Jedro

Odgovornost solidarnega poroka je primarna; porok in plačnik nima ugovora vrstnega reda.

Tudi v času veljavnosti ZPOMZO je bilo v predpisani (enotni) obrestni meri zamudnih obresti implicirano obrestno obrestovanje, pri čemer je bila utemeljena tudi uporabna konformne metode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru z dne 17.7.1998, opr. št. I 98/00128, razveljavi; da so toženci dolžni tožnici v petnajstih dneh solidarno plačati znesek 6.015.253,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2001 dalje do plačila; da se pobotni ugovor tožencev, da obstoji njihova nasprotna terjatev do tožnice v višini 6.015.253,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2001 dalje do plačila zavrne; da so toženci dolžni tožnici v petnajstih dneh solidarno povrniti pravdne stroške v višini 30.546 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.7.1998 dalje do plačila. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo sta drugi in tretji toženec vložila revizijo, s katero uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji; v nadaljevanju: ZPP), bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje in zmotno uporabo materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče obe sodbi spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da nižji sodišči nista uporabili 1009. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji; v nadaljevanju: ZOR, katerega določila se za sporno pravno razmerje uporabljajo na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/01 in naslednji - OZ). Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na okoliščino, da je glavni dolžnik tožničino terjatev priznal v stečajnem postopku in ji tudi sicer ni ugovarjal, ter na prikaz gibanja kredita na računu 4175/72, kateremu je dalo pomen javne listine. Ravnalo je v nasprotju z obveznostjo po 8. členu ZPP. Navedbe, da resničnost omenjenega prikaza gibanja kredita potrjujejo drugi dokazi, ni mogoče preizkusiti. Ugotovitev sodišč, da je bilo posojilo glavnemu dolžniku nakazano s kompenzacijskim nalogom, je v nasprotju s samo vsebino te listine, ki je tudi pravno neveljavna, poleg tega je ta ugotovitev materialnopravno napačna. Nova in brez podlage v spisu je tudi drugostopenjska ugotovitev, da naj bi bilo posojilo v prejšnjih petih tranšah koriščeno na enak način. Način izpeljave kreditnega posla po pogodbi št. 1064/94 je pravno odločilna okoliščina, o kateri v sodbi sodišča druge stopnje ni razlogov. Sodišči nista presojali ugovora tožencev, da do pobota in s tem do vzpostavitve terjatve tožnice po posojilni pogodbi sploh ni moglo priti, ker ni obstajala predhodna terjatev po akreditivu, ki bi se lahko s pobotom preoblikovala v terjatev iz naslova posojila. Kompenzacijski nalog SDK-42 pravno ne pomeni niti nakazila posojila niti nastopa pobota in ne more nadomeščati izjave o pobotu po 337. členu ZOR. Napačno uporabo materialnega prava predstavlja tudi tolmačenje drugega odstavka 4. člena posojilne pogodbe št. 1064/94, po katerem za zavezo solidarnega plačnika po tej pogodbi ni potreben akcept na menici. Prav tako so protispisne ali pa neobrazložene ugotovitve sodišč o datumu nastanka in zapadlosti uveljavljane terjatve v zvezi z obravnavanjem ugovora zastaranja. Obvestila o obremenitvi, iz katerega naj bi izhajal rok zapadlosti, v spisu ni oziroma se ne ve, na katero obvestilo se sodišči opirata. Materialnopravno napačno je tudi stališče, da tožnica tožencem ni odgovorna za neskrbnost zaradi neukrepanja v smeri poplačila, ko je bilo to še mogoče. Iz listin tožnice izhaja, da je le-ta pri obračunih uporabljala nedovoljen anatocizem. Konformna metoda od leta 1995 ni predpisana in jo je mogoče uporabiti le po dogovoru. Obrazložitev sodišča druge stopnje glede zamudnih obresti se nanaša le na revalorizacijski del le-teh, ne pa tudi na njihov realni del. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je v skladu z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče (utemeljeno) vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo, so zato neupoštevne.

Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je ugotovitev datuma nastanka obveznosti tožencev in zapadlosti uveljavljane terjatve s sklicevanjem na določbe posojilne pogodbe št. 1064/94 in sporočilo o obremenitvi z dne 9.3.1995 za znesek 2.260.056,58 SIT, ustrezno obrazložena. Omenjeno sporočilo o obremenitvi je v spisu - priloga A9. Iz sodb sodišča prve in druge stopnje je tudi mogoče razbrati, na katero sporočilo se sodišči sklicujeta. Ta listina ni pravno neveljavna in glede nje ni podana zatrjevana protispisnost - sodišči sta to listino zgolj drugače dokazno ocenili kot pa revidenta. Prav tako gre za nestrinjanje z dokazno oceno in s tem za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja - ne pa za očitano protispisnost - pri zaključku, da prvi toženec kot direktor glavnega dolžnika glede pravilnosti izvedbe posojila ni imel pomislekov, in ugotovitvi višine uveljavljane terjatve. Nadalje ni res, da je drugostopenjska ugotovitev, da je bilo posojilo v prejšnjih petih tranšah koriščeno na enak način, nova. Enak zaključek izhaja že iz prvostopenjske sodbe (glej zadnji odstavek na četrti strani).

V zvezi z revizijskim očitkom, da je navedba v drugostopenjski sodbi, da resničnost prikaza gibanja kredita na računu 4175/72 potrjujejo drugi dokazi, protispisna in je ni moč preizkusiti, je treba najprej opozoriti, da takšne navedbe v tej sodbi ni. Pritožbeno sodišče je v prvem odstavku na peti strani svoje sodbe zapisalo, da je prikaz gibanja kredita dokazna listina, katero je sodišče prve stopnje ocenilo, ocenilo pa jo je tudi v povezavi z ostalimi dokazi ter zanesljivo ugotovilo obstoj tožničine terjatve nasproti glavnemu dolžniku. Iz nadaljevanja obrazložitve izhaja, kateri dokazi potrjujejo takšen dejanski zaključek. Zato je očitno, da je neutemeljen tudi nadaljnji revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče prikazu gibanja kredita na računu 4175/72 dalo pomen javne listine. Resničnosti vsebine te listine namreč ni domnevalo, temveč je do ugotovitve obstoja s tožbo uveljavljane terjatve prišlo po celoviti presoji vseh izvedenih dokazov skupaj, pri čemer ni kršilo procesnih zahtev proste dokazne ocene; s sklicevanjem na procesno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP revidenta v bistvu grajata na drugi stopnji potrjeno dokazno oceno sodišča prve stopnje, s čimer nedovoljeno izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi z revizijskimi izvajanji o tem, da je mogoče poslovne dogodke dokazovati zgolj z izvirnimi knjigovodskimi listinami, je treba poudariti, da procesna ureditev ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Sodišču je torej prepuščeno, da samo poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, izkušenj in človeškega spoznanja.

Revizijska graja, ki se nanaša na ugotovitve nižjih sodišč glede izvedbe kreditnega posla ter pobota terjatev iz tega in akreditivnega posla, je delno neupoštevna - kolikor z zatrjevanjem zmotne uporabe materialnega prava izpodbija na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, delno pa neutemeljena - kolikor sodbi sodišča druge stopnje očita pomanjkanje razlogov. Revizijsko sodišče opozarja, da je kredit od akreditiva ločen posel. Središčno dejansko vprašanje obravnavanega spora je, ali je bilo posojilo, katerega vrnitev zahteva tožnica od tožencev kot porokov in solidarnih plačnikov, dejansko koriščeno. Na to vprašanje sta nižji sodišči na podlagi izvedenih dokazov podali pozitiven odgovor, katerega v reviziji ni mogoče izpodbijati. Odločba sodišča druge stopnje tudi v tem delu zadosti zahtevanemu standardu obrazloženosti(1). Pritožbeno sodišče je v svoji odločbi v celoti pritrdilo dejanskim (in materialnopravnim) zaključkom sodišča prve stopnje in potrdilo njegovo dokazno oceno; Obrazložitev drugostopenjske sodbe je dovolj obširna in razumljivo razloži vse tiste elemente, ki so pomembni za odločitev.

