Jedro

Tožnik je pri uveljavljanju kršitev kazenskega zakona prerekal pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar glede na drugi odstavek 420. člena ZKP ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. V preostalem delu; t.j. glede zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev njegovih ustavno varovanih pravic, pa tožnik svojih trditev, kljub pozivu na dopolnitev, ni konkretiziral, zaradi česar jih v okviru presoje prošnje za dodelitev BPP tožena stranka ni mogla preveriti. Tožnik tudi po dopolnitvi prošnje ni izkazal, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima v zadevi verjetne izglede za uspeh.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 59581/2020 z dne 4. 11. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 59581/2020 z dne 21. 4. 2022 ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Tožnik je bil pred tem, kljub pritožbi, ki jo je vložil iz sredstev BPP, pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja po 308. členu Kazenskega zakonika.

2. Na podlagi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je tožena stranka ugotovila, da tožnik kot prosilec tudi po dopolnitvi prošnje za dodelitev BPP ni izkazal obstoja utemeljenih razlogov za vložitev izrednega pravnega sredstva – zahteve za varstvo zakonitosti. Čeprav je zatrjeval, da prošnjo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona (prim. prvi odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku; v nadaljevanju ZKP), jo je po mnenju tožene stranke v tem delu vložil zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. To pa glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Tožnik je namreč v prošnji glede tega zatrjeval, da tako iz njegovega zagovora kot tudi iz izpovedbe priče izhaja, da kaznivega dejanja, za katerega je bil pravnomočno obsojen, ni storil. Prošnjo za BPP je vložil tudi zaradi zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve njegovih ustavno varovanih pravic. Do tega naj bi prišlo, ker v postopku ni bil seznanjen z vsemi okoliščinami in dokazi, ki ga bremenijo. Njemu in njegovemu zagovorniku tudi ni bila omogočena seznanitev s spisom in vsem spisovnim gradivom. Tožena stranka ga je pozvala naj svoje pavšalne navedbe v zvezi s tem konkretizira (navede naj dokaze in obrazloži okoliščine, na katere se v prošnji sklicuje). Skladno s petim odstavkom 420. člena ZKP naj tudi izkaže, da je zatrjevane kršitve kazenskega zakona uveljavljal že s pritožbo zoper kazensko sodbo prve stopnje, saj sicer nanje zahteve za varstvo zakonitosti ne more opreti. Tožnik se je v dopolnitvi prošnje skliceval le na zakonske določbe, ni pa podal zahtevanih konkretnih pojasnil. 3. Glede na to je tožena stranka ocenila, da tožnik v postopku zahteve za varstvo zakonitosti nima verjetnih izgledov za uspeh oziroma bi bila njegova zahteva zavržena, zato ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP. Posledično se v presojo izpolnjevanja subjektivnega oziroma premoženjskega pogoja ni spuščala, temveč je njegovo prošnjo za BPP kot neutemeljeno zavrnila.

_Bistvene trditve strank v upravnem sporu_

4. Tožnik v tožbi očita toženi stranki, da se ni opredelila do njegovih obširnih pojasnil v dopolnitvi prošnje, temveč je le ponovila svoje dosedanje navedbe. Stališče v izpodbijani odločbi, da ni zakonske podlage, ki bi vložitev zahteve za varstvo zakonitosti omogočala vsakomur, še posebej pa ne tistemu, ki je upravičen do BPP, predstavlja kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic. Dalje tožnik meni, da je tožena stranka glede verjetnih izgledov za uspeh z omenjenim izrednim pravnim sredstvom napravila zelo poglobljeno analizo, čemur pa postopek dodelitve BPP ni namenjen. S tem se je postavila v vlogo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, saj je presojala vsebinsko utemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti in izpeljala sklep, da je takšna zahteva neutemeljena. Tožnik se z njeno oceno ne strinja. Sklicujoč se na sodbo tega sodišča I U 1028/2021 z dne 28. 7. 2021 meni, da navedeno izredno pravno sredstvo ni nerazumno, saj v njem opozarja na konkretne kršitve, za presojo katerih tožena stranka ni niti kompetentna niti pristojna. Sodišču predlaga naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnji ugodi in mu dodeli redno BPP za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti od 24. 6. 2022 dalje ter da določi, da mu to pomoč nudi Odvetniška družba A., o.p., d.o.o. Podrejeno naj odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki. V obeh primerih naj mu tožena stranka povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis. V odgovoru na tožbo zanika, da bi opravila poglobljeno analizo zadeve. Od tožnika je zahtevala le navedbo razlogov, zaradi katerih bo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložitev izrednega pravnega sredstva, sploh če se financira iz naslova BPP, je lahko omogočena zgolj in samo tistim, ki vsaj na minimalni stopnji verjetnosti izkažejo razloge za njegovo vložitev. V nasprotnem primeru gre zgolj za zlorabo pravic in odvetniško zaslužkarstvo. Razlogov za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti tožnik tudi v dopolnitvi prošnje ni navedel. Tožena stranka meni, da je sklicevanje na sodbo tega sodišča I U 1028/2021 z dne 28. 7. 2021 brezpredmetno, saj gre za popolnoma drugačno dejansko stanje. Predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena, tožniku pa naj se naloži povrnitev stroškov postopka.

