Jedro

Za izpolnitev pogoja iz 1. točke 1. odstavka 66. člena ZGO-1 ni bistveno, kakšna je dejanska raba zemljišča, temveč le, ali je na tem zemljišču s prostorskim aktom dovoljenja gradnja, za kakršno je zahtevana izdaja gradbenega dovoljenja.

Lokacijska informacija, ki ima naravo potrdila iz uradne evidence, v skladu z določbo 3. odstavka 80 člena ZUreP-1 vsebuje podatke, ki izhajajo iz prostorskih izvedbenih aktov, torej prostorskega reda občine, ki kot temeljni izvedbeni prostorski akt občine določa namensko rabo prostora, kot jo določajo planski akti občin. Opredelitev statusa zemljišča v zemljiškem katastru pa je prikaz dejanske rabe zemljišč v skladu z ZEN in ne prikaz stanja v prostorskih aktih, ki je za obravnavano zadevo bistveno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – drvarnice na zemljišču parc. št. 1348/3 k.o. ... Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ v postopku ugotovil, da je obravnavano zemljišče, parc. št. 1348/3 k.o. ..., po namenski rabi opredeljeno kot najboljše kmetijsko zemljišče, kar izhaja iz priložene lokacijske informacije Občine Sežana. Tožena stranka je v skladu s 74. c členom Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 in naslednji, v nadaljevanju ZGO-1) zahtevek tožnika zavrnila, ker v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj skladnosti z veljavnim prostorskim aktom. Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območja izven naselij v Občini Sežana (Uradni list RS, št. 81/2002 in naslednji, v nadaljevanju Odlok) določa, da na območju najboljših kmetijskih zemljišč ni dovoljena gradnja enostanovanjskih hiš in drugih objektov, ki niso v okviru potreb zaščitenih kmetij ter gradnja pomožnih objektov za začasno bivanje ali ljubiteljsko dejavnost. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Strinja se z ugotovitvijo prvostopnega organa, da v zadevi ni izpolnjen zakonski pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Glede navedb tožnika, da gre za naselje in zato Odlok ne velja, pojasnjuje, da navedeni Odlok v 6. členu določa, da med drugim velja za Krajevno skupnost A., kjer se nahaja tudi predmetna parcela. Glede tožnikovih navedb, da gre za zemljišče, ki je stavbno, saj je za gradnjo obstoječega stanovanjskega objekta na tem zemljišču pridobil gradbeno dovoljenje, upravni organ druge stopnje odgovarja, da je za postopek, ko se ugotavlja dopustnost gradnje drugega objekta, pomembno le, kakšna je namembnost zemljišča po prostorskem planu občine. Stavbno zemljišče se kot zazidljivo določi samo v prostorskem planu in v postopku, ki je v pristojnosti občine, ne pa v upravnem postopku, kar v zadevi pomeni, da je gradbeno dovoljenje, ki je bilo tožniku dano za gradnjo stanovanjskega objekta in dejstvo, da gre za zemljišče, na katerem je že zgrajen stanovanjski objekt, v tem postopku pravno nepomembno.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da parcela št. 1348/3 k.o. ... v naravi ne predstavlja kmetijskega zemljišča, temveč dvorišče v izmeri 852 m2 ter stanovanjsko stavbo s tlorisno površino 88 m2, s hišno številko ... Navedena parcela se tudi v javno dostopnih podatkih zemljiškega katastra vodi kot "druga zemljišča." Ker se zemljiška parcela tožnika nahaja na obrobju vasi ..., zanjo ne more veljati Odlok. Le ta v svojem 2. členu določa, da ureja območje izven naselij, vas ... pa je naselje, ki se nahaja v območju Krajevne skupnosti A. Prostorska akta, ki veljata za naselje v Krajevni skupnosti A. sta Odlok o splošnih merilih prostorskih ureditvenih pogojih za naselja v Občini Sežana, kar je določeno v 6. členu le tega ter Odlok o podrobnih merilih prostorskih ureditvenih pogojev za naselja v Občini Sežana (Uradni list RS, št. 82/02), kar je določeno v 3. členu le tega. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi ter da se mu izda gradbeno dovoljenje oziroma podrejeno, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov za to pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi za odločitev, ki sta jih v svoji obrazložitvi navedla upravna organa obeh stopenj in iz katerih izhaja, da za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta - drvarnice na zemljišču parc. št. 1348/3 k.o. ... ni izpolnjen pogoj iz 1. točke 1. odstavka 66. člena ZGO-1, torej da projekt ni izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom. Obrazložitev izpodbijane odločbe je popolna in jasna, zato sodišče nima nobenih pomislekov glede njene zakonitosti.

