Jedro

Delo preko agencije za zagotavljanje začasnega dela pri istem podjetju uporabniku ne sme postati stalen položaj delavca, zaposlenega pri agenciji. Judikat C-232/20 ponuja nekaj izhodišč, ki so v pomoč presoji stalnega oziroma začasnega položaja agencijskega delavca. Država članica lahko npr. v nacionalnem pravu določi natančno trajanje, po preteku katerega napotitve ni več mogoče šteti za začasno. Če takega trajanja ne določi (kar velja tudi za ureditev v ZDR-1), ga mora določiti nacionalno sodišče v vsakem primeru posebej in glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja. Indic za zlorabo napotitve je npr., če napotitve delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, v isto podjetje uporabnika pripeljejo do trajanja dela v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja, mogoče razumno šteti za začasno v smislu Direktive.

Druga toženka je s trditvami o stanju VTV in sklenjenih Okvirnih sporazumih za napotitev delavcev k uporabniku dokazovala zakonito uporabo agencijske delovne sile, vendar ta dejstva utemeljujejo ravno nasproten pravni zaključek. S sporazumi, sklenjenimi z agencijami v letu 2020, si je druga toženka zagotovila (vsaj) 120 agencijskih delavcev VTV, s sporazumom, sklenjenim s prvo toženko v letu 2022 za dobo štirih let, pa (vsaj) 149 takih delavcev. Ključnega pomena je nedovoljen učinek, ki si ga je zagotovila preko opisanega sodelovanja z agencijami, tj. zagotovitev večine potrebne delovne sile, ki jo je potrebovala za opravljanje dela VTV nepretrgoma in v daljšem obdobju, katerega po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče razumno šteti zgolj za začasnega v smislu Direktive. Opravljanje dela VTV s pretežno napotenimi delavci se je pri drugi toženki ustalilo kot pravilo.

Nihanje v pretovoru (oziroma negotovost poslovanja) je poslovni riziko (vsakega) delodajalca, ki ga ne more zakonito uravnavati na način, da na posameznem delovnem mestu dolgoročno (izven razumnih časovnih okvirov) in pretežno zaposluje agencijsko delovno silo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bila opredelitev prve toženke kot tožnikove dejanske delodajalke ustrezna le, če bi tožniku res zagotavljala začasno delo pri uporabnikih. Ker temu ni bilo tako, je treba zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje druga toženka.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

-v I/4. točki izreka spremeni, v I/5. točki izreka pa delno spremeni tako, da se v tem delu glasi:

""I/4. Ugotovi se, da je med tožečo stranko in drugo toženo stranko z dnem 16. 7. 2025 delovno razmerje prenehalo nezakonito."

"I/5. Druga tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku 15 dni pozvati na delo." ";

-razveljavi in vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje:

-v delu I/1. točke izreka, ki se nanaša na zahtevek, da je od 16. 7. 2025 dalje tožeča stranka v delovnem razmerju z drugo toženo stranko, na delovnem mestu VTV,

-v delu I/2. točke izreka, ki se nanaša na zahtevek, da od 16. 7. 2025 dalje obstoji med tožečo stranko in drugo toženo stranko pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, za polni delovni čas, za delovno mesto "voznik tovornih vozil (VTV)" in za osnovno urno postavko 11 EUR / h, povečano za vse dodatke po podjetniški kolektivni pogodbi druge tožene stranke,

-v delu I/3. točke izreka, ki se nanaša na zahtevek, da je druga tožena stranka dolžna za čas od 16. 7. 2025 dalje tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja oziroma vse pravice po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto "VTV", vključno z obračunom vsakokratnih mesečnih plač (v višini 2.800,00 EUR bruto), plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, vsakoletnih regresov in trinajstih plač, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vseh neto zneskov pa do plačila, ter tožečo stranko prijaviti v vsa zavarovanja (pokojninsko, zdravstveno, starševsko, za brezposelnost), vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ,

-v delu I/5. točke izreka, ki se nanaša na zahtevek, da je druga tožena stranka dolžna za čas od 16. 7. 2025 dalje priznati tožeči stranki vse pravice po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto "VTV", v polnem delovnem času, vključno z obračunom vsakokratnih mesečnih plač, regresa in trinajste plače, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto zneskov pa do plačila, ter tožečo stranko prijaviti v vsa zavarovanja (pokojninsko, zdravstveno, starševsko, za brezposelnost, v KAD), vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ,

-glede I/7. točke izreka,

-glede II. točke izreka v delu, ki se nanaša na stroške tožeče stranke.