6. V pripravljalnih vlogah obe stranki ponavljata dosedanje trditve in vztrajata na svojih stališčih.

7. Sodišče je odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave, saj sta se obe stranki obravnavi pisno odpovedali (279a. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Tožena stranka (v nadaljevanju tudi organ za BPP) je svojo odločitev oprla na prvi odstavek 24. člena ZBPP, ki med drugim določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Po tretjem odstavku istega člena se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

10. Tožnik bi torej moral za dodelitev BPP izkazati, da ima s postopkom zahteve za varstvo zakonitosti vsaj verjeten izgled za uspeh.

11. Zgoraj navedena zakonska podlaga organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Obseg oziroma meje tega preizkusa zakonodajalec opredeljuje s pravnim standardom očitne nerazumnosti, ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki so ponovno vezani na pojem očitnosti. S tem je zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP. Razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve. Navedeno pomeni, da organ za BPP nima podlage, da bi opravil podrobno vsebinsko analizo oziroma presojo odločitve, ki jo želi tožnik izpodbijati, onkraj standarda očitnosti. S svojo presojo ne more poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec doseči z BPP. Enako stališče je to sodišče že večkrat zavzelo v svojih sodbah (I U 1434/2019, I U 226/2021, I U 1681/2021).

12. Sodišče sodi, da tožena stranka pri presoji tožnikove prošnje za dodelitev BPP ni presegla svojih kompetenc in pristojnosti. Izpodbijana odločba je zakonita in prepričljiva, sodišče pa sledi razlogom, zaradi katerih je tožena stranka zavrnila prošnjo za BPP. Zato jih skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo.

13. Dodaja še, da je iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno razvidno, da tožena stranka o zahtevi za varstvo zakonitosti ni vsebinsko odločala in se ni postavila v vlogo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, v zvezi s tem pa tudi ni napravila poglobljene analize. Tožniku ni odrekla njegove pravice do vložitve navedenega izrednega pravnega sredstva. Ker naj bi se to vložilo s financiranjem iz naslova BPP, je bila tožena stranka v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 24. člena ZBPP dolžna ugotoviti ali obstajajo vsaj minimalne možnosti, da bi tožnik z zahtevo za varstvo zakonitosti lahko uspel. Po presoji sodišča je tožena stranka o tem odločila pravilno, brez da bi kršila tožnikovi ustavni pravici do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) ali do pravnega sredstva (25. člen Ustave).

14. Pri tem ne drži tožnikov pavšalni očitek, da se tožena stranka ni opredelila do njegovih obširnih pojasnil v dopolnitvi prošnje, temveč da je le ponovila svoje dosedanje navedbe. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v 6., 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijane odločbe natančno obrazložila, zakaj je od tožnika zahtevala dopolnitev prošnje, v nadaljevanju izpodbijanega akta pa se je vsebinsko opredelila do vseh tožnikovih trditev, tudi tistih, ki so podane v dopolnitvi prošnje za BPP.

15. Sodišče pritrjuje oceni tožene stranke v 11. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, da je tožnik pri uveljavljanju kršitev kazenskega zakona prerekal pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar glede na drugi odstavek 420. člena ZKP ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. V preostalem delu; t.j. glede zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev njegovih ustavno varovanih pravic, pa tožnik svojih trditev, kljub pozivu na dopolnitev, ni konkretiziral, zaradi česar jih v okviru presoje prošnje za dodelitev BPP tožena stranka ni mogla preveriti. Enako kot tožena stranka tudi sodišče ugotavlja, da tožnik tudi po dopolnitvi prošnje ni izkazal, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima v zadevi verjetne izglede za uspeh. Zato njegovi prošnji za dodelitev BPP ni bilo mogoče ugoditi.

16. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na zadevo tega sodišča I U 1028/2021. V omenjeni zadevi je bila namreč tožeči stranki odvzeta pravica do izjave, ki se pred izpodbijano odločitvijo ni seznanila s stališčem tožene stranke. Ta je nato breme dokazovanja o tem, ali obstajajo izgledi za uspeh nepravilno v celoti prenesla na tožečo stranko. V tej konkretni zadevi pa je dejansko stanje drugačno. Tožnik je pred izdajo izpodbijane odločbe imel pravico do izjave. Tožena stranka ga je seznanila s svojim stališčem in mu pred odločitvijo o prošnji dala možnost, da prošnjo za dodelitev BPP ustrezno dopolni. Po prejeti dopolnitvi prošnje in natančno izvedenem dokaznem postopku1 je nato tožena stranka ugotavljala ali obstajajo izgledi za uspeh, njeno postopanje pa je bilo po presoji sodišča pravilno in zakonito. Zato sodbe I U 1028/2021 ni mogoče uporabiti za konkretni primer.

17. Glede na vse ugotovljeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

18. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Ob upoštevanju tožnikovih navedb je vpogledala sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 59581/2020 z dne 21. 4. 2022; prim. 12. do 14. točko obrazložitve izpodbijane odločbe.