22. 11. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopajo B. B., C. C. in Č. Č., odvetniki v Z. Z., na seji senata 7. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1204/2005 z dne 12. 10. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče je v pravdnem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku pritožnice (v pravdi tožnice). S sodbo je ugotovilo, da spadajo v zapuščino po njeni pokojni materi zakonske zamudne obresti od glavnice in da je toženec del teh obresti, ki spada v dedni delež pritožnice, dolžan vrniti v zapuščino. Višje sodišče je toženčevi pritožbi ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je oprlo na stališče, da so zamudne obresti zastarale, ker je pritožnica tožbo vložila po preteku (petletnega) roka, določenega za zastaranje glavne terjatve. Pojasnilo je, da vložitev tožbe za glavno terjatev ne pretrga zastaranja zahtevka za plačilo zamudnih obresti.

2.Zoper sodbo Višjega sodišča vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev 22., 25. in 33. člena Ustave. Višje sodišče naj bi njenega odgovora na pritožbo ne upoštevalo, s čimer naj bi kršilo 22. člen Ustave. Drugostopenjska sodba naj bi namreč ne vsebovala odgovora na pravno stališče (o tem, da zaradi prekinitve zapuščinskega postopka zastaralni rok ni tekel), ki ga je pritožnica postavila v odgovoru na pritožbo. Trdi, da je Višje sodišče sprejelo novo in napačno dejansko ugotovitev o začetku teka zastaralnega roka. Ker slednje ni mogoče preizkusiti z nobenim pravnim sredstvom, naj bi bila kršena njena pravica do pravnega sredstva. Obširno razlaga svoje razumevanje pravil o zastaranju in razlaga, zakaj se z izpodbijano odločitvijo ne strinja. Napačnost odločitve po pritožničinem mnenju krši njeno pravico do dedovanja.

B.

3.Trditev, da sodišče pritožničinega odgovora na pritožbo ni upoštevalo in da ni odgovorilo na pravno stališče, ki ga je v njem postavila, bi lahko bila pomembna z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ta ustavna določba med drugim zavezuje sodišče, da vzame navedbe strank na znanje in da se do tistih navedb, ki so po njegovi presoji za odločitev bistvene, v obrazložitvi opredeli. Pri tem ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, temveč zadošča, da je iz obrazložitve razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. Višje sodišče je ravnalo skladno z navedeno zahtevo. Iz obrazložitve je namreč razvidno, da se je s pritožničinim odgovorom na pritožbo seznanilo. S tem, ko je pojasnilo, da je pritožničina terjatev zastarala in da zastaralni rok ni bil pretrgan, pa je smiselno obrazložilo, da drugačnega pravnega stališča pritožnice ne sprejema.

4.Pritožnica uveljavlja tudi kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Trdi, da je Višje sodišče svojo odločitev oprlo na novo dejansko ugotovitev. Vendar očitek ne drži. Iz predloženih sodb namreč izhaja, da je Višje sodišče dejstvo, ki ga je ugotovilo že Okrajno sodišče (tj., da je toženec 26. 8. 1996 porabil zapustničin denar), zgolj drugače pravno ovrednotilo. Medtem ko to dejstvo po presoji prvostopenjskega sodišča ni (bilo) pravno odločilno, je Višje sodišče nanj oprlo oceno o začetku teka zastaralnega roka. Ali je to materialnopravno stališče pravilno, pa Ustavno sodišče glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ne presoja. Skladno z navedeno določbo Ustavno sodišče namreč preizkusi le, ali je z izpodbijano odločitvijo kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina.

5.Neutemeljen je tudi pritožničin očitek o kršitvi pravice do dedovanja iz 33. člena Ustave. Zgolj trditev, da je odločitev napačna, namreč ne zadošča za utemeljitev kršitve (katerekoli) človekove pravice. Da bi se izpodbijana sodba opirala na kakšno stališče, ki bi bilo z vidika pravice do dedovanja nesprejemljivo, pa pritožnica ne izkaže.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić