Jedro

Osrednja dilema tega revizijskega postopka glede na dopuščeno vprašanje je, ali je sredstva socialne države, ki jih torej rezidenčni starš in otrok prejemata iz javnih sredstev, mogoče obravnavati kot del preživninskih zmožnosti starša in otrokovih lastnih dohodkov, ali pa je treba to dejstvo obravnavati (in upoštevati) na kak drug način.

V skrajnem položaju (ko rezidenčni starš in otrok nimata sploh nikakršnih lastnih sredstev) bo tak, drugačen pristop sodišču namreč narekoval, naj presodi, kolikšno preživninsko breme je preživninski zavezanec (v mejah ugotovljenih potreb otroka) zmožen nositi.

Sodišče torej tu ne bo razporejalo preživninskega bremena med oba starša, ker (v tem primeru rezidenčni starš) sploh ni sposoben nositi nikakršnega preživninskega bremena, marveč ga bo namesto njega nosila kvečjemu država. Nosila pa ga bo v skladu z načelom socialne države (2. člen Ustave) in v povezavi s prvenstveno obveznostjo starša, da vzdržuje svojega otroka (54. člen Ustave), šele tedaj, če niti preživninski prispevek drugega starša ne bo zadoščal za minimalno zadostitev otrokovih potreb.

Izrek

I. Revizija se zavrne v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za zvišanje preživnine na 200,00 EUR za obdobje od 8. 10. 2014 do 17. 6. 2015. II. Reviziji zoper odločitev glede preostalega zavrnilnega dela se delno ugodi tako, da se sodbi nižjih sodišč v zavrnilnem delu (razen za v prejšnji točki navedeno obdobje) razveljavita.

III. Revident sam krije stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

1. Tožnik je v tej pravdi zahteval zvišanje preživnine, določene z dogovorom o preživnini z dne 15. 10. 1997. Znesek preživninske obveznosti, kakor je bil nazadnje valoriziran na podlagi obvestila Centra za socialno delo Ptuj z dne 31. 3. 2013 je znašal 131,65 EUR. Tožnik je s tožbo zahteval, naj se preživninska obveznost zviša na 300,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju odločilo, da je dolžan toženec od 17. 6. 2015 dalje plačevati preživnino v znesku 210,00 EUR mesečno. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

3. Pritožbeno sodišče je takšno sodbo potrdilo.

Sklep o dopustitvi revizije

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II Dor 132/2016 z dne 23. 6. 2016 revizijo dopustilo glede pravnega vprašanja, ali je pravilna presoja pritožbenega sodišča, da se preživninska obveznost obeh staršev oziroma toženca zniža za višino (dela) prejete denarne socialne pomoči. Revizija tožeče stranke

5. Tožnik v dopuščeni reviziji zatrjuje, da sta nižji sodišči kršili prvi odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Sodišči naj bi kršili tudi 129. člen ZZZDR, ki določa, da se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Prav tako naj bi kršili prvi odstavek 129.a člena ZZZDR, ki določa, da pri odmeri preživnine za otroka sodišče upošteva otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Kršitev naj bi bila storjena zato, ker sta nižji sodišči znesek denarne socialne pomoči, otroškega dodatka in štipendije odšteli od ugotovljenih potreb tožnika. Tak pristop je po stališču revidenta napačen, saj bi moralo sodišče denarno socialno pomoč, ki je dodeljena tožeči stranki šteti kvečjemu kot pomoč države materi in jo torej upoštevati kot del njenih dohodkov.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija je delno utemeljena.

