Jedro

Sodišče prve stopnje se je postavilo na pravilno stališče, da je odgovornost prvotožene stranke objektivna, ker žebljalnik, s katerim se je tožnik pri delu poškodoval, predstavlja nevarno orodje.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je podana izključitev zavarovalnega kritja po 2. točki drugega odstavka klavzule za dodatna kritja 03-ODG-01/06 (ki je del splošnih pogojev 03-ODG-01/06 - BII/2), ki določa, da zavarovanje ne krije odškodninskih zahtevkov zaradi poškodovanja delavcev, do katerega pride zaradi opustitve uporabe predpisanih zaščitnih in varnostnih sredstev ter opreme, če se ugotovi, da ob uporabi le-teh do poškodovanja delavcev ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno razlogovalo, da gre v konkretnem primeru ravno za tako situacijo, saj prvotožena stranka tožniku ni zagotovila zaščitne opreme (zaščitnih očal), ki je bila za delo na tem delovnem mestu po pravilih varnosti in zdravja pri delu predpisana (ne glede na to, da ni bila predpisana pri sami prvotoženi stranki). Ni pa upoštevalo, da je podlaga za povrnitev škode podana že zaradi ugotovljene objektivne odškodninske odgovornosti prvotožene stranke. Zavarovalno kritje namreč tem primeru ni izključeno.

Izrek

I. Pritožba prvotožene stranke zoper III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrže. II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I., II. in III. točki izreka delno spremeni tako, da se sodba v tem delu na novo glasi: "Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati 28.614,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2010 dalje do plačila v roku 15 dni." Višji tožbeni zahtevek se zavrne."

III. V preostalem se pritožbi tožeče stranke in prvotožene stranke ter v celoti pritožba drugotožene stranke zavrnejo in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

