Jedro

Ni mogoče šteti, da subjektivni rok za predlog za obnovo postopka ni začel teči, ker sodba zaradi poslovne nesposobnosti ni mogla biti pravilno vročena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu (1. točka in 2. točka izreka sklepa) sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter predlog predlagateljice V. P. za obnovo postopka zavrže. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške (stroške obnovitvenega in pritožbenega postopka) v znesku 1.415,84 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo obnovo postopka in razveljavilo sodbo zaradi izostanka Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Domžalah, z dne 03. 06. 1992 (1. točka izreka sklepa). Nadalje je sklenilo, da se predlagateljici in drugim dedičem I.G. pravilno vroči tožba in njene spremembe ter druga pisanja tožeče stranke v odgovor, z vsemi opozorili (2. točka izreka sklepa). Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrglo (3. točka izreka sklepa). Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da so izpolnjeni pogoji za obnovo in sicer obnovitveni razlog po 3. točki 1. odstavka 423. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 s spremembami in dopolnitvami; ZPP/77). Postopek, katerega obnovo je sodišče prve stopnje dovolilo, je bil namreč pravnomočno končan s sodbo zaradi izostanka z dne 03. 06. 1992 (pravnomočna 17. 07. 1992), kar je v času veljavnosti ZPP/77. Zoper sklep se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, UPB-3; s spremembami in dopolnitvami, ZPP/99) in predlagala, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da razveljavi 1. in 2. točko izreka sklepa, in predlog tožene stranke za obnovo postopka zavrže kot prepozen oz. podrejeno, da njen predlog zavrne in obnove ne dovoli oz. da razveljavi 1. točko in 2. točko izreka izpodbijanega sklepa in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil I. G. ob vročitvi sodbe v letu 1992 pravdno nesposobna stranka. Povzema obširne trditve, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo in niza razloge, zakaj je bil I. G. vsaj do 12. 03. 1993, ko je imel nesrečo in so se njegove sposobnosti bistveno spremenile, pravdno sposoben. Poudarja, da je v postopku postavljeni sodni izvedenec D. T. v celoti povzel ugotovitve sodnega izvedenca G. M. iz leta 1995, ki pa so po njenem mnenju neupoštevne za čas pred 12. 01. 1993. Morebitna manjša intelektualna sposobnost in neprilagojenost okolici ne dokazuje in izkazuje, da bi bil I. G. pravdno nesposobna oseba. Če so toženka V. P. in drugi sorodniki I. G., tako kot so zatrjevali ob zaslišanju, od nekdaj oz. ves čas vedeli, da I. G. nima poslovne sposobnosti, bi morali predlagati odvzem poslovne sposobnosti ter določitev zakonitega zastopnika oz. skrbnika zanj. Sicer pa ocenjuje, da je dokazala, da je I. G. živel sam na kmetiji, da je opravljal kmetijska in druga dela, bil redno zaposlen in to v kurilnici, kjer je bila potrebna ustrezna duševna usposobljenost za tako delo. Sodišče prve stopnje je nekritično sprejelo izpovedbe toženke in zaslišanih prič za verodostojne, kljub precejšnjemu številu listinskih nasprotnih dokazov, ki nedvomno dokazujejo, da I. G. vsaj do 12. 03. 1993 ni bil pravdno nesposobna stranka. Graja izvedensko mnenje sodnega izvedenca D. T. ter se sklicuje na, že v postopku pred sodiščem prve stopnje, podane pripombe. Ocenjuje, da uveljavljani obnovitveni razlogi niso podani. V primeru, da bi sodišče štelo, da so podani, pa oporeka stališču sodišča prve stopnje, da subjektivni 30-dnevni rok še ni začel teči, ker poslovno nesposobni osebi ni mogoče pravilno vročati. Komentar k 396. členu Zakona o pravdnem postopku (Pravdni postopek – zakon s komentarjem; Uradni list RS, GV Založba, 2005) je drugačen, kot je zapisalo sodišče prve stopnje. Iz določb 396. člena ZPP in komentarja k temu členu je jasno razvidno, da velja 30-dnevni subjektivni rok in je zato nepravilna in nezakonita odločitev sodišča prve stopnje, da subjektivni rok še ni začel teči. Ravnanje predlagateljice in drugih dedičev po I. G. v izvršilnem postopku dokazujejo, da so bili z obnovitvenim razlogom seznanjeni že od smrti I. G. dalje, saj so kot dediči in s tem dolžniki vstopili v predmetni izvršilni postopek. V tem postopku so ves čas vlagali različna pravna sredstva, v katerih so zatrjevali, da je izvršba neupravičena in v sami izvršbi zahtevali in predlagali obnovo postopka. V. P. je za zamudno sodbo (izvršilni naslov, na podlagi katerega se je vodil in se vodi predmetni izvršilni postopek) vedela od leta 1995 oz. 1996, torej vsaj 13 let pred vložitvijo predmetnega predloga za obnovo postopka, vloženega 04. 09. 2009. V izvršilnem postopku vložen predlog za obnovo je bil kot nedovoljen zavržen in je odvetnica V. L. B., kot pooblaščenka V. P., zoper njega vložila pritožbo 15. 05. 2009, v kateri se je sklicevala na predmetno sodbo zaradi izostanka z dne 03. 06. 1992 s potrdilom o pravnomočnosti in izvedensko mnenje izvedenca psihiatra dr. G. M. v kazenskem postopku, ki ju je v kopiji priložila pritožbi. V. P. bi lahko predlog za obnovo postopka vložila takrat, ko je kot dedič po pokojnem I. G. postala stranka v izvršilnem postopku in jo je zastopala tudi prava vešča stranka, odvetnica V. L. B. Nesprejemljivo je stališče sodišča prve stopnje, da od V. P. in drugih sorodnikov I. G. naj ne bi bilo mogoče pričakovati, da bodo brez pomoči prava vešče stranke znali izbrati ustrezen ukrep, ki bi obstoj pravnomočne sodbe spremenil. Če bi veljala naziranja sodišča glede raztezanja 30-dnevnega subjektivnega roka za obnovo postopka, bi to pomenilo, da je možno izredna pravna sredstva vlagati v nedogled, kar bi pomenilo, da ni nobene pravne varnosti, kar je eden ob bistvenih elementov pravne države.

Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

Pritožba je utemeljena.

Sodba zaradi izostanka z dne 03. 06. 1992, ki je bila vročena sedaj pokojnemu I. G., je postala pravnomočna 17. 07. 1992. Ker je postala formalno pravnomočna, je (zatrjevano) pravdno nesposobnost mogoče upoštevati le v obnovi postopka (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča LRS z dne 15. 12. 1959 – Pravnik 1960, stran 92). Po izrecni določbi 3. točke 421. člena ZPP se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke (predlagatelj obnove je lahko tudi dedič stranke; v predmetni zadevi sestra pokojnega I. G.) lahko obnovi, če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik (v predmetni zadevi se zatrjuje, da I. G. že ob vročitvi tožbe v letu 1992 ni imel poslovne sposobnosti). Ena od predpostavk za dopustnost obnove postopka je pravočasnost predloga za obnovo. Predviden je objektivni rok petih let (7. odstavek 423. člena ZPP/77) in subjektivni rok 30 dni, pri čemer je za vsak obnovitveni razlog posebej določeno, od kdaj začne teči (423. člen ZPP/77). Subjektivni rok 30 dni se računa od dne, ko je stranka izvedela za obnovitveni razlog oziroma od dne, ko ga je mogla uveljavljati. V primeru obnovitvenega razloga, ko pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik, je po 3. točki 1. odstavka 423. člena ZPP/77 treba predlog za obnovo postopka vložiti v 30 dneh od dneva, ko je bila odločba vročena stranki oziroma njenemu zakonitemu zastopniku, objektivni rok pa ne velja (3. odstavek 423. člena ZPP/77).

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bil sedaj pokojni toženec I. G. ob vročitvi sodbe in tudi tožbe v letu 1992 poslovno nesposoben in ker poslovno nesposobni osebi ni mogoče pravilno vročati, ni začel teči subjektivni rok, določen v 3. točki 1. odstavka 423. člena ZPP/77 sedaj 1. točke 1. odstavka 394. člena ZPP/99. Vprašanje, ali je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sedaj pokojni toženec I. G. ob vročitvi sodbe v letu 1992 ni bil poslovno sposoben, ki mu pritožnica v pritožbi obrazloženo nasprotuje (vztraja pri trditvi, da vsaj do 12. 03. 1993, ko je imel I. G. nesrečo, ni bil pravdno nesposobna stranka), ni pravno odločilno. Tudi če bi bilo stališče sodišča prve stopnje pravilno, njegova odločitev, da se dovoli obnova, ne bi bila pravilna. Materialnopravno zmotno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da zato, ker mu sodba zaradi poslovne nesposobnosti ni mogla biti pravilno vročena, ni začel teči 30-dnevni subjektivni rok in je predlog za obnovo postopka, ki ga je dedinja V. P. Vložila 04. 09. 2009, pravočasen.