Splošno o preživninskem vrednotnenju

8. Kot je bilo v sodni praksi že večkrat poudarjeno, višino preživninske obveznosti sodišče določi z vrednotnim sklepom, ki naj uravnoteži pravnorelevantne dejavnike v vrednotnem trikotniku: otrokove potrebe – preživninske zmožnosti matere – preživninske zmožnosti očeta (129. člen ZZZDR). Večkrat je bilo tudi že poudarjeno, da gre za vrednotni in ne matematični pristop. Osrednji razlog, zaradi katerega določitev preživnine ne more biti matematično opravilo, je, da celovitosti življenja ni mogoče preprosto prevesti v numerični svet matematike in denarnih enot. Sojenje sicer ne sme biti arbitrarno. Prav zato se sodišče na v številkah izražene potrebe opira, vendar to stori okvirno. Bolj čvrsto numerično oporo običajno nudita tisti dve krajišči vrednotnega trikotnika, ki se nanašata na preživninske zmožnosti enega in drugega starša. A tudi v tem primeru se sodišče najprej sicer opre na podatke o dohodkih, nazadnje pa vendarle napravi vrednotno oceno o materialnih in pridobitnih zmožnostih.

9. Materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR) so pravni pojem, ki mu v dejanskem življenju ustreza vse tisto zavezančevo premoženje, ki po svoji naravi lahko denarno krije stroške za življenjske potrebe otroka, s katerimi se zagotavlja uspešen telesni in duševni razvoja otroka (129.a člen ZZZDR).(1) A hkrati sodišče pri obremenitvi starša upošteva tudi skrb za varstvo in vzgojo, ki ga redno nudi otroku. Upoštevajo pa se v dolgoletni sodni praksi tudi okoliščine, ki z veliko zanesljivostjo kažejo na to, da bi preživninski zavezanec lahko brez karierne in osebnostne žrtve dosegal višji dohodek, a ga po lastni krivdi ne dosega.

10. Rdeča nit zgoraj opisanega pristopa je, da naj sodišče pri določanju preživnine kar se da upošteva življenje, kakršno je.

Posebnosti preživninskega vrednotnenja, ko gre za socialno ogrožene starše

11. Vrednotenje potreb in zmožnosti je soodvisno. V kolikšni meri bo potrebam mogoče zadostiti, je namreč odvisno od zmožnosti staršev. Najprej je treba zagotoviti eksistenčne in biološke potrebe (po hrani, zdravju, strehi nad glavo), nato socialno - biološke (obleka, izobraževanje, kultura) in nazadnje tudi potrebe prostega časa, kjer v omejenem obsegu lahko govorimo tudi o zadovoljevanju luksuza.

12. Slabše ko so preživninske zmožnosti staršev, težje je preživninsko vrednotenje. Obenem to pomeni, da mora biti vrednotenje sodišča v takšnih primerih še posebej občutljivo. V položaju, ko vsaj eden od staršev nima sploh nikakršnih lastnih dohodkov in sredstev ter so zato njegove preživninske zmožnosti enake nič, se zastavlja vprašanje, ali je sploh še mogoče govoriti o opisanem vrednotnem trikotniku. V skrajnem položaju tak starš nima sredstev niti za lastno preživljanje, kaj šele da bi lahko preživljal otroka. Tak starš je v celoti odvisen od države, ko ta prek sistema socialnovarstvenih prejemkov uresničuje ustavno načelo socialne države (2. člen Ustave). Osrednja dilema tega revizijskega postopka glede na dopuščeno vprašanje je, ali je sredstva socialne države, ki jih torej rezidenčni starš in otrok prejemata iz javnih sredstev, mogoče obravnavati kot del preživninskih zmožnosti starša in otrokovih lastnih dohodkov, ali pa je treba to dejstvo obravnavati (in upoštevati) na kak drug način.

