Jedro

Pregon zaradi dezerterstva v mirnem času ne ustreza definiciji preganjanja iz 26. člena ZMZ. Za dejanje preganjanja gre le v primeru, če gre za pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena ZMZ.

Če bi bilo vsebinsko odločanje o tem, ali gre za preganjanje v skladu z Ženevsko konvencijo, izključno stvar rednega postopka, zakonodajalec ne bi predvidel razloga iz 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ kot enega izmed razlogov za odločanje v pospešenem postopku.

Res je, da vsak prosilec za azil vloži prošnjo tudi zato, da ne bil odstranjen iz države, vendar pa je treba določilo 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ razmeti drugače, in sicer v smislu, da prosilec vloži prošnjo ne zato, ker bi dejansko želel prositi za azil, ampak zato, da ne bi bil takoj odstranjen iz države. Če ima prosilec resen namen prositi za azil ali ne, pa je treba oceniti na podlagi njegovih ravnanj.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, v kateri je navedel, da je od leta 1986 do 1988 služil vojaški rok. Leta 1989 so na volitvah zmagali islamisti, oblast v Alžiriji pa ni privolila, da bi islamisti prevzeli oblast. Vpoklicala ga je vojska, da bi streljal na islamiste in demonstrante. Ker tega ni hotel, je zbežal iz vojske, pri čemer je pobegnil 15. 12. 1989 najprej v Maroko, od tam pa v Španijo. Iz Španije je odšel na Nizozemsko, nato v Belgijo, iz Belgije v Švico, nato v Nemčijo in Dansko, od koder je bil vrnjen v Nemčijo. Tam je leta 1990 zaprosil za azil. Iz Nemčije je odšel v Francijo, kjer je bil do leta 2009, potem je odšel v Španijo, od koder je bil ponovno vrnjen v Nemčijo, kjer je leta 2010 ponovno zaprosil za azil. Iz Nemčije je ponovno odšel v Francijo in od tam v Slovenijo. V Dobovi ga je aretirala policija in je bil zaradi ponarejanja dokumentov zaprt. V Nemčiji si statusa prosilca za azil ni mogel urediti, ker se je izkazoval z napačnimi podatki in mu je bila zato prošnja zavrnjena. V primeru vrnitve v Alžirijo bi ga oblasti zaprle zaradi dezerterstva.