V zvezi z revizijskim vztrajanjem pri stališču, da je (bil) akcept menice pogoj za nastanek zaveze solidarnega plačnika po posojilni pogodbi št. 1064/94, revizijsko sodišče najprej opozarja, da je vezano na ugotovitve nižjih sodišč, da so toženci akceptirali menice in podali menične izjave. Torej, tudi če bi bilo opisano ravnanje res pogoj za nastanek obveznosti tožencev, je (bil) le-ta izpolnjen. Vendar je treba pritrditi materialnopravni presoji nižjih sodišč, da obveznost tožencev kot solidarnih plačnikov po posojilni pogodbi št. 1064/94 ni bila vezana na pogoj in je obveznost tožencev nastala že s podpisom pogodbe; določba drugega odstavka 4. člena te pogodbe je jasna in nedvoumna. Revizijsko sodišče nadalje pojasnjuje, da v primeru, ko sodišče v okviru celovite dokazne presoje obstoja uveljavljane terjatve med drugim upošteva, da ji glavni dolžnik ni ugovarjal ter da je bila v postopkih prisilne poravnave in stečaja le-tega priznana, še ne gre za neupoštevanje drugega odstavka 1009. člena ZOR in tako ta okoliščina nima takšnega pomena, kot ji ga pripisujeta revidenta. Glede revizijskega opozarjanja na tožničino odgovornost za neukrepanje v smeri poplačila od glavnega dolžnika, ko je bilo to še mogoče, pa je treba predvsem poudariti, da je odgovornost solidarnega poroka, primarna; porok in plačnik nima ugovora vrstnega reda - ob dospelosti lahko upnik terja izpolnitev obveznosti od glavnega dolžnika ali od poroka ali od obeh (kot solidarnih dolžnikov). Tožnici, ki je - čeprav zaradi omenjenega solidarnega poroštva tega niti ni bila dolžna - po ugotovitvah nižjih sodišč svojo terjatev vendarle poskušala najprej izterjati od glavnega dolžnika (in v tem delno tudi uspela), torej malomarnosti oziroma opustitve dolžne skrbnosti nikakor ni moč očitati. Povzeti velja, kar izhaja že iz razlogov sodb sodišč nižjih stopenj, da dogovor o poplačilu iz prilivov na račune (glavnega) dolžnika ne pomeni zavarovanja izpolnitve terjatve (ne osebnega ne stvarnega), na katerega opustitev se nanaša določba 1012. člena ZOR. Tudi pri izračunu dolgovanega zneska gre predvsem za dejanske ugotovitve, ki jih revizijsko ni mogoče izpodbijati. Glede na izvajanja revidentov je treba poudariti, da procesne obresti, katerih plačilo poleg glavne terjatve, pogodbenih obresti in (do vložitve predloga za izvršbo) kapitaliziranih zamudnih obresti, uveljavlja tožnica, dovoljuje drugi odstavek 279. člena ZOR. Ne drži, da je bilo konformno metodo izračuna zamudnih obresti od leta 1995 mogoče uporabiti le po dogovoru. Vrhovno sodišče se je že izreklo, da je bilo tudi v času veljavnosti Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95 in naslednji; v nadaljevanju: ZPOMZO) v predpisani (enotni) obrestni meri zamudnih obresti implicirano obrestno obrestovanje, pri čemer je bila utemeljena tudi uporaba konformne metode(2). Poleg tega je neutemeljen revizijski očitek, da je v tem delu obrazložitev sodišča druge stopnje pomanjkljiva. Metoda izračuna predpisane obrestne mere je bila namreč tako v času veljavnosti Zakona o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 14/92 in naslednji - ZOMZO) kot v času veljavnosti ZPOMZO vezana na temeljno obrestno mero; zamudne obresti so torej enotesn monetarni instrument, ki ga ni mogoče deliti(3). Revizijsko sodišče še pojasnjuje, da v civilnih postopkih sicer velja načelo, da sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia), vendar le v okviru trditev pravdnih strank, ki morajo biti pravočasno podane (primerjaj 286. člen, prvi odstavek 337. člena in drugi odstavek 362. člena ZPP). Sodišče je vezano na zatrjevano dejansko podlago ter ni dolžno in ne sme po uradni dolžnosti ugotavljati, ali obstajajo še kakšna dejstva, ki bi lahko bila pravno pomembna za odločitev, niti iskati dokazov zanje. Toženci do revizijskega postopka - razen opozarjanja na neustreznost konformne metode - niso podali nobenih trditev v smeri anatocizma; niso na primer ponudili nobenega primerjalnega drugačnega izračuna uveljavljane terjatve. Iz teh razlogov presoja morebitne neutemeljenosti to žbenega zahtevka zaradi nasprotovanja prvemu odstavku 279. členu ZOR ni (bila) možna.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Opredeljenem na primer v sodbi Vrhovnega sodišča RS z dne 18.09.2007, opr. št. III Ips 2/2005. Op. št. (2): Sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 21.6.2007, opr. št. II Ips 370/2005; tako tudi V. Balažic, Ureditev zamudnih obresti od ZOR do ZPOMZO-1, Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, III. dnevi civilnega prava (31. marec - 1. april), str. 18 in 19. Op. št. (3): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 31.3.1999, opr. št. II Ips 419/98.