Jedro

Kljub temu, da je tožena stranka večkrat nasprotovala zahtevku tožnice za izplačilo plače in izhajala iz tega, da razlike v plači zaradi razporeditve tožnice na drugo delovno mesto ni, le-ta ni nikjer navedla, da uveljavlja razliko v plači tudi iz naslova odškodninske obveznosti tožene stranke zaradi nezakonite razrešitve. Navedb o tem ni, s tem pa tudi trditev o posameznih elementih odškodninske obveznosti. Tožnica jih omenja šele v reviziji, kar pa predstavlja nedovoljeno revizijsko novoto.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep tožene stranke z dne 6. 6. 2002, s katerim je bila tožnica s 30. 4. 2002 razrešena funkcije odgovorne urednice kulturno umetniškega programa, višji oziroma drugačen zahtevek pa je zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek tožnice za plačilo zneska 4.691.785,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti do plačila ter zahtevek za povračilo stroškov postopka (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je tudi, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

2. Ugotovilo je, da bi moralo biti za zakonito predčasno razrešitev v skladu s tožničino pogodbo o zaposlitvi (3. člen pogodbe) ugotovljeno določeno nepravilno ravnanje, tožnica pa bi morala biti na takšno ravnanje najprej pisno opozorjena – česar pa v tem primeru ni bilo. Po nezakoniti razrešitvi je tožena stranka s sklepom z dne 26. 8. 2002 (s 1. 10. 2002) tožnico razporedila na delovno mesto vodje znanstveno raziskovalnih projektov multimedijskega centra. Ta razporeditev je bila v skladu z določbo tretjega odstavka 3. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi, tožnica pa je prejemala plačo, ki je bila določena za to delovno mesto - v višini koeficienta 4,5, ki odgovarja 18. plačilnemu razredu. Tudi po ugotovitvah izvedenca to pomeni, da tožnica ni bila prikrajšana pri plači. 3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper odločitev v II. točki izreka zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je tožničine navedbe, da ji za čas mandata pripada plača po individualni pogodbi o zaposlitvi, saj je bil tožnici naknadno izdan sklep o razporeditvi, ki je postal dokončen in pravnomočen.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri se sklicuje na vse revizijske razloge. Navaja, da kljub nezakoniti razrešitvi restitucija zaradi narave stvari ni bila možna in je tožnica ni mogla zahtevati, saj je bil na delovno mesto urednika imenovan nekdo drug. Glede na to je lahko zahtevala le razliko v plači. Sklepa o razporeditvi na delovno mesto, ki je bil ovrednoten z 18. plačilnim razredom, ni izpodbijala, ker predstavlja edino podlago za to, da je lahko hodila v službo in prejemala plačo, ki jo je potrebovala za preživetje. Sklep o razporeditvi po njeni oceni tudi ni nezakonit oziroma tožena stranka s tem sklepom ni kršila pogodbeno prevzetih obveznosti. Kršitev pogodbe pa obstaja v tem, da je bila na drugo delovno mesto premeščena prezgodaj. Meni, da je njen tožbeni zahtevek utemeljen na odškodninski podlagi, saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo vsi elementi civilnega delikta. Protipravnost predstavlja nezakonita razrešitev, škodo prikrajšanje pri plači, vzročna zveza je podana, krivda tožene stranke pa se domneva. Meni tudi, da odločitev sodišča druge stopnje temelji na napačnem povzemanju pritožbenih navedb; pritožbeno sodišče je povzelo njeno pritožbeno navedbo - da ni prejela sklepa o premestitvi, iz konteksta, v katerem je bila navedena. V posledici napačne interpretacije pogodbe o zaposlitvi se sodišče ni opredelilo do navedb tožnice glede njenega namena pri sklenitvi pogodbe, prav tako pa ni raziskalo dejanskega stanja v smislu skupnega namena pogodbenikov.

5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da tožnica v reviziji širi trditveno podlago v smislu odškodninske obveznosti za prikrajšanje pri plači. 6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Tožnica se v reviziji sklicuje na vse revizijske razloge, vendar bistvenih kršitev pravdnega postopka iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP pravno ne opredeli. Tudi vsebinsko so njene navedbe v tej smeri premalo konkretizirane. Tožnica sicer navede, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do njenih navedb v zvezi z namenom pri sklenitvi pogodbe, oziroma sodišču druge stopnje očita tudi napačno povzemanje pritožbenih navedb, vendar zgolj to ne zadošča za vsebinsko konkretizacijo neke od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zlasti je pri tem treba upoštevati tudi določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, po kateri mora v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa sodišče druge stopnje presoditi samo tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti), in opredelitev bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, po kateri je ta kršitev (med drugim) podana, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedi razlogi o odločilnih (!) dejstvih (oziroma so razlogi glede teh dejstev nejasni ali med seboj v nasprotju).