Na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da je imel v Alžiriji problem politične narave, ker ni ubogal vojaških ukazov in streljal na civiliste. Tožnik je bil s strani uradne osebe seznanjen z dejstvi, da je politična stranka FIS bila ustanovljena šele februarja 1989, prve demokratične volitve pa so bile šele decembra 1991, ko je bil tožnik že v tujini, medtem ko se je nasilje v Alžiriji začelo šele januarja leta 1992. Tožnik je na to odgovoril, da so se nemiri začeli leta 1989 in da so tega leta bile volitve. Ko je bil opozorjen na to, da so bile volitve šele leta 1991, je odgovoril, da ne ve. V zvezi z demonstracijami, pri katerih bi moral posredovati, je rekel, da so jim častniki ukazali, naj streljajo na demonstrante, vendar je pobegnil, preden je prišlo do streljanja, in ne ve, če je do streljanja sploh prišlo. Zaradi dezerterstva je zagrožena doživljenjska zaporna kazen. Pred prijetjem s strani slovenske policije je želel oditi v katerokoli državo, ki ni članica Evropske unije, da bi lahko tam bival več kot tri mesece in se potem lahko vrnil v katerokoli državo članico EU in tam zaprosil za mednarodno zaščito, kar zdaj zaradi pravil dublinskega sistema ne more. Na vprašanje, zakaj si v vsem tem času bivanja v evropskih državah ni priskrbel mednarodne zaščite, je odgovoril, da na to vprašanje ne zna odgovoriti. Želi si, da bi v Alžiriji prišlo do revolucije, tako kot v Tuniziji in Egiptu. Na vprašanje, ali je kdaj slišal o kakšnem primeru, da bi koga doživljenjsko zaprli zaradi dezerterstva, je rekel, da o tem ni slišal. Tožena stranka se je seznanila s članki v angleškem in nemškem jeziku, pridobljenimi na internetu, ki obsegajo tri različne vire, ki jih je neprevedene predložil tožnikov pooblaščenec. Navedena poročila govorijo o tem, da je vojska leta 1988 zatrla proteste nezadovoljnih množic zaradi poslabšanja socialnih razmer. Prve volitve v ustavodajno skupščino so bile decembra 1991, nasilje, ki se je stopnjevalo v državljansko vojno, pa se je začelo januarja 1992. Za dezerterstvo je predpisana kazen od 6 mesecev do 5 let zapora za mlajše vojaško osebje in do 10 let za častnike. Do 10 let zapora je predvideno tudi, če je do zapustitve vojske prišlo v vojnem času ali na ozemlju, na katerem je bilo razglašeno obsedno ali izredno stanje. Demonstracije iz novembra 1988 so bile take, da so ulice preplavili nezadovoljni protestniki in uničevali javne zgradbe, policijske postaje, poštne urade in vladne ustanove, oblast pa je angažirala vojsko za vzpostavitev reda in miru in razglasila izredne razmere in policijsko uro. V nasilnih protestih je nekaj sto ljudi izgubilo življenje. Tožena stranka opozarja na kontradiktornost tožnikovih izjav glede volitev leta 1989, saj so bile le-te kasneje, ko je bil tožnik že v tujini. Ob tem pa ne gre za nikakršen dvom, da bi tožnik pomešal letnice, saj je z gotovostjo trdil, da je 15. 12. 1989 iz Alžirije pobegnil v Maroko in isti datum je napisal tudi v lastnoročno napisani prošnji za mednarodno zaščito. Prav tako je ob podaji prošnje rekel, da oba brata živita v Franciji, na osebnem razgovoru pa, da mu je brat, ki živi v Alžiriji, priskrbel rojstni list. Tožena stranka meni, da iz tožnikovih ravnanj izhaja, da je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj bi bilo v primeru, če bi bil v izvorni državi resnično ogrožen, mogoče upravičeno pričakovati, da bi v državi, kjer zaproša za mednarodno zaščito, tudi počakal na odločitev uradnega organa o njegovi prošnji. Glede na njegove izjave pa je pred prihodom v Slovenijo podal prošnjo za mednarodno zaščito v Nemčiji, kjer mu je bila prošnja ustno zavrnjena. Poleg tega razlogov, ki jih je tožnik navedel, ni mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Razen tega pa je tožnik pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožena stranka ugotavlja, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo ilegalno nahajal v Maroku, Španiji in Franciji, pa tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, na Nizozemskem, Belgiji in Nemčiji pa ni počakal na odločitev, v Nemčiji mu je bila prošnja ustno zavrnjena. V postopkih priznanja mednarodne zaščite se ugotavlja izključno ogroženost osebe zaradi preganjanja zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, tožnik pa ni navedel, da bi bil v Alžiriji kdaj preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti ali pripadnosti določeni družbeni skupini, temveč zato, ker bi bil zaprt zaradi dezerterstva in meni, da je to problem politične narave, ker ni ubogal vojaških ukazov in ni streljal na civiliste. V konkretnem primeru tudi ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v Alžirijo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. V Alžiriji ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi množično poročali. Tožena stranka je obravnavano prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno in svojo odločitev oprla na 3. in 6. točko 55. člena ZMZ.

Tožnik v tožbi navaja, da ima težave zaradi nesistematičnosti in pomanjkljivosti v obrazložitvi odločbe, in sicer pri ugotavljanju razlogov, na katerih temelji odločba. Na šesti strani odločbe je kot razlog za odločitev navedena 3. in 6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ, v obrazložitvi pa je opisno omenjeno še besedilo 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Na peti strani odločbe je navedeno, da tožena stranka ocenjuje, da razlogov, ki jih je navedel tožnik, ni mogoče opredeliti kot preganjanje, ni pa pojasnil v zvezi s tem. V nadaljevanju šestega odstavka je le narobe prepisan člen iz ZMZ. Tožnik lahko le ugiba, ali je utemeljevanju te točke namenjen še četrti odstavek na strani 6 ali tudi kateri drugi. Tožena stranka ne navede, katera dejstva naj bi bila nepomembna ali zanemarljiva niti zakaj naj bi bila nepomembna ali zanemarljiva. Namesto tega navaja, kje se je tožnik nahajal pred prihodom v Slovenijo. V zvezi s subsidiarno zaščito pa navaja le, da je splošno znano, da v Alžiriji ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada.

V zvezi z razlogom iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ tožnik navaja, da se v okviru pospešenega postopka preverja le, ali je prosilec navajal nepomembna ali zanemarljiva dejstva, ki kažejo na očitno neutemeljenost prošnje. Dejstva o dejanjih in posledicah, ki jih je tožnik navedel, niso nepomembna, saj gre za vpoklic v vojsko zaradi nasilnega zatrtja demonstracij, kršitev neposrednega ukaza o streljanju na demonstrante, dezerterstvo in beg v tujino in grožnjo doživljenjskega zapora. Upoštevati je tudi treba, da obstaja razkorak med tem, kaj je predvideno v zakonodaji v primeru dezerterstva in dejanskimi posledicami dezerterstva. Tožena stranka ni povzela relevantnih delov od tožnika predloženih informacij v zvezi z dezerterstvom in je navedla napačne člene alžirskega vojaškega zakonika, ki ga je sama našla. O tožnikovi situaciji govorijo členi od 258. dalje, ko gre za dezerterstvo z begom v tujino, saj so posledice težje. Tožena stranka ni predložila nobene informacije o splošni amnestiji, na katero se sklicuje v osebnem razgovoru.

