Jedro

Tretji, ki verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno (64. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju). V primeru njegove zavrnitve pa lahko vloži tožbo na ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna. Katera je tista pravica, ki preprečuje izvršbo, se presoja glede na okoliščine posameznega primera. V sodni praksi tožba zaradi nedopustnosti izvršbe največkrat varuje tretjega pred tem, da bi bila za poplačilo upnikove denarne terjatve prodana kakšna njegova stvar. A tudi pri izterjavi nedenarne terjatve (kot v obravnavanem primeru, ko se izvršba nanaša na izpraznitev in izročitev nepremičnine) lahko izvršba poseže v pravni položaj tretjega in ga mora ta varovati že v izvršilnem postopku. To v obravnavanem primeru pomeni, da bi morala tožnika izkazati, da imata na stanovanju takšno stvarno ali obligacijsko pravico, ki preprečuje upniku, da zahteva njuno prisilno izselitev.

Ker po prodaji stanovanja toženki v izvršilnem postopku tožnika nimata nobenega pravnega naslova za bivanje v stanovanju, se v tem postopku zaradi nedopustnosti izvršbe ne moreta sklicevati na odsotnost toženkine raziskovalne dolžnosti pred nakupom nepremičnine v izvršilnem postopku, ki naj bi imela prednost pred zaupanjem v zemljiško knjigo.

Pravica do spoštovanja doma iz prvega odstavka 36. člena Ustave RS posamezniku v določenih primerih res zagotavlja, da bo pred pretečo izgubo doma deležen sodne presoje sorazmernosti posega. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, ko bi moralo sodišče glede na ustavnosodno prakso presojati sorazmernost posega v pravico do spoštovanja doma v koliziji z drugimi pravicami. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bilo glede na okoliščine konkretne zadeve v nasprotju z namenom izvršilnega postopka, ki zagotavlja upniku poplačilo iz premoženja dolžnika oziroma izpolnitev njegovih obveznosti, da bi sodišče prednost dalo tožnikoma, ki na predmetu izvršbe nimata nobenih pravic, niti stvarnih niti obligacijskih (do upnika).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 559,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranka na ugotovitev, da je nedopustna izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani I 002/2017 z dne 17. 1. 2018, s katerim je sodišče dovolilo izpraznitev in izročitev nepremičnine ID znak 0000 v k.o. X. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki 685,42 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da jo razveljavi oziroma spremeni. Meni, da bi moralo sodišče raziskovalni dolžnosti kupca dati prednost pred zaupanjem v zemljiško knjigo. Tožena stranka je imela vsekakor možnost preveriti stanje, a je ravnala skrajno malomarno, da je šla v nakup stanovanja. Tožnika sta bila ves čas v dobri veri, da je s kupno pogodbo in ustanovitvijo služnosti z nadaljnjim bivanjem v stanovanju, vse v redu. Vse to je bilo podkrepljeno tudi s strani notarja, ki pa je bil v konkretnem primeru poznan po nepravilnostih. Tožnika sta bila zavedena, da imata položaj, ki jima omogoča nadaljevanje bivanja v svojem domu. Sodišče ni upoštevalo načela realizacije pravnega posla in je v posledici napačno uporabilo materialno pravo. Če bi izvedlo vse predlagane dokaze v tem postopku, tudi z zaslišanjem pravdnih strank in ugotavljanjem osebnih in drugih okoliščin na njihovi strani, bi lahko prišlo do drugačnega prepričanja, da gre za v celoti pravno neuke stranke s številnimi zdravstvenimi težavami, pa tudi, da sta bila tožnika izigrana, ogoljufana. Upoštevati je treba tudi, da sodba in izpeljani izvršilni postopek z deložacijo za tožnika pomeni izgubo z ustavo zagotovljene pravice do doma.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo zavrnila kot neutemeljene vse pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika zahtevata ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki je bila dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani I 002/2017 z dne 17. 1. 2018, s katerim je dovolilo izpraznitev in izročitev nepremičnine ID znak 0000, v naravi stanovanje na naslovu Cesta, v katerem prebivata tožnika. Toženka je zemljiškoknjižna lastnica navedene nepremičnine. V izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani In 001/2014 ji je bila na javni dražbi dne 23. 3. 2017 domaknjena kot najboljšemu ponudniku. Dolžniku v tem izvršilnem postopku (A., d.o.o.) je bilo naloženo, da se je dolžan v roku 30 dni od prejema sklepa izseliti iz stanovanja in ga praznega oseb in stvari izročiti toženki kot kupcu. Tožnika sta v izvršilnem postopku I 002/2017 zoper sklep o izvršbi vložila ugovor tretjega, po zavrnitvi ugovora pa obravnavano tožbo.

