Jedro

Ker je bila odločba prvostopnega davčnega organa z dne 7. 12. 2011, na čigar ugotovitvah v celoti temelji izpodbijana odločba, odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek prvostopnemu davčnemu organu, to pomeni, da je odpadla dejanska podlaga za izdajo izpodbijane odločbe in jo je že iz tega razloga treba odpraviti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33111-1067/2010 z dne 11. 12. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju upravni organ) zavrnila zahtevek tožnika za izplačilo sredstev v znesku 31.850,00 EUR, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33111-1067/2010/11 z dne 11. 2. 2011. V obrazložitvi je upravni organ navedel, da je z omenjeno odločbo o pravici do sredstev tožniku odobril vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 31.850,00 EUR za sofinanciranje iz ukrepa Dodajanje vrednosti kmetijskim in gozdarskim proizvodom za kmetije z dopolnilno dejavnostjo, agrarne in pašne skupnosti na podlagi pogodbe in kmetije, ki se ukvarjajo s trženjem lastnih kmetijskih proizvodov in pridelavo grozdja ter vina oziroma pridelavo oljk za leto 2010, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za ta ukrep (Uradni list RS, št. 49/2010, v nadaljevanju Javni razpis). Sredstva iz ukrepa 123 so se odobrila stranki po postopku in pod pogoji, kot so navedeni v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 (v nadaljevanju Uredba) in Javnem razpisu. Tožnik je 29. 8. 2011 vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 31.850,00 EUR in zahtevku priložil tam navedeno dokumentacijo, med drugim tudi račun št. 2169/11 izdajatelja A. d.o.o. z dne 26. 7. 2011 z dokazilom o plačilu. V postopku preverjanja verodostojnosti zahtevka in prilog po postopku izvajanja administrativnih kontrol se je pojavil sum fiktivnosti in kršitve davčnih obveznosti za račun št. 2169/11 izdajatelja A. d.o.o. z dne 26. 7. 2011 v znesku 76.440,00 EUR. Organ je z namenom ugotovitve dejanskega stanja zaprosil za pridobitev podatkov iz uradne evidence pri Ministrstvu za finance, Davčna uprava RS, Davčni urad Novo mesto (v nadaljevanju DURS). DURS je opravil preiskavo verodostojnosti računa št. 2169/11 ter organu posredoval dopis z dne 20. 10. 2011 in zapisnik št. DT-0610-4377-2011-9-12-2001-04 z dne 19. 10. 2011, iz katerega izhaja, da je davčni organ v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora opravil naslednje preveritve: ogled strojev na sedežu, razgovor z davčnim zavezancem o proizvodnem postopku ter okoliščinah nakupa in preveritev dokumentov ter ostalih dokazov. Organ je dodatno DURS zaprosil še za odločbo, št. DT-0610-4377/2011-11-12-2001-04. Iz obrazložitve sledi, da je tožnik v mesecu juniju 2011 nabavil bager nakladalec B. in univerzalno žlico za nakladanje od dobavitelja A. d.o.o. po računu št. 2169/11 z dne 26. 7. 2011 v vrednosti 76.440,00 EUR z DDV. Dobavitelj opreme A. d.o.o. je davčnemu organu predložil račun za bager nakladalec B. in univerzalno žlico od družbe C. d.o.o. Davčni organ pa je pridobil tudi račun št. 6167914 v vrednosti 47.869,35 EUR izdajatelja B. United Kingdom Limited, na podlagi katerega je bager nakladalec in univerzalno žlico dobavilo podjetje C. d.o.o. Račun št. 1010-433 z dne 1. 6. 