IV. Toženi stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa sta dolžni nerazdelno povrniti pritožbene stroške 774,37 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo prvotoženi stranki naložilo, naj tožniku v 15 dneh plača 19.798,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko (za plačilo zneska 34.201,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2010 dalje do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 19.798,94 EUR za čas od 2. 11. 2010 do 3. 12. 2010) je zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko za plačilo 54.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2010 dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujejo vse pravdne stranke.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v II. in III. točki izreka ter zoper odločitev o stroških postopka, in sicer zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Glede višine prisojene odškodnine navaja, da je prenizka in da ni primerljiva z veljavno sodno prakso. Tožnikova poškodba se uvršča med hude primere, saj je utrpel popolno izgubo vida na levem očesu. Primerjava vrste in obsega tožnikovih posledic s podobnimi primeri iz sodne prakse pokaže, da je skupno prisojena odškodnina v višini 19 povprečnih neto plač nesorazmerna nastali škodi. Sodišče ni upoštevalo višine povprečne neto plače v RS v času izdaje sodbe, ampak stare podatke, že zato mu pripada višja odškodnina. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prenizka. Opustil je vožnjo avtomobila, saj je vožnja kljub morebitni adaptaciji očesa napornejša, pri vožnji se hitreje utrudi, razmere na cestah vplivajo na zbranost. Sodišče ni upoštevalo ugotovitev izvedenke, da ni sposoben opravljati del na višini, pri strojih in v profesionalnem prometu in delih, kjer je potreben natančen bližinski vid. Prav tako ni upoštevalo, da izguba globinskega vida utrudi pri branju, gledanju televizije, pri delu z računalnikom, pri hoji po neznanem in neravnem terenu, ter da ni zmožen opravljati določenih poklicev. Ni upoštevalo niti, da je tožnik invalid III. kategorije in da izguba vida predstavlja vsaj 33 % telesno okvaro. Invalidnina v zvezi s tem ne upravičuje znižanja odškodnine, s tem da sodišče tudi ne pojasni, kolikšno je to znižanje. Meni, da je glede na sodno prakso pravična odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem dvajsetih plač, za strah pa vsaj v višini štirih plač. Utrpel je hud primarni in sekundarni strah, saj si je poškodoval pomemben del telesa. Meni, da je skaženost podana, saj premikanje očes ni sinhrono, prav tako lahko sogovornik opazi razliko med očesoma, poškodovano oko nima leska. Občutek ima, da ga sogovorniki proučujejo, zato odmika pogled. Podana je odškodninska obveznost drugotožene stranke, saj prvotožena stranka odgovarja tudi objektivno. Vztraja, da je zavarovalno kritje podano. Glede odločitve o stroških navaja, da je po temelju uspel v celoti, po višini pa v 58 %, zato je relevanten 79 % uspeh. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, in sicer zoper obe toženi stranki, oziroma, da sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Prvotožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v I. točki izreka, zoper odločitev v III. točki izreka, da se zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrne, ter zoper odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Navaja, da tožniku zakonske zamudne obresti pripadajo šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Krivdna odgovornost prvotožene stranke ni podana, saj ni ravnala protipravno. Za žebljalnik ni prejela navodil, izvedenec za varstvo pri delu ni vedel povedati, od kdaj so takšna navodila obvezna. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je inženir za varstvo pri delu naredil administrativni lapsus. Navodila za pnevmatsko kladivo v času izdelave in prodaje niso predpisovala zaščitnih očal, teh pa tedaj niso predpisovala niti splošna navodila, ki naj bi z veliko verjetnostjo po mnenju izvedenca veljala tudi za konkretno pnevmatsko kladivo. Ugotovitev izvedenca o administrativnem lapsusu ne more biti podlaga, da se drugotožena stranka izogne obveznosti plačila odškodnine. Varnostna očala namreč niso bila predpisana, zato razlog za izključitev kritja ni podan. Sicer pa je prvotožena stranka tožnika poučila o pravilnem ravnanju s pnevmatskim kladivom in mu zagotovila vso predpisano obvezno opremo, tožnik pa je tudi sicer imel možnost uporabljati zaščitna očala, ki so mu bila na voljo. Tožnik je bil tisti, ki je zavestno ravnal protipravno in malomarno, v nasprotju s pojasnili. Iz pisne izjave A.A. izhaja, da do poškodbe ne more priti, če pnevmatsko kladivo pritisneš pravokotno na podlago, saj žeblji ne morejo odleteti nikamor drugam kot v podlago. Ker pnevmatsko kladivo ni bilo poškodovano, je edini razlog, da je del žeblja odletel, v nepravilni uporabi kladiva. Napačen je zaključek sodišča, da prvotožena stranka ne bi spremenila ocene varnosti, če bi bila mnenja, da uporaba zaščitnih očal ni potrebna. S tem je prvotožena stranka želela še povečati varnost, pa tudi sicer so za uporabo novih pnevmatskih kladiv zaščitna očala predpisana. Če proizvajalec ni predpisal uporabe varnostnih očal, tudi prvotožena stranka v svoji oceni tveganja ni bila dolžna predpisati njihove uporabe. Ker sodišče ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca mehanske stroke, ki bi podal mnenje, ali je ob pravilni uporabi pnevmatskega kladiva sploh mogoče, da pride do poškodbe, ki jo je utrpel tožnik, je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, toženi stranki pa je bilo onemogočeno dokazovati, da je v pretežni meri za škodni dogodek odgovoren tožnik. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede obrazložitve tožnikovega soprispevka. Podana je tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo izjave A.A.. Ni podana objektivna odgovornost. Ne more biti odločilno le mnenje izvedenca za varstvo pri delu. Nadalje prvotožena stranka izpodbija prisojeno odškodnino tudi po višini. Meni, da tožnik ni trpel hudih telesnih bolečin, zdravljenje je potekalo brez posebnih zapletov. Ni trpel strahu za življenje, torej primarni strah ni izkazan, strah za izid zdravljenja pa je bil manjše intenzitete. Zaključek sodišča v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je neobrazložen. Sodišče ni navedlo okoliščin, ki bi opravičevale tako visoko prisojeno odškodnino v primerjavi z odškodninami za podobne primere. Tožnik glede na dosedanji način življenja v življenjskih aktivnostih ni v ničemer prikrajšan. Tudi ni popolnoma slep, saj levo oko sledi gibom enako kot desno. Materialnopravno zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj je tožnik uspel največ do 36 %. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Drugotožena stranka se pritožuje zoper le odločitev o stroških postopka. Navaja, da je v celoti uspela, zato bi ji moral tožnik povrniti njene stroške postopka. Uporaba 38. člena ZDSS-1 je zmotna. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka spremeni tako, da njene stroške naloži tožniku v plačilo tožniku.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba prvotožene stranke je delno nedovoljena, delno neutemeljena, pritožba drugotožene stranke pa je neutemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da je odločitev, razen glede višine prisojene odškodnine, tudi materialnopravno pravilna.

8. Niso utemeljene pritožbene navedbe prvotožene stranke o obstoju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne dokazni predlog po postavitvi izvedenca mehanske stroke. Ta dokazni predlog je prvotožena stranka podala v odgovoru na tožbo - da naj izvedenec ugotovi, ali je bilo za nezgodo tožnika krivo pnevmatsko kladivo ali slaba kvaliteta žeblja ali pa ravnanje tožnika pri vstavitvi žeblja v kladivo. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se je do teh vprašanj že opredelil postavljeni izvedenec za varstvo pri delu, zato je navedeni dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Prvotožena stranka postavitve izvedenca mehanske stroke ni predlagala z namenom, kot zdaj navaja v pritožbi, da bi ugotovil, ali je ob pravilni uporabi pnevmatskega kladiva sploh mogoče, da pride do takšne poškodbe. Sicer pa je mnenje v zvezi s tem vprašanjem prav tako podal izvedenec za varstvo pri delu. Prvotoženi stranki zato zaradi neizvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca mehanske stroke, ob hkrati možnosti predlaganja drugih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje tudi izvedlo, ni bilo onemogočeno dokazovanje, da je škodni dogodek zaradi svojega ravnanja zakrivil tožnik. Ni podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Podana ni niti kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se naj ne bi dala preizkusiti. Prvotožena stranka neutemeljeno navaja, da sodba ne vsebuje dokazne ocene izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze ustrezno in zadostno ocenilo, kot mu nalaga 8. člen ZPP. S tem, ko je sodišče prve stopnje sprejelo drugačen dejanski zaključek, kot izhaja iz izjave A.A., ni podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana takrat, ko je glede odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se v sodbi navaja o vsebini dokazov in med samo vsebino teh dokazov. Tega prvotožena stranka sodišču prve stopnje niti ne očita, tako da po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (ki pa prav tako ni podan, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju). Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izjave A.A.. To, da ni sledilo njegovi izjavi, pač pa ugotovitvam izvedenca za varstvo pri delu, ne pomeni, da pri oblikovanju dokaznih zaključkov navedene izjave sploh ni ocenilo. Tudi v tem smislu sodišče prve stopnje ni kršilo 8. člena ZPP.

10. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana niti v zvezi z odločitvijo o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot neutemeljeno navaja prvotožena stranka. Sodišče prve stopnje je navedeno odločitev, ki temelji na izpovedi tožnika in ugotovitvah izvedenca medicinske stroke, ustrezno obrazložilo (22. točka obrazložitve), tako da je odločitev mogoče preizkusiti.

11. Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je kot zaposleni pri prvotoženi stranki zaradi poškodbe levega očesa utrpel 10. 9. 2009 pri delu z avtomatskim kladivom (žebljalnikom). Prvotožena stranka je imela svojo civilno odgovornost zavarovano pri drugotoženi stranki. Tožnik je odškodninsko odgovornost prvotožene stranke (in s tem tudi obveznost za plačilo odškodnine drugotožene stranke) utemeljeval tako po pravilih objektivne kot krivdne odškodninske odgovornosti.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določbe 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ki določa obveznost delodajalca, da delavcu povrne škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, pri tem pa napotuje na splošna pravila civilnega prava. Obligacijski zakonik (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) v 131. členu določa, da mora tisti, ki povzroči drugemu škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde (krivdna odgovornost), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odgovornost). Obveznost zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu delodajalcu nalaga tudi Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/11 in nasl.). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti prvotožene stranke.

13. Sodišče prve stopnje se je postavilo na pravilno stališče, da je odgovornost prvotožene stranke objektivna, ker žebljalnik, s katerim se je tožnik pri delu poškodoval, predstavlja nevarno orodje. Pri tem se je pravilno oprlo na mnenje izvedenca za varstvo pri delu, da delo z žebljalnikom predstavlja povečano nevarnost za varnost in zdravje ljudi, ter da so pri tem prisotna tveganja, mdr. tudi za mehanske poškodbe oči. Objektivna odgovornost se nanaša na tiste stvari in dejavnosti, ki so že same po sebi tako nevarne, da opravičujejo poostreno odgovornost. Na takšno povečano tveganje za nastanek poškodb, ki ga kljub ustrezni skrbnosti ni mogoče izničiti, kaže tudi mnenje izvedenca za varstvo pri delu - da do poškodbe pri uporabi žebljalnika lahko pride tudi v primeru, da je to orodje brezhibno, da so brezhibni žeblji, ki se vanj vstavijo, in da se orodje uporablja pravilno. To pomeni, da ne glede na skrbnost osebe, ki dela z žebljalnikom in ne glede na skrbnost imetnika tega orodja škode ni mogoče vedno preprečiti. Pritožba prvotožene stranke zaključek sodišča prve stopnje o objektivni odgovornosti neutemeljeno izpodbija.

14. Prav tako neutemeljeno prvotožena stranka izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je podana njena krivdna odškodninska odgovornost, ker tožniku ni zagotovila ustrezne zaščitne opreme - zaščitnih očal. Na podlagi mnenja izvedenca za varstvo pri delu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da delo z žebljalnikom predstavlja tveganje za poškodbe oči, zato proizvajalci tovrstnih sredstev za delo za preprečevanje teh tveganj v navodilih navajajo nujnost uporabe osebne varovalne opreme za varovanje oči. Da je bil tožnik tudi pri svojem delu na delovnem mestu embalažer izpostavljen nevarnosti tujka v očesu, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi ocenjevalnega lista. Ker prvotožena stranka kljub tem tveganjem tožniku ni omogočila in zagotovila zaščitnih očal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je s tem kršila tako ZVZD-1 kot tudi 6. člen Pravilnika o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (Ur. l. RS, št. 89/99 in nasl.)1 in je posledično podana njena krivdna odškodninska odgovornost za poškodbo levega očesa, ki jo je tožnik utrpel ravno zaradi neuporabe zaščitnih očal. 15. Prvotožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na navodila konkretnega žebljalnika in navaja, da ta navodila zaščitnih očal niso predpisovala, zato da jih tožniku tudi ni bila dolžna zagotoviti. Prvotožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje teh navodil ni predložila, zato je izvedenec za varstvo pri delu pravilno izhajal iz navodil, ki jih proizvajalci tovrstnih naprav ponavadi prilagajo in z veliko verjetnosti veljajo tudi za sporni žebljalnik. Ne glede na navedeno pa dejstvo, da je bilo ob delu tožnika na delovnem mestu embalažer, torej tudi ob delu s spornim žebljalnikom, tveganje za nastanek poškodb oči, izhaja iz ocenjevalnega lista tega delovnega mesta. Prvotožena stranka je bila torej s tveganjem seznanjena in bi ga morala in mogla preprečiti z ustrezno zaščitno opremo, kot ji to nalagajo navedeni prepisi. Namesto tega je za minimiziranje tega tveganja kot ukrep predvidela zgolj delo z ustrezno pazljivostjo, kar je neustrezno in se s tem ne more razbremeniti odgovornosti za nastali škodni dogodek. V pritožbi nasprotuje pojasnilu sodišča prve stopnje, da je mogoče naknadno spremembo ocene varnosti tožnikovega delovnega mesta in vključitev zaščitnih očal med obvezno varnostno opremo razlagati kot zavedanje pomanjkljivosti. Vendar pa to razlogovanje, ki se resda nanaša na čas po spornem dogodku, poleg ostalih, relevantnejših razlogov, niti ni ključen razlog za ugotovitev odškodninske odgovornosti prvotožene stranke.

16. Prvotožena stranka je v zvezi z obstojem soprispevka tožnika k nastalemu škodnemu dogodku v postopku pred sodiščem prve stopnje navedla le, da je tožnik napačno vstavil žeblje v zabojnik žebljalnika. Sodišče prve stopnje je navedeni očitek zavrnilo, saj je ugotovilo, da je tožnik ravnal v skladu z navodili delodajalca. Prvotožena stranka v pritožbi nima konkretnih navedb (z izjemo tistih, ki jih v dosedanjem postopku ni podala, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), zakaj navedeni zaključek sodišča prve stopnje ni pravilen, zato pritožbe v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

17. Ostale pritožbene navedbe prvotožene stranke v zvezi z neobstojem njene krivdne odgovornosti oziroma v zvezi z obstojem soprispevka tožnika so nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP). Pritožbeno sodišče tako ni upoštevalo navedb prvotožene stranke, da je tožnik imel možnost uporabiti zaščitna očala, ki so mu bila na voljo, in da do poškodbe ne bi prišlo, če bi tožnik žebljalnik pritisnil pravokotno na podlago. Ker teh navedb prvotožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala, se s tem v zvezi neutemeljeno sklicuje na izjavo A.A., ki naj bi te navedbe potrdila. Sodišče prve stopnje je izjavo A.A. ustrezno upoštevalo le glede podanih trditev in v delu, ko je ugotovilo, da izjava nasprotuje izvedenskemu mnenju izvedenca za varstvo pri delu, ki mu je sledilo.