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. V zvezi z materialnopravno presojo zakonitosti izpodbijane sodbe je pomembno, da je tožnica v tožbi navajala le razloge za razveljavitev sklepa tožene stranke o njeni razrešitvi, brez vsakih navedb pa je postavila tudi zahtevek za to, da jo tožena stranka pozove na delovno mesto odgovorne urednice, ji prizna nepretrgano delovno razmerje v delovni knjižici ter plača vse pripadajoče plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, davki in prispevki, ter povrnjene stroške postopka. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo izrecno opozorila na to, da v zvezi z zahtevkom za plačilo plače tožnica ne navaja ničesar in je zahtevek za to razliko nesklepčen in zato neutemeljen. V nadaljnji pripravljalni vlogi tožnice z dne 10. 1. 2005 je ta v zvezi z zahtevkom za plačilo razlike plače navedla le-to, da dobiva na novem delovnem mestu, na katerega je razporejena, bistveno nižjo plačo in zahteva razliko v plač. Iz naslova razlike v plači je dopolnila svoj tožbeni zahtevek, tako da je zahtevala 5.517.140,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je za izračun razlike plače določilo izvedenca finančne stroke, na podlagi tega mnenja pa je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2006 navedla, da se s tem izračunom strinja - zahtevek, ki se nanaša na plačilo razlike v plači, je prilagodila izračunu izvedenca in zahtevala 4.691.785,30 SIT. Kljub temu da je tožena stranka večkrat nasprotovala takšnemu zahtevku in izhajala iz tega, da razlike v plači zaradi razporeditve tožnice na drugo delovno mesto ni, le-ta ni nikjer navedla, da uveljavlja razliko v plači tudi iz naslova odškodninske obveznosti tožene stranke zaradi nezakonite razrešitve. Navedb o tem ni, s tem pa tudi trditev o posameznih elementih odškodninske obveznosti. Tožnica jih omenja šele v reviziji, kar pa predstavlja nedovoljeno revizijsko novoto.

11. Pri opredelitvi zahtevka sicer ni bistvena opredelitev pravne podlage (tretji odstavek 180. člena ZPP), zahteva pa se navedba dejstev, na katera tožnik opira zahtevek (prvi odstavek 180. člena ZPP). To v primeru odškodninske obveznosti delodajalca pomeni tudi sklicevanje in s tem zatrjevanje dejstev o temeljnih predpostavkah odškodninske obveznosti, in sicer (poleg krivde, ki se domneva) protipravnosti oz. nedopustnosti, pravno priznani škodi in vzročni zvezi. Tožnica tega ni storila. V zvezi s tem sodišču prve stopnje tudi ne očita pomanjkljivega postopanja oziroma kršitve načela materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP).

12. Sodišči druge in prve stopnje sta pri presoji tega, ali je tožnica upravičena tudi do plačila razlike plače v posledici razrešitve (kot izhaja iz kasneje oblikovanega zahtevka razlika predstavlja znesek neto razlike plače med tožničino plačo odgovorne urednice kulturno umetniškega programa in plačo na novem delovnem mestu) zato pravilno izhajali iz tega, da je bila tožnica po razrešitvi dokončno in pravnomočno razporejena na ustrezno delovno mesto, z plačo, ki ji pripada za to delovno mesto. Pri tem se je sodišče druge stopnje sklicevalo tudi na zadnji odstavek 3. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi – glede pravice do razporeditve tožnice na drugo delovno mesto, najmanj v 18. plačilnem razredu. Takšna razporeditev je bila izvršena, kljub temu, da je po tožničini pogodbi predvidena le za primer razrešitve iz nekrivdnih razlogov ali v primeru, da ne bi bila ponovno imenovana na mesto odgovorne urednice. Glede na to in le z upoštevanjem dejstev, na katera je tožnica oprla svoj zahtevek, ni bilo podlage za drugačno odločitev.

13. Revizijsko sodišče je v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo. Ker odgovor na revizijo ne vsebuje ničesar bistvenega za odločitev, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da tožena stranka sama krije stroške tega odgovora (155. člen ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).