Jedro

Ker v konkretnem primeru tožnik prihaja iz Irana in za to državo je bilo že v času odločanja tožene stranke splošno znano, da je varnostna situacija za (potencialne) oporečnike vladajočega režima zelo problematična, njegov zahtevek glede varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ni bil očitno neutemeljen. Zato bi tožena stranka z vidika ugotavljanja statusa begunca (kot tudi z vidika subsidiarne zaščite) morala pridobiti in upoštevati tudi aktualne informacije o stanju v Iranu in se ne bi smela zanesti izključno na dokazno oceno o notranji nekonsistentnosti ali/in majhni verjetnosti tožnikovih navedb.

Še posebej, kadar gre za zatrjevano preganjanje iz političnih razlogov in v tej zvezi za morebitno pripisano politično prepričanje s strani akterjev zatrjevanega preganjanja, so informacije o stanju v izvorni državi ključnega pomena za dokazno oceno o stopnji tveganja za morebitno prihodnje preganjanje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-2260/2020/4 (122-09) z dne 29. 10. 2020 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilca z imenom A. A., roj ... 12. 1978, državljana Islamske republike Iran.

2. V obrazložitvi akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 31. 8. 2020 vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ob podaji prošnje je povedal, da sta leta 1388 (okoli 2009) za predsednika države kandidirali dve osebi: Ahmadinejad in Mousavi. Sam je bil na strani Mousavija, ki ga je tudi volil. Volilo ga je tudi dosti drugih ljudi. A. Khamenei, ki je imel velik vpliv na vlado, je bil na strani Ahmadinejada, zato je zmagal on. Zaradi te goljufije so začeli protestirati proti državi. Zaradi protestov so ga varnostni organi aretirali. Za en teden so ga zaprli in mučili. Vsak dan so ga pretepali, moral je napisati, da je proti državi, režimu in veri. Govorili so mu, da ga bodo ubili. To je bilo leta 1388 (2009). Ko so ga spustili, je začel delati na tem, da so ljudi osveščali, da država ni na njihovi strani in da dela proti njim. Na strani Mousavija je bil, ker je želel spremembe. Sicer sam ni bil član skupine, ki je nastopila na protestih. Skupina se je imenovala B. B. Imela je 15-20.000 članov. Glede protestov je dodatno pojasnil, da je prvi teden sodeloval na protestih dvakrat ali trikrat, potem pa dvakrat ali trikrat na mesec. Na teh protestih so osebe v civilu pretepale ljudi, da so umrli. Protestov se je nazadnje udeležil šest mesecev preden je zapustil državo. Zaprli so veliko njegovih prijateljev in sodelavcev, ne vejo, kje so, saj so dobesedno izginili. Takrat je ugotovil, da nekaj ni v redu in da je zanj v Iranu nevarno. Želi ostati v Sloveniji in sem pripeljati svojo družino.

3. Ministrstvo za notranje zadeve je v postopku s prosilcem dne 30. 9. 2020 opravilo osebni razgovor. Tožena stranka pravi, da je tožnik predložil sliko rojstne matične knjižice, iz katere so izhajali rojstni podatki (... 10. 1356). Prosilec je bil nato soočen z dejstvom, da je ob podaji prošnje navedel, da je rojen dne ... 1. 1978, kar je drugače, in povedal je, da so ta datum rojstva preračunali, ko je bil v Grčiji. Trenutno nima dokazil, bo pa nekje v roku 20 - 30 dni predložil poziv iz sodišča in sodbo. Mogoče mu bo uspelo pridobiti original, mogoče pa samo sliko. Uradna oseba je prosilcu postavila rok 20 dni za dostavo dokazov (do 20. 10. 2020) in ga napotila, naj zaprosi za podaljšanje roka, v kolikor mu v tem času ne uspe pridobiti dokumentov. Prosilec se je s tako postavljenim rokom strinjal. 4. Je musliman šiit, osem let je delal za privatno podjetje in je dobro zaslužil. Živel je z ženo in dvema sinovoma, tri ženine sestre živijo na Švedskem, brat pa v Angliji. Sam ni imel ciljne države, želel je nekam, kamor bi lahko kasneje pripeljal svojo družino. Če ga ne bi prijela slovenska policija, ne ve, če bi v Sloveniji zaprosil za zaščito, ker takrat sploh ni vedel za Slovenijo.

5. Zanj osebno noben od omenjenih dveh kandidatov ni bil v redu, ampak ker je Khamenei podpiral Ahmadinejada, se je odločil, da podpre Mousavija in je zanj volil. Veliko ljudi se je odločilo isto kot on. Zmagal je Ahmadinejad. Veliko ljudi je šlo zaradi tega na ulice. Tudi on je šel na protest, ker se je želel boriti za pravice. Tam so jih tudi snemali in dajali informacije policiji, kdo je bil na protestih. Imeli so posebne naprave za sporazumevanje.

6. Proteste (leta 2009) je vodil Hossain Mousavi. Na tretji ali četrti dan protestov so pripadniki „sepah“ aretirali njegove prijatelje. Mogoče so bili tudi pripadniki „etelaat“. Bili so v civilu. Po tem je zbežal, so pa še istega dne zvečer tri osebe prišle tudi k njemu domov. Povedali so njegovo ime in priimek in rekli, da mora z njimi. V avtu so dali njegovo glavo dol in mu zavezali oči. Vozili so se 10 - 15 minut. Potem so šli ven iz avta, še vedno je imel zavezane oči in ni vedel, kje je. Odpeljali so ga v nek prostor. Čutil je, da so odklenili vrata, šli so noter, po 14 ali 15 stopnicah. Vrgli so ga v eno sobo, še vedno je imel zavezane oči. Slišal je, da nekoga pretepajo, slišal je kričanje. Nekdo je prišel k njemu v prostor in ga vprašal, ali želi menjavo režima v Iranu. Začeli so ga pretepati z nečim, podobnim palici. Potem je ta oseba šla ven iz sobe in se vrnila čez 30 minut. Prinesel je nek papir in mu rekel, da če želi menjavo režima v Iranu, mora napisati na list deset oseb, ki so bili tudi na protestih. On je vse zanikal, rekel je, da ni bil na protestu in da so aretirali napačnega. Rekli so mu, da mora napisati tudi, da je nasprotnik režima, pa tega ni storil in tudi desetih imen ni napisal. Rekel je, da ni bil tam in da nikogar ne pozna. Če nekdo ne verjame vodji države, je to »ertedad«, to pomeni, da je proti bogu. Kazen za to je smrt. Spet je vse zanikal, pa so mu rekli, da so drugi dali njegove podatke. Začeli so ga pretepati in nato odšli. To se je ponavljalo en teden. Potem je videl, da nima smisla in je začel pisati neka imena, ki si jih je izmislil. Napisal je dve imeni. Prišle so tri osebe, dali so ga v avto in mu grozili, mislil je, da ga bodo ubili. Vozili so se okoli 45 minut do ene ure, tepli so ga, odprli so vrata, da je šel ven iz avta. Potem so ga slekli, imel je samo spodnje hlače. Takega so pustili in so šli. Bilo je sredi ničesar, nekje med Teheranom in Karajem. Ob cesti je štopal, pa mu dolgo nihče ni hotel ustaviti. Nek avto ga je nato le odpeljal domov. Žena ga je doma prosila, naj ne gre več na proteste, saj ga bodo drugače ubili. Poslušal je ženo in do 1396 (2017) ni šel več na proteste. Dva meseca po tem sploh ni več zapustil hiše, potem pa je do leta 2017 normalno hodil v službo. Ni imel nobenih težav, čutil pa je, da je pod nadzorom. Mogoče se je glede tega tudi motil. Včasih se mu je namreč zdelo, da med vožnjo z avtom za njim vozi kakšen motorist. Takrat je v priporu utrpel poškodbe, modrice na nogah in rokah, po enem tednu je na dom prišel zdravnik. Na vprašanje, ali ima o teh dogodkih kakšen zdravniški izvid, je rekel, da ne ve in da bo vprašal ženo. Po tako podani izjavi je bil prosilec naprošen naj zdravniški izvid, v kolikor ga ima, dostavi v spis in s tem se je strinjal. 7. Leta 2017 pa so zaradi političnih, družbenih in ekonomskih razmer ljudje začeli spet protestirati. Ti protesti sicer niso bili v ničemer povezani s tistimi iz leta 2009. Leta 2017 so šli ljudje sami od sebe na cesto. Na začetku so protestirali proti povišanju cen bencina, kasneje proti Khameneiju. Ljudje niso želeli islamske republike, saj so bili v embargu zaradi svojega nuklearnega programa. Pod cenzuro so Youtube, Telegram. Facebook, Instagram, da ljudje nimajo dostopa do informacij, razen če vdreš v aplikacije preko VPN (varne mreže). Če hočeš tam na kakšno ministrstvo, moraš iti v dolgi srajci. Protesta se je udeležil tudi on in sicer prvi in drugi dan. Policisti niso nič ukrepali. Kako je bilo tretji dan, ne ve, ampak misli, da so policisti dobili navodilo. Tretji dan so namreč policisti na protestu aretirali dva njegova prijatelja. On je zbežal. Ker je imel izkušnje od prej, ni šel domov, ker si je mislil, da bodo spet prišli ponj. Po telefonu je poklical ženo. Povedal ji je, da ne bo prišel domov in ji povedal, kaj se je zgodilo. Šel je v prijateljevo hišo in bil tam dva do tri dni. Potem je šel k drugemu prijatelju. Vse skupaj je trajalo kakšen teden. Potem ga je klicala žena in mu rekla, da je dobil poziv iz sodišča. Prosil jo je, naj mu prebere, kaj v pozivu piše. Bil je poziv iz revolucionarnega sodišča. Pisalo je, da je deloval proti javnemu redu in varnosti države. Pri prvi aretaciji (2009) so mu rekli, da če se to kdaj ponovi, ga bodo ubili. Po prejemu tega poziva se je zelo bal. Njegov prijatelj je namreč pred tem dobil enak poziv iz sodišča. Ko je šel na sodišče, nihče več ni vedel, kaj se je z njim zgodilo in kje je. Žena mu je predlagala, da je bolje, da zbeži iz Irana, ker tam zanj ni več varno. Sam ni želel iz države, ker ima svojo državo rad, a ni imel druge možnosti. Šel je v mesto Maku, tam je sedel v kavarni in nekoga spoznal. Vprašal ga je, če pozna koga, ki bi mu pomagal priti iz države ilegalno. Človek je odgovoril pritrdilno in rekel, da mora plačati pet milijonov tumanov, da mu pomaga čez mejo v Turčijo. Prosilec je plačal zahtevano vsoto in sprovajalec ga je peljal v bližino turške meje, ki jo je prosilec prečkal peš. Čez prvo reko je šel s čolnom, čez drugo pa z napihljivim obročem. To je bilo desetega meseca 1396 (decembra 2017 ali januarja 2018). Če bi skušal iz države oditi legalno, bi ga zagotovo zaprli.