II.V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Druga tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke, s katerimi je tožnik uveljavljal: ničnost pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenil s prvo toženko ter ničnost oziroma podredno nezakonitost odpovedi te pogodbe o zaposlitvi; ugotovitev obstoja delovnega razmerja z drugo toženko od 10. 7. 2023 dalje s priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja; ugotovitev, da mu je delovno razmerje pri drugi toženki 31. 12. 2024 prenehalo nezakonito, zaradi česar ga mora ta pozvati na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja tudi od 31. 12. 2024 dalje.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sta toženki delovali nezakonito in zlorabili njegovo zaposlitev. Napotitev s strani prve toženke ni bila le začasna, saj je bil napoten na trajno delovno mesto k drugi toženki. Ta je 20 let sprejemala delavce na delo VTV (približno 250 delovnih mest) preko nezakonitega IPS sistema. V letu 2019 je del teh trajnih delovnih mest zapolnila z neposredno zaposlitvijo VTV, preostali del pa je začela zapolnjevati z delavci preko različnih zaposlitvenih agencij. S tem je prišlo do transformacije nedopustnega IPS modela v nedopusten agencijski model. Velika večina prejšnjih IPS delavcev je želela še naprej delati za drugo toženko, zato so se priglasili za to delo preko agencij. Tožnik je bil le eden v verigi delavcev (najprej IPS, nato agencijski delavci), ki so bili napotovani na eno in isto delovno mesto. Prva toženka je delavce napotovala le drugi toženki, ne pa tudi k drugim uporabnikom, in to je bilo vnaprej znano. Causa pogodbe o zaposlitvi ni bila zakonita, saj ni nikoli šlo za začasno delo tožnika. Pogodba o zaposlitvi je zato nična oziroma fiktivna, posledično pa je nična tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je zaradi prenehanja poslovnega sodelovanja z drugo toženko podala prva toženka. V letu 2024 se je druga toženka odločila od prve toženke prevzeti vse delavce, kar pa ni storila naenkrat, da ne bi bilo očitno, da je šlo za trajna delovna mesta. Pri tem ni prevzela delavcev, ki so bili v bolniškem staležu (tudi tožnika je iz tega razloga izločila), temveč je namesto teh raje zaposlila zunanji kader. S tem je tožnika diskriminirala in posegla v njegovo pravico do svobode dela. Namen agencijskega dela je prehod agencijskega delavca k uporabniku takoj, ko se ugotovi trajnost potrebe na določenem delovnem mestu. Zaradi zlorabe delovnopravne zakonodaje velja, da je bil tožnik dejansko ves čas zaposlen pri drugi toženki kot dejanski delodajalki. Sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov tožnika, kršilo pa je tudi 8. člen ZPP. Podana je kršitev 14., 22. in 49. člena URS, saj druga toženka vrsto let ni razpisovala prostih delovnih mest VTV, temveč si je zagotovila delovno silo preko IPS podjetij in zaposlitvenih agencij, s tem pa tožnik ni imel možnosti kandidirati za zaposlitev pri njej.

3.Druga toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Ker se je nad prvo toženko z dnem 24. 11. 2025 začel stečajni postopek, je v uvodu te sodne odločbe označena s tem pristavkom.

6.Spor se nanaša na presojo (ne)zakonitosti uporabe instituta napotitve tožnika s strani prve toženke (agencija oziroma delodajalec za zagotavljanje dela delavcev drugemu delodajalcu) na delo k drugi toženki (uporabnik). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožba pravočasna.

7.Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je prva toženka opravljala dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku (na podlagi odločbe pristojnega ministra z dne 13. 12. 2018 je bila vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb, ki opravljajo to dejavnost). Dne 17. 10. 2022 je z drugo toženko sklenila Okvirni sporazum za napotitev delavcev k uporabniku. Prva toženka je s tožnikom 10. 7. 2023 sklenila pogodbo o zaposlitvi, ki se v uvodu sklicuje na 59. do 63. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Tožnika je napotovala na delo k drugi toženki na delovno mesto voznik tovornih vozil (v nadaljevanju: VTV). Dne 29. 11. 2024 je prva toženka odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Na podlagi tretjega odstavka 116. člena ZDR-1 je bil tožnik v delovnem razmerju pri prvi toženki do vključno 15. 7. 2025.

8.Prvostopenjski zaključek, da agencijsko delo tožnika pri drugi toženki, na katerega ga je napotovala prva toženka, ni pomenilo zlorabe tega instituta, po presoji pritožbenega sodišča predstavlja materialnopravno napačno ovrednotenje v izpodbijani sodbi ugotovljenih dejstev.

9.Pritožnik navaja, da ga je prva toženka nezakonito napotovala na "trajno" delovno mesto oziroma na "trajno sistemizirano" delovno mesto druge toženke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšna narava delovnega mesta ni ključnega pomena za odločitev. V skladu s prvim odstavkom 61. člena ZDR-1 se delavec in delodajalec za zagotavljanje dela v pogodbi o zaposlitvi dogovorita, da bo delavec

začasno delal pri drugih uporabnikih, na kraju in v času, ki je določen z napotitvijo delavca na delo k uporabniku. Ta določba je usklajena z Direktivo 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela (v nadaljevanju: Direktiva), ki v prvem odstavku 1. člena kot temeljno značilnost tega instituta določa začasno delo pod nadzorom in v skladu z navodili podjetja uporabnika. Pomen izraza "začasno" torej ni, da bi se preko tovrstnih agencij delavce lahko napotilo na delo le na takšna delovna mesta uporabnika, ki ne bi bila "stalna" (ali ki bi npr. morala biti zasedena zaradi nadomeščanja odsotnega delavca ipd.). Prvostopenjsko sodišče je pravilno opozorilo na judikat C-232/20, v katerem je Sodišče EU obrazložilo, da izraz "začasno" ne označuje delovnega mesta, ki ga je treba zasesti pri uporabniku, temveč označuje način napotitve delavca v to podjetje. V tej luči je zato treba presojati tudi tožnikove navedbe v tem sporu in v pritožbi.

