Jedro

Pritožnikoma tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati, da bi bodisi sama bodisi njun pravni prednik po prej navedenem dogovoru od leta 1991 do leta 2007 izvrševali posestna dejanja na spornem svetu, zato je brez podlage pritožbeno stališče, da v obravnavanem primeru ni šlo za mirno posest. Dovolj zanesljiva in dokazno podprta je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da pritožnika v resnici nista poznala uživalnih meja. V nasprotnem primeru pač ne bi iskala nasveta geometra, ki jima je lahko pokazal le katastrsko mejo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v točkah B) in C) izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog druge predlagateljice za sodno določitev meje med njeno parcelo št. 1 k. o. X ter parcelo 2 iste k. o., ki je last prvih dveh nasprotnih udeležencev. Zavrnilo je tudi predlog tretjega predlagatelja in četrte predlagateljice za sodno določitev meje med njuno parcelo št. 3 ter parcelo št. 4 iste k. o., ki je javno dobro v upravljanju tretje nasprotne udeleženke. Nato je uredilo mejo med parcelo št. 5, ki je last prvega predlagatelja, parcelo št. 6, ki je last prvih dveh nasprotnih udeležencev, in parcelo št. 7, ki je javno dobro v upravljanju tretje nasprotne udeleženke, tako da je del te meje določilo po zadnji mirni posesti, del pa po močnejši pravici, kot je razvidno iz izvedenčeve skice, ki je sestavni del sklepa. Nazadnje je sklenilo, da udeleženci nosijo vsak svoje stroške postopka, skupne stroške v višini 2.038,19 EUR pa je razdelilo mednje tako, da na prvega predlagatelja odpade 1.141,39 EUR; ker je ta znesek že v celoti plačal s sodno takso in predujmom za izvedenca, je prvima dvema nasprotnima udeležencema naložilo, da mu morata nerazdelno plačati 387,26 EUR, druga predlagateljica 224,20 EUR, tretji predlagatelj in četrta predlagateljica pa nerazdelno še 285,37 EUR, z zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeni sklep sta se pritožila prva dva nasprotna udeleženca. Sodišču prve stopnje očitata napačno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabo materialnega prava ter kršitve določb postopka. Predlagata spremembo sklepa in zavrnitev predloga, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajata, da so njuni pravni predniki in sama pritožnika uživali mirno posest na celotnem območju, kot izhaja iz zemljiškega katastra, ter nikoli niso trpeli rabe, uživanja in posesti tega območja s strani predlagateljev ali kogarkoli drugega. Do spora je prišlo prvič šele leta 2007. Priča A. A. je izpovedal, da je odkazoval posek, kjer mu je pokazal nasprotni udeleženec. Bivši lastnik B. B., ki je bil pravni prednik prvih dveh nasprotnih udeležencev, je po izpovedi priče C. veliko sekal na črno in preko meja, ki so sporne, čemur se nihče nikoli ni upiral. Obenem je priča, ki je bil revirni gozdar na tem območju od leta 1990 do leta 2001, izrecno zanikal, da je kadarkoli prvemu predlagatelju odkazal les za posek na istem območju. Predlagatelji so torej vedeli, da sečnjo na spornem svetu opravlja nasprotni udeleženec, kar ustreza terminu mirne posesti. Napačna je ugotovitev sodišča, da pritožnika nista poznala meja svoje parcele št. 6. Pritožnici je znano, kako in v kakšnem obsegu je njen brat B. B. uporabljal gozd. Sodišče je verjelo predlagateljem glede na njihov način izpovedovanja, ki pa je bil v popolnosti usklajen in vnaprej dogovorjen, čemur so predlagatelji priredili tudi mejne oznake. Ker ureditev meje v konkretnem primeru ne more temeljiti na mirni posesti, ostane le še ureditev meje na podlagi pravičnega preudarka. Mejo od dotikališča z neurejeno mejo parcele št. 4 preko točke II do točke I je sodišče določilo po zemljiškem katastru, čeprav takšnega poteka meje ni nihče zatrjeval. Za povrh gre v tem delu za mejo med javnim dobrim v lasti tretje nasprotne udeleženke in parcelo št. 6 v lasti pritožnikov in ne v lasti predlagatelja, kot napačno navaja sodišče. Mejo med zemljišči nasprotnih udeležencev je tako uredilo izključno v korist prvega predlagatelja. Ta bi zato moral v skladu s tretjim odstavkom 35. člena ZNP nositi celotne skupne stroške. S sklepom je pridobil 9000 m2 zemljišča, zato je treba pri odmeri stroškov upoštevati tako sorazmerno dolžino meja kot velikost pridobljene nepremičnine. Sodišče pa bi moralo pritožnikoma priznati tudi potrebne stroške za odgovore na zatrjevanja tistih predlagateljev, katerih predlogi so bili po njihovi krivdi zavrnjeni, čeprav nanje nista odgovarjala ločeno za vsakega predlagatelja posebej.