8. V zvezi s pozivom je prosilec pojasnil, da ne ve točno, kdaj ga je žena prejela. Bilo je istega meseca, kot je zapustil državo. Poziv so poslali zelo hitro, zato je vedel, da je zagotovo nekaj narobe in da gre za resno zadevo. V pozivu so mu očitali vznemirjanje javnega reda. Ne spomni se točno, kaj piše v pozivu, bilo je namreč pred tremi leti.

9. Pojasnil je da ni član nobene politične stranke. Na prošnji je govoril o gibanju B. B. - zeleno gibanje, ki ni politična stranka. Bil je podpornik tega gibanja. Mousavi in Mehdi Karroubi sta bila v hišnem priporu, a ne ve, kdaj. Mousavi ni bil dober. Zanj je volil, da njegov protikandidat, ki ga je podprl Khamenei, ne bi postal predsednik, saj se s Khameneijem on ni strinjal - poslal je iranske vojake v Sirijo in podpira Hezbollah v Libanonu. Mousavi je bil namreč že enkrat na oblasti, a je bilo pri tem veliko korupcije in zato ni bil v redu. Mogoče je tudi proteste naredil za svojo korist. Dodal je, da so ga nekoč nadlegovali basiji. Na cesti so ga ustavili in ga vprašali, kdo je ženska poleg njega in zakaj ne nosi rute. Rekel je, da je to njegova žena in povedali so mu, da mora to dokazati. On pa pri sebi ni imel poročnega lista. V Iranu je diktatura, pa tudi ekonomski položaj je slab. Mousavi je obljubljal spremembe in on je pričakoval, da se bo to zgodilo.

10. Že od leta 2009 nima stika s svojimi dobrimi prijatelji in ne ve, kaj se je z njimi zgodilo. Če bi se on odzval tistemu pozivu, bi se z njim zgodilo isto, kakor se je z njegovimi prijatelji. Če pa se ne bi odzval, bi ga aretirali. Z ženo ima stike po telefonu, a ne veliko. Žena in otroci se bojijo, če kdo samo potrka na vrata. Ponj so prišli dvakrat, a ga ni bilo več v Iranu. Iskala sta ga dva moška v civilu, spraševala po njem in rekla, da je bolje, da pride na sodišče. 11. Prosilec je bil v nadaljevanju soočen s svojo izjavo iz prošnje, ko je rekel, da je po tem, ko so ga leta 2009 izpustili, delal na tem, da je osveščal druge o tem, da država ni na njihovi strani, ampak dela proti njim. Prosilec se je tej izjavi začudil in vprašal, komu je to rekel, nakar mu je uradna oseba izjavo prebrala še enkrat in ga soočila z dejstvom, da mu je bil zapisnik prošnje prebran in ga je tudi potrdil s svojim podpisom. Prosilec je rekel, da tega on ni rekel. Ko je bil izpuščen iz zapora, je šel domov in je bil dva meseca samo doma, nikamor ni šel. 12. V kakšen drug kraj v Iranu se ne bi mogel preseliti, saj bi ga povsod našli. Na vprašanja pooblaščenke je prosilec dodal, da so zeleno gibanje uničili in vodjem odredili hišni pripor. Zeleno gibanje se mu je reklo zato, ker je bila zelena Mousavijeva barva. Pojasnil je, da v Iranu ni organizacije ali institucije, kjer bi lahko svobodno povedal o svojih razlogih v zvezi s protesti. Na iranskih sodiščih se pravice ne spoštujejo. Če te obsodijo, napišejo, kar želijo.

13. Nazadnje se je protestov udeležil en teden, preden je zapustil državo. Po tako podani izjavi je bil soočen s svojo izjavo iz prošnje, ko je rekel, da je bil na protestu nazadnje šest mesecev pred odhodom iz države. Prosilec je svojo izjavo iz prošnje zanikal in rekel, da je bil na protestu nazadnje šest dni pred odhodom iz Irana.

14. Tožena stranka v nadaljevanju ugotavlja, da je tožnik predložil zgolj slabo fotografijo matične knjižice, iz katere izhajajo podatki: A. A., roj. ... 10. 1356 (... 12. 1977) v kraju C., ime očeta Č., ime mame D., ime žene E, imeni otrok: F. in G.; datum izdaje knjižice ... 10. 1365 (2. 1. 1978). Pravi, da ni mogoče forenzično pregledati ter tako potrditi ali ovreči njene pristnosti. Ni tudi mogoče spregledati, da je prosilec ob podaji prošnje navajal drugačne rojstne podatke (datum rojstva ... 1. 1978 namesto ... 12. 1978), njegova pojasnila v zvezi s tem pa so neprepričljiva. Ni namreč mogoče verjeti, da so v Grčiji njegov datum rojstva prevedli tako. Ministrstvo za notranje zadeve pripominja, da prosilec svoj datum rojstva pove v shamsi koledarju, pretvori pa ga tolmač - tako je bilo tudi v tem postopku. Upoštevaje vse navedeno je jasno, da prosilec glede svoje istovetnosti ni dal enakih podatkov, ravno tako pa ga ni bilo mogoče prepoznati preko fotografije v rojstno matični knjižici, saj je le-ta izjemno slabe kakovosti in je ni bilo mogoče brez dvoma povezati s prosilcem. Drugih dokumentov pa prosilec v postavljenem 20-dnevnem roku Ministrstvu za notranje zadeve ni posredoval, zato je mogoče zaključiti, da svoje istovetnosti ni uspel brez dvoma izkazati.

15. Prosilec je na vprašanja uradne osebe sicer večinoma odgovarjal tekoče. Da je v njegovih izjavah prišlo do nekaj bistvenih nasprotij v povezavi z razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito (čas, kdaj je zapustil izvorno državo; napačno podan datum rojstva; nasprotujoče si opisane okoliščine glede tega, ali je po demonstracijah 2009 ozaveščal druge o tem, da država ni na njihovi strani ali ne; kdaj se je nazadnje udeležil demonstracij - ki naj bi bile neposreden povod za odhod iz države). Vsled tega je nemogoče zaključiti, da se je prosilec potrudil za utemeljevanje svoje prošnje, take izjave namreč nedvomno niso iskrene in natančne, sploh pa jih prosilec kljub temu, da je bil z njimi soočen, ni zadovoljivo pojasnil. 16. Prosilec je na osebnem razgovoru dne 30. 9. 2020 povedal, da lahko v postopku predloži pozive s sodišča in tudi sodbo. Prosilec sicer ni bil prepričan, ali lahko pridobi originalne dokumente, ali pa le njihove fotografije, je pa izjavil, da se bo potrudil pri pridobivanju originalov. Uradna oseba je prosilcu postavila rok 20 dni za dostavo omenjenih dokazil in mu predočila, da lahko ta rok tudi podaljša, če mu v tem roku ne uspe dostaviti dokazov. Prosilec je izjavil, da se bo potrudil in dodal še, da bo poskusil pridobiti tudi originalni osebni dokument. Nadalje je bil prosilec povprašan v zvezi s svojimi navedbami, da je leta 2009 v zvezi s priporom utrpel več poškodb - modrice na rokah in nogah. K njemu je prišel zdravnik. Ko je bil pozvan, ali ima v zvezi s temi dogodki kakšne zdravniške izvide, je dejal, da ne ve, in da mora o tem vprašati ženo. Prosilec je bil po tako podani izjavi pozvan, da take izvide, v kolikor jih ima, predloži Ministrstvu za notranje zadeve in z navedenim se je strinjal. 17. Prosilec do tega datuma in niti do dne izdaje te odločbe Ministrstvu za notranje zadeve ni posredoval niti enega od naštetih dokumentov. Še več, prosilec se v zvezi z omenjenimi dokumenti Ministrstvu za notranje zadeve sploh ni oglasil. Postavljenega roka ni podaljšal, ravno tako ni sporočil, ali ima pri pridobivanju dokumentov kakršnekoli težave. Ministrstvo za notranje zadeve pripominja, da bi prosilec za pomoč pri pridobivanju dokazov lahko zaprosil tudi svoje pooblaščence. Ministrstvo za notranje zadeve omenjeno nesodelovanje prosilca v postopku ocenjuje za nedopustno in meni, da na tak način prosilec ne sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja, ker svojega neukrepanja niti ni nikoli v postopku pojasnil, pa izkazuje tudi njegovo brezbrižnost in nezanimanje za postopek mednarodne zaščite. V opisanih okoliščinah je mogoče utemeljeno zaključiti, da prosilec ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni predložil listinskih dokazov.