10. Pri presoji načina napotitve delavca k uporabniku je torej treba izhajati iz prvega odstavka 1. člena Direktive v povezavi z opredelitvijo pojmov v 3. členu Direktive (agencija za zagotavljanje začasnega dela; delavec, zaposlen pri tej agenciji; podjetje uporabnik; napotitev), iz katerih je razvidno, da mora napotitev ostati po naravi začasna (prim. tudi C-681/18 idr.). Ali z drugimi besedami, delo preko agencije za zagotavljanje začasnega dela pri istem podjetju uporabniku ne sme postati stalen položaj delavca, zaposlenega pri agenciji. Judikat C-232/20 ponuja nekaj izhodišč, ki so v pomoč presoji stalnega oziroma začasnega položaja agencijskega delavca. Država članica lahko npr. v nacionalnem pravu določi natančno trajanje, po preteku katerega napotitve ni več mogoče šteti za začasno. Če takega trajanja ne določi (kar velja tudi za ureditev v ZDR-1), ga mora določiti nacionalno sodišče v vsakem primeru posebej in glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja. Indic za zlorabo napotitve je npr., če napotitve delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, v isto podjetje uporabnika pripeljejo do trajanja dela v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja, mogoče razumno šteti za začasno v smislu Direktive.

11.V 1. členu pogodbe o zaposlitvi sta tožnik in prva toženka ugotovila, da bo tožnik začasno opravljal delo pri drugih uporabnikih, v kraju in času, ki bo določen z napotitvijo delavca k uporabniku. Vendar pa se vsebina nadaljnjih dveh pogodbenih določil ne sklada z vsebino instituta agencijskega dela v smislu ZDR‑1 in Direktive. Iz neoštevilčenega člena in iz 2. člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da tožnik in prva toženka sklepata delovno razmerje za nedoločen čas za delo na delovnem mestu VTV, tožnik pa bo tekom trajanja delovnega razmerja (sklenjenega za nedoločen čas) napoten na delo k drugi toženki kot uporabniku.

11.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predmet pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ne more biti le delo pri točno določenem uporabniku (prim. prvi odstavek 61. člena ZDR-1), saj se napotitev sme nanašati le na začasno, in ne na trajno delo napotenega delavca pri posameznem uporabniku.

11.Vsebina neoštevilčenega člena in 2. člena pogodbe o zaposlitvi je v nasprotju s to zahtevo, kar je obenem pokazatelj, da prvotoženkino napotovanje tožnika in drugotoženkina uporaba njegovega dela nista potekali v okvirih zakonsko dopustnega agencijskega dela.

12.Da je bilo tristransko razmerje, ki je bilo vzpostavljeno med tožnikom, prvo toženko in drugo toženko, tudi dejansko realizirano tako, kot je bilo opredeljeno v neoštevilčenem in v 2. členu pogodbe o zaposlitvi, potrjujejo prvostopenjski razlogi. Iz njih izhaja, da je tožnik tekom delovnega razmerja (sklenjenega za nedoločen čas) opravljal delo VTV le za drugo toženko. Njegovo delo se ni v ničemer razlikovalo od dela tistih VTV, ki so bili zaposleni pri drugi toženki (agencijski delavci, ki so opravljali delo VTV, so bili integrirani v delovni proces druge toženke). Po oceni pritožbenega sodišča okoliščina, ki jo je izpostavljala druga toženka, tj. da je tožnik prihajal na delo k njej le do konca aprila 2024, z vidika pomena citiranih pogodbenih določil ni pomembna (tudi sicer mu je nadaljnje opravljanje tega dela v aprilu 2024 preprečil bolniški stalež, v katerem je bil do prenehanja delovnega razmerja s prvo toženko).

13.Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je druga toženka na kontejnerskem terminalu izvajala pretovor do leta 2019 s pomočjo podjetij izvajalcev pristaniških storitev (IPS), od tedaj dalje pa s pomočjo agencijskih delavcev.

Slednja ugotovitev je utemeljena v trditvah in listini druge toženke o stanju VTV: na zadnji dan leta 2019 je pri njej delalo skupno 142 VTV, od tega 110 agencijskih delavcev in 32 drugotoženkinih zaposlenih; na zadnji dan leta 2020 skupno 130 VTV, od tega 113 agencijskih in 17 drugotoženkinih zaposlenih; na zadnji dan leta 2021 skupno 167 VTV, od tega 119 agencijskih in 48 drugotoženkinih zaposlenih; na zadnji dan leta 2022 skupno 177 VTV, od tega 148 agencijskih in 29 drugotoženkinih zaposlenih; na zadnji dan leta 2023 skupno 226 VTV, od tega 189 agencijskih in 37 drugotoženkinih zaposlenih; na zadnji dan leta 2024 skupno 232 VTV, od tega 32 agencijskih in 200 drugotoženkinih zaposlenih. Tudi v odgovoru na pritožbo druga toženka pritrjuje, da je od leta 2019 redno zaposlovala VTV. Obenem navaja, da je od leta 2020 z agencijskim delom reševala morebitne začasno povečane potrebe po VTV, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to trditev ovržejo že navedeni podatki o stanju VTV. Iz njih izhaja, da je ob koncu leta 2020 delo VTV pri njej opravljalo 87 % agencijskih delavcev, leta 2021 71 %, leta 2022 84 % in leta 2023 84 %. Iz tega je razvidno, da je druga toženka (kljub temu, da je v letu 2019 sistemizirala delovno mesto VTV) tekom nesorazmerno dolgega obdobja opravljanje dela na istem delovnem mestu (VTV) kontinuirano zagotavljala z angažiranjem zelo visokega deleža agencijskih delavcev. S takšno uporabo agencijskega dela (ter upoštevaje tudi vse preostale okoliščine ugotovljene zlorabe) se je zaobšlo njegovo temeljno predpostavko, tj. da mora biti delo, ki ga opravlja agencijska delovna sila, le začasne narave, oziroma da ne sme postati stalen položaj agencijskih delavcev.