2011 podjetja C. d.o.o., ima sledečo specifikacijo: bager nakladalec B. v vrednosti 53.533,00 EUR brez DDV, bagrska zajemalka 600 mm v vrednosti 620,00 EUR brez DDV in rotacijska svetilka v vrednosti 97,00 EUR brez DDV. Tako je davčni organ ugotovil, da je na računu podjetja C. d.o.o. že zaračunana tudi bagrska zajemalka, ki služi za nakladanje lesnih ostankov v drobilni stroj, kar je davčnemu organu potrdil tudi direktor podjetja C. d.o.o., ki je davčnemu organu potrdil tudi, da je pogovore o vrsti in količini opreme z angleškim dobaviteljem vodil s tožnikom. Za univerzalno žlico za nakladanje je A. d.o.o. davčnemu organu predložila račun št. R-20/2011 z dne 9. 6. 2011, po katerem naj bi od podjetja D. d.o.o., nabavila 1 kom univerzalne žlice za kopanje 600 mm po ceni 9.261,00 EUR brez DDV. A. d.o.o. pa je na računu št. 2169/11, ki ga je izstavila tožniku, še enkrat zaračunala univerzalno nakladalko, za katero je podjetje A. d.o.o. davčnemu organu predložilo račun slovenske „missing trader“ družbe D. d.o.o.. Dodatno je bilo ugotovljeno, da dobava univerzalne žlice za bager B. s strani podjetja D. d.o.o. podjetju A. d.o.o. po računu št. R-20/2011 z dne 9. 6. 2011 in naprej tožniku po računu št. 2169/11 z dne 26. 7. 2011, ni bil dejanski ampak zgolj navidezni posel. Tožnik je bil z dopisom organa z dne 22. 8. 2012 pozvan na obrazložitev dejanskega stanja, vendar pa v pisnem odgovoru ni navedel nobenih novih dokazov ali okoliščin, s katerimi bi pojasnil navedeno dejansko stanje. Organ je 9. 10. 2012 prejel še odločbo Ministrstva za finance, s katero je le-to zavrnilo pritožbo tožnika zoper odločbo DURS št. DT-0610-4377/2011-11-12-2001-04 in pritrdilo ugotovitvam DURS. Ker tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev oziroma kriterijev, določenih v Uredbi in Javnem razpisu in je zahtevek v nasprotju z zahtevami, kot jih določajo predpisi, javni razpis oziroma odločba o pravici do sredstev, je organ zahtevek zavrnil. Ugotovil je še, da gre za kršitev prve točke 57. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), zaradi česar se tožnika izključi iz prejemanja podpore v okviru istega ukrepa za koledarsko leto ugotovitve in naslednje koledarsko leto.

2. Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, vsebino izpodbijane odločbe in navedel, da se z njo ne strinja. Nesporno je, da je toženka sprva vlogi tožnika za dodelitev sredstev ugodila in da je tožnik tudi pravočasno posredoval zahtevek za izplačilo na predpisanem obrazcu in s predpisanimi prilogami. Tožnik se nikakor ne more strinjati z ugotovitvami toženke in davčnega organa, ki je opravljal preveritve, da je račun št. 2169/2011 z dne 26. 7. 2011, v znesku 76.440,00 EUR sporen oziroma fiktiven. Tožnik je na podlagi tega računa res nabavil bager nakladalec B. in univerzalno žlico za nakladanje od dobavitelja A. d.o.o. za 76.440,00 eur z DDV, kar je bilo v celoti plačano deloma iz sredstev kredita, deloma pa s pobotom in asignacijo. Izpostavlja tudi, da dodatna oprema (žlica za nakladanje in grabež) ni bila zajeta v ceni samega stroja in ne spada v osnovno opremo bagra, pač pa ju je moral naročiti in plačati dodatno, kar izhaja iz izvedeniškega mnenja o opremljenosti in vrednosti specialnega stroja za nakladanje lesa in lesnih ostankov iz januarja 2013. Navaja tudi, da je A. d.o.o. plačal znesek, ki je bil primerljiv oziroma enak ostalim ponudnikom. Davčni organ je z dejstvi, ki izhajajo iz izvedeniškega mnenja, razpolagal, vendar jih ni upošteval. Poleg tega je tožnik davčnemu organu še pojasnil, da je pri podjetju A. d.o.o. posle dogovarjal z direktorjem E.E., pri čemer so bili vsi posli realizirani, še preden je bil slednji iz sodnega registra kot direktor izbrisan. Zato podatek davčnega organa, da je tožnik dogovarjal posle z direktorico F.F. (ki je bila s strani DURS … prepoznana kot rizična oseba), ne drži. Tožnik tudi ni poslovno sodeloval z družbo D. d.o.o. in mu torej razmerja in odnosi med tema dvema družbama niso poznani. Tako so neupravičeni očitki davčnega organa, da je šlo za navidezen posel in da je A. d.o.o. tožniku dodatno opremo ponovno zaračunala. Tudi če bi A. d.o.o. z družbo D. d.o.o. dogovorila posel, ki ni bil v skladu z veljavno zakonodajo, tožnik za to ni vedel in ni sodeloval pri nobenem navideznem poslu, kot tudi ne pri utaji DDV in tudi ne pri pridobitvi višje subvencije za nakup strojev, kot pa bi mu dejansko šla. Navaja tudi, da odločitev davčnega organa izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Toženka pa mu tudi neupravičeno in pavšalno očita, da ne izpolnjuje vseh pogojev in kriterijev po Uredbi in Javnem razpisu, saj ne navede konkretno, katerih pogojev oziroma kriterijev njegov zahtevek naj ne bi izpolnjeval. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe, povzema razloge izpodbijane odločbe in navaja, da je pri svojem odločanju o upravičenosti do sredstev odločala skladno z določbami Javnega razpisa, nacionalne in evropske zakonodaje, v postopku preveritve zahtevka pa upoštevala ugotovitve DURS, ki jih je štela za dokazane in resnične. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

4. V pripravljalnih vlogah tožnik vztraja pri tožbi ter povzema praksi Sodišča EU in Vrhovnega sodišča. Predlaga tudi zaslišanje prič E.E. in G.G. glede cen stroja in dodatne opreme. Tožnik je sodišču posredoval še sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu ZSV 264/2012, ki je bila izdana v zadevi o prekršku zoper tožnika in s katero je sodišče ugodilo zahtevi za sodno varstvo in postopek o prekršku zoper tožnika ustavilo, saj ni dokazano, da bi storil očitani prekršek po 1. točki prvega odstavka 141. člena Zakona o davku na dodano vrednost. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je bila odločitev prekrškovnega organa razveljavljena iz razloga, ker se posel, glede katerega davčni organ očita tožniku, da je bil fiktiven, sploh ne dotika tožnika, temveč je šlo za poslovanje med družbama A. d.o.o. in D. d.o.o.. V pripravljalni vlogi z dne 11. 9. 2013 pa je tožnik sodišče obvestil o tem, da je bila v zvezi z njegovo tožbo v upravnem sporu zoper odločbo DURS, Davčnega urada Novo mesto z dne 7. 12. 2011 izdana sodba, v kateri je sodišče njegovi tožbi ugodilo, navedeno davčno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopnemu organu.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporna zavrnitev tožnikovega zahtevka za izplačilo sredstev v znesku 31.850,00 EUR, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33111-1067/2010 z dne 11. 2. 2011. 7. Tožnikov poglavitni ugovor se nanaša predvsem na ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz izpodbijane odločbe (kot jo je sodišče podrobno povzelo v točki 1 te sodbe) in ki temelji na ugotovitvah davčnega organa v postopku preveritve verodostojnosti računa št. 2169/11 izdajatelja A. d.o.o. z dne 26. 7. 2011, v znesku 76.440,00 EUR in odločbi davčnega organa št. DT-0610-4377/2011-11-12-2001-04 z dne 7. 12. 2011, s katero je bil tožniku kot nosilcu dopolnilne dejavnosti na kmetiji dodatno odmerjen davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 5. 2011 do 31. 5. 2011 v znesku 8.360,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 79,23 EUR ter DDV za obdobje od 1. 7. 2011 do 31. 7. 2011 v znesku 1.852,20 EUR in pripadajoče obresti v znesku 10,39 EUR, kar skupaj znaša 10.301,82 EUR.