Ob upoštevanju dejstev, da je bil na podlagi sodbe zaradi izostanka (pravnomočne 17. 07. 1992) uveden izvršilni postopek (začel se je v letu 1993 in še vedno traja), da je med izvršilnim postopkom (25. 07. 1995) dolžnik I. G. umrl in da se je po njegovi smrti izvršilni postopek nadaljeval zoper njegove dediče (med drugim tudi pok. sestro, predlagateljico obnove), ni sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da 30-dnevni rok še ni pričel teči. Pravdno nesposobna oseba v postopku res ne more varovati svojih pravic, kar pa ne velja za njene dediče, ki imajo poslovno sposobnost, kot pravilno opozarja pritožnica. Pravdna nesposobnost ni pomanjkljivost, ki ni odpravljiva. Odpravi se jo s postavitvijo zakonitega zastopnika, kar v obravnavanem primeru, zaradi smrti I. G., ni več mogoče. Potreba po postavitvi zakonitega zastopnika je odpadla, saj so na mesto prvotnega (poslovno nesposobnega) dolžnika vstopili njegovi dediči, ki so poslovno sposobni. Dediči so bili dolžni in upravičeni izvršilni postopek prevzeti kot univerzalni pravni nasledniki I. G. Predlagateljica obnove postopka je bila najkasneje, ko se je izvršilni postopek (po smrti I. G.) nadaljeval zoper njo in druge dediče, seznanjena s sodbo zaradi izostanka z dne 03. 06. 1992 in njeno pravnomočnostjo. Ob vedenju (po lastni izpovedbi je bila seznanjena z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca dr. G. M. v letu 1995, izdelanega za potrebe kazenskega postopka), da je izvedenec dr. G. M. ocenil, da njen sedaj pokojni brat ni poslovno sposoben (predlagal je odvzem poslovne sposobnosti), bi ob zadostni skrbnosti morala vložiti predlog za obnovo ali pa, da bi si zagotovila pravico do vložitve izrednega pravnega sredstva, vsaj zahtevati, da se njej oz. dedičem po pok. I. G. vroči sodba, s katero so sicer bili seznanjeni na neformalen način. Z ugovorom po izteku roka v izvršilnem postopku (51. člen Zakona o izvršilnem postopku, veljavnem do leta 1999; Ur. l. SFRJ, št. 20/78 s spremembami in dopolnitvami; ZIP) se lahko uveljavlja le razlog po 8. točki 50. člena ZIP (zaradi dejstev, ki so povzročila prenehanje terjatve).

Za obstoj sodbe zaradi izostanka in zatrjevane poslovne nesposobnosti svojega brata (obnovitveni razlog), so predlagateljica obnove in drugi dediči I. G. vedeli že vsaj od leta 1996, kar je 13 let pred vložitvijo predloga. Iz podatkov izvršilnega spisa, ki jih sodišče prve stopnje sicer ni štelo za pravno odločilne (po stališču sodišča prve stopnje se je „predlagateljica, tako kot ostali bratje in sestre trudila, da bi rešila brata“), je razvidno, da je takratna zastopnica I. G., kasneje njegovih dedičev, odvetnica V. L. B., že v letu 1996 vložila ugovor po roku, s katerim je delno uspela in v letu 2002 predlog za obnovo izvršilnega postopka, s katerim ni uspela (priloge spisa A12 do A18).

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da je, šele v letu 2009 vložen predlog za obnovo, vložen prepozno. Ker ni izpolnjena procesna predpostavka, je s tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kar na podlagi 2. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP narekuje ugoditev pritožbi, razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje ter zavrženje predloga za obnovo postopka.

Ker je pritožbeno sodišče predlog za obnovo zavrglo, je na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških obnovitvenega in pritožbenega postopka. Toženka (predlagateljica obnove) s predlogom za obnovo ni uspela, zato je na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP dolžna tožnici povrniti njene stroške. Pritožbeno sodišče je stroške tožnice odmerjalo v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003; OT), ki jo je treba uporabiti glede na določbo 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008; ZOdvT). Pri odmeri stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo le stroške potrebne za pravdo (155. člen ZPP), zato stroškov za posvet s stranko ni priznalo (vsebovani so že v opravilih, opravljenih na podlagi posveta s stranko). Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 584,21 EUR je pritožbeno sodišče nagrado odmerjalo od 200 točk (tar. št. 18 OT). Upoštevaje specifikacijo stroškov tožnice je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo za stroške zastopanja 2.070 točk (300 točk za odgovor na predlog – tar. št. 21/3 OT; 500 točk za pripravljalne vloge – tar. št. 19 OT; 400 točk za zastopanje na narokih – tar. št. 20; 700 točk za trajanje – 1. odstavek 7. člena OT; 120 točk za odsotnost iz pisarne – 4. odstavek 7. člena OT; 50 točk za pregled spisov in poročilo stranki - 39. člen OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 950,13 EUR. Z upoštevanjem stroškov kilometrine (33,3 EUR) 2 % materialnih stroškov (41,4 EUR) ter 20% DDV (190,03 EUR) znašajo skupno stroški obnovitvenega postopka 1.214,86 EUR. Ker je tožnica s pritožbo uspela, je na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče priznalo v znesku 200,99 EUR (za sestavo pritožbe 250 točk – tar. št. 21/1 OT; 50 točk za poročilo stranki in pregled odločbe, 20% DDV, 2% materialne stroške in 33,00 EUR za takso za pritožbo). Skupno mora toženka tožnici povrniti 1.415,85 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.