Sodišče ne dvomi v navedbe tožnika, da predmetna nepremičnina v naravi ne predstavlja kmetijskega zemljišča, temveč dvorišče s stanovanjsko stavbo. Vendar pa glede na izdano lokacijsko informacijo in potrdilo o namenski rabi zemljišča, ki sta v spisu, sodišče tudi ne dvomi v ugotovitev upravnih organov, da se predmetno zemljišče v prostorskih aktih nahaja v območju prvih kmetijskih zemljišč.

Za izpolnitev pogoja iz 1. točke 1. odstavka 66. člena ZGO-1 pa ni bistveno, kakšna je dejanska raba zemljišča, temveč le, ali je na tem zemljišču s prostorskim aktom dovoljenja gradnja, za kakršno je zahtevana izdaja gradbenega dovoljenja. Tožnik zato ne more uspeti z ugovori, da dejansko ne gre za kmetijsko zemljišče. Iz istih razlogov tudi ne more uspeti s tožbenimi ugovori, da je predmetno zemljišče opredeljeno kot „drugo zemljišče“ v zemljiškem katastru. Lokacijska informacija, ki ima v skladu s 5. odstavkom 80. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji, v nadaljevanju ZUreP-1) naravo potrdila iz uradne evidence, v skladu z določbo 3. odstavka 80 člena ZUreP-1 vsebuje podatke, ki izhajajo iz prostorskih izvedbenih aktov, torej prostorskega reda občine, ki kot temeljni izvedbeni prostorski akt občine določa namensko rabo prostora, kot jo določajo planski akti občin. Opredelitev statusa zemljišča v zemljiškem katastru pa je prikaz dejanske rabe zemljišč v skladu z Zakonom o evidentiranju nepremičnin (Uradni list št. 47/06 in naslednji) in ne prikaz stanja v prostorskih aktih, ki je za obravnavano zadevo bistveno.

Tožnik tudi ne more uspeti s pavšalnimi tožbenimi ugovori, da leži predmetna nepremičnina v naselju, zato ni pravilna uporaba Odloka. Kot izhaja iz odločbe drugostopnega organa, je ta ugotovil, da leži predmetna parcela v KS A., tudi na podlagi izseka prostorskih sestavin dolgoročnega plana in družbenega plana občine Sežana. Za to zemljišče pa v skladu s 6. členom Odloka velja slednji.

Poleg tega je tožnik za vsa dejstva, ki so bila za odločitev pomembna, izvedel že ob prejemu lokacijske informacije. Tožnik pa v tožbi ni navedel, da bi zahteval njeno popravo. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da na obravnavi, na katero je bil pravilno vabljen in ki se je ni udeležil, pač pa se jo je udeležila soinvestitorica B.B., slednja tudi ni navajala dejstev ali predlagala dokazov, s katerimi bi oporekala dejstvom, ki izhajajo iz lokacijske informacije. Ker tožnik v tožbi tudi ni obrazložil, zakaj dejstev in dokazov, ki jih navaja oz. predlaga v tožbi, ni navedel oz. predlagal že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, gre za nedopustne tožbene novote.

Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Ker v tožbi niso bila navedena nobena dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.