18. Zmotna je odločitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko v celoti zavrne. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je imela prvotožena stranka pri drugotoženi stranki na dan škodnega dogodka zavarovano svojo civilno odgovornost po polici št. ..., iz katere izhaja 100 % kritje delodajalčeve odgovornosti po splošnih pogojih 03-ODG-01/06 (BII/1). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je podana izključitev zavarovalnega kritja po 2. točki drugega odstavka klavzule za dodatna kritja 03-ODG-01/06 (ki je del splošnih pogojev 03-ODG-01/06 - BII/2), ki določa, da zavarovanje ne krije odškodninskih zahtevkov zaradi poškodovanja delavcev, do katerega pride zaradi opustitve uporabe predpisanih zaščitnih in varnostnih sredstev ter opreme, če se ugotovi, da ob uporabi le-teh do poškodovanja delavcev ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno razlogovalo, da gre v konkretnem primeru ravno za tako situacijo, saj prvotožena stranka tožniku ni zagotovila zaščitne opreme (zaščitnih očal), ki je bila za delo na tem delovnem mestu po pravilih varnosti in zdravja pri delu predpisana (ne glede na to, da ni bila predpisana pri sami prvotoženi stranki). Ni pa upoštevalo, da je podlaga za povrnitev škode podana že zaradi ugotovljene objektivne odškodninske odgovornosti prvotožene stranke. Zavarovalno kritje namreč tem primeru ni izključeno, niti se drugotožena stranka na to ne sklicuje.

19. Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj navedeno pritožbi tožnika zoper III. točko izreka sodbe na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tudi zoper drugotoženo stranko tožbenemu zahtevku delno ugodilo (v višini, ki izhaja iz izreka te sodbe in sklepa in ki bo pojasnjena v nadaljevanju). Zoper odločitev v III. točki izreka se sicer pritožuje tudi prvotožena stranka, vendar njena pritožba v tem delu zaradi pomanjkanja pravnega interesa ni dovoljena. Toženi stranki sta namreč v tem sporu navadna sospornika, zato je zoper vsakega izmed njiju mogoče izdati drugačno sodbo in vsak izmed njiju vodi svojo pravdo samostojno. Njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP). Ker gre za dve ločeni procesni razmerji, ki se skupno obravnavata le po odločitvi tožnika, da povračilo škode zahteva od obeh hkrati v isti pravdi, prvotožena stranka s položaja sospornika ne more posegati v procesno razmerje med tožnikom in drugotoženo stranko. Ker glede na navedeno prvotožena stranka ne more izpodbijati odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko, je treba pritožbo v tem delu zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči2 (352. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP).

20. Deloma zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini pravične denarne odškodnine, ki tožniku na podlagi 179. člena OZ pripada v povrnitev nepremoženjske škode, ki jo je utrpel v škodnem dogodku 10. 9. 2009. 21. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo višino odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tožnika med zdravljenjem. V zvezi s tem je ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel udarnino levega očesa, ki je imela za posledico delno krvavitev v steklovini ter pretres mrežnice z oteklino in krvavitvami, predvsem v centralnem delu očesa. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika in mnenja izvedenke medicinske stroke ugotovilo, da je trpel srednje hude (po mnenju izvedenke) do hude (po izpovedi tožnika) bolečine po škodnem dogodku do sprejema v bolnišnico, nato lažje do zaključka zdravljenja 13. 1. 2010, občasno pa jih čuti še danes. Zaradi bolečin je moral jemati močna protibolečinska sredstva. Trpel je tudi številne nevšečnosti (bil je hospitaliziran, hodil je na kontrolne preglede, nositi je moral zatemnjena očala zaradi bleščanja in glavobolov, imel je več neprijetnih preiskav, ki so zahtevale njegovo sodelovanje, osredotočenost in mirovanje. Prejemal je več vrst kapljic, bil večkrat pregledan z biomikroskopom, večkrat mu je bil izmerjen očesni pritisk). Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pravilno prisodilo odškodnino v višini 7.614,98 EUR, kar predstavlja 7,5-kratnik povprečne neto plače v RS (1.015,33 EUR). Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo na podatke, objavljenih v času izdaje sodbe, kar pa je nenazadnje zgolj orientacijski okvir za izračun odškodnine.

