Jedro

Tožba za ugotovitev obstoja služnostne pravice, pridobljene na podlagi priposestvovanja, ni ovira za vložitev nasprotne tožbe za ukinitev iste služnosti.

Samo dejstvo povezave gospodujoče nepremičnine z javno potjo ne zadošča za ukinitev služnosti iz razloga nekoristnosti. Pri presoji koristnosti je treba izhajati iz potreb gospodujočega zemljišča. Stvarna služnost poti čez služeče zemljišče je namreč lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, pa čeprav to zemljišče pridobi tudi drugačno možnost povezave. Zgolj zmanjšanje koristnosti še ne utemeljuje prenehanja služnosti zaradi nekoristnosti, ampak povzroči prenehanje služnosti le popolna nekoristnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v korist parc. št. 1881/8 – stavbišče in dvorišče, vl. št. 2826, k.o. X, sedaj v lasti tožnikov, obstoji služnostna pravica hoje in voženj z vsemi vozili, potrebnimi za normalno uživanje in vzdrževanje ter morebitno adaptacijo stanovanjske hiše na parc. št. 1881/8 k.o. X, v breme parc. št. 1881/9, vl št. 3028, k.o. X, v lasti tožencev, in sicer po trasi v širini treh metrov, ki poteka tri metre severno od severnega zidu stanovanjskega objekta C. in vzporedno s tem zidom od parc. št. 3164/1 do parc. št.1881/8, vse k.o. X. (1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila za vpis služnostne pravice (2. točka izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, da je prej opisana služnostna pravica prenehala kot nepotrebna in da so tožniki – toženci po nasprotni tožbi dolžni opustiti vsako poseganje v lastninsko pravico, ki jo imata toženca – tožnika po nasprotni tožbi na nepremičnini s parc. št. 1881/9, vpisani v vl. št. 3028 k.o. DX (3. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da sta toženca nerazdelno dolžna povrniti tožnikoma stroške postopka v višini 559,10 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka po tožbi, tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožena stranka) iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da stroškovno ugodi zahtevku po nasprotni tožbi oziroma s sklepom ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ob skrbni presoji dokazov pripisati večji pomen dejstvu, da je bila glede na stanje parcel ob gradnji obeh stavb, stavba C. in zemljišče, na katerem je bila zgrajena, brez potne zveze z javno potjo. Neposredna povezava z javno potjo je bila pridobljena s parcelacijo leta 1974. Zato je potrebno nastanek sporne služnosti obravnavati kot nujo pot, saj je nastala zaradi tega, ker hiša C. ni imela zveze z javno potjo. Podlaga za prenehanje služnosti je bistvena sprememba okoliščin, v katerih je služnost nastala. V konkretnem primeru so se brez dvoma okoliščine, zaradi katerih je nastala sporna služnost bistveno spremenile, saj je gospodujoče zemljišče pridobilo neposreden dostop do javne poti, ki ga prej ni imelo, napravljena so bila celo vhodna dvokrilna vrata na cesto, dovolj široka za vsa vozila. Pri tem je še posebej pomembno, da je povezava z javno potjo nastala šele po nastanku služnostne pravice, služnost pa je nastala, še preden je tožeča stranka kupila nepremičnino. Dejstvo, da je nastala služnost zaradi tega, ker gospodujoča nepremičnina ni imela zveze z javnim cestnim omrežjem in gre po vsebini za nujno pot, pa pomeni, da v tem primeru ne gre za vprašanje lažjega in boljšega izvrševanja lastninske pravice nad gospodujočo nepremičnino, ampak za vprašanje nujnosti, te pa ni več. Tožena stranka je dokazala, da je gospodujoče zemljišče neposredno povezano z javno cesto in je služnost zaradi tega nepotrebna. Služnost je tudi objektivno in popolno nekoristna za izvrševanje lastninske pravice na gospodujoči nepremičnini, saj ima ta z javne poti neposreden in celo izdelan dostop za peš hojo in vožnjo z vozili, morda bi bilo treba za dovoz z vozili do garaže (ne do gospodujočega zemljišča) posekati dve sadni drevesi, vendar to ni okoliščina, ki bi narekovala, da se vzdrži sporna služnost. Sporna služnost končno tudi lastniku služeče nepremičnine preprečuje na primer zasaditev drevja na delu, po katerem poteka služnostna pot. Pa tudi če bi bilo potrebno prestaviti brunarico, ki nima temeljev, to ni takšna ovira, zaradi katere bi bilo še opravičljivo dopuščati omejevanje izvrševanja lastninske pravice lastnika služeče nepremičnine. Breme služeče stvari je v konkretnem primeru bistveno težje od koristi, ki jo ima gospodujoče zemljišče. Morda je lastnikom nepremičnine dostop po služnostni poti res bolj udoben, toda udobnost ne pomeni niti lažjega niti boljšega izvrševanja lastninske pravice, kaj šele nujnost. Nikjer ni določeno, da mora imeti lastnik gospodujočega zemljišča dostop z avtom prav do določene strani hiše, sicer pa je iz mapne kopije razvidno, da je mogoče dovoz za avto speljati tudi okrog hiše do garaže. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov, nepravilno je uporabilo določilo 222. člena SPZ.

3. Tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožeča stranka) v odgovoru na pritožbo Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke na njene stroške v celoti zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Navaja, da iz pritožbe izhaja, da bi moralo sodišče prve stopnje obravnavati nastanek služnosti kot nujno pot, kar pa ni jasen pritožbeni razlog, saj se zadeva obravnava v pravdi kot tožba za ugotovitev obstoja služnostne pravice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse relevantne okoliščine, zato tožena stranka nima prav, ko navaja, da so se okoliščine spremenile s parcelacijo v letu 1974, ko je gospodujoča parcela dobila povezavo z javno potjo in od takrat dalje je sporna služnost postala nepotrebna. Čeprav to ni res, okoliščina obstoja povezave z javno potjo nima nobenega vpliva na odločanje o obstoju služnosti. Med strankama ni sporno, da se tožena stranka izvrševanju služnosti nikoli ni uprla in da tožeča stranka stvarno služnost izvršuje že 35 let od takrat, ko se je zgodila sprememba, zaradi katere naj bi služnost postala nepotrebna. V času od leta 1974 do vložitve tožbe ni prišlo do nobene spremembe, ki bi lahko vplivala na potrebnost služnosti. Iz izvedenih dokazov, zlasti zaslišanja prič, izhaja, da tožeča stranka sporno pot ves čas uporablja in da poti preko svoje parcele ne more izdelati, ker so na tej parceli ovire (gradbeni objekti in sadna drevesa) že več kot dvajset let, njihova odstranitev in izdelava nove poti pa bi povzročila nesorazmerno velike stroške. Drugi toženec je kot stranka izpovedal, da bi tudi v primeru, če bodo tožniki prenehali uporabljati sporno služnostno pot, sam to pot še vedno uporabljal za hojo in vožnjo, kar pomeni, da bo pot v naravi še vedno obstajala in ukinitev poti za toženo stranko ne bi predstavljala nobene koristi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve glede uveljavljanih pritožbenih razlogov, kot tudi razlogov, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Vse dejanske okoliščine, ki so bistvenega pomena za odločitev o tožbenih zahtevkih iz tožbe in nasprotne tožbe, je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pa je pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer tudi ni utemeljen (zgolj pavšalen) pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

6. Sodišče druge stopnje najprej pojasnjuje, da v obravnavanem primeru ne gre za nujno pot, ki je stvarna služnost, ustanovljena prisilno s pravnomočno sodno odločbo za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali bi bila takšna zveza povezana z nesorazmernimi stroški in zato ne pride v poštev uporaba določb Stvarnopravnega zakonika o nujni poti (88. – 91. člen SPZ). V obravnavanem primeru gre, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, za služnost, za katero se uporabljajo določbe IX. dela SPZ.

7. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka na podlagi priposestvovanja po 2. odstavku 217. člena SPZ pridobila služnostno pravico hoje in voženj, ki bremeni nepremičnino v lasti tožene stranke. V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje glede izpolnitve pogojev za priposestvovanje po 2. odstavku 217. člena SPZ sklicuje na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje (strani 5 in 6 izpodbijane sodbe). Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, tožba za ugotovitev obstoja služnostne pravice, pridobljene na podlagi priposestvovanja, ni ovira za vložitev nasprotne tožbe za ukinitev iste služnosti. Zahtevek za prenehanje služnosti je mogoče vložiti zaradi nekoristnosti služnosti ali spremenjenih okoliščin. Gre za alternativna razloga in torej zadošča, da sodišče ugotovi izpolnjevanje enega od obeh. Iz pritožbenih navedb izhaja, da tožena stranka zatrjuje obstoj obeh razlogov za prenehanje služnosti, kot posledico povezanosti gospodujočega zemljišča z javno potjo, in se zato ne strinja s sodiščem prve stopnje, ki je zahtevek za prenehanje služnosti iz nasprotne tožbe zavrnilo. Pritožbenim trditvam pa sodišče druge stopnje ne more pritrditi. Samo dejstvo povezave gospodujoče nepremičnine z javno potjo ne zadošča za ukinitev služnosti iz razloga nekoristnosti. Pri presoji koristnosti je treba izhajati iz potreb gospodujočega zemljišča. Stvarna služnost poti čez služeče zemljišče je namreč lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, pa čeprav to zemljišče pridobi tudi drugačno možnost povezave. Zgolj zmanjšanje koristnosti še ne utemeljuje prenehanja služnosti zaradi nekoristnosti, ampak povzroči prenehanje služnosti le popolna nekoristnost, kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje. V primerih, kot je predmetni, kjer je služnost generirana od »dejanskega na pravno«, tj. ko služnost nastane na določen način in v določenem obsegu, pa je pomen namena gospodarske izrabe gospodujoče nepremičnine in narave same služnosti še dodatno poudarjen. (1) Da služnost še vedno koristi gospodujoči nepremičnini in da bi sprememba dostopa do hiše in garaže močno posegla v obstoječe stanje na gospodujoči nepremičnini, jasno izhaja tako iz izpovedb tožnikov kot tudi iz izpovedb zaslišanih prič. Več kot tridesetletno izvrševanje služnosti hoje in voženj preko nepremičnine tožencev ni privedlo le do priposestvovanja služnosti, ampak tudi do tega, da je dostop do gospodujoče nepremičnine preko služečega zemljišča za izvrševanje lastninske pravice tožnikov najoptimalnejši in s tem koristen, saj lahko le na tak način neposredno dostopajo do vhoda v hišo in garaže, ki se nahajata na gospodujočem zemljišču. S tem je res omejeno izvrševanje lastninske pravice na nepremičnini tožene stranke, vendar je bistvo služnostne pravice prav v tem, da je stvarna pravica na tuji stvari in predstavlja za lastnika služeče stvari določeno breme, saj mora glede svoje stvari nekaj trpeti ali opustiti (210. člen SPZ), v obravnavanem primeru breme predstavlja to, da lastniki gospodujoče nepremičnine dostopajo do vhoda v hišo in garaže prek služečega zemljišča (kljub temu, da obstaja možnost drugačne, za gospodujočo nepremičnino manj ugodne ureditve).

8. Drugi razlog, na podlagi katerega lahko lastnik služeče stvari zahteva prenehanje služnosti je, če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila služnost ustanovljena, pri čemer je potrebno upoštevati tako kvaliteto spremenjenih okoliščin kot tudi časovni element tega razloga. Kot bistveno spremenjene okoliščine pritožba navaja povezavo služečega zemljišča z javno potjo. Pritožba zmotno navaja, da je služnost nastala, že preden je tožeča stranka postala lastnik gospodujoče nepremičnine in da so se okoliščine bistveno spremenile po parcelaciji leta 1974. Služnost na podlagi 2. odstavka 217. člena SPZ nastane s potekom dvajsetletne priposestvovalne dobe, po poteku te dobe pa ni prišlo do nobenih sprememb, saj je povezava gospodujoče nepremičnine z javno potjo obstajala že prej.

9. Pri presoji utemeljenosti zahtevka iz nasprotne tožbe ne gre za tehtanje, kateri pravici nuditi pravo varstvo (ali lastninski pravici na služečem zemljišču ali služnostni pravici) oziroma za tehtanje interesov izvrševanja lastninske pravice na dveh nepremičninah, pač pa za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za prenehanje služnosti po 222. členu SPZ. V obravnavanem primeru nobeden od predvidenih razlogov za prenehanje služnosti ni izpolnjen, zato je sodišče prve stopnje zahtevek po nasprotni tožbi pravilno zavrnilo. Sodišče druge stopnje je, glede na navedeno, pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje je odločalo še o stroških pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožeča stranka, pa ni pripomogel h končni odločitvi, zato tudi tožeča stranka sama nosi njegove stroške (1. odstavek 155. člena ZPP).

(1) II Ips 419/2008.