3. Odgovora na pritožbo ni bilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba prvenstveno oporeka ugotovitvi izpodbijanega sklepa o zadnji mirni posesti spornih nepremičnin, vendar se je sodišče prve stopnje po zaslišanju udeležencev postopka in prič lahko dovolj zanesljivo prepričalo o tem odločilnem dejstvu. Njihove izpovedi je skrbno, celovito in razumno ocenilo. Pritožbeni pomisleki nimajo zadostne teže, da bi lahko vzbudili dvom o pravilnosti dejanskih zaključkov, na katerih temelji izpodbijani sklep, zato teh ni treba ponavljati ali dopolnjevati.

6. Odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna, upoštevaje predpisane kriterije za ureditev meje, kot jih določa 77. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Zadnja mirna posest je namreč tista posest, ki jo je oseba neovirano izvrševala določeno časovno obdobje. Ne zahteva se kvalificirana posest, ampak zadošča mirna posest, torej takšno stanje, ki sta ga oba mejaša videla, upoštevala in spoštovala. Ta pogoj pa je v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjen.

7. Če bi pritožnika res že od leta 2003 izvrševala posest na zatrjevani način, bi med udeleženci gotovo že prej in ne šele leta 2007 prišlo do spora o meji. Sklicevanje pritožnikov na pričo A. A. ni utemeljeno, ker se njegova izpoved ne nanaša na sporni svet in za ta postopek ni uporabna. Tudi izpoved priče C. C., da je pravni prednik pritožnikov B. B. veliko sekal na črno in preko meja, ki so zdaj sporne, nima takšnega pomena, kot ji ga pripisujeta pritožnika. Bistveno je namreč, da je bila v letu 1991 sporazumno dogovorjena meja med parcelo prvega predlagatelja in takrat B. parcelo ter da je bil od tedaj dalje vse do spora v letu 2007 mirni posestnik spornega sveta prvi predlagatelj. Ta si je neposredno pod gozdno cesto naredil vlako, zatrjevane uživalne meje pa so potrdile tudi zaslišane priče. Dejstvo, da za sečnjo ni vedno pridobil uradnega dovoljenja, ne more vplivati na ugotovitev njegove posesti.

8. Pritožnikoma tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati, da bi bodisi sama bodisi njun pravni prednik po prej navedenem dogovoru od leta 1991 do leta 2007 izvrševali posestna dejanja na spornem svetu, zato je brez podlage pritožbeno stališče, da v obravnavanem primeru ni šlo za mirno posest. Dovolj zanesljiva in dokazno podprta je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da pritožnika v resnici nista poznala uživalnih meja. V nasprotnem primeru pač ne bi iskala nasveta geometra, ki jima je lahko pokazal le katastrsko mejo.

9. Po navedenem dejansko stanje v judikatu(1), ki ga izpostavlja pritožba, ni primerljivo z obravnavano zadevo. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, ki se nanašajo na del meje med parcelama št. 5 in 7. Slednja je javno dobro v upravljanju tretje nasprotne udeleženke, zato je sodišče ne glede na zatrjevanja udeležencev ta del meje moralo določiti po katastru. Na nepremičnini, ki je javno dobro, je namreč posest izključena, zato meje med takim zemljiščem in zemljiščem v zasebni lasti ni mogoče urediti po zadnji mirni posesti. Ker se je meja po ugotovitvi sodišča prve stopnje premaknila, javno dobro v tem delu (zdaj) meji na parcelo prvega predlagatelja, upoštevaje skico izvedenca geodeta, in ne več na parcelo pritožnikov št. 6, kot si zmotno razlaga pritožba.

10. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Pritožnika se neutemeljeno sklicujeta na tretji odstavek 35. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), ker pravico do povrnitve stroškov ureja specialna določba 139. člena ZNP, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Postopek ureditve meje je bil izveden v interesu vseh udeležencev postopka in ne le prvega predlagatelja. Skupne stroške je sodišče tako pravilno porazdelilo med udeležence postopka sorazmerno z dolžino njihovih meja in za dodatno upoštevanje povečane kvadrature predlagateljevega zemljišča ni potrebe. Pritožnika se končno neutemeljeno zavzemata tudi za povrnitev preostalih stroškov, ki jima jih sodišče prve stopnje ni priznalo. Kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijanem sklepu, ti njuni stroški niso nastali izključno v zvezi z zavrnjenim delom predloga, poleg tega pa jih pritožnika nista ločeno priglasila, ne v posameznih vlogah in ne ob zaključku postopka na prvi stopnji.

11. Ker pritožbeni razlogi po navedenem niso utemeljeni, je sodišče pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom ZNP v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 918/2006 z dne 17. 5. 2006