Jedro

39. člen Ustave je treba upoštevati tudi za pisanja t.i. zabavnega tiska. Tudi za zabavni tisk velja, da je treba ločiti pisanje, ki se nanaša na delovanje tožnice kot nastopajoče na TV in zato relativno javne osebe, od pisanja, ki se nanaša na tožnico kot osebo.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tožencu prepovedalo nadaljnje kršenje osebnostnih pravic, predvsem z navedbami: „da je na televiziji bleferka“ ter, da je“mafijska nevesta“ ter podobnimi besedami in besednimi zvezami, ki so po vsebini primerljive ter v primeru ponovne kršitve za vsak poseg naložilo tožencu plačilo 2.200,00 EUR. Naložilo je tožencu, da umakne izjavo, objavljeno 25.1.2010 s spletne strani, se zanjo opraviči z besedami, kot to izhaja iz II. izreka sodbe. Pod III. izreka je naložilo tožencu plačilo 2.200,00 EUR odškodnine s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Proti delu sodbe, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo tožeča stranka. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila tožnica zelo prizadeta in je utrpela nepremoženjsko škodo v obliki duševnih bolečin, saj je bilo njeno duševno ravnovesje porušeno. Sodišče je premalo upoštevalo, da je iskala pomoč psihiatrinje in se zdravila nadaljnja dva meseca. Sodišče je premalo upoštevalo posledice, katere je trpela, med drugim tudi nelagodni občutek v javnosti ter ob tem, da je morala prenašati želodčne težave. Toženec inkriminiranih objav ni umaknil. Delno so se njeni občutki izboljšali z izdajo obsodilne kazenske sodbe, ki je postala pravnomočna 11.12.2012. Sodišče njenega duševnega trpljenja ni zadosti upoštevalo in prisodilo prenizko odškodnino. V podobnih primerih, npr. II Ips 311/2006, so bile odškodnine višje.

3. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Tožena stranka se sicer zaveda, da je naslovno sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo. Vendar je tožena stranka ves čas opozarjala, da je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri bo odločeno. Kazensko sodišče bi namreč moralo dejanje tožene stranke presojati v okviru tretjega odstavka 158. člena KZ-1, saj ni ugotovljeno, ali je tožena stranka dejanje storila z namenom zaničevanja. Gre le za sarkastični stil pisanja, ki je značilen za tabloidno pisanje. Ker se sodba nanaša na bodoča pisanja, se ni mogoče opreti na za enkrat še pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča. Toženec ni imel namena tožnice žaliti ali zaničevati. Zato ni elementa protipravnosti. Objavil je le povzetek dogajanja v zvezi s tožnico kot absolutno javno osebnostjo, saj je bil njen partner obsojen zaradi kaznivega dejanja in se jo je prejel vzdevek „mafijska nevesta“. To so ji dali hrvaški mediji in ne toženec. Iz članka tudi sledi, zakaj je napisano, da naj bi bila tožnica „televizijska bleferka“. Tožnica je vodila na TV X. izjemno slabo gledano prednovoletno oddajo in toženec je pojasnil, da gre za najslabšo gledanost v sobotnem primetime terminu. Pripomba se je nanašala na to, ne pa, da bi jo užalil. Sklicuje se na svobodo izražanja in svobodo tiska. Tako se je tudi izrekla sodna praksa. Pisanje toženca se nanaša na opis resničnih dejstev in zato je tožnica v kazenskem postopku vedno bolj umikala svoje navedbe iz zasebne tožbe, na koncu pa je skrčila le na dve navedbi. Sicer niso bile izkazane druge tožničine navedbe. Tožnica je umaknila dokazni predlog z izvedencem medicinske stroke in v spis vložila zgolj psihiatrični izvid z dne 5.2.2010, ki je nastal 11 dni po objavi članka. Tožeča stranka se tudi kontrole pri psihiatrinji ni udeležila. Tožnica je svojo izpovedbo prilagajala na način, da bi bila odmerjena odškodnina čim višja in sodišče ji je nekritično sledilo. Tožnici ni nastala škoda. Povedala je, da nihče izmed njenih znancev in prijateljev ne jemlje resno pisanja tožene stranke. Tožena stranka pa verjame, da je bilo neprijetno, ko so jo znanci spraševali o njenem zastopanju obutve Y. na Hrvaškem in o grožnjah različnih zastopnikov te obutve, da jo bodo sodno preganjali zaradi teh izjav. Sodišče ni kritično presojalo tožničine izpovedbe in tudi ne izpovedbe tožničine sestre, ki je izrazito pristranska priča. Ni jasno, zakaj sodišče verjame tožnici. Graja tudi odločitev o stroških.

4. Na vročeno pritožbo nasprotne stranke je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Pri tem poudarja svoje dosedanje navedbe.

5. Na vročeno pritožbo nasprotne stranke je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Ponavlja svoje dosedanje navedbe.