18. Prosilec je ob podaji prošnje tako navedel, da je izvorno državo zapustil pred več kot tremi leti, kar bi bilo upoštevaje datum prošnje (31. 8. 2020) približno v začetku avgusta 2017, ali še prej. Nasprotno od tega pa je na osebnem razgovoru natančno navedel, da je Iran zapustil desetega meseca 1396, kar bi bilo upoštevaje pretvorbo iz shamsi v gregorijanski koledar decembra 2017 - januarja 2018. Gre za razliko okoli pol leta, kar je preveč, da bi bilo nasprotje mogoče pripisati pomoti. Ker je prosilec na datum odhoda iz države vezal datum, ko se je nazadnje udeležil demonstracij, je torej neprepričljivo izkazan najbolj bistven podatek - čas, ko naj bi se zgodil dogodek, ki je bil povod za njegov odhod iz države. Ta dogodek pa je kontradiktorno opisan še iz drugega vidika: prosilec je namreč pri podaji prošnje zatrjeval, da se je protestov nazadnje udeležil šest mesecev pred odhodom iz države, medtem ko je na osebnem razgovoru zatrjeval, da je bilo to šest dni pred odhodom iz države. Ko je bil soočen z različno podanim časovnim okvirjem, je samo zanikal, da bi bilo to šest mesecev pred odhodom, in ponovil, da je bilo šest dni pred odhodom iz države. Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da prosilec nastalega nasprotja ni pojasnil. Zgolj ponovitev ene od izjav namreč ne pomeni, da je ta izjava resnična, druga pa ne. Ministrstvo za notranje zadeve ravno tako ne more sprejeti kot utemeljenih prosilčevih opravičil, da je tolmača ob podaji prošnje slabo razumel, ker je bil iz Afganistana. Prosilec namreč tega, da tolmača ne bi razumel, ni ob podaji prošnje nikoli izrazil, še več, dejal je, da ga je razumel in na prevajanje ni imel nobenih pripomb. Zvračanje krivde v primeru kontradiktornih izjav na tolmača je po stališču Ministrstva za notranje zadeve nedopustno in v ničemer ne opraviči prosilčevih nasprotujočih navedb. Datum, ko naj bi bil prosilec zadnjič na demonstracijah pred odhodom iz države, je tako nemogoče umestiti v čas, saj ni jasno, ali je bil prosilec nazadnje na demonstracijah 6 dni pred avgustom 2017 (torej julija / avgusta 2017), ali šest mesecev pred tem (okoli februarja 2017), ali šest dni pred decembrom 2017 / januarjem 2018 (decembra 2017 / januarja 2018) ali pa šest mesecev pred tem (junij / julij 2017). Vsled tako neprepričljivo opisane časovne komponente zgodbe Ministrstvo za notranje zadeve ne sprejema za verjetno, da so se dogodki zgodili, kakor jih je predstavil prosilec.

19. Prosilec je tudi izrazito nasprotujoče opisal svojo vlogo po demonstracijah 2009. Tako je ob podaji prošnje odločno navedel, da je bil izpuščen en teden po aretaciji v zvezi z udeležbo na demonstracijah 2009. Ko je bil ponovno prost, je začel delati na tem, da so ljudi ozaveščali, da država ni na njihovi strani, ampak dela proti njim. Na osebnem razgovoru je prosilec to svojo izjavo v celoti zanikal in spraševal, komu je to izjavil. Ko mu je bilo predočeno, da je to sam povedal ob podaji prošnje, je dejal, da tega on ni rekel in mu te izjave ob podaji prošnje ni nihče prebral. Ministrstvo za notranje zadeve prosilčevih pojasnil ne sprejema za verodostojna. Prosilcu je bil namreč zapisnik prošnje prebran v celoti, prosilec se je pod svoje izjave podpisal in s podpisom potrdil njihovo pravilnost. Ni verjetno, da bi tolmač pri branju zapisnika izpuščal branje nekaterih delov izjav prosilca, poleg tega pa ni nobenega razloga, da bi v zapisnik uradna oseba zapisala nekaj, česar prosilec ne bi rekel sam od sebe. Zapisnik je namreč verodostojen zapis govorjenega ob podaji prošnje (ali na osebnem razgovoru).

20. Prosilec tudi ni enako povedal glede tega, kaj se je zgodilo z njegovo osebno izkaznico. Tako je pri podaji prošnje rekel, da jo je imel v nahrbtniku, ki ga je njegov prijatelj odvrgel v Turčiji, medtem ko je na osebnem razgovoru trdil, da je osebno izkaznico izgubil v Iranu. Ko je bil z navedenim nasprotjem soočen, je odvrnil, da ni nikoli rekel, da je bila v tisti torbi osebna izkaznica, ampak je bilo tam njegovo vozniško dovoljenje. V Turčiji so po prečkanju meje k njim prišli policisti, pregledali nahrbtnike in jih pometali v vodo. Tako predstavljene situacije Ministrstvo za notranje zadeve ne sprejema za verodostojno. Ni namreč jasno, ali je v Turčiji prosilčev prijatelj odvrgel nahrbtnik z osebno izkaznico, ali so policisti odvrgli nahrbtnik s prosilčevim vozniškim dovoljenjem. Prosilec se je več kot očitno izmikal pojasnitvi nastale situacije ter skušal krivdo zopet naprtiti tolmaču ob podaji prošnje. Omenjeno dejstvo o prosilčevih dokumentih je sicer manjšega pomena z vidika ugotavljanja upravičenosti do mednarodne zaščite, saj ne zadeva neposredno razlogov, ki jih prosilec uveljavlja v svoji prošnji, ampak kljub temu izkazuje, da prosilec zavestno in brez težav podaja nekredibilne izjave tudi o najbolj osnovnih življenjskih situacijah (kot so dokumenti), pri tem pa za ugotovljene kontradiktornosti ne sprejme odgovornosti.

21. Nekatere od prosilčevih izjav so tudi v celoti malo verjetne ali celo neverjetne, neprepričljive. Prosilec je tako navedel, da je imel leta 2009 zaradi udeležbe na demonstracijah težave z iranskimi oblastmi, potem pa vnovič pred odhodom iz države. Obenem pa je prosilec v prošnji navedel, da je v času od 1998 - 2016 delal za različna državna in zasebna podjetja - kot organizator za stike med podjetji in državo. Ministrstvo za notranje zadeve kot neverjetno ocenjuje dejstvo, da je prosilec kot domnevno tako sporna oseba, udeleženec na demonstracijah 2009, ki je bil celo priprt in domnevno maltretiran, uspel delati na tako izpostavljenih delovnih mestih organizatorja za stike med podjetji in državo. Če je namreč res, da je Iran tako stroga država, kot skuša prikazati prosilec, je nemogoče verjeti, da bi država s takim posameznikom toliko let poslovno sodelovala. Vsled tega tudi ni mogoče sprejeti za verjetno, da so prosilca vsa ta leta zasledovali. Prosilec je namreč rekel, da je imel včasih občutek, da med vožnjo z avtom za njim vozi kakšen motorist in ga nadzoruje. Ministrstvo za notranje zadeve ocenjuje, da je v prometu povsem običajna situacija, da za avtom vozijo druga vozila in da to ne pomeni zasledovanja.

22. Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da je prosilec svoj odnos do Mousavija oziroma svoje videnje njegove politike dvakrat opisal v popolnoma drugačnem vzdušju. Iz njegovih navedb, podanih v vlogi, namreč nedvoumno izhaja, da je bil Mousaviju naklonjen, bil je na njegovi strani in je zato volil zanj. Nasprotno od tega pa je na osebnem razgovoru dejstvo, da je volil Mousavija, predstavil kot nekakšen »izhod v sili«, saj naj bi zanj volil samo zaradi tega, ker ni želel zmage Ahmadinejada, pri čemer je poudaril, da je bil tudi Mousavi slab zaradi preteklih izkušenj na oblasti, ko se je zapletel v korupcijo. Prosilec je bil soočen z nastalo neskladnostjo v izjavah, pri čemer se je izmikal pojasnilu, kako to, da se je kljub temu, da se mu je zdel Mousavi slab, odločil podpreti njegovo gibanje in voliti zanj, ampak je odvrnil le na splošno, da je volil zanj, na volitvah pa so goljufali. S takim pojasnilom pa nastalega neskladja po stališču Ministrstva za notranje zadeve nikakor ni razjasnil. Ministrstvo za notranje zadeve sicer sprejema za do neke mere verjetno, da posamezni volivec na volitvah izmed dveh slabih kandidatov izbere manj slabega (na kar je impliciral prosilec z izjavami, da je za Mousavija volil, da ne bi zmagal Ahmadinejad), ne more pa prezreti, da je bil prosilec pri podaji prošnje Mousaviju očitno naklonjen, na osebnem razgovoru pa ne več tako zelo, oziroma ga je celo označil za slabega in skorumpiranega. Dejstvo, da prosilec na eksplicitno vprašanje, zakaj se je odločil podpreti Mousavija in njegovo zeleno gibanje, čeprav se mu je Mousavi zdel slab, ni podal natančnega odgovora, pa po mnenju Ministrstva za notranje zadeve izkazuje, da prosilec ni imel namena, da omenjeno situacijo pojasni in torej sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja.

