Jedro

Osnovno pravilo je povračilo stroškov toženi stranki. Če se temu želi izogniti, mora tožeča stranka jasno navesti in predložiti tudi dokazilo, da je tožbo umaknila zaradi izpolnitve zahtevka, torej v obravnavanem primeru zaradi plačila, in to takoj po plačilu.

Prav tako je sklep dovolj obrazložen. Jasno je navedena (pravilna) pravna podlaga za njegovo izdajo, točna specifikacija priznanih stroškov pa je razvidna iz stroškovnika tožeče stranke, ki je v spisu, tako da je tožeča stranka imela možnost preveritve priznanih stroškov in s tem učinkovitega pritožbenega grajanja morebitnih pomanjkljivosti.

Tožeča stranka v umiku tožbe tudi ni navedla, da zahteva kakršnokoli povračilo stroškov, zato tega ne more več storiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem drugem odstavku izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 139472/2015 z dne 17.11.2015 v zvezi s sklepom z dne 14.12.2015 tudi v 1. in 3. odstavku izreka in postopek ustavilo (prvi odstavek izreka), tožeči stranki pa je naložilo v plačilo stroške tožene stranke v znesku 272,47 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v roku 15 dni (drugi odstavek izreka).

2. Zoper drugi odstavek tega sklepa se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep v tem delu spremeni. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep o stroških temelji na 1. odstavku 158. člena ZPP, kar je v sklepu jasno navedeno. Ta določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Osnovno pravilo je torej povračilo stroškov toženi stranki. Če se temu želi izogniti, mora tožeča stranka jasno navesti in predložiti tudi dokazilo, da je tožbo umaknila zaradi izpolnitve zahtevka, torej v obravnavanem primeru zaradi plačila, in to takoj po plačilu. Tožeča stranka tako ni ravnala, temveč je v vlogi z dne 29.1.2016 zgolj navedla, da umika tožbo in predlaga ustavitev postopka. Glede na navedeno sodišču prve stopnje ni mogoče očitati kršitve pravice tožeče stranke do izjave o vlogi tožene stranke (iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP), s katero je ta zahtevala povračilo pravdnih stroškov, saj bi tožeča stranka, če se je hotela izogniti tej obveznosti, že v svoji vlogi morala podati ustrezne navedbe, da tožbo umika takoj po plačilu (preostalega zneska, ki še ni bil upoštevan v sklepu o ugovoru z dne 14.12.2015) ter predložiti ustrezne dokaze o tem. Navedba, da je do umika prišlo zaradi izpolnitve obveznosti, pa je tudi pritožbena novota, ki je višje sodišče niti ne sme upoštevati (337. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP).

6. Prav tako je sklep dovolj obrazložen. Jasno je navedena (pravilna) pravna podlaga za njegovo izdajo, točna specifikacija priznanih stroškov pa je razvidna iz stroškovnika tožeče stranke, ki je v spisu, tako da je tožeča stranka imela možnost preveritve priznanih stroškov in s tem učinkovitega pritožbenega grajanja morebitnih pomanjkljivosti. Višje sodišče pri tem še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje stroške tudi pravilno priznalo, pri čemer toženi stranki ni priznalo povračila stroškov za posvet s stranko in prevzem pooblastila (ti stroški so že del nagrade za ugovor), ustrezno pa je zato zmanjšalo tudi stroške v zvezi z izdatki za stranko in DDV. Za podrobnejšo preveritev priznanih stroškov bi tožeča stranka morala tudi navesti, kateri od stroškov naj bi bili nepravilno priznani, vendar tega ni storila, zato se tudi višjemu sodišču s tem ni bilo treba podrobneje ukvarjati (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP).

7. Navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo priglašenih stroškov tožeče stranke iz predloga za izvršbo, a bi jih moralo, je protispisna. V delnem umiku predloga za izvršbo z dne 7.12.2015 je tožeča stranka namreč izrecno navedla, da svoj predlog delno umika, pri čemer naj se plačilo upošteva v skladu z 288. členom Obligacijskega zakonika, torej naj se najprej z njim poravnajo izvršilni stroški, nato obresti in nazadnje glavnica. To pa pomeni, da so bili izvršilni stroški tožeče stranke že poravnani. Ob tem je potrebno še poudariti, da tožeča stranka v umiku tožbe tudi ni navedla, da zahteva kakršnokoli povračilo stroškov, zato tega ne more več storiti (3. odstavek 163. člena ZPP).

8. Navedbe o zlorabi ugovora predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, zato jih višje sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP).

9. Glede na navedeno je višje sodišče, ki tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.