8. Tožnik pa ugovarja opisanim ugotovitvam in sicer, da je v celoti plačal račun št. 2169/11 z dne 26. 7. 2011 podjetju A. d.o.o ter da dodatna oprema (žlica za nakladanje in grabež) ni bila zajeta v ceni samega stroja in ne spada v osnovno opremo bagra, pač pa jo je bilo potrebno naročiti in plačati dodatno, kar je tožnik tudi storil pri družbi A. d.o.o. Kolikor pa sta podjetje A. d.o.o. in D. sklenila navidezen posel, tožnik za to ni vedel. 9. Sodišče ugotavlja, da je bila ob izdaji izpodbijane odločbe odločba davčnega organa št. DT-0610-4377/2011-11-12-2001-04 z dne 7. 12. 2011 potrjena z odločbo Ministrstva za finance,št. DT-499/16-19/2012-5 z dne 28. 9. 2012, torej dokončna, ni pa še bila pravnomočna. Kot je tožnik opozoril v tožbi in pripravljalnih vlogah, je zoper odločbo davčnega organa št. DT-0620-4377/2011-11-12-2001-04 z dne 7. 12. 2011 sprožil upravni spor, ki se je pred naslovnim sodiščem vodil pod opr. št. I U 1641/2012. S sodbo I U 1641/2012 z dne 27. 8. 2013 je sodišče tožbi tožnika ugodilo in odločbo Davčnega urada Novo mesto, št. DT-0610-4377/2011-11-12-2001-04 z dne 7. 12. 2011, odpravilo in vrnilo zadevo istemu organu v ponovni postopek. Sodišče je (med drugim) ugotovilo, da je ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno, ker ni mogoče nesporno pritrditi, da je dodatna oprema k nakladalcu - „univerzalna žlica za kopanje 600 mm“ že zajeta v vrednosti stroja – nakladalca, za kar je bil tožniku s strani družbe A. d.o.o. izdan račun št. 2169/11. Pri tem se davčni organ sklicuje na račun, izdan s strani družbe C. d.o.o., v katerem je zajeta tudi „bagrska zajemalka 600 mm“, ki po zaključku davčnega organa predstavlja univerzalno žlico za kopanje 600 mm, za katero je izdala račun družba D. d.o.o., ki je zato po oceni davčnega organa fiktiven. Po presoji sodišča v navedeni sodbi pa so takšni zaključki davčnega organa preuranjeni, saj ni mogoče nesporno zaključiti, da gre pri „bagrski zajemalki 600 mm“, ki je navedena na računu družbe C. d.o.o. ter pri „univerzalni žlici za kopanje 600 mm“, ki je navedena na računu družbe D. d.o.o., za isto stvar, zaradi česar naj bi tudi bil račun družbe D. d.o.o. fiktiven. Posledično pa je zato bil preuranjen tudi zaključek, da je tožnik vedel, da je sodeloval pri davčni utaji. Organ bo zato moral, ob upoštevanju napotil iz sodbe, o zadevi ponovno odločiti.

10. Ker je bila odločba prvostopnega davčnega organa, št. DT-0610-4377/2011-11-12-2001-04 z dne 7. 12. 2011, na čigar ugotovitvah v celoti temelji izpodbijana odločba, odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek prvostopnemu davčnemu organu, to pomeni, da je odpadla dejanska podlaga za izdajo izpodbijane odločbe in jo je že iz tega razloga treba odpraviti. Zaradi istega razloga se sodišče tudi ni spuščalo v presojo tožnikovih ugovorov v tem upravnem sporu, saj se ugovori prvenstveno nanašajo na sporne ugotovitve iz (sedaj že) odpravljene odločbe prvostopnega davčnega organa, jih bo pa moral obravnavati upravni organ, ko bo o zadevi ponovno odločal. 11. Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo, ker je bilo v postopku zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku ter v skladu z 2. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem naj organ dopolni ugotovitveni postopek in o zadevi ponovno odloči. 12. Odločitev o povrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na podlagi tretjega 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, sodišče pa je tožniku priznalo tudi DDV.

13. Tožnik je v tožbi zahteval povrnitev sodne takse, ki mu bo vrnjena po uradni dolžnosti po 36. in 37. členu v zvezi z opombo k 6. 1 c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.