23. Prosilec je na osebnem razgovoru v zvezi z demonstracijami 2009 in njegovim priporom navedel, da so ga po enem tednu maltretiranja, pretepanja in groženj s smrtjo izpustili med Teheranom in Karajem. Docela neverjetno je, da je prosilec kljub zelo resnim grožnjam s smrtjo bil izpuščen brez vsake obtožnice, obsodbe ali kakršnihkoli posledic. Povedal je, da je na koncu napisal dve izmišljeni imeni (domnevnih udeležencev protestov), da bi imel mir. Tudi, če bi bilo to, da je po enem tednu končno izdal dve osebi, lahko povod za izpustitev prosilca, pa je vendarle očitno, da prosilec ni napisal imeni dveh resničnih oseb, ampak, kot je sam poudaril, dve izmišljeni osebi. Ministrstvo za notranje zadeve meni, da je iranska oblast podani imeni zagotovo preverila (saj je imelo to, da jih prosilec zapiše, nedvomno namen, da se te osebe tudi prime) in ugotovila, da sta izmišljeni in ne pravi. V luči navedenega je nemogoče sprejeti za verjetno, da bo prosilec imel mir pred oblastjo kar osem let, za podajo lažnih imen ga nihče ni kakorkoli kaznoval, za zatrjevano sodelovanje na demonstracijah pa ne obtožil oziroma obsodil. 24. Prosilec je dodatno pojasnil, da protesti leta 2009 niso v ničemer povezani s protesti leta 2017. Dodatno je povedal, da so mu leta 2009, ko so ga pretepali, grozili tudi s tem, da če se to (demonstriranje) še enkrat ponovi, da ga bodo ubili. Ministrstvo meni, da omenjena situacija ni verjetna. Če je bil prosilec leta 2009 deležen tako hude represije in tako resnih obtožb, kakor navaja, je namreč precej bolj verjetno, da bi bil v luči vseh ostalih njegovih navedb o tem, kako negativno je iranska oblast nastrojena do demonstrantov, že takrat obtožen, obsojen in mu ne bi sodelovanja na demonstracijah enostavno »odpustili« ter po tem celo sodelovali z njim na poslovni ravni. Poleg tega je iz opisa okoliščin demonstracij v letu 2017 razvidno, da je prosilec na demonstracijah 2017 zbežal, ko so aretirali njegova dva prijatelja. Njega policisti v letu 2017 niso nikoli legitimirali na kraju demonstracij, z njimi takrat ni imel kakršnegakoli stika ali opravka in ni jasno, kako naj bi potemtakem sploh vedeli, da je bil na kraju dogodka. Neprepričljivo je torej, da bi oblast prosilcu udeležbo na takih demonstracijah kar pripisala brez kakršnegakoli indica.

25. Ministrstvo nadalje ugotavlja, da so nelogične prosilčeve navedbe o tem, da so ga nadlegovali tudi basiji. Na osebnem razgovoru je namreč izpostavil, da so ga nekoč ustavili na cesti, ko je bil skupaj z ženo. Glede na to, da se poroka ne dokazuje samo s poročnim listom, ampak jo prosilec ali njegova žena lahko izkažeta tudi drugače (npr. s prstanom, s pričami, s preverko v uradnih evidencah ipd.), navedenega dogodka ni mogoče interpretirati kot nadlegovanje, ampak je prosilec po stališču Ministrstva za notranje zadeve z opisom dogodka precej pretiraval. Ministrstvo za notranje zadeve sicer sprejema za verjetno, da so prosilca in njegovo ženo na ulici basiji kontrolirali, saj je splošno znano dejstvo, da so predstavniki iranske oblasti pozorni na pare in ne dovoljujejo tesnih stikov neporočenih parov, česar pa ne moremo trditi za prosilca in njegovo ženo. Vsaka legitimacija še ni nadlegovanje, ob hkratnem upoštevanju dejstva, da je prosilec poročen, da omenjenega dogodka ni niti umestil v čas, da je dolga leta poslovno sodeloval z državo, da tozadevno (zaradi sprehoda z ženo) ni imel kakšnih posebnih težav, pa je mogoče ugotoviti tudi, da so prosilčeve navedbe nelogične in neprepričljive ter zato neverjetne.

26. Ministrstvo za notranje zadeve glede na zgornje ugotovitve ocenjuje, da prosilčevim izjavam ni mogoče verjeti in jih opredeljuje za notranje neskladne. Ker prosilec ni izpolnil svojega dela dokaznega bremena in je podal neprepričljive izjave glede težav, ki jih je domnevno imel v Iranu, poleg tega jih ni podprl z listinsko dokumentacijo, čeprav je zatrdil in obljubil, da bo to storil, roka ni podaljšal, čeprav je bil obveščen o tej možnosti. Zaradi tega Ministrstvo za notranje zadeve prosilčevih navedb ni preverjalo z informacijami o izvorni državi. Pri tem se Ministrstvo za notranje zadeve opira in sklicuje tudi na ustaljeno upravno-sodno prakso. Iz sklepa Vrhovnega sodišča št. I Up 145/2014 izhaja, da »že besedna razlaga določb v ZMZ-1 pokaže, da se te informacije pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ, torej kadar je podan subjektivni element. Če pa že ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne in niso verjetne, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnih pogojev.

27. Iz splošnih in specifičnih informacij namreč v primerih, ko prosilec izkazuje specifične individualne okoliščine namreč tudi po presoji Vrhovnega sodišča praviloma ni mogoče dobiti podatkov, ki bi take specifične okoliščine potrjevale. Tako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sodbi I Up 304/2013 z dne 29. 8. 2013 in v sodbi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, kjer se je postavilo na stališče, da /.../ »če subjektivni element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne in niso verjetne, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja«.

28. Ministrstvo za notranje zadeve nadalje ugotavlja, da prosilec s svojimi navedbami in dejanji izkazuje, da za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je mogoče. Ni namreč mogoče spregledati, da prosilec za zaščito ni zaprosil v prvi zanj varni državi (Grčiji) niti v drugih varnih državah na poti (članici EU Hrvaški, Srbiji, BiH) in niti ne takoj po vstopu na ozemlje Slovenije.

29. Ministrstvo za notranje zadeve je presodilo, da prosilca ni mogoče priznati za splošno verodostojnega in ga ni mogoče opredeliti kot osebo, ki ji je mogoče verjeti. Prosilcu namreč na podlagi podanih izjav ni bilo mogoče verjeti, da so se dogodki, zaradi katerih je odšel iz izvorne države, odvijali na način, kakor jih je želel predstaviti. Ministrstvo za notranje zadeve je svojo odločitev oprlo na odločitvi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, kakor sledita iz sodb št. Up-1970/08 z 2. 4. 2009 in št. U-l-292/09 z 20. 10. 2011, kjer je Ustavno sodišče navedlo, da v azilnem postopku temelji ugotavljanje dejanskega stanja v posameznem primeru na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti navedb, ki jih prosilec navaja v svoj prid. Če prosilec za utemeljitev svoje prošnje poda zgolj izjavo, mora dokazati tudi svojo verodostojnost, ki pa se ugotavlja na podlagi njegovih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in v času trajanja postopka za pridobitev mednarodne zaščite. Eden od glavnih kriterijev za oceno verodostojnosti predstavljajo notranja neskladja v pripovedi prosilca, ugotovljena bodisi znotraj istega razgovora ali pisne izjave bodisi ob primerjanju prosilčevih izjav po posameznih fazah postopka ali ob primerjanju izjav dveh ali več prosilcev, ki jih vežejo skupne okoliščine. Takšno ravnanje vsekakor pomeni zavajanje Ministrstva za notranje zadeve in že samo po sebi vodi do ocene, da ni mogoče ugotoviti splošne verodostojnosti posameznega prosilca.

30. Ministrstvo za notranje zadeve je pri tem sledilo tudi uveljavljeni sodni praksi iz področja mednarodne zaščite. Upravno sodišče je v sodbi št. I U 1646/2016-6 s 25. 9. 2017 navedlo, da gre v okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti. To se ocenjuje na podlagi njegovih izjav in ravnanja pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. Enako stališče v tej zvezi je izrazilo že tudi Ustavno sodišče v zadevi U-I-292/09, Up-1427/09 (16. točka).

31. V primeru, če bi prosilec o dogodkih in aktivnostih govoril resnico, bi namreč vsakič, ko je o neki temi povprašan, povedal enako, ne pa da pove, dve diametralno nasprotni zgodbi, kakor je v primeru politične aktivnosti po protestih. Iran kot stroga teokratska država, nenaklonjena kritikom svoje politike, zagotovo kot svojega sodelavca ne bi zaposlila nekoga, ki se ji zdi politično sporen in ki tako oblast kritizira.

32. Dvom v to, da je prosilec leta 2009 odšel na proteste in bil zaradi udeležbe posledično priprt, pa se poraja tudi zaradi tega, ker je izjavil, da so ga po enem tednu maltretiranja izpustili brez vsakih obtožb ali celo obsodbe. Tako predstavljena situacija je neverjetna, saj je nemogoče sprejeti za verjetno, da bo prosilec imel mir pred oblastjo kar osem let, za podajo lažnih imen ga nihče ni kakorkoli kaznoval, za zatrjevano sodelovanje na demonstracijah pa ne obtožil ali obsodil. 33. Prosilec je na osebnem razgovoru obljubil, da bo v postavljenem 20-dnevnem roku poskušal dostaviti izvide poškodb, ki jih je utrpel leta 2009 v priporu. Tega ni storil ne do izteka roka (20. 10. 2020) in ne do dne izdaje te odločbe, kar Ministrstvo za notranje zadeve še dodatno utrjuje v prepričanju, da se dogodki v letu 2009, kakor jih skuša predstaviti prosilec, niso zgodili.

