Up-151/00

5.3.2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B. iz Ž. na seji senata dne 5. marca 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 157/99 z dne 20. 1. 2000 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1420/98 z dne 19. 11. 1998 in s sodbo in sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III P 188/95 z dne 20. 4. 1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.V pravdnem postopku je bilo pritožnikoma (tedaj tožencema) naloženo, da tožniku plačata 29 000 DEM v tolarski protivrednosti, kot izhaja iz potrdila o končanih gradbenih delih in višini dolga. V ustavni pritožbi pritožnika navajata, da so sodišča kršila pravila postopka in materialnega prava, zaradi česar naj bi bile kršene določbe 6., 14., 21., 22., 23., 34. in 35. člena Ustave. Navajata, da sta bila obsojena na plačilo zidarskih del, ki sta jih že plačala. Sodišča naj ne bi upoštevala, da je sporno potrdilo, v katerem pritožnika potrjujeta obstoj dolga, neveljavno in brez veljavne pravne podlage. Navajata, da so sodišča zavrnila njun argument, da sta za vsa opravljena dela plačala že vnaprej. Sodišča naj bi prezrla njune navedbe o neobstoju kavze. Sodišča se ne bi smela sklicevati na odločitev iz druge pravde, v kateri je bil zavrnjen njun zahtevek za razveljavitev obveznosti iz spornega potrdila, saj je bil zahtevek tedaj zavrnjen zgolj zaradi zamude roka. Navajata, da so sodišča v postopku spregledala, da je tožnik izstavil predračune za neopravljena dela, kar naj bi dodatno kazalo na njegove zvijačne in nepoštene namene, tudi za izogib davčnim obveznostim.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega prava.

V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijani sodbi ni. Pritožnika sicer navajata vrsto ustavnih določb, ki naj bi bile kršene. Vendar so njune trditve le pavšalne, saj ne opredelita, v čem naj bi bile kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Njun očitek, da naj bi sodišča spregledala njune navedbe, ne drži. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave izhaja, da se mora sodišče seznaniti z navedbami strank, pretehtati njihovo dopustnost in relevantnost ter se do tistih navedb, ki so za odločitev relevantne, tudi opredeliti. Vendar sodišča te ustavne zahteve niso prekršila. Vsa sodišča so se v obrazložitvi sodb dovolj izčrpno opredelila do bistvenih navedb in argumentov pritožnikov. Ne gre za to, da bi sodišča prezrla navedbe pritožnikov, pač pa zgolj za to, da vsebinska ocena dejstev in materialnopravna presoja sodišč ni ugodna za pritožnika, kar pa ne pomeni kršitve procesnega jamstva iz 22. člena Ustave. Kot je obrazloženo zgoraj, ni pristojnost Ustavnega sodišča, da bi presojalo pravilnost dejanskih ugotovitev in pravne presoje sodišč. Zadošča ugotovitev, da v izpodbijani sodbi ni pravnih stališč, ki bi bila nezdružljiva s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Prav tako pa ni mogoče reči, da bi bila odločitev sodišč očitno napačna in brez razumne pravne utemeljitve, kar bi lahko predstavljalo kršitev prepovedi sodniške samovolje, ki tudi izhaja iz 22. člena Ustave.

3.Ker z izpodbijano sodbo in sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

4.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvee alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude in člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam- Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude