Jedro

Na nastop fikcije vročitve nima nobenega vpliva dejstvo, da vročevalec po izteku roka za prevzem pošiljke te ni mogel vložiti v hišni predalčnik, ker je bila pošiljka prevelika. Toženec je bil poučen, da bo pošiljka zato vrnjena sodišču. Pošiljke ni prevzel, čeprav je vedel, kje ga čaka, zato se ne more sklicevati, da mu vsebina pošiljke ni znana. Obvestilo o opravljeni vročitvi je javna listina in se domneva, da je njegova vsebina resnična. Toženec sicer sme dokazati nasprotno, vendar gola trditev, da obvestila ni prejel, ne zadošča, da bi izpodbil navedeno zakonsko domnevo, posebej še, ker toženec sam poudarja, da ima urejen in dostopen hišni predalčnik. Potemtakem ni verjetno, da bi se obvestilo, ki mu ga je pustil vročevalec, lahko izgubilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki, zniža za 101,80 EUR (na 33,12 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe razveljavilo sklep o izvršbi VL 197427/2013 z dne 10. 12. 2013 za 42,66 EUR in v tem delu ustavilo postopek. Nato je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi navedeni sklep o izvršbi za preostalih 165,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nazadnje je tožencu naložilo, da mora tožnici povrniti tudi 134,92 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožil toženec. Predlaga, naj sodišče „sodbo v celoti zavrne, pritožbo pa zavrže“. Navaja, da ni prejel tožničine pripravljalne vloge niti obvestila o tej sodni pošiljki, čeprav je njegov nabiralnik dostopen. Tožničinim trditvam zato ni mogel nasprotovati. Sodišče ga ni obvestilo, da bo izdalo sodbo brez obravnave. Toženec o tem ni bil povprašan in na to ni pristal. Gre za kršitev toženčeve ustavne pravice, saj mu je sodišče onemogočilo obrambo in predložitev nasprotnih dokazov. Poudarja, da redno plačuje vse stroške, razen stroškov upravljanja in izvajanja ogrevanja. Za njihovo izterjavo namreč tožnica nima podlage v pogodbi. Tožnica ni zakonito imenovan upravnik. Evidence vodi površno, jasnih in preglednih dokumentov pa kljub zahtevi ne dostavi. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica jih ni dokazala. Zatrjevanih fotokopij toženec ni prejel. Cena kopiranja v T. je 0,10 EUR za kopijo. Poleg tega je sodišče napačno izračunalo te stroške, saj bi po zahtevani ceni 0,20 EUR strošek za 149 kopij znašal 29,80 EUR in ne 119,20 EUR, kot je upoštevalo sodišče. 3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena le glede odločitve o stroških postopka, sicer pa ni utemeljena.

5. Ker gre v tem primeru za spor majhne vrednosti, je sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Sodbo, izdano v sporu majhne vrednosti, je namreč po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dopustno izpodbijati samo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in (ali) zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločilo, da mora toženec plačati svoje še neporavnane obveznosti tožnici, ki v večstanovanjski stavbi, kjer je toženčevo stanovanje, opravlja funkcijo upravnika. Toženec v pritožbi obširno nasprotuje dejanski podlagi in višini tožničine terjatve, ki izvira iz naslova stroškov upravljanja in obratovanja, vendar so te toženčeve trditve neupoštevne. Kot že navedeno, zmotno in (ali) nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v tem sporu ni dopusten pritožbeni razlog. Toženec zato ni upravičen do vsebinskega odgovora na te svoje trditve.

7. Po prvem odstavku 450. člena ZPP poteka postopek v sporih majhne vrednosti na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj. Tudi glavna obravnava ni obligatorna, ampak mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati. Sodišče je o tem ni dolžno poučevati, niti je ni zavezano pozivati k izjavi, ali zahteva obravnavo. Takšno zahtevo mora stranka podati vnaprej v eni od svojih pisnih vlog v postopku. Zmotno je torej pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ne bi smelo razsoditi brez glavne obravnave. Svojo obrambo oziroma kontradiktornost postopka bi si toženec lahko zagotovil, če bi odgovoril na tožničino pripravljalno vlogo, vendar se nanjo ni odzval. Pritožbena trditev, da o sodni pošiljki, ki je vsebovala tožničino pripravljalno vlogo, toženec ni bil obveščen, je očitno protispisna. Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi je namreč razvidno, da je bilo tožencu 15. 7. 2014 v njegovem hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošiljki z ustreznim pravnim poukom. Ker pošiljke v določenem roku ni dvignil, je nastopila domneva vročitve, predpisana v četrtem odstavku 142. člena ZPP. Na nastop navedene domneve nima nobenega vpliva dejstvo, da vročevalec po izteku roka za prevzem pošiljke te ni mogel vložiti v hišni predalčnik, ker je bila pošiljka prevelika. Toženec je bil poučen, da bo pošiljka zato vrnjena sodišču. Pošiljke ni prevzel, čeprav je vedel, kje ga čaka, zato se ne more sklicevati, da mu vsebina pošiljke ni znana. Obvestilo o opravljeni vročitvi je javna listina in se domneva, da je njegova vsebina resnična. Toženec sicer sme dokazati nasprotno, vendar gola trditev, da obvestila ni prejel, ne zadošča, da bi izpodbil navedeno zakonsko domnevo, posebej še, ker toženec sam poudarja, da ima urejen in dostopen hišni predalčnik. Potemtakem ni verjetno, da bi se obvestilo, ki mu ga je pustil vročevalec, lahko izgubilo.

8. V postopku na prvi stopnji torej ni bilo niti zatrjevanih niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Ker z zakonom urejena sumarnost postopka v sporu majhne vrednosti velja za vse udeležence postopka, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi ustavnega načela enakosti.

9. Toženec se glede na izid pravde ne more izogniti povrnitvi tožničinih pravdnih stroškov. Odveč je pritožbeni dvom o tem, ali je tožnica plačala sodno takso. Ta je bila odmerjena v skladu s taksno tarifo, sicer pa se v primeru neplačila dolgovana taksa izterja. Stroške za poštnino je tožnica priglasila v dejanski višini. Ni pa upravičena do celotnih stroškov za fotokopije. Sodišče prve stopnje pri presoji tega izdatka ne bi smelo upoštevati tožničinega cenika, ampak bi moralo izhajati iz običajne tržne cene za to storitev. Znesek 119,20 EUR, ki ga je za 149 kopij priznalo tožnici je očitno pretiran. V tem delu je toženčeva pritožba utemeljena. Sodišče druge stopnje je zato višino povračila za fotokopije določilo po prostem preudarku ob upoštevanju Odvetniške tarife, veljavne v času prvega sojenja. Po tar. št. 6000 znaša pavšalni znesek za fotokopiranje za prvih 50 strani 0,15 EUR za vsako stran, za vsako nadaljnjo stran nad 50 strani pa 0,10 EUR. Tako izračunani strošek za 149 kopij, ki jih je uveljavljala tožnica, znaša 17,40 EUR. Potemtakem toženec dolguje tožnici skupaj s stroški za takso in poštnino samo 33,12 EUR.

10. Sodišče druge stopnje je po navedenem toženčevo stroškovno obveznost, določeno v prvi sodbi, ustrezno znižalo in sodbo v tem delu spremenilo. V preostalem pa je toženčevo pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena v zvezi s 342. členom ZPP izpodbijano sodbo potrdilo.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.