34. Ministrstvo za notranje zadeve pa ne sprejema za verjetno niti tega, da se je prosilec udeležil protestov leta 2017, in posledično ne, da bi imel zaradi tega kakršnekoli težave. Prosilec je na osebnem razgovoru izpostavil, da v postopku lahko predloži kopije. Do dne izteka postavljenega roka (20. 10. 2020) in niti do dne izdaje te odločbe prosilec Ministrstvu za notranje zadeve ni posredoval ne kopij in ne originalov dokumentov, ni podaljšal roka (čeprav je bil glede tega opozorjen). Na podlagi navedenega Ministrstvo za notranje zaključuje, da prosilec ne kaže interesa za sodelovanje v postopku mednarodne zaščite, dejstvo, da v podporo svoji zgodbi ni predložil dokumentov, čeprav jih naj bi lahko, pa še utrjuje stališče Ministrstva za notranje zadeve, da se prosilec očitno tudi v letu 2017 ni udeležil protestov in posledično ni imel kakšnih težav zaradi tega.

35. Pri tem se je Ministrstvo za notranje zadeve oprlo na primerljivo stališče Vrhovnega sodišča, kakor izhaja iz sodbe I Up 340/20131, in meni, da v primeru, kot je prosilčev, ko Ministrstvo za notranje zadeve ne verjame, da je sodeloval na protestih in imel zaradi tega kakršnekoli težave, vprašanje položaja udeležencev protestov in političnih aktivistov za odločitev ni pomembno in je posledično ni potrebno preverjati z informacijami o izvorni državi.

36. Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi tako ugotovljenih dejstev ocenjuje, da prosilec ni izkazal splošne verodostojnosti ter da njegovim navedbam glede razlogov, zaradi katerih je zapustil Iran in se tja ne more več vrniti, ni mogoče verjeti. Ker prosilec posledično ni izpolnil svojih obveznosti iz 21. člena ZMZ-1, je Ministrstvo za notranje zadeve v predmetni zadevi ugotovilo, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, kot so določeni v 2. točki 20. člena ZMZ-1. 37. Glede subsidiarne zaščite pa tožena stranka pravi, da je navedbe prosilca v zvezi z razlogi, zaradi katerih naj bi zapustil Iran oziroma se v to državo ne more več vrniti brez strahu za svoje življenje, presojalo že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca. Ministrstvo za notranje zadeve je ugotovilo, da prosilčevim navedbam ni mogoče verjeti. Poleg tega svojih navedb ni podkrepil z listinsko dokumentacijo. Posledično tudi ni mogoče zaključiti, da bi bil prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve ali mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

38. Pri presoji vsake posamezne prošnje za mednarodno zaščito je pristojni organ vezan na trditveno podlago stranke. Odločitev je oprl na sodbe Vrhovnega sodišča (št. I Up 41/2016 z 2. 3. 2016, sodba št. I Up 322/2016 z 22. 2. 2017), iz katerih med drugim izhaja, da sta vsebina in širina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja pristojni organ, definirani s prosilčevimi navedbami, saj je obseg presoje vezan na trditveno podlago. Na podlagi navedenega Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1. 39. V tožbi tožnik pravi, da je prišlo do razlik v rojstnem datumu za 8 dni - ob upoštevanju prevoda seveda. Poudarja, da očitno tudi tolmač ne ve pravilnega prevoda za leto 1388, saj je navedeno v prošnji, da je to približno leta 2009, v zapisniku o osebnem razgovoru pa, da je to leto 2009, kot izhaja iz prvega odstavka na 7. strani prošnje za mednarodno zaščito. Sprašuje, če ne ve letnice, kako bo vedel za dan, pri čemer gre za razhajanje par dni in sicer očitek tožniku v izpodbijani odločbi je, da je navajal datum ... 1.1978 namesto datuma ... 12.1977. 40. Izjava tožnika o svojem rojstnem datumu ni vprašljiva, je pa vprašljivo dejansko prevajanje tolmača, kot že sam opozarja tožnik na osebnem razgovoru. Možno, da je šlo za nesporazum pri tolmačenju. Dejstvo o tožnikovih dokumentih je resnično manjšega pomena z vidika ugotavljanja njegove upravičenosti do mednarodne zaščite, saj ne zadeva neposredno razlogov, ki jih tožnik navaja v prošnji.

41. Tožnik toženi stranki očita, da ni ugotavljala, zakaj tožnik ni predložil nobenega dokumenta, pa bi to seveda morala, da bi lahko nedvomno ugotovila, ali jih tožnik ni predložil za to, ker jih objektivno zaradi razmer v Iranu ni mogel, ali se je obnašal malomarno. Tožnik v postopku ni rekel, da lahko predloži pozive sodišča in tudi sodbo, temveč da razume zahtevo toženke, da naj to predloži. Tudi za izvide v zvezi z zatrjevanimi poškodbami ni navedel, da jih bo predložil, je pa razumel, da toženka to od njega zahteva. Sodišče bo tako moralo ugotoviti z zaslišanjem tožnika ali je tožnik poskušal pridobiti zahtevano dokumentacijo s strani toženke, kaj je za to naredil in zakaj te dokumentacije ni uspel pridobiti.

42. Tožnik navaja, da če je človek ves čas na begu, mu resnično čas ne predstavlja več takšne orientacijske komponente, kot tistim, ki niso na begu, ki se ves čas ukvarjamo z urniki, datumi, urami, ko moramo opravljati svoje obveznosti. Zato vezati verodostojnost izjave na opisane časovne komponente, kot jih navaja toženka ni pravilno, temveč bi jih morala toženka še nevtralno preveriti z uradnimi informacijami o stanju v sami državi. Toženka je povsem pavšalno povzela tudi tožnikovo izjavo, da je delal kot koordinator za stike med podjetji in državo. V tem primeru ni sam posloval z državo, kot navaja toženka, temveč je to bilo podjetje, on je bil le posrednik in je navedba toženke, da naj bi tožnik posloval z državo povsem izmišljena ter predstavlja pavšaliziranje njegove izjave. Tožnik ni imel v mislih, da se za njim ne bi smelo voziti drugo vozilo. Prav tako očitek toženke, da tožnik ni podal za toženko zadovoljivega odgovora, zakaj se je odločil podpreti Mousavija in njegovo zeleno gibanje, če se mu je zdel slab, s čimer ni imel namena pojasniti situacijo in sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, ni utemeljen.

43. Toženka v vsem tožnikovim navedbam ni sledila, tožnik ni predložil tudi nobenega listinskega dokaza, zato toženka njegovih navedb ni preverjala z informacijami o izvorni državi. Pri tem se je sklicevala na, po njenem mnenju, ustaljeno sodno prakso. Tožnik trdi, da povsem neutemeljeno, saj je bila toženka dolžna preveriti navedbe tožnika z vsemi sredstvi, katere ima na razpolago, kot je bila dolžna preveriti tudi, zakaj tožnik ni predložil zahtevanih dokumentov in kakšni so razlogi za to. Tega ni storila, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in ga bo moralo ugotavljati sodišče. Nesporno namreč je, da je subjektivni element podan, torej da okoliščine in dejanja, katera je tožnik navajal, utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem.

44. Toženka prav tako pikolovsko zahteva od tožnika navedbo, kdaj je zapustil Iran, pri čemer gre za razliko par mesecev in ne polletno, kot pavšalno zopet navaja toženka v odločbi in se pri tem sklicuje tudi na to, da v nobeni državi ni zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav je tožnik zatrjeval, da je zaprosil v Grčiji pa ni dobil nobenega odgovora.

45. Tožnik navaja, da to ni nesporen dokaz, da ni vložil prošnje v Grčiji, saj je bilo tudi s strani Ministrstva za notranje zadeve navedeno, da vseh migrantov ne evidentirajo in ne vpišejo niti na Hrvaškem, tako tudi v Grčiji ne. Tako ni mogoče z gotovostjo trditi, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito že v Grčiji in je ta trditev ostala nedokazana.

46. Po drugi strani pa, ko toženka navaja, da je bil tožnik zaposlen kot sodelavec države, navaja nekaj, česar tožnik nikoli ni izrekel; navedel je namreč, da je bil kontakt med podjetji in državo, ne pa, da bi bil zaposlen v državni službi, kot je navedla toženka, kar je izmišljotina. Toženka bi proteste, če izjavi tožnika ni verjela, morala preveriti, kdaj so bili, pa tega ni storila, temveč je zgolj štela izjave tožnika za neverjetne. V nasprotju s toženko pa tožnik zatrjuje preteklo preganjanje v lastni državi. V kolikor je toženka dvomila v njegovo sodelovanje na protestih, bi to morala nesporno ugotoviti, tako pa je v tem ostal dvom, v dvomu pa je potrebno odločiti v korist tožnika.

47. Tudi če tožnik ni upravičen do statusa begunca, pa je najmanj upravičen do subsidiarne zaščite, ker ni dvoma, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo, glede na splošno znana dejstva, deležen hudih represalij najmanj v obliki mučenja ali drugega nečloveškega in poniževalnega ravnanja. V dokazne namene sodišču predlaga zaslišanje tožnika in da na podlagi drugega odstavka 71. člena ZMZ-1 izvede glavno obravnavo.

