Jedro

Tožnikova terjatev se ne nanaša na toženi stranki prenešeni del premoženjske celote, zato tožena stranka (prevzemnica) ne odgovarja poleg dotedanjega imetnika te premoženjske celote in solidarno z njim za tožnikovo terjatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za odločanje v tej zadevi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 72/2009 z dne 19.3.2009, o prenosu pristojnosti z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka nerazdelno skupaj s SBPD, dolžna plačati tožniku 103.522,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1997 dalje do plačila, v 15. dneh in mu povrniti pravdne stroške. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki v 15. dneh povrniti 1.558,70 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se tožnik pravočasno pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je potrebno, upoštevaje 2. člen Ustave RS, v tem postopku upoštevati tudi na določbe 14., 22., 23. in 26. čl. Ustave RS. Celotna dejavnost SBPD je prešla na toženo stranko (CBH), zato je šlo po vsebini dejansko za prevzem, ki bi moral biti po pozitivni zakonodaji izveden skladno z ZGD. Sodišče je sodbo izdalo brez upoštevanja navedb tožnika v odgovoru na navedbe tožene stranke z dne 1.7.2008, v obrazložitvi se namreč do teh navedb ni opredelilo. Zapisnik o poteku glavne obravnave z dne 11.9.2008 ne odraža dejanskega poteka zaslišanja. Vprašanja sodišča tožniku niso zapisana. Gre za kršitev določbe 239. čl. ZPP. Tožniku tudi ni bila dana možnost, da se po zaslišanju tožene stranke (zakonitega zastopnika) izjavi o njenih navedbah, kljub njegovi želji, mu sodišče ni podelilo besede. Navedbe direktorja tožene stranke, na katere se je oprlo tudi sodišče, niso točne. Ravno tako tudi ne navedbe priče A. M. Gre za kršitev določbe 286. čl. ZPP. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je skupščina SBPD sprejela sklep o prenehanju opravljanja poslov s strankami. Iz zapisnika skupščine takšen sklep ni razviden. Glede te ugotovitve in navedb v 2. odst. na strani 6. sodbe, so si navedbe sodišča nasprotujoče. Iz teh navedb je jasno, da se je tožena stranka z izigravanjem pozitivne zakonodaje protipravno okoristila, saj je prevzela zgolj koristi brez obveznosti, kar pa ni v skladu z 2. čl. Ustave RS. Sodišče pravilno ugotavlja, da je tožena stranka prevzela večino poslovanja s strankami, s tem pa gospodarsko oziroma premoženjsko celoto. Napačna je ugotovitev sodišča na strani 4, da je le del dejavnosti prešel na toženo stranko. Nanjo je prešla celotna dejavnost SBPD (opravljanje borznoposredniških poslov po predpogodbi z dne 4.3.1998) in ne zgolj po 1. alineji 39. čl. ZTVP, ampak tudi po 4. do 7. alineji. SBPD je izstopila iz članstva borze in v celoti prenehala opravljati svojo edino dejavnost. Kam so bili preneseni vrednostni papirji v smislu 2. alineje, tožniku še ni znano. Med področje borzne dejavnosti spada tudi v 4. alineji navedeno "upravljanje s finančnim premoženjem strank". Napačna je ugotovitev sodišča, da je bil tožnikov komitent SBPD le do konca leta 1996. V bistvu je njen komitent še sedaj, saj dolžniško-upniško razmerje še vedno traja, nastalo pa je iz komisijskih poslov upravljanja finančnega premoženja po 4. alineji 39. čl. ZTVP. Zato je napačno zatrjevanje sodišča prve stopnje, da na toženo stranko ni prešlo poslovanje, na katerega se nanaša zatrjevani dolg. Tožnikov posel je bil komisijski v smislu 4. alineje 39. čl. ZTVP, saj je bila naložba denarnih sredstev komitenta regulirana šele s 36. čl. Sklepa o opravljanju poslov z vrednostnimi