Jedro

Nepreskrbljenost zakonca kot dejstvo socialnega stanja je pravni standard, ki nujno vsebuje tudi prognozo socialne varnosti, torej dejstev, ki bodo v bodoče bolj ali manj gotovo obstajala. Vsebino pravnega standarda napolnjuje sodna praksa, ki je prav na podlagi 81. člena ZZZDR pričela prisojati takoimenovano simbolično preživnino. Namen prisoje take preživnine ni v zagotovitvi sredstev za preživljanje razvezanega zakonca ob sami razvezi zakonske zveze, ampak v zagotovitvi njegove bodoče socialne varnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Toženka sama trpi svoje stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in tožniku naložilo, da mora toženki od 6.3.1996 dalje plačevati po 5.000,00 SIT mesečne preživnine, presežni preživninski zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem je toženki določena mesečna preživnina ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija poudarja, da glede na ponujene dokaze na prvi in drugi stopnji v 81. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ul. SRS št. 14/89, p.b.; v nadaljevanju: ZZZDR) ni bilo podlage za določitev preživnine toženki. Toženka se zaposluje občasno ves čas, odkar je med pravdnima strankama prenehala ekonomska skupnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da kot čistilka in pomivalka prejema 40.000,00 SIT mesečno, da ni nesposobna in nezmožna za zaposlitev, so pa njene možnosti za zaposlitev ob njeni starosti zelo malo verjetne. Prisoja preživnine in razlogi o tem so tako v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, listinami v spisu in izpovedbami strank. Tožnik je v pritožbi ponudil dokaze o tem, kje vse se je toženka zaposlovala v preteklih letih ne dolgo pred vložitvijo tožbe za razvezo zakonske zveze, o čemer bi moralo sodišče prve stopnje opraviti poizvedbe oziroma zaradi česar bi moralo sodišče druge stopnje razveljaviti sodbo prve stopnje. Tožnik je šele sedaj uspel izvedeti, da toženka na več koncih prejema skupno čez 100.000,00 SIT mesečno, kar krepko presega tožnikovo plačo. Sodišče druge stopnje pa je o tožnikovih trditvah navedlo le neko splošno znano dejstvo o statističnih podatkih glede zaposljivosti žensk v starosti nad 40 let. Tako je z zavrnitvijo tožnikovih trditev in ponujenih dokazov zmotno uporabilo materialno pravo, čeprav bi moralo o njih zavzeti neko stališče oziroma naložiti sodišču prve stopnje popolnejšo ugotovitev dejanskega stanja.

Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ni pa prišlo niti do v reviziji uveljavljanih procesnih kršitev. Revizija neutemeljeno očita sodišču prve stopnje nasprotje med odločitvijo o prisoji preživnine in samimi razlogi sodbe ter listinami in izpovedbami strank. Res je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka sedaj ni nesposobna za delo in da se zaposluje z občasno zaposlitvijo, vendar je hkrati poudarilo ne samo, da je njena sedanja zaposlitev sklenjena le za določen čas, temveč in predvsem to, da ji določitev pravice do preživnine zagotavlja socialno varnost tudi v bodoče. Ne gre torej za očitano procesno kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, saj obstoječa zaposlitev in sposobnost za delo ni ovira za prisojo takoimenovane simbolične preživnine. S tožnikove strani v pritožbi ponujeni dokazi o toženkinih zaposlitvah po prenehanju njune zakonske skupnosti ne bi mogli prispevati do drugačne odločitve na drugi in na prvi stopnji, saj med pravdnima strankama niti ni bila sporna okoliščina, da se je toženka po sporu v letu 1994 preživljala sama z različnimi vrstami zaposlitev, ta okoliščina pa tudi ni bila pomembna za prisojo simbolične preživnine. Neutemeljen je tožnikov očitek sodišču prve stopnje, da naj bi na pritožbeno ponujene trditve in dokaze odgovorilo le z nekim splošno znanim dejstvom, da pa o njih ni zavzelo nobenega stališča. V drugem odstavku na 3. strani sodbe je sodišče druge stopnje posebej poudarilo, da tožnikove pritožbene trditve zavrača zato, ker je očitno, da se je toženka zaposlila takoj po dejanskem prenehanju zakonske skupnosti in da bo tudi v bodoče s svojim delom zagotovila sredstva za večji del svojega preživljanja. S splošno znanim dejstvom o znanih pogojih nezaposlenosti in statističnih podatkih je pravilno odgovorilo na tožnikove splošne pritožbene trditve o domnevno lažji zaposljivosti žensk, ki so stare že 50 let. Tožnikove revizijske trditve, da je uspel sedaj izvedeti, koliko naj bi toženka zaslužila, predstavljajo glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP na revizijski stopnji nedovoljen poskus izpodbijanja pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja, kar velja tudi za ostali pretežni del tožnikovih revizijskih trditev.

Po določbi 81. člena ZZZDR sodišče določi preživnino razvezanemu nepreskrbljenemu zakoncu v breme drugega zakonca, če nima sredstev za življenje in če je hkrati nesposoben za delo ali brezposeln in se ne more zaposliti. Nepreskrbljenost zakonca kot dejstvo socialnega stanja je pravni standard, ki nujno vsebuje tudi prognozo socialne varnosti, torej dejstev, ki bodo v bodoče bolj ali manj gotovo obstajala. Vsebino pravnega standarda napolnjuje sodna praksa, ki je prav na podlagi 81. člena ZZZDR pričela prisojati takoimenovano simbolično preživnino. Namen prisoje take preživnine ni v zagotovitvi sredstev za preživljanje razvezanega zakonca ob sami razvezi zakonske zveze, ampak v zagotovitvi njegove bodoče socialne varnosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da gre za zagotovitev pravice do preživnine, ki toženki zagotavlja bodočo socialno varnost, sodišče druge stopnje pa še, da gre za odmero simbolične preživnine zaradi zagotovitve bodoče socialne varnosti tistim, ki so ob razvezi zakonske zveze sicer še sposobni za pridobitno delo, vendar zaradi svoje starosti ne bodo več mogli doseči pogojev za upokojitev.

Iz odločilnih dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč izhaja, da sta pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo leta 1968, ko sta bili obe stari 21 let, da imata dva polnoletna otroka, da sta se razvezali po 29 letih v letu 1997, ko sta bili obe stari 50 let. Toženka pretežni del 29 let trajajoče zakonske zveze ni bila zaposlena, z občasnimi zaposlitvami oziroma zaposlitvami za določen čas se preživlja od leta 1994 dalje, ko je prišlo do prenehanja skupnega življenja. Pred tem je bila po tožnikovih pritožbenih trditvah redno zaposlena 3 ali 4 leta od leta 1988, po toženkinih trditvah v odgovoru na pritožbo pa od druge polovice leta 1987 do decembra 1990. Glede na toženkino starost ob razvezi zakonske zveze in tako majhno število delovnih let v ugotovljeni situaciji ne more biti dvoma, da toženka kljub sedanjim zaposlitvam za določen čas ne bo uspela doseči pogojev za upokojitev. Odločitvi sodišča prve stopnje o prisoji simbolične preživnine in sodišča druge stopnje o zavrnitvi tožnikove pritožbe sta bili zato materialnopravno pravilni.

Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi 393. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Ta odločitev vsebuje tudi zavrnitev njegovih priglašenih revizijskih stroškov, odločitev o stroških toženkinega revizijskega odgovora, s katerim toženka na revizijski stopnji ni pripomogla k razjasnitvi zadeve, pa temelji na prvem odstavku 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.