48. Dodaja, da je v skladu z uveljavljeno evropsko sodno prakso sodišče dolžno upoštevati vse dokaze, tudi dokaze predložene v tožbi. Tožnik pravi, da je v tožbi izkazal, zakaj v danem primeru niso podani pogoji za izdajo izpodbijane odločbe, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno popolno in pravilno oziroma je bil narejen napačen sklep o dejanskem stanju. Predlaga, da sodišče tožbi tožeče stranke ugodi in se odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v novo odločanje.

49. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da tožnik ob podaji prošnje ni imel nikakršnih pripomb na tolmačenje, navedel je, da tolmača razume, torej je vsakršno kasnejše izgovarjanje na domnevno netočno tolmačenje nedopustno. Dejstvo je, da vsak farsi govoreči prosilec (kakor je tožnik) svoj datum rojstva pove v shamsi koledarju, pretvori pa ga tolmač - tako je bilo tudi v tem postopku. Pri tem tolmači datumov rojstva ne pretvarjajo na pamet, ampak s posebnimi spletnimi aplikacijami. Takih aplikacij je več (primer: http://www.iranchamber.com/calendar/converter/iranian calendar converter, php), prav vsem pa je skupno to, da se v eno rubriko vnese datum v shamsi koledarju, ki ga aplikacija nato pretvori v gregorijanski koledar (ali seveda obratno). Vsled navedenega se tožnik ne more uspešno izgovarjati na vprašljivo prevajanje tolmača, v smislu, saj tolmač letnic ne prevaja na pamet in je zato vsakršna tovrstna napaka izključena. Posebej pa je potrebno opozoriti, da tožnik ob podaji prošnje, ki mu je bila prebrana in ki jo je tudi podpisal (in tudi potrdil verodostojnost zapisanega), ni opozoril na morebitne napake, zato je naknadno sklicevanje nanje nedopustno.

50. Pripominja, da ni njena naloga, da naknadno ugotavlja, zakaj tožnik ni predložil dokumentacije, za katero je na osebnem razgovoru navedel, da jo bo lahko. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru dne 30. 9. 2020 povedal, da lahko v postopku predloži pozive s sodišča in tudi sodbo. Sicer ni bil prepričan, ali lahko pridobi originalne dokumente, ali pa le njihove fotografije, je pa izjavil, da se bo potrudil pri pridobivanju originalov. Uradna oseba je prosilcu postavila rok 20 dni za dostavo omenjenih dokazil (ki je iztekel 20. 10. 2020) in mu predočila, da lahko ta rok tudi podaljša, če mu v tem roku ne uspe dostaviti dokazov. Tožnik je v zvezi s tem pripomnil, da se bo potrudil in dodal še, da bo poskusil pridobiti tudi originalni osebni dokument. Nadalje je bil tožnik pozvan tudi, da naj v postavljenem roku predloži tudi zdravniške izvide v zvezi z zatrjevanimi poškodbami, v kolikor jih bo žena uspela najti, in z vsem povedanim se je strinjal ter tako po stališču tožene stranke potrdil, da se zaveda svojih obveznosti v postopku. Rok za predložitev dokazil (originalov ali fotografij) se je iztekel dne 20. 10. 2020, tožnik pa ni ničesar predložil in niti ni pri toženi stranki zaprosil za podaljšanje roka. Toženi stranki se v zvezi z navedenim ne on in ne njegovi pooblaščenci sploh niso oglasili in niso pojasnili, da ima kakršnekoli težave pri pridobivanju dokazov. Pri tem tožena stranka pripominja, da tožnik omenjenih dokazov ni predložil ne samo do dne izdaje odločbe (29. 10. 2020), ampak niti v tožbi in niti do današnjega dne (datuma priprave odgovora na tožbo). Tako ravnanje pa tožena stranka ocenjuje za nedopustno in meni, da na tak način tožnik ne sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja. Tožnik namreč sploh ni pojasnil, kakšne so te objektivne razmere, ki naj bi mu preprečevale dostavo dokazov. Pa tudi, če bi take razmere obstajale, bi tožnik lahko podaljšal rok za dostavo dokazov, kakor mu je bilo v osebnem razgovoru pojasnjeno, pa tega ni storil. Evidentno je torej, da se tožnik v tožbenih navedbah zgolj izmika in ničesar ne pojasnjuje.

51. Tožena stranka je po natančni in temeljiti oceni vseh izjav tožnika v sklopu ocene tretje alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1 ugotovila, da so bile njegove izjave kontradiktorne, nedosledne. Ker tožnik ni izpolnil svojega dela dokaznega bremena in je podal neprepričljive izjave glede težav, ki jih je domnevno imel v Iranu, poleg tega jih ni podprl z listinsko dokumentacijo, čeprav je zatrdil in obljubil, da bo to storil, roka ni podaljšal, čeprav je bil obveščen o tej možnosti, toženi stranki pa se v zvezi s tem sploh ni oglasil, tožena stranka njegovim navedbam ni mogla slediti. Ker tožnik ni izpolnil svojega dela dokaznega bremena, tožena stranka njegovih navedb ni preverjala z informacijami o izvorni državi.

52. V pripravljalni vlogi z dne 17. 2. 2021 tožnik pravi, da je sedaj iz Irana končno uspel pridobiti dokument od sodišča, ki dokazuje, da je bil vabljen, da se na sodišče zglasi na zaslišanje. Iz dokumenta izhaja, da je bil aretiran, da bi naj povzročal ogrožanje nacionalne varnosti, da se ga je preverjalo. Tožnik je uspel pridobiti tudi prevod tega dokumenta, katerega mu je tolmač naredil kot osebno uslugo, zato na njem tudi ni žiga in ne more šteti kot uradni prevod, kar se tožnik zaveda. Zato prosi nasprotno stranko, da ta dokument uradno prevede in prevod predloži sodišču, saj sam nima denarja, da bi to naredil. Bo pa sodišču pojasnil vsebino tega dokumenta na zaslišanju na glavni obravnavi, za katero je sodišče v tožbi že zaprosil. 53. V pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 1. 3. 2021 ta pravi, da je bil pripravljalni vlogi tožeče stranke priložen dokument, za katerega tožnik navaja, da gre za dokument iz sodišča, ki naj bi dokazoval, da se mora na sodišču zglasiti na zaslišanje. Tožena stranka naslovnemu sodišču sporoča, da je predloženo fotografijo dokumenta poslala prevajalcu za farsi jezik v prevod. Omenjeni prevod tožena stranka v prilogi pošilja sodišču. Tožena stranka v zvezi z omenjenim dokumentom dodaja, da je bil poziv izdan 26. 12. 2017, tožnik pa ga je predložil šele v drugopisu tožbe (torej več kot tri leta po nastanku). Tožena stranka znova poudarja, da je tožnik na osebnem razgovoru 30. 9. 2020 povedal, da lahko pridobi določeno dokumentacijo (pozive iz sodišča, sodbo, mogoče celo originalne osebne dokumente). Tožniku je bil postavljen rok za dostavo dokazil (do 20. 10. 2020), vendar tožnik v tem času ni predložil nobenih dokazil. Ravno tako nikakršnih dokazil ni posredoval do dne izdaje odločbe in niti v tožbi. Tožnik pa je bil na samem osebnem razgovoru seznanjen, da lahko rok za dostavo dokazil podaljša, v kolikor bo to potrebno, pa tega ni storil in se toženi stranki v zvezi z dokazili sploh ni oglasil. Tožena stranka meni, da je to vsekakor nedopustno in izkazuje tožnikovo nesodelovanje v postopku. Evidentno je, da je bil tožnik z omenjenim pozivom seznanjen že preden je zapustil izvorno državo (na osebnem razgovoru je izpovedal, da se je po prejemu tega poziva ustrašil in posledično zapustil izvorno državo, kar je bilo konec 2017 ali v začetku 2018), torej bi ga nedvomno lahko predložil že bistveno prej, kakor je to dejansko storil. Tožnik pa je omenjeno fotografijo poziva predložil šele štiri mesece po izdani odločbi, pri čemer ni pojasnil, zakaj tega ni storil že prej in zakaj niti ni podaljšal roka. Ne more pa tožnik zaradi svojega neukrepanja odgovornosti naprtiti toženi stranki.

54. V zvezi s predloženo fotografijo dokumenta tožena stranka pripominja, da omenjenega dokumenta vsled tega, ker je predložen zgolj v fotografiji, ni mogoče forenzično pregledati in tako potrditi ali ovreči njegove pristnosti. Tovrstna forenzična preiskava se namreč lahko opravi zgolj na originalnih dokumentih. Glede na siceršnje neverodostojne in neprepričljive izjave tožnika, kakor izhajajo iz izpodbijane odločbe (str. 7-10 odločbe) zavzema tožena stranka stališče, da bi bilo od tožnika vsekakor nujno pridobiti originalni poziv in se tako prepričati o pristnosti dokumenta. Obstaja namreč nekaj resnih indicev o verodostojnosti omenjenega dokumenta. Podpis na pozivu levo spodaj je namreč na omenjeni fotografiji v temnejšem pravokotniku, kar daje vtis, kakor da bi bil omenjeni podpis na originalni dokument dodan naknadno na ločenem koščku papirja. Dokument ravno tako nima žiga, na njem ni označeno, kdo in kdaj ga je prejel oziroma komu je bil poziv pravzaprav vročen in niti ne, kdo je bil vročevalec poziva. Vse to pa so bistveni podatki sodnih dokumentov. Manjkajoči bistveni podatki vsekakor dajejo dovolj podlage za dvom, ali je dokument resnično pristen, kakor zatrjuje tožnik.

55. Tožena stranka je v zvezi s tovrstnimi sodnimi dokumenti preučila informacije o izvorni državi. Glede na številne pomanjkljivosti zatrjevanega poziva (oziroma številnih manjkajočih podatkov), ki ga je v drugopisu predložil tožnik, tožena stranka zavzema stališče, sklicujoč se na vir MECS z dne 14. 2. 2020, da možnosti, da gre za nepristen dokument ni mogoče z gotovostjo izključiti. Ugotovljenih manjkajočih podatkov predloženega poziva je namreč veliko, kakor je v tem drugopisu že pojasnjeno.

56. Tožena stranka sodišču v prilogi posreduje tudi povzetke poročil (šest strani A4 formata), ki jih je uporabila za pripravo odgovora na drugopis, in dodaja, da so originali celotnih poročil dostopni na povezavi, ki je zapisana ob vsakem poročilu. Pri tem je potrebno poudariti, da je bila tožena stranka s fotografijo poziva seznanjena šele dlje časa po izdani odločbi (skoraj štiri mesece) in zato teh informacij ni mogla uporabiti že pri pripravi odločbe.

57. Tožba je utemeljena.

58. V primeru zatrjevanega preganjanja zaradi političnega prepričanja ali pripisanega političnega prepričanja v državi z delujočim državnim aparatom prisile, kot je tudi Iran, že v času izdaje izpodbijanega akta, ni bilo mogoče napraviti zanesljive, to je dovolj stroge in s tem zakonite ocene tveganja za preganjanje (ali resno škodo) prosilca za mednarodno zaščito brez da bi pristojni organ v celoviti oceni neverodostojnosti prosilčevih navedb upošteval tudi informacije o stanju v izvorni državi. Ta standard stroge presoje, ki vključuje obvezno uporabo informacij o stanju v izvorni državi, je v mednarodni praksi nastal, ker se intenziteta dejanj preganjanja (in resne škode) v pomembni meri povezuje in približuje meji, ki velja za nekatere najbolj temeljne človekove pravice, kot je na primer prepoved nečloveškega ravnanja.1 Tožena stranka je v tem smislu nepravilno uporabila materialno pravo in sicer določbe drugega odstavka 20. člena ZMZ-1,2 devetega, osmega in sedmega odstavka ter peto ali/in drugo alinejo prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ter s tem povezane določbe tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1,3 22. člen ZMZ-1,4 osmo in deveto alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1,5 ker ni pridobila, vpogledala in v dokazno oceno vključila relevantnih informacij o stanju v Iranu v času, ko je tožnik Iran zapustil in ko je tožena stranka odločila o prošnji. To je tudi ključni tožbeni ugovor.

59. Zato sodišče ne more (zgolj določene) posledičnih pomanjkljivosti v ugotovitvi dejanskega stanja odpraviti z dopolnitvijo ugotovitvenega postopka v sodnem postopku, ampak je moralo zadevo vrniti toženi stranki, da v novem upravnem postopku, ki je po argumentiranem stališču Sodišča EU „ključna faza“ za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev in okoliščin v zvezi z mednarodno zaščito,6 še enkrat odloči o prošnji tožnika za status begunca oziroma subsidiarno zaščito ob upoštevanju relevantnih informacij o stanju v Iranu glede morebitnega preganjanja zaradi (pripisanega) političnega prepričanja. Tak je tudi primarni zahtevek tožeče stranke.

60. To pomeni, da sodišče ni vrnilo zadeve toženi stranki v ponovno odločanje zaradi splošno znanih spremenjenih varnostnih razmer v Iranu proti koncu leta 2022, ki so nastale po izdaji izpodbijane odločbe, zlasti za tiste državljane Irana, ki so lahko sumljivi z vidika možnosti, da so sovražni režimu oziroma, da po mnenju oblasti spodkopavajo varnost države in jim zato grozijo hude kazni, vključno s smrtno kaznijo, preganjanje ali resna škoda.7

61. Neposredni učinek določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU se namreč ne razteza tudi na vprašanje posledic, kadar sodišče države članice v sodbi ugotovi oziroma razsodi, da je izpodbijani akt pristojnega organa za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito nezakonit. Države članice EU imajo namreč procesno avtonomijo pri vprašanju „morebitnih posledic razveljavitve odločbe“,8 zoper katero je vloženo pravno sredstvo. Zakonodajalec EU s sprejetjem Procesne direktive 2013/32/EU ni nameraval uvesti kakršnega koli skupnega pravila, v skladu s katerim bi moral parasodni ali upravni organ iz člena 2(f) te direktive (tožena stranka) izgubiti pristojnost po razveljavitvi prvotne odločbe o prošnji za mednarodno zaščito. Zato lahko države članice določijo, da je treba spis po taki razveljavitvi vrniti temu organu, da ta sprejme novo odločbo.9 Delno procesno avtonomijo imajo države članice glede vprašanja, ali sodišče lahko presodi izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito namesto pristojnega organa. Ta avtonomija je delna, ker mora sodišče države članice EU v primeru nespoštovanja sodnih odločb s strani pristojnega organa v ponovnem postopku v morebitnem novem upravnem sporu zaradi pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah prevzeti pristojnost za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, četudi nacionalna ureditev te pristojnosti sodišča ne bi predvidevala.10 Vendar v konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo, da bi bilo prav, da sodišče prevzame pristojnost za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito.

62. Tožena stranka v izpodbijanem aktu v drugem odstavku na strani 10 utemeljuje, zakaj ni pridobila in upoštevala nobenih informacij o stanju v izvorni državi in se pri tem sklicuje na sodno odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 145/2014 z dne 8. 5. 2014. Vendar je Ustavno sodišče tri leta pred to sodno odločbo Vrhovnega sodišča z vidika 18. člena Ustave ter ob upoštevanju sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) razsodilo, da je omenjeno stališče Vrhovnega sodišča protiustavno in v nasprotju s 3. členom EKČP. V zadevi I Up 145/2014 je namreč Vrhovno sodišče spremenilo sodbo Upravnega sodišča in je tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve zavrnilo s stališčem, oprtim na četrti odstavek 22. člena tedanjega ZMZ, da pristojnemu organu ni treba upoštevati informacij o izvorni državi, če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca.11 Ustavno sodišče je sprejelo drugačno interpretacijo od interpretacije Vrhovnega sodišča, in sicer, da je izjave prosilca glede nevarnosti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, po naravi stvari mogoče preveriti le tako, da pristojni organ v presojo vključi tudi podatke o stanju v izvorni državi. Po presoji Ustavnega sodišča je zakonodajalec s tem, ko je dopustil, da pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi, če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, posegel v pravico iz 18. člena Ustave, ki je absolutna.12 To stališče Ustavnega sodišča pa se ujema s kasneje uveljavljenimi določbami ZMZ-1, za katere je Upravno sodišče v 57. odstavku te sodbe ugotovilo, da jih je tožena stranka kršila z izpodbijanim aktom.

63. Ker v konkretnem primeru tožnik prihaja iz Irana in za to državo je bilo že v času odločanja tožene stranke splošno znano, da je varnostna situacija za (potencialne) oporečnike vladajočega režima zelo problematična, njegov zahtevek glede varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ni bil očitno neutemeljen. Zato bi tožena stranka z vidika ugotavljanja statusa begunca (kot tudi z vidika subsidiarne zaščite) morala pridobiti in upoštevati tudi aktualne informacije o stanju v Iranu in se ne bi smela zanesti izključno na dokazno oceno o notranji nekonsistentnosti ali/in majhni verjetnosti tožnikovih navedb.13

64. Še posebej, kadar gre za zatrjevano preganjanje iz političnih razlogov in v tej zvezi za morebitno pripisano politično prepričanje s strani akterjev zatrjevanega preganjanja, so informacije o stanju v izvorni državi ključnega pomena za dokazno oceno o stopnji tveganja za morebitno prihodnje preganjanje. Iz sodbe Sodišča EU v zadevi P.I. namreč izhaja, da široka razlaga pojma „politično prepričanje“ kot „razloga za preganjanje“ v smislu člena 10(1)(e) Direktive 2011/95 pomeni, da morajo pristojni organi držav članic pri ugotavljanju obstoja takih prepričanj ter vzročne zveze med njimi in dejanji preganjanja „upoštevati splošni okvir izvorne države prosilca za status begunca, zlasti njegovo politično, pravno, sodno, zgodovinsko in družbeno‑kulturno komponento.“14 To v primeru prosilca za mednarodno zaščito iz Irana v okoliščinah, ki jih je zatrjeval tožnik, pomeni, da mora tožena stranka pridobiti in upoštevati relevantne informacije o stanju v izvorni državi.

65. Iz določil devetega in osmega odstavka 27. člena ZMZ-1 izhaja, da pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti veroizpovedi ali ateizmu ali zaradi drugega prepričanja, mnenja ali stališča, ki ga državni režim preganja, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima tovrstne lastnosti, ki se preganjajo s strani državnega aparata prisile, ampak je bistveno, ali takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja oziroma resne škode iz 24. člena ZMZ-1,15 in - v primeru statusa begunca - če obstaja vzročna zveza med enim izmed predpisanih razlogov in dejanji preganjanja ali odsotnostjo zaščite pred temi dejanji.16 Tudi vzročno zvezo med (pripisanim) političnim prepričanjem in dejanji preganjanja je v primeru, kot je obravnavani, mogoče preveriti samo ob upoštevanju informacij o stanju v izvorni državi.