papirji, Ur.l . RS, št. 23/1997 dne 25.5.2005, do takrat pa gospodarjenje s finančnim premoženjem strank ni bilo omejeno. Iz ZTVP s strani tožene stranke zatrjevane obveznosti SBPD do strank niso razvidne (sodišče se sklicuje na 61. čl. ZTVP, ki naj bi bil upravičena zakonska podlaga za prevzem dejavnosti). S tem, ko je SBPD toženki posredovala podatke o komitentih, ni izvajala zakonske obveznosti, prej jih je kršila (59. čl. ZTVP). Glede na predpogodbo z dne 4.3.1998, je sklicevanje sodišča na dopis ATVP z dne 26.3.1998 in na potrebo po dogovoru med SBPD in toženo stranko, nerazumljivo. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 452. čl. ZOR. Obveznost do tožnika je nastala pred nastankom pogodbe o prenosu premoženja, tožnikova obveznost (verjetno pravilno terjatev) izhaja izključno iz dejavnosti komisijskega poslovanja s strankami, ki je bila s predpogodbo z dne 4.3.1998, v celoti prenešena na toženo stranko, ta pa ni dokazala, da je za prejeto premoženjsko celoto karkoli plačala, koliko premoženja pa je dejansko pridobila, pa je potrebno še strokovno ugotoviti. Odločitev o stroških postopka je nerazumljiva. Tožena stranka na glavni obravnavi stroškovnika ni predložilo. V edini pripravljalni vlogi z dne 16.6.2008 pa je uveljavljala le vrednost 400 točk. Stroški v višini 3000 točk so zato previsoki in verjetno odmerjeni po pomoti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dovolj korektno povzelo tožnikove navedbe v tem postopku, če pa se prav do vseh ni podrobneje opredeljevalo, pa to na pravilnost in zakonitost odločitve, kot bo razvidno tudi iz nadaljevanja, ni vplivalo (1. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Iz zapisnika glavne obravnave z dne 11.9.2008 ni razvidno, da tožniku ni bila dana možnost, da se po zaslišanju zakonitega zastopnika tožene stranke izjavi o njegovih navedbah. Zapisnik je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Da zapisnik ni točen, tožnik ni izkazal (1. in 4. odst. 224. čl. ZPP). Tožnik trdi, da iz zapisnika te glavne obravnave niso razvidna vprašanja, ki mu jih je postavilo sodišče, temveč le njegovi odgovori. Kako naj bi to vplivalo na pravilnost zapisnika ali končne odločitve, pritožba ne pove. Tudi ta pritožbena trditev je zato neupoštevna. Sodba ima tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki si tudi niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje torej ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti pritožbeno sodišče ni ugotovilo kakšnih tovrstnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Tudi ni prišlo do kršitev ustavnih določb, kot jih izpostavlja pritožba. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče sprejema odločilne razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je na toženo stranko na podlagi dogovora sklenjenega med SBPD in toženo stranko (prav tako borzno posredniško družbo), prešel tisti del poslovne dejavnosti SBPD, ki se je nanašal na poslovanje s strankami in sicer na poslovanje z njihovimi vrednostnimi papirji (1. odst. stran 5 sodbe), vendar le v obsegu odvisnem od komitentov SBPD. Komitenti SBPD so se namreč sami odločali o tem, ali bodo potem, ko je SBPD prenehala s članstvom na borzi vrednostnih papirjev, vrednostne papirje prenesli na toženo stranko ali na kakšno drugo borzno posredniško družbo. Takšen zaključek pritožbeno sodišče sprejema. SBPD in tožena stranka sta se res dogovorili o prenosu opravljanja borzno posredniških poslov ZSBPD na toženo stranko (primerjaj npr. 2. člen predpogodbe - priloga B3), vendar je bil obseg prenosa