13. Stališče nižjih sodišč, ki ga v okviru dopuščenega vprašanja napada revident, je naslednje: znesek otroškega dodatka, delež socialnega prejemka ter državno štipendijo je treba odšteti od zneska ugotovljenih potreb, ki sta jih dolžna zadostiti starša. 14. Po presoji Vrhovnega sodišča je to stališče materialnopravno napačno. Takšna sodna praksa je bila izrecno ovržena s sodbo VS RS II Ips 186/2014 z dne 25. 9. 2014. V tisti sodbi je bilo sprejeto naslednje stališče: „Po oceni Vrhovnega sodišča se je od uveljavitve ZZZDR do danes namen in tudi način dodeljevanja otroškega dodatka tako spremenil, da ni več pravilen pristop, da se pri določitvi preživninske obveznosti staršev, upošteva otroški dodatek, ki je bil družini odmerjen pred njenim razpadom glede na tedanje število članov in upoštevajoč tedanje dohodke in premoženje članov družine.“ V razlogih je med drugim navedeno, da otroški dodatek ni več denarna pomoč otroku, ampak je ta prejemek namenjen zadovoljevanju potreb družine, v kateri otrok trenutno živi in se po razpadu družine odmeri na novo (14. točka obrazložitve). In še: „Zelo pomembno je, da se po sedanji ureditvi preživnina, ki je odmerjena glede na nove razmere, tudi upošteva pri odmeri novega otroškega dodatka (12. člen ZUPJS).“

15. Podobno velja glede denarne socialne pomoči in državne štipendije. V vseh treh primerih gre za denarne prejemke, ki jih zaradi uresničevanja načela socialne države (2. člen Ustave) zagotavlja država. Vsem trem socialnim prejemkom je v grobem skupen tudi način ugotavljanja materialnega položaja upravičencev, od katerega je v vseh treh primerih(2) odvisno, ali in v kolikšnem obsegu upravičencem pripadajo posamezni socialni prejemki. Bistveno je, da je sestavni del materialnega položaja upravičencev, ki se ugotavlja kot pogoj za pridobitev posamezne socialne pravice, vselej tudi preživnina. Prejeta preživnina se tako upošteva kot sestavni del dohodka „z zakonom določenih oseb“ (4. točka 12. člena ZUJPS), hkrati pa se, na drugi strani, preživnina, ki jo je preživninski zavezanec dolžan plačevati, odšteva od njegovega dohodka (1. točka prvega odstavka 13. člena ZUJPS).

16. V odločbi II Ips 186/2014 navedeno stališče ne pomeni nujno tudi tega, da se otrok (preživninski upravičenec) ne bo preživljal tudi iz javnih sredstev (otroški dodatek, socialna pomoč...). Pravilen odgovor je, da se bo preživljal tudi iz teh sredstev. Tu ne gre za pravni sklep, marveč za dejstvo - seveda le v primeru, če bo njegov materialni položaj tudi po sodni določitvi preživnine in navkljub tej tak, da bo še vedno upravičen do socialnih prejemkov iz javnih sredstev.

17. Takšno izhodišče (ki je neposredna posledica ureditve s področja socialnega prava), pa terja drugačen pristop k določanju preživnine v primerih, ko je materialni položaj družine, v kateri živi preživninski upravičenec, pod pragom, ki ga določajo zakoni s področja socialne varnosti. V skrajnem položaju (ko rezidenčni starš in otrok nimata sploh nikakršnih lastnih sredstev) bo tak, drugačen pristop sodišču namreč narekoval, naj presodi, kolikšno preživninsko breme je preživninski zavezanec (v mejah ugotovljenih potreb otroka) zmožen nositi(3). V primerih, ko je tudi položaj preživninskega zavezanca materialno slab, bo rezultat tak, da z naloženo preživnino potrebam otroka še vedno ne bo zadoščeno v celoti in tedaj bo preživninski upravičenec preostanek za življenje potrebnih sredstev pridobil iz javnih sredstev (kar bo predmet postopka po ZUPJS). Večje, ko bodo preživninske zmožnosti zavezanca, manjša bo potreba po državni socialni pomoči in obratno.