Nadalje tožnik navaja, da se v okviru 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ ugotavlja le, ali je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Ali gre dejansko za preganjanje v skladu z Ženevsko konvencijo, je nujno delegirano na redni postopek, saj je le tam mogoče pravilno oceniti, ali so izpolnjeni pogoji iz 21. in drugih členov ZMZ. V 26. členu ZMZ je sicer govora o pregonu ali kazni zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, vendar pa beseda spopadi ni natančno definirana, tako da ni povsem jasno, ali je imel zakonodajalec v mislih le vojne spopade ali je mogoče spopade tolmačiti tudi kot spopade med vojsko in protestniki. Razen tega ni mogoče zanikati, da zavrnitev služenja vojaškega roka v času nevojnih spopadov lahko kaže na enako situacijo, kot če gre za čas vojnih spopadov, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja. In prav taka dejanja bi moral tožnik izvršiti. Poleg tega pa tožnik tudi zatrjuje, da bo deležen nesorazmerne kazni.

Glede pravne podlage iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ pa je upravno sodišče že zavzelo stališče, da tega določila ni mogoče uporabiti v situaciji, ko prosilec v prošnji navaja dovolj takšnih okoliščin, da njegove prošnje ni mogoče šteti kot očitno neutemeljene v tem smislu, da bi navajal izključno ekonomske razloge ali druge razloge, ki očitno nimajo vsaj minimalne povezave z razlogi za preganjanje ali resno škodo. Tožnik je navajal dejstva, ki niso očitno brez povezave z razlogi za preganjanje ali resno škodo. Ni mogoče govoriti, da je prošnjo vložil zgolj in izključno z namenom, da bi preprečil odstranitev iz Republike Slovenije. Vsak, ki zatrjuje, da je v izvorni državi preganjan, vloži prošnjo zaradi tega, da ne bi bil odstranjen. Tožena stranka tudi ni dovolj natančno preučila pogojev v zvezi s subsidiarno zaščito, saj se sklicuje zgolj na to, da je splošno znano, da v Alžiriji ni situacije mednarodnega ali oboroženega spopada, kar tožnik niti ni nikoli trdil. Podlago za subsidiarno zaščito predstavljajo tudi druge okoliščine, do katerih se tožena stranka ni opredelila. Tožena stranka bi morala preveriti, kako v matični državi prosilca ravnajo z neuspešnimi prosilci za azil. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite v zadnjem odstavku na šesti strani odločbe navedla okoliščine iz 3. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, v drugem odstavku na isti strani pa je opisno navajala tudi razloge iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Sodišče meni, da v obravnavani zadevi obstajata le razloga po 3. in 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ, ne pa tudi po 2. točki, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona, medtem ko se po 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da sta podana navedena razloga za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljene. Glede navedenih dveh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo vseh razlogov za odločitev. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da iz tožnikovih ravnanj izhaja, da je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj bi bilo v primeru, če bi bil v izvorni državi resnično ogrožen, mogoče upravičeno pričakovati, da bi v državi, kjer zaproša za mednarodno zaščito, tudi počakal na odločitev uradnega organa o njegovi prošnji. Tožena stranka pa je ugotovila, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo ilegalno nahajal v Maroku, Španiji in Franciji, pa tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, na Nizozemskem, Belgiji, Nemčiji pa ni počakal na odločitev, v Nemčiji mu je bila prošnja ustno zavrnjena. Pravilno pa je bilo tudi ugotovljeno, da tožnik ni navedel, da bi bil v Alžiriji kdaj preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti ali pripadnosti določeni družbeni skupini, temveč zato, ker bi bil zaprt zaradi dezerterstva in meni, da je to problem politične narave. S tem v zvezi želi sodišče še dodatno pojasniti, da pregon zaradi dezerterstva v mirnem času ne ustreza definiciji preganjanja iz 26. člena ZMZ, saj je splošno znano, da je dezerterstvo kaznivo dejanje v večini držav in zato ni mogoče govoriti o preganjanju. V 5. alineji drugega odstavka 26. člena ZMZ je določeno, da gre za dejanje preganjanja zgolj v primeru, če gre za pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja, ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena tega zakona. V konkretnem primeru tudi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v Alžirijo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ iz razlogov, kot jih je pojasnila že tožena stranka.

