Jedro

Denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo je mogoče prisoditi samo, če gre za duševne bolečine znatne intenzivnosti in trajanja (155. in 200. člen ZOR). Ugotovljene tožnikove težave in neugodnosti pa niso presegle težav, ki običajno nastajajo v času zdravljenja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1,300.000,00 SIT, od tega 350.000,00 SIT za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 50.000,00 SIT za prestani strah ter 900.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke, ki je zahtevala zvišanje dosojene preživnine, zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožbi tožene stranke pa je ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek za prestane bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v celoti (torej tudi glede zneska 900.000,00 SIT) zavrnilo. Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.10.1996 dalje do plačila.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo ter spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je utrpel hude telesne poškodbe. Zdravljenje je bilo izjemno mučno in dolgotrajno. Med zdravljenjem je trpel izjemno hude telesne in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec kirurg je ugotovil v času prvih treh mesecev prehodno zmanjšanje življenjskih aktivnosti za 20 odstotkov, v času nadaljnjih treh mesecev v višini 15 odstotkov in v nadaljnjih dveh mesecih v višini 10 odstotkov. Do poteka enega leta po poškodbi je ocenil zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti s 5 odstotki. Strah pred morebitnim novim poškodovanjem je tožniku povzročil, da je opustil treniranje karateja. Tožena stranka je tožniku že s poravnalno ponudbo iz leta 1993 priznala tako visoko odškodnino, kot jo je dosodilo sodišče druge stopnje. Sicer pa je tožniku za vse življenje ostala na telesu dolga brazgotina, koža pa je v tem območju hrapava in drugačne barve. Brazgotino skuša skrivati pred ljudmi, ko se v poletnih mesecih kopa.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve, na katerih temelji odločitev sodišča druge stopnje, ne morejo več biti predmet revizijskega izpodbijanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Tožnik jih v trditveno revizijsko podlago vpleta deloma v ugotovljenem obsegu, deloma pa navaja stvari, ki z dejstvi niso v skladu. Iz izvedenskega poročila ni razvidno, da bi tožnikove poškodbe bilo mogoče oceniti za hude; sodišče prve stopnje jih je na podlagi izvedenskega mnenja ocenilo kot lahke. Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem so bile ovrednotene v celoti, odškodnina iz tega naslova pa je bila priznana v nezmanjšanem zahtevanem znesku 350.000,00 SIT. To velja tudi za prestani strah. Revizija se z navedenima odškodninskima postavkama znova ukvarja - tokrat v obsegu trditev o škodi zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Posledice škodnega dogodka tožniku namreč niso pustile trajnih posledic - tega ne zanika niti sam - zato bi ponovno obravnavanje bolečin in nevšečnosti v okviru omenjene škodne postavke pomenilo podvajanje odškodnine. V tem okviru tudi ni mogoče upoštevati škode, ki naj bi po revizijskih trditvah tožniku nastajala zaradi nelagodnosti, ki jo čuti zaradi brazgotin. Škoda, nastala v posledici poslabšanega zunanjega izgleda in zaradi duševnih bolečin, ki zato nastajajo, je predmet samostojne odškodninske postavke, ki pa je tožnik sploh ni uveljavil. Res pa je, da sodna praksa priznava samostojno odškodnino za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je prehodno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ugotovilo z navedbo odstotkov tega zmanjšanja za posamezne mesece do obdobja enega leta po škodnem dogodku. Vendar ima izpodbijana sodba prav, da je bila pri tem zmotno uporabljena določba 200. člena ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih). Izvedenec ni opisal, v čem se je odstotkovno opisano zmanjšanje življenjskih aktivnosti odrazilo v tožnikovem vsakdanjem življenju, niti tega ni opisal sam tožnik.

Revizija v tej smeri - kot je že povedano - kaže na nevšečnosti med zdravljenjem in telesne bolečine, kar pa ne more biti dvakrat upoštevano.

Dejanske ugotovitve, kakršne so, tako ne omogočajo sklepanja, da bi začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki je pri tožniku sicer bilo podano, bilo tako dolgotrajno in intenzivno, da bi mu bilo zanj mogoče izjemno priznati odškodnino. Le v izjemnih primerih, ko je ugotovljeno znatno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in ko so ugotovljene dovolj intenzivne duševne bolečine zaradi tega, je mogoče priznati to odškodnino. Ni dvoma, da je tožnik med zdravljenjem pogrešal športno aktivnost, s katero se je sicer ukvarjal, to pa mu je povzročalo tudi negativna čustva. Tudi ni dvoma, da je zaradi nevšečnosti ob zdravljenju bil oviran pri rednem študiju. Šlo pa je za sorazmerno kratkotrajno prikrajšanost, ki v tožbenem trditvenem gradivu niti ni posebej konkretizirana; pri tem pa ostale telesne funkcije (ni šlo za hudo telesno poškodbo) niso bile okrnjene.

Denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo je mogoče prisoditi samo, če gre za duševne bolečine znatne intenzivnosti in trajanja (155. in 200. člen ZOR). Ugotovljene tožnikove težave in neugodnosti niso presegle težav, ki običajno nastajajo v času zdravljenja.

Materialno pravo v izpodbijani sodbi je torej pravilno uporabljeno. Odškodnine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožniku ni mogoče priznati. Odškodnina za ostalo škodo pa mu je bila priznana v celoti do višine, kakršno je uveljavljal. Revizijo je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).