ki so do uveljavitve ZVojI utrpele okvaro zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni v okoliščinah, odločilnih za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida, vendar statusa še niso pridobile. Ker drugi pogoji za vložitev zahteve na podlagi te določbe niso zahtevani, je utemeljen in logičen zaključek, da se navedena določba nanaša tako na osebe, ki do uveljavitve ZVojI niso vložile zahteve za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega vojnega invalida, kakor tudi na osebe, ki so takšno zahtevo že vložile, vendar statusa niso mogle uveljavljati zaradi prenizkega odstotka invalidnosti in je bila zato njihova zahteva zavrnjena, oziroma jim je bil status priznan začasno, za kar gre tudi v obravnavanem primeru. Takšna razlaga je tudi skladna z Ustavo, ker zagotavlja enako obravnavo oseb, ki so do uveljavitve ZVojI utrpele okvaro zdravja zaradi bolezni oziroma zaradi poslabšanja bolezni v okoliščinah za priznanje statusa mirnodobnega vojaškega invalida, vendar statusa do uveljavitve ZVojI niso pridobile.

8. Rok, ki je določen v 3. odstavku 121. člena ZVojI, je materialni zakonski rok, kar pomeni, da je tožnik s potekom tega roka, to je s 1. 1. 1998, izgubil pravico za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida. Upoštevajoč navedeno, je po presoji sodišča, pritrditi toženi stranki, ki je ugotovila, da je bila tožnikova zahteva z dne 20. 10. 2010 vložena prepozno. Zahteva bi morala biti vložena v roku dveh let od uveljavitve ZVojI, sicer je prekludirana.

9. Po presoji sodišča tožeči stranki niso bile kršene ustavne pravice. Ustava v 3. odstavku 50. člena zagotavlja posebno socialno varstvo vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja, med katere se uvrščajo, glede na vsebino pravice do socialne varnosti, tudi vojni invalidi. Takšno posebno varstvo, ki pomeni zagotovitev posebnih pravic ali večjega obsega pravic, je določeno v ZVojI, ki pa se uresničuje le ob izpolnitvi pogojev, ki so določeni s tem zakonom (krog upravičencev, vrsta in obseg upravičenj in pogoji za pridobitev in uresničevanje pravic). Kot je že bilo povedano, ZVojI v 3. odstavku 121. člena izrecno določa, da se zahteva za priznanje statusa vojnega invalida lahko vloži v dveh letih od uveljavitve zakona, tožeča stranka pa je ta rok (kar niti ni sporno) zamudila.

10. Na podlagi navedenega je sodišče ugotovilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni zato je tožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

11. Odločitev o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.