14.Druga toženka v odgovoru na pritožbo ponavlja prvostopenjsko trditev, da je preko javnih naročil v letu 2020 sklenila s štirimi agencijami Okvirne sporazume za napotitev delavcev k uporabniku. Iz teh je razvidno, da je druga toženka s tremi agencijami (ena od teh je bila prva toženka) sklenila navedeni sporazum v avgustu 2020, z eno pa v oktobru 2020; vsi sporazumi so bili sklenjeni za dve leti; za vsako agencijo so določali obveznost napotiti drugi toženki 30 VTV, pri čemer je druga toženka lahko zahtevano število napotenih delavcev z naročilom spreminjala (zmanjšala, povečala). Glede vtoževanega obdobja iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila na podlagi Okvirnega sporazuma za napotitev delavcev k uporabniku, ki sta ga toženki sklenili 17. 10. 2022 za dobo praviloma štirih let, prva toženka kot edina agencija (izbrana preko vnovičnega javnega naročila) dolžna zagotavljati drugi toženki delavce za opravljanje dela na delovnem mestu VTV. Dogovorjeno okvirno število napotenih VTV delavcev, ki jih je bila prva toženka dolžna zagotoviti, je znašalo 149, je pa druga toženka lahko to število z naročilom spreminjala (zmanjšala, povečala) odvisno od potreb, ki jih je imela na določen dan. Tako je npr. druga toženka na dan 30. 6. 2023 (to je tik pred zaposlitvijo tožnika pri prvi toženki) potrebovala 198 VTV (173 agencijskih delavcev in 25 lastnih zaposlenih).

15.Druga toženka je s trditvami o stanju VTV in sklenjenih Okvirnih sporazumih za napotitev delavcev k uporabniku dokazovala zakonito uporabo agencijske delovne sile, vendar ta dejstva utemeljujejo ravno nasproten pravni zaključek. S sporazumi, sklenjenimi z agencijami v letu 2020, si je druga toženka zagotovila (vsaj) 120 agencijskih delavcev VTV, s sporazumom, sklenjenim s prvo toženko v letu 2022 za dobo štirih let, pa (vsaj) 149 takih delavcev. Ključnega pomena je nedovoljen učinek, ki si ga je zagotovila preko opisanega sodelovanja z agencijami, tj. zagotovitev večine potrebne delovne sile, ki jo je potrebovala za opravljanje dela VTV nepretrgoma in v daljšem obdobju, katerega po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče razumno šteti zgolj za začasnega v smislu Direktive. Opravljanje dela VTV s pretežno napotenimi delavci se je pri drugi toženki ustalilo kot pravilo.

16.S trditvijo, da ni nikoli preverjala, ali so ji za opravljanje dela VTV agencije pošiljale vedno iste ali druge delavce, se druga toženka v tem sporu ne more razbremeniti oziroma prevaliti odgovornosti (zgolj) na agencije. Četudi bi ji agencije vsakokrat za delo VTV napotile drugega delavca, ostaja ključno dejstvo, da si je druga toženka s sklepanjem omenjenih Okvirnih sporazumov zagotovila, da so ji agencije, zlasti pa prva toženka, s katero je verižila dva zaporedna Okvirna sporazuma, kontinuirano, dolgotrajno in z množično agencijsko delovno silo zapolnjevala eno in isto delovno mesto (VTV). S takšnim napotovanjem in na drugi strani uporabo agencijske delovne sile sta toženki trčili ob zahtevo Direktive o dopustnosti zgolj začasnega agencijskega dela delavcev. Zaključek o zakonitosti sodelovanja uporabnika z agencijami bi zato v tem sporu pomenil zaobid Direktive in ZDR-1. Okoliščina, da je bil tožnik k drugi toženki napotovan zgolj v določenem obdobju njenega sodelovanja z agencijami, ne ovrže dejstva, da je bil eden v verigi agencijskih delavcev, katerih delo je tvorilo opisano zlorabo instituta agencijskega dela. Glede na obrazloženo na drugačno presojo zlorabe tega instituta zato ne moreta vplivati okoliščini, s katerima je sodišče prve stopnje (napačno) utemeljilo, da zlorabe ni bilo (ker pred 10. 7. 2023 tožnik ni opravljal dela pri nobeni od toženk, in ker bi v primeru, če konec aprila 2024 ne bi nastopil bolniškega staleža, do konca decembra 2024, ko je prenehalo poslovno sodelovanje toženk, opravljal delo pri drugi toženki v skupnem trajanju le 18 mesecev).