6. Tretji, ki verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno (64. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju). V primeru njegove zavrnitve pa lahko vloži tožbo na ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna. Katera je tista pravica, ki preprečuje izvršbo, se presoja glede na okoliščine posameznega primera. V sodni praksi tožba zaradi nedopustnosti izvršbe največkrat varuje tretjega pred tem, da bi bila za poplačilo upnikove denarne terjatve prodana kakšna njegova stvar. A tudi pri izterjavi nedenarne terjatve (kot v obravnavanem primeru, ko se izvršba nanaša na izpraznitev in izročitev nepremičnine) lahko izvršba poseže v pravni položaj tretjega in ga mora ta varovati že v izvršilnem postopku1. To v obravnavanem primeru pomeni, da bi morala tožnika izkazati, da imata na stanovanju takšno stvarno ali obligacijsko pravico, ki preprečuje upniku, da zahteva njuno prisilno izselitev.

7. Tožnika zatrjujeta, da imata pravico bivati v stanovanju na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe z dne 20. 3. 2013, s katero sta stanovanje prodala družbi A., d.o.o. (kasnejšemu dolžniku v izvršilnem postopku), v kateri sta si hkrati izgovorila tudi pravico dosmrtnega brezplačnega bivanja v stanovanju. Poudarjata, da je pogodba notarsko overjena. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da jima navedena pogodba ne daje pravice, ki bi preprečevala izvršbo. Tožnika nista imetnika osebne služnosti stanovanja (247. člen SPZ), saj zakon za nastanek te služnosti na podlagi pravnega posla zahteva zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo (drugi odstavek 234. člena v zvezi z 248. členom SPZ). Pogodbena določila, na katere se sklicujeta tožnika, ki ne vsebujejo ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila, zato po vsebini pomenijo le soglasje prejšnjega lastnika stanovanja, da tožnika v njem bivata tudi po prodaji stanovanja. Druge pravne podlage za bivanje v stanovanju tožnika ne navajata.

8. Ker po prodaji stanovanja toženki v izvršilnem postopku tožnika nimata nobenega pravnega naslova za bivanje v stanovanju, se v tem postopku zaradi nedopustnosti izvršbe ne moreta sklicevati na odsotnost toženkine raziskovalne dolžnosti pred nakupom nepremičnine v izvršilnem postopku, ki naj bi imela prednost pred zaupanjem v zemljiško knjigo. Tudi zatrjevana dobra vera tožnikov, da sta si s sklenitvijo kupne pogodbe že zagotovila dosmrtno služnost stanovanja, ne zadošča, prav tako ne očitki o nepravilnostih pri delu notarja, ki je ob sklenitvi prodajne pogodbe za stanovanje overil podpise pogodbenih strank. Pritožbeno sodišče pri odločitvi tudi ne more upoštevati trditev, da naj bi bila tožnika (ob sklepanju pogodbe) izigrana in tudi ne socialnih razmer, v katerih naj bi se znašla po izselitvi stanovanja. Njuno zaslišanje o teh okoliščinah bi bilo nepotrebno in je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo ostale dokazne predloge.

9. Tožnika v pritožbi med ostalim navajata, da je z odločitvijo sodišča kršena njuna ustavna pravica do doma. Pravica do spoštovanja doma iz prvega odstavka 36. člena Ustave RS posamezniku v določenih primerih res zagotavlja, da bo pred pretečo izgubo doma deležen sodne presoje sorazmernosti posega2. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, ko bi moralo sodišče glede na ustavnosodno prakso presojati sorazmernost posega v pravico do spoštovanja doma v koliziji z drugimi pravicami. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bilo glede na okoliščine konkretne zadeve v nasprotju z namenom izvršilnega postopka, ki zagotavlja upniku poplačilo iz premoženja dolžnika oziroma izpolnitev njegovih obveznosti, da bi sodišče prednost dalo tožnikoma, ki na predmetu izvršbe nimata nobenih pravic, niti stvarnih niti obligacijskih (do upnika).

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Podlaga za odločitev o stroških pritožbenega postopka je v 1.odst. 165. in 154. člena ZPP. Pritožnika morata sama kriti svoje stroške neuspele pritožbe, dolžna pa sta toženki povrniti njene pravilno priglašene stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, in sicer po OT 750 točk za sestavo odgovora, skupaj z izdatki in DDV 559,98 EUR. Priznane stroške morata plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. člena v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudita pa gredo od tega zneska še zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Dr. A. Galič, Pravice kot podlaga za ugovor tretjega v izvršilnem postopku, Izbrane teme civilnega prava, Inštitut za civilno pravo PF 2006, stran 155; primerjaj tudi sodbi VSRS II Ips 59/2015 in VSL II Cp 2180/2009. 2 Odločba USRS Up-619/2017 z dne 14. 2. 2019.