opravljanja teh poslov omejen le na posle komitentov, ki so svoje vrednostne papirje prenesli iz SBPD v toženo stranko (primerjaj dopis SBPD z dne 31.3.1998 - priloga A4, dopis Agencije za trg vrednostnih papirjev z dne 26.3.1998 - priloga B6). Na toženo stranko je zato nedvomno prešel le ta del poslovne dejavnosti SBPD in le takšen del lahko pomeni gospodarsko oziroma premoženjsko celoto, ki se je prenesla, kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Pravilen je tudi zaključek, da takšnega dogovora ni mogoče obravnavati po določbah Zakona o gospodarskih družbah, ki se nanašajo na podjetniške pogodbe (2. odst. stran 6 sodbe). Ugotovljeni prehod je tako mogoče presojati le ob uporabi določbe 452. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih -ZOR v zvezi s 1060. čl. Obligacijskega zakonika - OZ. Prejemnik (tožena stranka) odgovarja solidarno samo za tiste obveznosti prenosnika (SBPD), ki so pred sklenitvijo pogodbe nastale v zvezi s premoženjsko celoto ali njenim delom, ki se prenaša. Obveznost SBPD do tožnika pa ni v zvezi s premoženjsko celoto, ki se je prenesla na toženo stranko. Tožnik v letu 1998 ni bil več komitent SBPD - sam je izpovedal, da je po koncu leta 1996 poslovanje z vrednostnimi papirji prenesel na drugo borzno hišo in poslovanja s temi papirji ni prenesel na toženo stranko. Ostal je le še upnik SBPD iz komisijskega posla plasiranja njegovih sredstev kot kratkoročnega posojila v firmo C.2 (2. in 3. odst. stran 5 sodbe). Da je bila tudi ta komisijska pogodba oziroma obveznosti iz te komisijske pogodbe prenešena na toženo stranko, pa ni bilo z ničemer izkazano. Sodišče prve stopnje je že iz tega razloga tožbeni zahtevek pravilno in zakonito zavrnilo (1. odst. 452. čl. ZOR). V zvezi s tem ni bistveno ali je tožena stranka od SBPD prevzela tudi posle posojanja sredstev strank tretjim osebam (4. odst. stran 6 sodbe), za katere tožnik trdi, da so v spornem obdobju tudi sodila med posle upravljanja s finančnim premoženjem strank in s tem med posle poslovanja borzno posredniških družb (4. alineja 1. odst. 39. čl. Zakona o trgu vrednostnih papirjev, Ur. l. RS, št. 6/94). Bistveno je, da medsebojne obveznosti iz pogodbe o upravljanju s finančnim premoženjem tožnika, sklenjene med tožnikom in SBPD, na podlagi katere so bila tožnikova sredstva dana kot kratkoročno posojilo omenjeni firmi, niso bile predmet prenosa in s tem ne del premoženjske celote, ki je prešla na toženo stranko. Rečeno drugače - tožnikova terjatev se ne nanaša na toženi stranki prenešeni del premoženjske celote.

Zgolj podrejeno pritožbeno sodišče še dodaja, da bi bilo tudi sicer tožbeni zahtevek zavrniti že iz razloga, ker tožnik ni prav z ničemer izkazal ne višine in ne zapadlosti svoje terjatve, kot je to tožena stranka upravičeno izpostavila. Pavšalno sklicevanje na drugo pravdno zadevo za to ne zadostuje.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki na glavni obravnavi dne 11.9.2008 dopustilo da predloži stroškovnik po koncu glavne obravnave, vendar še v roku istega dne. To je pooblaščenec tožene stranke storil in je stroškovnik (list. št. 53) sodišče prve stopnje upravičeno sprejelo in na njegovi podlagi toženi stranki odmerilo pravdne stroške. Odmere tožnik konkretno ne prereka, po pregledu stroškovnika, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odmera pravilna, v skladu s potekom postopka in Odvetniško tarifo.

Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. čl. ZPP). Če na kakšno pritožbeno navedbo ni odgovorilo, ni šlo za odločilno navedbo (1. odst. 360. čl. ZPP).