17.Drugotoženkinega angažiranja agencijskih delavcev za opravljanje dela VTV ni mogoče utemeljiti niti z vidika namena Direktive, ki je v uskladitvi cilja prožnosti, ki ga želijo doseči podjetja, s ciljem varnosti, ki ustreza varstvu delavcev (prim. C-681/18). V povezavi s tem je treba pri presoji stalnosti oziroma začasnosti dela upoštevati tudi posebnosti sektorja. Glede teh iz prvostopenjske sodbe izhajajo naslednje ugotovitve: druga toženka upravlja s tovornim pristaniščem B. in ima glede tega edina v državi koncesijo za opravljanje logistično zahtevnih pristaniških dejavnosti (prekladanje in s tem povezan notranji transport, skladiščenje ...), vodenje, razvoj in vzdrževanje pristaniške infrastrukture; obratuje 24 ur dnevno; od leta 2020 dalje je obseg pretovorjenih kontejnerjev iz leta v leto rasel, kar je pomenilo angažiranje večjega števila VTV; potrebno število VTV za pretovarjanje je treba načrtovati glede na usklajene prihode in odhode tovornih ladij in vlakovnih kompozicij ...

18.Po presoji pritožbenega sodišča z okoliščinami, ki v splošnem opredeljujejo (stalno) naravo drugotoženkine dejavnosti, kot npr. logistično zahtevna dejavnost, imetništvo koncesije, usklajevanje delovnega procesa VTV s prihodi in odhodi ladij ipd., ni mogoče uspešno utemeljevati začasne narave napotitev agencijskih VTV k drugi toženki. V zvezi z nadaljnjo okoliščino, tj. naraščanjem obsega pretovora, se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na izpoved C. C. (vodja terminala D.), da več prometa mora obvladovati več zaposlenih, ugotovilo pa je tudi, da po 1. 1. 2025 druga toženka na delovnem mestu VTV nima več agencijskih delavcev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ob upoštevanju vseh zgoraj ugotovljenih okoliščin prvotoženkinega napotovanja in drugotoženkine uporabe agencijske delovne sile, z naraščanjem pretovora (oziroma nihanjem pretovora, na katerega se je sklicevala druga toženka) prav tako ni mogoče utemeljiti zgolj začasne potrebe po agencijskem delu VTV. Nihanje v pretovoru (oziroma negotovost poslovanja) je poslovni riziko (vsakega) delodajalca, ki ga ne more zakonito uravnavati na način, da na posameznem delovnem mestu dolgoročno (izven razumnih časovnih okvirov) in pretežno zaposluje agencijsko delovno silo. Enako stališče velja tudi za ostale tovrstne trditve druge toženke, ki jih ponavlja v odgovoru na pritožbo (da v letu 2020 ni bilo jasno, kako se bo model napotenih delavcev obnesel v praksi oziroma kakšne točno bodo potrebe po njih; da je zaradi epidemije covid v letu 2020 do sredine 2022 obstajala negotovost v poslovanju oziroma pretovoru, kar je narekovalo vzdrževanje večjega števila agencijskih delavcev; da se je v 2022 in 2023 pretovor povečal, s tem pa tudi potreba po večjem številu agencijskih VTV; da vojna v Ukrajini vpliva na negotovost pri pretovoru ...). Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je bilo s prvotoženkinim napotovanjem in drugotoženkino uporabo agencijske delovne sile (vključujoč tožnika) poseženo v ravnotežje, ki ga zasleduje Direktiva med ciljem prožnosti, ki ga želijo doseči podjetja, in ciljem varnosti, ki ustreza varstvu delavcev, in sicer tako, da je bila spodkopana zadnje navedena varnost delavcev.

19.Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je v letu 2024 druga toženka začela v povečanem številu sama zaposlovati delavce VTV (iz njenih podatkov je razvidno, da je imela na tem delovnem mestu dne 31. 3. agencijskih delavcev 179 in lastnih zaposlenih 54; dne 30. 6. agencijskih delavcev 109 in lastnih zaposlenih 123; dne 30. 9. agencijskih delavcev 93 in lastnih zaposlenih 137; dne 31. 12. agencijskih delavcev 32 in lastnih zaposlenih 200). Prva toženka je 29. 11. 2024 tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V odpovedi je obrazložila, da je 11. 11. 2024 sklenila z drugo toženko kot edinim svojim naročnikom sporazum o prenehanju veljavnosti Okvirnega sporazuma za napotitev delavcev uporabniku, saj se je pri drugi toženki bistveno spremenil obseg in način zagotavljanja kadra pri izvajanju pristaniške dejavnosti. Tožniku in ostalim delavcem, ki so še ostali pri prvi toženki, ta zato ne more več zagotavljati dela, saj bo od 1. 1. 2025 v celoti ostala brez naročil in potrebe po delovni sili.