6. Pred odločitvijo o pritožbah obeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče prejelo vlogo tožene stranke z dne 8.1.2014. Tožena stranka je predložila sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Ips 30388/2010 z dne 12.12.2013. Opozarja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo in kazensko sodbo delno spremenilo tako, da je toženec kriv za kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1, za članek, s katerim v podnaslovu imenuje tožnico „mafijska nevesta“. Za drugo dejanje iz zasebne tožbe, ki se nanaša na pisanje o tem, da naj bi bila tožnica „na televiziji bleferka“, pa je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, tako da toženec ni kriv za očitano kaznivo dejanje iz zasebne tožbe.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je obrazložilo podlago za presojo tožbenih zahtevkov tožnice tako, da je vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo (14. člen ZPP). Zato je štelo, da tožena stranka ne more več uveljavljati določenih ugovorov, zlasti ugovora, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno. Tožena stranka pa je ves čas poudarjala, da objave tožene stranke niso bile z namenom zaničevanja. Tožena stranka se je sklicevala na namen informiranja in na z Ustavo zagotovljeno pravico do svobode izražanja (39. člen Ustave). Sodišče prve stopnje pa je glede na pravnomočno kazensko sodbo odgovorilo toženi stranki, da je vezano na kazensko sodbo in se o tem ni opredelilo.

9. Pritožbeno sodišče odloča o zadevi na podlagi dokazov in gradiva v spisu do konca glavne obravnave. Vendar se v zadevah, ko gre za sklicevanje na ustavne pravice pravdnih strank, pritožbeno sodišče, ko je seznanjeno z drugačnim procesnim gradivom, preden je odločalo o sodbi sodišča prve stopnje, ni absolutno vezano na vloge in dokaze, ki jih pravdne stranke predložijo do konca glavne obravnave. Tožena stranka je po koncu glavne obravnave pridobila sodbo Vrhovnega sodišča RS, ki se sklicuje na osebnostne pravice tožeče stranke, ki jih ima z Ustavo zagotovljene, vendar tudi na ustavno pravico do svobode izražanja. Zato je mogoče šteti, da gre za novoto, katero je predložila tožena stranka po koncu glavne obravnave in ki je brez svoje krivde ni mogla predložiti prej (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sicer je tudi Vrhovno sodišče RS štelo, da ko gre za z Ustavo zagotovljene temeljne pravice in svoboščine, celo časovna veljavnost predpisov ne velja v absolutnem pomenu (1). Ker pritožbeno sodišče ne more odgovoriti na pritožbene navedbe strank, ki se nanašajo na temelj tožbenega zahtevka oziroma element protipravnosti odškodninske obveznosti, je glede na stanje procesnega gradiva moralo ugoditi obema pritožbama in sodbo razveljaviti (355. člen ZPP). V konkretnem primeru se je pokazalo, da je dejansko stanje za pravilno uporabo materialnega prava nepopolno ugotovljeno, kar narekuje razveljavitev sodbe. Ker je treba, da imata obe pravdni stranki enake možnosti v ponovni obravnavi, je bilo treba ugoditi obema pritožbama in sodbo razveljaviti v celoti. Dejstvo, da je Vrhovno sodišče RS del kazenske sodbe zoper toženo stranko potrdilo oziroma zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugodilo, v delu, ki se nanaša na poimenovanje tožnice „mafijska nevesta“, ni mogoče obravnavati ločeno. Zahtevki tožeče stranke so povezani glede na izrek kazenske sodbe, ki je veljala v času sojenja na prvi stopnji. Sedaj pa je dejansko stanje drugačno in je treba odločiti ob upoštevanju sodbe Vrhovnega sodišča. 10. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o vseh tožbenih zahtevkih tožeče stranke in upošteva tudi sodbo I Ips 30388/2010. Pri tem je Vrhovno sodišče poudarilo, da je treba upoštevati 39. člen Ustave tudi za pisanja t.i. zabavnega tiska (rumeni tabloidni tisk). Vendar je postavilo jasno mejo in se je pri tem sklicevalo na ustaljeno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (zadeva Mosly proti Združeno Kraljestvo, št. 48009/08 z dne 10.5.2011). Tudi za zabavni tisk velja, da je treba ločiti pisanje, ki se nanaša na delovanje tožnice kot nastopajoče na TV in zato relativno javne osebe od pisanja, ki se nanaša na tožnico kot osebo. Zato je Vrhovno sodišče opozorilo, da poimenovanje tožnice kot „mafijska nevesta“ ima konotacijo, da je tožnica povezana z osebo, za katero se ve, da se ukvarja s kriminalnimi posli, kar je za tožnico objektivno žaljivo in nečastno. Gre za pisanje na način, ko je dovoljena kritika na dejanje, ni pa dovoljena takšna kritika, ki se nanaša na osebo. Zato bo treba ugotoviti element protipravnosti za vsako očitano pisanje.

11. Glede na dosedanji potek te pravdne zadeve in dovoljene novote, pritožbeno sodišče priporoča obema strankama, da skušata rešiti svoje zadeve s pogajanji ali z mediacijo. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP.

(1) Primerjaj argumentacijo Ustavnega sodišča iz zadeve U-I-158/11.