Presoja odločitve nižjih sodišč v konkretni zadevi

18. Nižji sodišči nista ravnali v skladu z opisanim materialnopravnim izhodiščem. Najprej sta ugotovili v denarju ovrednotene potrebe otroka. Nato sta od tega zneska odšteli sorazmeren delež otroškega dodatka, socialne pomoči in državne štipendije. V tretjem koraku pa sta tako izračunan znesek razpolovili med oba starša. Polovica, ki je odpadla na toženca, predstavlja novo sodno določeno preživninsko obveznost. Nista se ukvarjali ne z vplivom preživninskih možnosti enega in drugega starša na razporeditev preživninskega bremen ne z vprašanjem, ali je pri tožnikovi materi sploh mogoče govoriti o obstoju preživninske zmožnosti.

19. Podan je torej revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), zaradi česar je dejanska podlaga sodb nižjih sodišč nepopolna (drugi odstavek 380. člena ZPP).

20. Ob tem pa je Vrhovno sodišče ugotovilo dve okoliščini. Prvič, v večjem delu zavrnjenega zahtevka (zavrnitev zahtevka za zvišanje preživnine nad 200 EUR od 8. 10. 2014 dalje) gre za zadevo, o kateri je bilo pravnomočno odločeno že s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju IV P 201/2014 z dne 20. 6. 2014. Drugič, nepopolna dejanska podlaga sodb nižjih sodišč Vrhovnemu sodišču ne onemogoča s vsebinske odločitve ravno v delu, v katerem v prejšnjih postopkih še ni bilo pravnomočno odločeno (obdobje od 8. 10. 2014 do 17. 6. 2015 za navedeno višino zahtevka)

21. Tak položaj je narekoval razveljavitev nižjih sodb v delu, ki se tiče zavrnitve višjega tožbenega zahtevka (razen za obdobje od 8. 10. 2014 do 17. 6. 2015, v katerem tožnik zahteva zvišanje preživnine na 200 EUR).

O problemu že pravnomočno zavrnjenega zahtevka

22. Pri odločanju o tem, da se zadeva v razveljavljenem delu tudi vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, je Vrhovno sodišče trčilo ob procesni problem, ki bo opisan v nadaljevanju. Bistvo tega procesnega problema je, da gre v pretežnem delu sedaj razveljavljenih sodb nižjih sodišč, za že pravnomočno razsojeno zadevo.

23. S sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju IV P 201/2014 z dne 20. 6. 2014 je bilo namreč tožbenemu zahtevku delno ugodno tako, da je znašala nova preživninska obveznost od 8. 10. 2014 dalje 200 EUR. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.

24. Zoper takšno sodbo je vložila pritožbo le tožena stranka. Zavrnilni del je postal pravnomočen. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom III Cp 1113/2014 odločalo torej zgolj o pritožbi tožene stranke zoper obsodilni del in tudi razveljavilo zgolj obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje.

25. Ko je Okrožno sodišče na Ptuju ponovno odločalo in s sodbo IV P 198/2014 z dne 26. 1. 2015 zavrnilo celoten tožbeni zahtevek, je torej v delu, ki se nanaša na že prej zavrnjen višji tožbeni zahtevek, ponovno odločalo o isti stvari.

26. V nadaljevanju je Višje sodišče v Mariboru s sklepom III Cp 344/2015 z dne 21. 4. 2015 odločalo o tožnikovi pritožbi zoper zavrnilno sodbo, ji ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo in zadevo v celoti vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, torej tudi v delu, v katerem je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju IV P 201/2014 z dne 20. 6. 2014. 27. Ob tretjem sojenju je Okrožno sodišče na Ptuju sodbo IV P 76/2015 z dne 12. 11. 2015 razsodilo, da je toženec od 17. 6. 2015 dalje dolžan plačevati preživnino v znesku 210 EUR mesečno. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Takšno sodbo je Višje sodišče v Mariboru z izpodbijano sodbo (ob odločanju o pritožbah obeh pravdnih strank) potrdilo.

28. Položaj, ki je nastal s sedanjo razveljavitvijo Vrhovnega sodišča, je torej tak, da pravnomočno ni bilo odločeno le še o zahtevku, ki se nanaša na obdobje od 8. 10. 2014 do 17. 6. 2015 in sicer do maksimalno zvišanega zneska preživninske obveznosti v višini 200 EUR.