20.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se napotitev lahko nanaša le na začasno delo agencijskega delavca pri posameznem uporabniku (tudi v primeru, če ima z agencijo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, kot jo je imel tožnik), zato poslovni razlog ne more biti zakonito utemeljen le z dejstvom, da je prenehala možnost napotovanja delavca k točno določenemu uporabniku (k drugi toženki). Sodišče prve stopnje je sicer presodilo, da je prva toženka tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, a to niti ni bistveno za odločitev o njegovih pravicah v tem sporu. Ključno je namreč (kot pravilno navaja pritožba in bo natančneje obrazloženo v nadaljevanju), da se je zaradi zlorabe agencijskega (in s tem tudi tožnikovega dela) štela za tožnikovo dejansko delodajalko druga toženka. Pritožbeno sodišče še pripominja, da sosledje dogodkov zgolj dodatno potrjuje zlorabo agencijskega dela na škodo tožnika, saj je podaja odpovedi iz poslovnega razloga sledila neposredno odločitvi toženk o prenehanju njunega poslovnega sodelovanja.

21.Pritožbeno sodišče zaključuje, da je iz celokupa zgoraj obrazloženih ugotovitev razvidna zloraba instituta agencijskega dela. Tristransko razmerje med strankami kljub njegovi drugačni formalni opredelitvi in dejstvu, da je prva toženka izpolnjevala predpisane pogoje za posredovanje delovne sile, objektivno gledano ni imelo značilnosti začasne napotitve tožnika kot agencijskega delavca na delo k drugi toženki. Takšna zloraba predstavlja tudi kršitev temeljnih načel obligacijskega in delovnega razmerja (načelo vestnosti in poštenja, prepoved zlorabe pravic iz 5. in 7. člena Obligacijskega zakonika v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1), ki ne more uživati varstva. Obenem gre za poseg v ustavno pravico delavca do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS - URS).

22.V petem odstavku 5. člena Direktive je državam članicam naložena jasna, natančna in brezpogojna obveznost, da z nacionalno zakonodajo in / ali prakso sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečevanje zlorab, katerih namen je obiti določbe Direktive. Podobno tudi uvodna izjava 21 Direktive določa, da bi države članice morale predvideti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za kršitev obveznosti iz Direktive. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bila opredelitev prve toženke kot tožnikove dejanske delodajalke ustrezna le, če bi tožniku res zagotavljala začasno delo pri uporabnikih. Ker temu ni bilo tako, je treba zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje druga toženka. S takšno sankcijo je obenem smiselno zadoščeno še enemu namenu Direktive, ki je v spodbujanju dostopa agencijskih delavcev do stalne zaposlitve v podjetju uporabniku (prim. C‑681/18). To je namen, ki ga je z uporabo opisanega modela agencijskih delavcev, ki so opravljali delo VTV, druga toženka ob sodelovanju z agencijami (vključujoč prvo toženko) na škodo agencijskih delavcev zaobšla.

23.V zvezi s prvostopenjsko ugotovitvijo, da je druga toženka na delovno mesto VTV v letu 2024 in 2025 zaposlovala tako delavce, ki so bili prej zaposleni pri agencijah za posredovanje dela delavcev uporabniku, kot tudi zunanje kandidate, pritožnik uveljavlja kršitev zakonske prepovedi diskriminacije pri zaposlovanju in kršitev ustavne pravice do svobode dela; zatrjuje, da je bil tudi on na razgovoru pri drugi toženki, a je bil zavrnjen, češ da zaradi obstoječega bolniškega staleža ne more opraviti zdravniškega pregleda, potrebnega za zaposlitev pri drugi toženki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik res prijavil na razpis delovnega mesta, a je obrazložilo, da je imela druga toženka pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom bo sklenila pogodbo o zaposlitvi, pri čemer tožnik kot neizbrani kandidat tožbe zaradi kršitve prepovedi diskriminacije ni vložil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vprašanje, ali je druga toženka z neizbiro tožnika tega diskriminirala, ni odločilno. Za priznanje pravic v tem sporu je namreč ključna že okoliščina, da je bila druga toženka njegova dejanska delodajalka.

24.Vse obrazloženo utemeljuje naslednjo odločitev o tožbenih zahtevkih. Sodišče prve stopnje je v I/1. točki izreka utemeljeno zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi (s prip. aneksi), ki je bila sklenjena med tožnikom in prvo toženko, ter s tem povezan zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med tožnikom in drugo toženko za obdobje od 10. 7. 2023 do 15. 7. 2025. Kot je pravilno obrazložilo, se je v tem času s pogodbo o zaposlitvi sklenjeno (formalno) delovno razmerje med tožnikom in prvo toženko izvrševalo, prav tako je bil na tej podlagi tožnik vključen v obvezna socialna zavarovanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tem obdobju za hkraten obstoj delovnega razmerja tožnika z drugo toženko zato ne obstaja pravna podlaga. V navedenem delu I/1. točke izreka je zato pritožbeno sodišče prvostopenjsko zavrnilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Razveljavilo pa jo je v delu I/1. točke izreka, ki se nanaša na obstoj delovnega razmerja med tožnikom in drugo toženko za obdobje od 16. 7.2025 dalje

25.(tj. od prenehanja delovnega razmerja tožnika pri prvi toženki), saj je odločitev o tem delu (in z njim povezanimi nadaljnjimi vtoževanimi pravicami iz delovnega razmerja) odvisna od morebitnega delovnega razmerja tožnika v tem obdobju pri drugih delodajalcih, kar je sodišče prve stopnje dolžno raziskati v ponovljenem sojenju (prvi odstavek 355. člena ZPP).