22. Odmerjena odškodnina iz navedenega naslova je skladna s podobnimi primeri iz sodne prakse in tako odraža tudi načelo objektivne pogojenosti odškodnine. Judikati višjih sodišč, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi (I Cp 133/2016 in Cp 169/2015), niso primerljivi, saj so bili oškodovanci podvrženi hujšim poškodbam oziroma so imeli večje nevšečnosti (operativni poseg), iz judikata Vrhovnega sodišča RS II Ips 536/2002 pa ne izhaja, kakšno škodo naj bi oškodovanec iz tega naslova utrpel, zato se do njega ni mogoče opredeliti.

23. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti torej tudi ni odmerjena previsoko, kar neutemeljeno uveljavlja prvotožena stranka v svoji pritožbi. Pri tem izpostavlja ugotovitve izvedenke, da tožnik ni trpel hudih bolečin, ampak zgolj srednje hude, kar pa po presoji pritožbenega stališča ne omaja sicer pravilne odmere odškodnine iz navedenega naslova. V primeru tukajšnjega sodišča, na katerega opozarja prvotožena stranka (Pdp 84/2014), pa oškodovanec ni utrpel poškodbe oči, zato ne gre za primerljivo dejansko situacijo.

24. Sodišče prve stopnje je tožniku za strah priznalo odškodnino v višini 2.030,66 EUR. V zvezi s tem je na podlagi izpovedi tožnika in mnenja izvedenke medicinske stroke ugotovilo, da se je tožnik ob škodnem dogodku zelo ustrašil, da je takoj začutil, da ne bo več videl, da ga je bilo strah za izid zdravljenja, saj so mu rekli, da je malo upanja, trpel je srednje izražen strah do ugotovitve dokončnega stanja očesa 13. 1. 2010. 25. Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da je glede na navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje upravičen do višje odškodnine, in sicer v znesku 3.000,00 EUR. Večjo težo je namreč treba dati dejstvu, da je tožnik utrpel poškodbo dela telesa, ki opravlja za človeka bistveno funkcijo - omogoča mu vid. Poškodbe očesa in posledični strah pred izgubo vida je tako že sam po sebi takšne intenzitete, da utemeljuje višjo odškodnino, kar potrjuje tudi sodna praksa. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo. Do še višje odškodnine tožnik ni upravičen. Ni bil npr. podvržen operativnim posegom, kot npr. oškodovanec v zadevi I Cp 133/2016, na katero se tožnik sklicuje v pritožbi.

26. Prvotožena stranka pa se nasprotno neutemeljeno zavzema, da tožnik do odškodnine za strah sploh ni upravičen, češ da ni utrpel strahu za življenje in da je zdravljenje potekalo brez zapletov. Ne glede na navedeno je tožnik trpel tako primarni kot sekundarni strah takšne intenzitete in trajanja, da je iz tega naslova utemeljeno izplačilo odškodnine v navedeni višini.

27. Sodišče prve stopnje je tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo zgolj 10.153,30 EUR odškodnine. Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede trajnih posledic tožnikove poškodbe in glede na sodno prakso v podobnih primerih je tožnik po presoji pritožbenega sodišča upravičen do višje odškodnine. V posledici škodnega dogodka je izgubil vid v levem očesu. Izdana mu je bila odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 4. 6. 2010 o priznani III. kategoriji invalidnosti in pravici do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami dela na višini in dela, kjer je potrebna polna binokularna funkcija vida. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik zaradi izgube globinskega vida omejen pri določenih aktivnostih (ni sposoben za vožnjo določenih kategorij vozil in ni sposoben za določene športne aktivnosti). Tako tožnik, kot izhaja iz njegove izpovedi, na katero utemeljeno opozarja v pritožbi, zaradi izgube vida v enem očesu in posledično izgube globinskega vida ne vozi več osebnega avtomobila (po navodilu zdravnika in ker se ne čuti zmožnega), težko bere in piše, težko hodi po stopnicah in neravnih površinah, telefon uporablja le ob sinovi pomoči, domačih in kmečkih opravil pa brez pomoči prijateljev ne more več opravljati. Prav tako glede na priznane omejitve zaradi invalidnosti ni več zmožen za določene poklice, tudi za delo pri toženi stranki ne, zato tam tudi ni več zaposlen. Tako ugotovljeno dejansko stanje ob upoštevanju prisojenih odškodnin v podobnih primerih iz sodne prakse upravičuje odškodnino v višini 18.000,00 EUR. V tem okviru je upoštevana tudi invalidnina v znesku 40,77 EUR mesečno, ki se v skladu z ustaljenim stališčem iz sodne prakse3 kot ena izmed okoliščin po prostem preudarku (in ne v računskem smislu) upošteva pri odmeri višine odškodnine iz tega naslova.