29. Procesno pooblastilo iz drugega odstavka 380. člena ZPP se glasi: če sodišče ugotovi, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in da zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe ugodi revizijsko sodišče s sklepom reviziji in v celoti ali deloma razveljavi sodbo sodišča prve in druge stopnje ali samo sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve in druge stopnje. Vendar pa tudi v tem primeru revizijsko sodišče zavezuje pravilo iz drugega odstavka 319. člena ZPP, po katerem mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če bi torej revizijsko sodišče v razveljavljenem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, bi torej ravnalo v nasprotju z prej opisanim pravilom, ki izhaja iz instituta pravnomočnosti sodbe. Zato je reviziji le delno ugodilo in sicer tako, da je sodbi nižjih sodišč v tem delu le razveljavilo.

Glede zahtevka za zvišanje preživnine na 200,00 EUR v obdobju med 8. 10. 2014 in 17. 6. 2015

30. V tem delu se zadeva od preostalega dela ne razlikuje le po tem, da o njem v prejšnjih sojenjih še ni bilo pravnomočno razsojeno, marveč tudi po tem, da je bil zahtevek za to obdobje zavrnjen ob dejanski ugotovitvi, ki je lastna le temu obdobju. Gre za dejansko ugotovitev, vsebovano v 14. točki sodbe sodišča prve stopnje, da je bil v času od 1. 6. 2014 do 17. 6. 2015 toženec brezposeln. Že navedena dejanska ugotovitev sama zase Vrhovnemu sodišču (ob pravnem izhodišču, obrazloženem v točkah 11 - 17 te odločbe) omogoča pravni sklep, da za navedeno obdobje toženca ni mogoče preživninsko obremeniti bolj, kot je bil že obremenjen s tedanjo preživninsko obveznostjo v višini 131,65 EUR. Odločitev nižjih sodišče je torej pravilna, le da iz drugačnih materialnopravnih razlogov. Procesno pooblastilo za zavrnitev revizije je podano ob smiselni uporabi prvega odstavka 380. člena ZPP.

Odločitev o stroških revizijskega postopka

31. V skladu s 413. členom ZPP odloči sodišče v sporih med starši in otroki o stroških postopka po prostem preudarku. Glede na to, da je tožnik z revizijo delno uspel le navidezno (materialnopravno in ekonomsko se namreč njegov položaj ni v ničemer spremenil), je Vrhovno sodišče odločilo, da stroške revizijskega postopka krije sam.

(1) Tako tudi VS RS v zadevi II Ips 100/2016 z dne 20. junij 2016. V citirani zadevi je bilo predmet presoje vprašanje, ali je redno mesečno darilo (denarna pomoč) zavezančevih starih staršev v višini 500 EUR treba upoštevati kot del zavezančevih preživninskih zmožnosti. Odgovor Vrhovnega sodišča je bil pritrdilen.

(2) Sam način izračuna višine posameznega socialnega prejemka je sicer različen (primerjaj: glede socialne pomoči - 31. člen Zakona o socialnovarstvenih prejemkih, glede otroškega dodatka - 22. člen ZUJPS ter glede državne štipendije - 23. člen ZUJPS), a vsem je skupno, da so neposredno odvisni od tega, kakšno je premoženjsko stanje upravičenca ter da je sestavni del tega premoženjskega stanja tudi mesečno preživninsko upravičenje.

(3) Sodišče torej tu ne bo razporejalo preživninskega bremena med oba starša, ker (v tem primeru rezidenčni starš) sploh ni sposoben nositi nikakršnega preživninskega bremena, marveč ga bo namesto njega nosila kvečjemu država. Nosila pa ga bo v skladu z načelom socialne države (2. člen Ustave) in v povezavi s prvenstveno obveznostjo starša, da vzdržuje svojega otroka (54. člen Ustave), šele tedaj, če niti preživninski prispevek drugega starša ne bo zadoščal za minimalno zadostitev otrokovih potreb.