26.Iz enakih razlogov, kot jih je pritožbeno sodišče navedlo glede potrjenega zavrnilnega dela odločitve o I/1. točki izreka, je pravilno zavrnjen tudi zahtevek v I/2. točki izreka, ki se nanaša na ugotovitev, da med tožnikom in drugo toženko od 10. 7. 2023 do 15. 7. 2025 obstoji pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, za polni delovni čas, za delovno mesto VTV, z osnovno urno postavko 11 EUR / h, povečano za vse dodatke po podjetniški kolektivni pogodbi druge toženke. Ta del prvostopenjske zavrnilne odločitve v I/2. točki izreka je zato pritožbeno sodišče potrdilo. V delu, v katerem se navedeni zahtevek nanaša na čas od 16. 7. 2025 dalje,

pa je odločitev v I/2. točki izreka razveljavilo in vrnilo v novo sojenje, saj je povezana z razveljavljenim delom I/1. točke izreka, tj. poprejšnjo presojo morebitnega delovnega razmerja tožnika v tem obdobju pri drugih delodajalcih.

27.Pritožbeno sodišče je potrdilo odločitev v I/3. točki izreka, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka, da je druga toženka dolžna priznati tožniku za čas od 10. 7. 2023 do 15. 7. 2025 vse pravice iz delovnega razmerja oziroma vse pravice po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto VTV, vključno z obračunom vsakokratnih mesečnih plač v višini 2.800,00 EUR bruto, plačilom davkov in prispevkov in izplačilom neto plač, vsakoletnih regresov in trinajstih plač, vse s pripadajočimi obrestmi, ter ga prijaviti v socialna zavarovanja, vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ. Kot je bilo že obrazloženo, tožnik za navedeno obdobje ni upravičen do hkratnega priznanja delovnega razmerja in priznanja lastnosti zavarovanca tudi pri drugi toženki. Kar pa se tiče morebitnega prikrajšanja v prejemkih za navedeno obdobje, je prvostopenjsko sodišče obrazložilo, da tožnik ni podal podatkov o evidenci delovnega časa, ni predložil plačilnih list (iz katerih bi bili razvidni že izplačani prejemki), ni podal konkretnih trditev o višini zneskov, ki naj bi mu pripadali po predpisih druge toženke in ki naj bi jih še ne prejel itd. Ker pritožba tej prvostopenjski presoji ne oporeka, je pritožbeno sodišče v navedenem delu potrdilo zavrnilno odločitev v I/3. točki izreka. V delu, v katerem se obravnavani zahtevek v I/3. točki izreka nanaša na čas od 16. 7. 2025 dalje,

pa je prvostopenjsko odločitev razveljavilo in vrnilo v novo sojenje, saj je ta odločitev, kot že obrazloženo, povezana z razveljavljenim delom I/1. točke izreka.

28.Ker je bila dejanska delodajalka tožnika druga toženka in ker tožniku pri njej delovno razmerje ni prenehalo na nobenega od zakonitih načinov, ki jih predvideva ZDR-1, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločitev v I/4. točki izreka spremenilo tako, da je ugotovilo, da je med tožnikom in drugo toženko dne 16. 7. 2025 delovno razmerje prenehalo nezakonito (5. alineja 358. člena ZPP). Tožnik je uveljavljal, da je takšna posledica nastopila že na dan 31. 12. 2024, za kar pa ni podlage, saj je bil tega dne pa do 15. 7. 2025 še v (formalnem) delovnem razmerju pri prvi toženki. Zaradi ugotovitve, da je bila druga toženka dejanska delodajalka tožnika, pri kateri mu je delovno razmerje prenehalo nezakonito, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v I/5. točko izreka v delu, ki se nanaša na dolžnost druge toženke pozvati tožnika nazaj na delo, in jo spremenilo tako, da je temu zahtevku ugodilo.

29.Glede preostalih zahtevkov v I/5. točki izreka je pritožbeno sodišče odločilo tako, da je že iz zgoraj pojasnjenih razlogov potrdilo zavrnitev zahtevka, da je druga toženka dolžna tožniku za čas od 31. 12. 2024 do 15. 7. 2025 priznati vse pravice po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto VTV, v polnem delovnem času, vključno z obračunom vsakokratnih mesečnih plač, regresa in trinajste plače, vse s pripadajočimi obrestmi, ter ga prijaviti v vsa zavarovanja (pokojninsko, zdravstveno, starševsko, za brezposelnost, v KAD), vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ. V delu, v katerem se zahtevek v I/5. točki izreka nanaša na čas od 16. 7. 2025 dalje,

pa je prvostopenjsko odločitev razveljavilo in vrnilo v novo sojenje, saj je odločitev povezana z razveljavljenim delom I/1. točke izreka.

30.V I/6. točki izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 11. 2024 ter podredno za nezakonitost in razveljavitev odpovedi. V ta del odločitve pritožbeno sodišče ni poseglo in ga je potrdilo, saj odločitev o obstoju delovnega razmerja pri drugi toženki glede na zgoraj obrazloženo ugotovitev o drugi toženki kot dejanski delodajalki ni odvisna od odločitve o ničnosti oziroma (ne)zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podala prva toženka.

