Jedro

Z odločbo je bila odločba o nacionalizaciji izrečena za nično, o drugem delu tožničinega zahtevka z dne 25. 4. 1991, torej o zahtevku za vrnitev premoženja oziroma plačila njegove vrednosti, pa ni bilo pravnomočno odločeno do leta 2007. Upoštevajoč, da je zastaranje uvedeno zaradi pasivnosti upnice (katera pa v obravnavani zadevi ni bila pasivna), je materialnopravno pravilno stališče, da zahtevek za vrnitev oziroma nadomestitev vrednosti nacionaliziranega premoženja ni zastaral.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka mora tretjemu tožniku plačati stroške revizijskega postopka v znesku 1.680,00 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je podana toženkina obveznost plačati tožeči stranki nadomestilo vrednosti premoženja, ki je bilo nacionalizirano N. G. po odločbi Izvršilnega odbora MLO ..., št. ... z dne 18. 8. 1948. 2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da gre v obravnavani zadevi za spor o nadomestitvi vrednosti nacionaliziranega premoženja, ki je bilo nacionalizirano z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova, kar po določbi 4. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) predstavlja tipični denacionalizacijski zahtevek, za katerega je pristojen upravni organ. Zato zahtevek tožeče stranke ne spada v sodno pristojnost. Poleg navedenega je bila tožba vložena zoper neobstoječ subjekt, t. j. Občino ..., ki je prenehala že 31. 12. 1994. Trdi tudi, da Mestna občina ... ni pravna naslednica Izvršilnega odbora MLO .., ki je izdal odločbo o nacionalizaciji z dne 18. 8. 1948, kot tudi ne pravna naslednica Izvršilnega sveta Občine ..., ki je izdal odločbo z dne 9. 10. 1991, s katero je bila odločba o nacionalizaciji izrečena za nično. Zato toženka ne more biti pasivno legitimirana za vtoževani zahtevek, ki temelji na odločbi z dne 9. 10. 1991. Pravni naslednik nekdanjih občin v zvezi z nacionaliziranim premoženjem je lahko le država, ne pa občina, kot sta neutemeljeno zaključili sodišči prve in druge stopnje. Pri izvajanju oblastnih dejanj v zvezi z nacionalizacijo in denacionalizacijo gre za izvajanje državnih funkcij. Po 54. členu ZDen so za odločanje na prvi stopnji pooblaščeni občinski upravni organi, katerih pravni naslednik je po 3. členu Zakona o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31. 12. 1994 opravljali organi občin država, ne pa toženka (občina). Meni tudi, da je zahtevek tožeče stranke zastaran. Tožeča stranka namreč po izdaji odločbe z dne 9. 10. 1991 (v splošnem petletnem zastaralnem roku) ni vložila nobenega zahtevka, ki bi pretrgal zastaranje. Nevzdržno je stališče sodišč, da naj bi tožeča stranka terjatev, ki je nastala z izdajo odločbe z dne 9. 10. 1991, uveljavljala že z zahtevkom z dne 25. 4. 1991 (saj terjatve pred nastankom in zapadlostjo ni mogoče uveljavljati). Tudi identiteta med zahtevkom z dne 25. 4. 1991 in obravnavanim tožbenim zahtevkom ni podana (kar je predpogoj za uporabo 390. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Z zahtevkom z dne 25. 4. 1991 tožeča stranka ni uveljavljala (poleg zahtevka, da se odločba z dne 18. 8. 1948 izreče za nično) tudi zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve, ki je predmet tega spora. Trdi tudi, da je tožeča stranka po izdaji odločbe z dne 9. 10. 1991 (s katero ji je nastal zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve) dejansko odstopila od uveljavljanja tega zahtevka. Zato upoštevaje določbo drugega odstavka 389. člena ZOR zastaranje z zahtevkom z dne 25. 4. 1991 ni bilo pretrgano. Ne sprejema stališča prvostopenjskega sodišča, da je zastaranje pričelo teči šele z izdajo sodbe Upravnega sodišča RS z dne 29. 5. 2007. Zatrjuje tudi kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže, podrejeno pa, da sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, nanjo pa je odgovoril le tretji tožnik in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijska teza, da gre v obravnavani zadevi za denacionalizacijski zahtevek, je neutemeljena. Tožeča stranka je namreč v tožbi navedla, da uveljavlja svoj zahtevek za vrnitev oz. nadomestitev vrednosti nacionaliziranega premoženja (zaradi ničnosti odločbe o nacionalizaciji) na podlagi četrtega odstavka 210. člena ZOR, ker naj bi ji bilo premoženje nacionalizirano na podlagi 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, to je po členu 7.a omenjenega zakona, kot osebi s tujim državljanstvom. Ker so bile po 8. točki 3. člena ZDen te osebe izrecno izključene iz kroga upravičencev do denacionalizacije po ZDen, upravni organi pa so se že pravnomočno izrekli, da niso pristojni, je pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da obravnavani zahtevek spada v sodno pristojnost. 7. Po dejanskih ugotovitvah sta posest in pravica uporabe nacionaliziranega premoženja takoj, po odvzemu nepremičnin pravni prednici tožeče stranke v letu 1948, prešla na tedanji Mestni ljudski odbor ..., nepremičnine pa so postale splošno ljudsko premoženje. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bivša Občina ... prejela v uporabo to premoženje (kot pravna naslednica Mestnega ljudskega odbora ...). Od nekdanjih občin kot družbenopolitičnih skupnosti so se na državo prenesle le tiste funkcije, ki so pomenile izvajanje državnih funkcij (Zakon o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31. 12. 1994 opravljali organi občin) in le v tem obsegu je pravni naslednik nekdanjih občin država. Pri odgovornosti za obligacijsko terjatev iz naslova neupravičene obogatitve občine zaradi uporabe nacionaliziranega premoženja pa ne gre za državno funkcijo, pač pa za funkcijo iz pristojnosti lokalne samouprave. Zato je pravni naslednik bivše Občine ... za vtoževani zahtevek (na podlagi četrtega odstavka 210. člena ZOR) sedanja Mestna Občina ... (toženka). Ugovor pasivne legitimacije se torej izkaže za neutemeljen.

8. Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja. Po neizpodbojnih dejanskih ugotovitvah je prvotna tožnica 25. 4. 1991 pri Občini ... vložila zahtevek s predlogoma: (1) da se odločba o nacionalizaciji izreče za nično, in (2) da se ji vrnejo nepremičnine ali se ji zanje izplača pravična odškodnina. Z odločbo z dne 9. 10. 1991 je bila odločba o nacionalizaciji izrečena za nično. O drugem delu zahtevka z dne 25. 4. 1991, torej o zahtevku za vrnitev premoženja oz. plačila njegove vrednosti, pa ni bilo pravnomočno odločeno do leta 2007. Šele s sodbo Upravnega sodišča RS z dne 29. 5. 2007 je bilo namreč pravnomočno odločeno o pravilnosti zavrženja drugega dela zahtevka z dne 25. 4. 1991 zaradi nepristojnosti upravnega organa in prvotna tožnica je bila napotena na pravdni postopek. Upoštevajoč, da je zastaranje uvedeno zaradi pasivnosti upnice (katera pa v obravnavani zadevi ni bila pasivna, tožbo v pravdnem postopku je vložila v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila njena zahteva zavržena), je materialnopravno pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da zahtevek za vrnitev oz. nadomestitev vrednosti nacionaliziranega premoženja ni zastaral. Ob tem velja še pojasniti, da zastaralni rok ni mogel pričeti teči že z dnem izdaje odločbe z dne 9. 10. 1991, pač pa šele, ko je le-ta postala pravnomočna (to je, kot izhaja iz klavzule pravnomočnosti, odtisnjene na njej, 20. 4. 1992 – priloga A15), to pa je bilo, zaradi odločanja (še) o drugem (nerešenem) delu zahtevka z dne 25. 4. 1991, takoj pretrgano.

9. Bistvena in nosilna značilnost zatrjevane kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je sodbi sodišč prve in druge stopnje vsekakor mogoče preizkusiti (ne drži revizijska teza, da v sodbah niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih), očitana procesna kršitev ni podana. Tudi očitana protispisnost v obravnavani zadevi ni podana. Protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin, torej takrat, ko je sodišče listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Do takšne kršitve pa v obravnavanem primeru ni prišlo.

10. Ostale revizijske trditve (da je bila tožba vložena zoper neobstoječ subjekt, in da je tožeča stranka po izdaji odločbe z dne 9. 10. 1991 dejansko odstopila od vtoževanega zahtevka) glede na že obrazloženo niso upoštevne in zato nanje ni potrebno posebej odgovarjati.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, je bilo treba neutemeljeno revizijo toženke na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti.

12. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Toženka nosi stroške revizijskega postopka sama, ker z revizijo ni uspela, tretjemu tožniku pa mora povrniti njegove stroške, ki jih je imel zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.