28. Pritožba prvotožene stranke se torej neutemeljeno zavzema za še nižjo odškodnine od prisojene. Neutemeljeno navaja, da posledice poškodbe na tožnikovo življenje nimajo vpliva. Povsem napačno pa navaja, da tožnik ni popolnoma slep, kar naj bi izhajalo iz dejstva, da njegovo levo oko sledi desnemu. Da je tožnik popolnoma slep na levo oko in da posledično nima globinskega vida, izhaja iz tako iz listinskih dokazov, izpovedi tožnika kot tudi mnenja izvedenke medicinske stroke.

29. Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Tožnik v pritožbi navaja, da premikanje levega in desnega očesa ni povsem sinhrono, da sogovornik opazi razliko med očesoma, zato ga proučuje, tožnik pa umika pogled. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz izvedenih dokazov to ne izhaja. Tako je izvedenka medicinske stroke pojasnila, da razlike med očesoma navzven ni mogoče zaznati (in v ta namen priložila tudi fotografijo - list. št. 123) in da se očesi premikata sinhrono v vseh devet smeri, saj mišice niso bile poškodovane. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenke in tudi neposredne zaznave pravilno zaključilo, da skaženost pri tožniku ni podana, zato do odškodnine iz tega naslova ni upravičen.

30. Neutemeljeno se prvotožena stranka v pritožbi zavzema za tek zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 378. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 299. člena OZ pravilno upoštevalo, da je prvotožena stranka prišla v zamudo po poteku roka, ki ji ga je tožnik dal na voljo za izplačilo odškodnine na podlagi odškodninskega zahtevka v predsodnem postopku, ter da od tega dne dalje, tj. od 4. 12. 2010, tečejo zakonske zamudne obresti.

31. Glede na navedene razloge je tožnik po zaključku pritožbenega sodišča upravičen do odškodnine v skupni višini 28.614,98 EUR, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 7.614,98 EUR, za strah v višini 3.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 18.000,00 EUR. Znesek 28.614,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2010 dalje sta tožniku nerazdelno dolžni plačati obe toženi stranki.

32. Ker je tožnik glede na spremenjeno odločitev o višini odškodnine, uspel s približno polovico svojega zahtevka zoper obe toženi stranki, je posledično pravilna odločitev o stroških postopka, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Zato se pritožbeno sodišče posebej ne opredeljuje do pritožbenih navedb vseh pravdnih strank, s katerimi izpodbijajo odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka.

33. Pritožbeno sodišče je torej na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbi tožnika zoper II. in III. točko izreka sodbe delno ugodilo in sodbo v tem delu delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa. V preostalem je pritožbo tožnika zoper II., III. in IV. točko izreka, v celoti (razen v delu, v katerem jo je zavrglo) pritožbo prvotožene stranke in v celoti pritožbo drugotožene stranke zavrnilo ter v nespremenjenem delu izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

34. Odločitev o pritožbenih stroških tožnika, ki je s pritožbo delno uspel, temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik je upravičen do povračila nagrade za postopek s pritožbo v višini 1.177,60 EUR in pavšalnega zneska v višini 20,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znese 1.461,07 EUR, upoštevaje 53 % uspeh s pritožbo, pa 774,37 EUR, kar sta mu toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti, medtem ko sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Ta določa, da delodajalec zagotavlja delavcem osebno varovalno opremo, ki med drugim ustreza tudi (točka c) dejanskim razmeram na delovnem mestu. 2 Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse - npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 260/2015, sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 575/2009, sodba in sklep tukajšnjega sodišča Pdp 863/2013. Enako stališče je zavzeto tudi v Betetto, N., Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 251. 3 Npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 91/2003, II Ips 437/98, II Ips 466/2002.