31.Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi odločitev v I/7. točki izreka in v delu II. točke izreka, ki se nanaša na tožniku pripadajoče stroške, saj bo v ponovljenem sojenju sodišče prve stopnje dolžno ponovno odločiti o njegovih stroških prvostopenjskega postopka. Pritožbeno sodišče pa je potrdilo del II. točke izreka, ki se nanaša na odločitev, da toženki krijeta sami svoje stroške postopka. Predmet spora je namreč prenehanje oziroma obstoj delovnega razmerja, v tovrstnih sporih pa delodajalec krije sam svoje stroške ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1).

32.Del prvostopenjske odločitve, ki jo je pritožbeno sodišče razveljavilo in vrnilo v novo sojenje, ni takšne narave, da bi o njej pritožbeno sodišče lahko samo dopolnjevalo postopek (ne po obsegu razveljavljene odločitve in ne z vidika obsežnosti dejstev, ki jih je treba ugotoviti). Za sprejem odločitve v tem delu bo sodišče prve stopnje upoštevaje dokazne predloge strank dolžno najprej raziskati obstoj morebitnih delovnih razmerij tožnika pri drugem delodajalcu, denarnih nadomestil za brezposelnost, nato pa bo moralo odločiti o vtoževanih pravicah za obdobje od 16. 7. 2025 dalje, kar v dosedanjem sojenju še ni bilo predmet vsebinskega obravnavanja (zlasti tudi ne po višini in tudi ne z vidika ugovorov druge toženke glede višine). Pritožbeno sodišče pripominja, da je iz vsebine razveljavljenih delov odločitve razvidno, da vsebina zahtevka, ki ga tožnik uveljavlja za ta čas, ni oblikovana povsem dosledno (na enem mestu osnovna urna postavka 11 EUR / h, povečano za vse dodatke, na drugem mestu mesečna plača 2.800,00 EUR bruto ipd.). Sodišče prve stopnje je zato dolžno tožnika najprej pozvati, naj znotraj okvirov razveljavljenega dela odločitve jasno oblikuje vsebino vseh zahtevanih pravic.

33.Druga toženka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo. Kot že obrazloženo, v sporih iz petega odstavka 41. člena ZDSS-1 delodajalec krije sam svoje stroške ne glede na izid postopka, tudi sicer pa je tožnik glede dejanskega delovnega razmerja z drugo toženko uspel.

-------------------------------

1Tudi iz trditev prve toženke izhaja, da se je tožnik s pogodbo o zaposlitvi zavezal, da bo delo opravljal pri naročniku - drugi toženki na delovnem mestu VTV. V odgovoru na pritožbo druga toženka pritrjuje, da se je zaposlil pri prvi toženki prav s tem namenom, ter da mu je bilo znano, da bo napoten na delo k drugi toženki.

2Prim. Zakon o delovnih razmerjih : (ZDR-1) : s komentarjem / [avtorji Sara Bagari ... et. al.], 3. posodobljena in dopolnjena izd., 1. natis, Ljubljana, : Lexpera, GV Založba, 2024, str. 408.

3Iz javno dostopnih podatkov AJPES izhaja, da je bila prva toženka vpisana v sodni register kot agencija za posredovanje delovne sile dne 22. 10. 2018. Pred tem (od 16. 1. 2017) je bila vpisana kot A. d. o. o.

4V odgovoru na pritožbo druga toženka poudarja, da je bila pogodba o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko sklenjena na podlagi dejstva, da je imela druga toženka s prvo toženko sklenjen Okvirni sporazum za napotitev delavcev k uporabniku za VTV.

5V odgovoru na pritožbo poudarja, da je sprejela odločitev, da je bolj smotrno, da potrebo po delovni sili na tem delovnem mestu zagotavlja z večjim številom zaposlenih.

6Direktor prve toženke je pojasnil, da je druga toženka začela množično zaposlovati in je prvi toženki vzela ogromno ljudi; prva toženka je ostala na tako majhnem številu, da se ekonomsko ni več izplačalo, zato je sledilo sporazumno prenehanje poslovnega sodelovanja toženk. Podobno navaja druga toženka v odgovoru na pritožbo: prva toženka je bila primorana podati tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je druga toženka prenehala povpraševati po napotenih delavcih na delovnem mestu VTV in je bil zato prekinjen okvirni sporazum.

7Prim. citirani Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, str. 408.

8Podobno navaja Darja Senčur-Peček v članku Neuporaba in spremenjena uporaba institutov delovnega prava (PID, št. 6-7, 2015), in sicer, da se eden od ciljev Direktive nanaša na agencijsko delo kot na stopnico k redni zaposlitvi pri uporabniku. Ta cilj je dosežen, če se v primeru trajnejše potrebe na strani uporabnika delavec po izteku napotitve zaposli pri uporabniku.

9Tožbeni zahtevek namreč ni bil časovno zamejen, saj se je glasil na čas od 10. 7. 2023 dalje.

10Gl. opombo št. 9.

11Gl. opombo št. 9.

12Tožbeni zahtevek namreč ni bil časovno zamejen, saj se je glasil na čas od 31. 12. 2024 dalje.