Tožnik odločbi očita nesistematičnost in pomanjkljivost v obrazložitvi in s tem v zvezi navaja nekaj primerov. Sodišče se strinja s tem, kot je bilo že zgoraj navedeno, da sta v odločbi enkrat navedena le 3. in 6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ, na drugem mestu pa opisno tudi 2. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ. Vendar pa to ni taka napaka, da bi bilo zaradi tega potrebno odločbo odpraviti, saj sodišče meni, da razloga iz 3. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ obstajata. Sodišče se strinja s tem, da je v zadnjem odstavku na peti strani odločbe le prepisan 26. člen ZMZ, medtem ko je pojasnilo, zakaj niso podani elementi preganjanja, navedeno na naslednji strani v četrtem odstavku, s tem da odločba vmes preide še na pojasnjevanje razloga iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Tudi po mnenju sodišča gre za nesistematičnost v obrazložitvi, vendar pa to še vedno ne vpliva na pravilnost same odločitve in ne gre za tako kršitev postopka, da bi bilo potrebno zaradi tega odločbo odpraviti.

Sodišče se strinja s tožbeno navedbo, da dejstva o dejanjih in posledicah, ki jih je tožnik navedel, niso nepomembna oziroma zanemarljiva in zato tudi po mnenju sodišča ni podan razlog po 2. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Tožnik namreč zatrjuje, da bi bil preganjan, ker je dezertiral iz vojske, kar vsekakor ni mogoče opredeliti kot nekaj zanemarljivega ali nepomembnega, vendar pa po mnenju sodišča kljub temu, da ta razlog ni podan, sta podana še vedno ostala dva razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene, to je iz 3. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da je vsebinsko odločanje o tem, ali gre dejansko za preganjanje v skladu z Ženevsko konvencijo, stvar rednega postopka. Če bi bilo res tako mišljeno, potem zakonodajalec ne bi predvidel razloga iz 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ kot enega izmed razlogov za odločanje v pospešenem postopku. V konkretnem primeru je tudi po mnenju sodišča očitno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, saj je v 5. alineji drugega odstavka 26. člena ZMZ določeno, da gre za dejanje preganjanja zgolj v primeru, če gre za pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja, ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena tega zakona. V konkretnem primeru pa sodišče meni, da tudi če so alžirske oblasti v letu 1989 želele, da tožnik posreduje zoper demonstrante, posredovanje v demonstracijah ni spopad, saj sodišče meni, da je besedo spopad potrebno tolmačiti v smislu vojne in ne v smislu notranjih nemirov. Razen tega sodišče tudi meni, da v letu 1989 alžirske oblasti niso mogle tožnika siliti, da bi zoper demonstrante uporabil orožje, saj je bilo ugotovljeno, da so bile demonstracije po zmagi islamistov šele v letu 1992, ko je bil tožnik že v tujini, v času socialnih nemirov iz leta 1988 pa je bil tožnik še na služenju vojaškega roka in torej v letu 1989 tožnik ni mogel biti vpoklican z namenom zatrtja demonstracij.

V zvezi z razlogom iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ pa sodišče meni, da je možno iz tega razloga prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrniti tudi v tistih primerih, ko prosilec v prošnji navaja razloge, ki imajo kakšno zvezo s preganjanjem, saj tudi tako prošnjo lahko prosilec vloži le zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. S tem v zvezi sodišče še želi pojasniti, da je to sicer res, da vsak prosilec za azil vloži prošnjo tudi zato, da ne bil odstranjen iz države, vendar pa je potrebno določilo 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ razumeti drugače. Ta razlog je treba razumeti v tem smislu, da prosilec vloži prošnjo ne zato, ker bi dejansko želel prositi za azil, ampak zato, da ne bi bil takoj odstranjen iz države. Če ima prosilec resen namen prositi za azil ali ne, pa je potrebno oceniti na podlagi njegovih ravnanj.

Sodišče tudi meni, da je subsidiarna zaščita v odločbi dovolj pojasnjena. V odločbi je resda obrazložena le 3. alineja 28. člena ZMZ, vendar pa ta pomanjkljivost v obrazložitvi ni tolikšna, da bi bilo potrebno zaradi tega odločbo odpraviti. Resna škoda iz 1. alineje 28. člena ZMZ namreč ni podana, saj tožnik ne zatrjuje, da mu grozi v izvorni državi smrtna kazen ali usmrtitev. Sodišče pa tudi meni, da ni podan razlog iz 2. alineje 28. člena ZMZ, saj glede na časovno oddaljenost dogodka, ki naj bi se zgodil leta 1989, torej pred 24 leti, je malo verjetno, da dejanje, ki naj bi ga tožnik storil, še ne bi bilo zastarano, še toliko manj verjetno pa je, da bi zaradi tako oddaljenega dogodka bil tožnik podvržen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče ni v tej zadevi opravilo glavne obravnave, kot je s predlogom za svoje zaslišanje smiselno predlagal tožnik, saj je sodišče ocenilo, da ni razlogov, da bi bil tožnik ponovno zaslišan, ko pa je bil zaslišan že v upravnem postopku, zato je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1.