66. Dejstvo, da tožena stranka ni v dokazni oceni upoštevala nobene informacije o stanju v Iranu, pomeni tudi, da ni izpolnila svoje obveznosti do sodelovanja pri ugotavljanju oziroma razčiščevanju dejstev iz določbe člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU.17 Po interpretaciji Sodišča EU iz določila člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU izhaja, da mora zadevna država članica aktivno sodelovati s prosilcem, da se zberejo vse informacije, ki so potrebne za obravnavo prošnje.18 V skladu s členom 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU mora država članica kljub temu, da mora običajno prosilec predložiti vse dokaze, potrebne za utemeljitev njegove prošnje, s tem prosilcem »sodelovati«, ko obravnava upoštevne elemente te prošnje. Ta zahteva po sodelovanju države članice s prosilcem zato dejansko pomeni, da če dokazi, ki jih predloži prosilec za mednarodno zaščito, iz kateregakoli razloga niso celoviti, ažurni ali upoštevni, mora zadevna država članica na tej stopnji postopka s prosilcem aktivno sodelovati, da omogoči, da se zberejo vsi dokazi, ki podpirajo prošnjo. Poleg tega lahko država članica do nekaterih vrst dokumentov lažje dostopa kot prosilec.19 Omenjeno sodelovanje se nanaša torej na t.i. »prvo stopnjo« obravnavanja dejstev in okoliščin. Ta se nanaša na ugotovitev dejstev in okoliščin, ki lahko pomenijo dokaze, s katerimi je mogoče utemeljiti prošnjo za azil.20

67. V konkretnem primeru bi uporaba informacij o stanju v Iranu toženi stranki omogočila potrebno zanesljivost, celovitost in natančnost preverjanja izjav tožnika, njihovo razčiščevanje in ugotavljanje pravno relevantnih dejstev v skladu s „strogo“ presojo oziroma oceno,21 ki je uveljavljen in obvezen standard preizkusa tveganja z vidika preganjanja ali resne škode.

68. Tako bi oziroma bo v ponovljenem postopku tožena stranka z informacijami o Iranu morala preveriti ali, oziroma, kakšne pozive pošilja iransko revolucionarno sodišče osebam, ki so obdolženi, da so delovali proti javnemu redu in varnosti države, glede na to, da je tožnik na osebnem razgovoru dne 30. 9. 2020 povedal, da je dobil tak poziv po približno tednu dni, ko se je trikrat v treh zaporednih dneh udeležil demonstracij leta 2017 in da je po prejemu tega poziva zbežal iz države; kakšne so kazni za dejanja sodelovanja na demonstracijah; ker je tožnik navajal konkretne okoliščine glede uničenja t.i. zelenega gibanja z imeni voditeljev, ki so bili zaprti, bi tožena stranka to lahko preverila z informacijami o stanju v Iranu; tožnik je tudi povedal določene naslove, kjer se je udeleževal protestov in tudi to bi tožena stranka lahko preverila z informacijami o izvorni državi; ker je bil tožnik leta 2009 zaprt in naj bi ga pretepali približno en teden in od njega zahtevali določena imena, potem pa so ga izpustili brez obtožnice, bi tožena stranka lahko preverila, ali so takšni postopki z načinom zaslišanja, kot ga je opisal tožnik, v navedenem času v Iranu obstajali, posebej ob upoštevanju tega, da je tožnik dokaj podrobno opisal, kako je prišlo do aretacije, kje in v kakšnih okoliščinah je bil zaprt, maltretiran in potem izpuščen; tožena stranka bi lahko preverila, ali so bili približno šest dni, preden naj bi tožnik pobegnil iz Irana, kakšni pomembnejši protesti v Teheranu.

69. Tožena stranka zgolj ugiba, da tožnik, ki je bil priprt in domnevno maltretiran, ne bi mogel delati na „tako izpostavljenih mestih organizatorja za stike med podjetji in državo“22. V rubriki pod točko F. Obrazca za prošnjo je namreč navedeno: „delal za različna državna in zasebna podjetja; organizator za stike med podjetji in državo“, med tem ko je na osebnem razgovoru na posebno vprašanje povedal, da je delal za eno privatno firmo, za neko podjetje in sicer 8 let. V tožbi pojasnjuje, da ni bil nikoli v državni službi. Tožena stranka ga ni natančneje vprašala, za kakšno naravo dela je šlo, da bi lahko ocenila izpostavljenost delovnega mesta za interese države in tudi okoliščin v zvezi z nalogami vzpostavljanja stikov ni razčiščevala z informacijami o takšnih okoliščinah v Iranu.

70. V povezavi z navedeno napako pri razlagi materialnega prava je tožena stranka kršila tudi procesne določbe prvega in drugega odstavka 22. člena in prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 zlasti, osmo alinejo in deveto alinejo tega člena ter tretjo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Upravno sodišče je namreč že večkrat opozorilo toženo stranko na napačno razumevanje sodne prakse Vrhovnega sodišča,23 ki jo tožena stranka ponavlja v izpodbijanem aktu, češ da iz omenjenih sodnih odločb Vrhovnega sodišča izhaja, da sta vsebina in širina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja pristojni organ, definirani s prosilčevimi navedbami, saj je obseg presoje vezan na trditveno podlago.

71. To stališče namreč drži pod pogojem, da je uradna oseba v ugotovitvenem postopku v zadostni meri izpolnila obveznost sodelovanja s prosilcem v tem smislu, da mu je postavila vsa pravno-relevantna (pod)vprašanja in da je v sodelovanju s prosilcem razčistila dejansko stanje. To pomeni, da pri ugotavljanju tveganja za preganjanje ali resno škodo pristojni organ ni nujno vezan in omejen na tista dejstva, ki jih samoiniciativno navede prosilec, še posebej ne, če so določena relevantna dejstva o državi izvora prosto dostopna in bi jih organ (ali sodišče) moral(o) poznati.24 Tudi Ustavno sodišče RS pravi, da mora v azilnem postopku pristojni organ po uradni dolžnosti paziti, da nevednost in neukost prosilca ne bi vplivali na zagotovitev pravic, ki mu gredo po zakonu.25 Po stališču Ustavnega sodišča RS mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca.26

72. Pri ugotavljanju dejstev tekom osebnega razgovora in v zvezi s pridobivanjem relevantnih informacij o stanju v državi izvora mora uradna oseba prosilcu postavljati relevantna (pod)vprašanja in razlikovati med razlogi, katere je prosilec navedel, da so ga napeljali, da zapusti izvorno državo, in razlogi, zaradi katerih ga je zaradi splošno znanih informacij o stanju v izvorni državi lahko utemeljeno strah pred preganjanjem ali resno škodo v primeru vrnitve. To je še posebej relevantno v primerih prosilcev za mednarodno zaščito iz Irana, če se njihovi razlogi za pobeg povezujejo tudi s političnim prepričanjem. Zato z vidika absolutne prepovedi nečloveškega ravnanja pristojni organ oziroma sodišče države podpisnice EKČP ni(sta) nujno vezan(a) vedno samo na tisti razlog za strah, ki ga prosilec navede v njegovih izjavah,27 ampak morajo določen razlog za utemeljen strah preveriti po uradni dolžnosti.28 V takih okoliščinah ne drži, kot pravi tožena stranka, ki se sklicuje na sodno odločbo Vrhovnega sodišča I Up 41/2016 z dne 2. 3. 2016 in I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, da „sta vsebina in širina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja pristojni organ, definirani s prosilčevimi navedbami,“ saj naj bi bil obseg presoje vezan na trditveno podlago. Sodišče EU, na primer, celo pravi, da „glede na to, da ni nujno, da prosilec za mednarodno zaščito lahko oceni, na katero vrsto zaščite se navezuje njegova prošnja, in da poleg tega status begunca zagotavlja širšo zaščito od tiste, ki jo daje subsidiarna zaščita, mora načeloma pristojni organ ugotoviti najprimernejši status glede na položaj tega prosilca“.29 Zato se tudi v konkretnem primeru glede na navedeno izkaže za nepravilno uporabljen standard iz sodne prakse Vrhovnega sodišča. 73. Tudi z vidika sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice je z opisanim načinom odločanja oziroma z izpodbijanim aktom tožena stranka storila kršitev procesne komponente prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) oziroma standardov stroge in natančne ocene tveganja, ko zahtevek tožnika v zvezi z 3. členom EKČP ni očitno neutemeljen.30 Procesne določbe, ki služijo učinkovitemu vodenju postopka, morajo biti strogemu preverjanju tveganja z vidika 3. člena EKČP prilagojene. To pomeni, da morajo biti primerno fleksibilno uporabljene tudi procesne določbe, kadar je v postopku odprto vprašanje zmožnosti tožnika pravočasno pridobiti enega od ključnih dokazov glede tveganja kršitve pravice iz 3. člena EKČP31 oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Morebiten poziv na zglasitev pred revolucionarnim sodiščem v Iranu je zelo pomemben za predmetni postopek in tožena stranka bi se pred odločitvijo morala prepričati, ali bo tožnik to listino lahko dobil in če ne, zakaj ne.

74. Iz zgoraj navedenega sledi, da je sodišče moralo tožbi ugoditi zaradi napačne uporabe določil devetega, osmega in sedmega odstavka 27. člena ZMZ-1 v zvezi s peto in/ali drugo alinejo prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, in zaradi kršitve določb tretje alineje tretjega odstavka 21. člena, 22. člena in osme ter devete alineje prvega odstavka 23. člena in člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU.

75. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala upoštevati aktualne informacije o stanju v Iranu po spremenjeni varnostni situaciji v Iranu s koncem leta 2022 in z vidika verodostojnosti upoštevati vse predložene listine in dokaze, kar vključuje poziv tožniku na zglasitev v postopku pred revolucionarnim sodiščem.

76. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, upoštevajoč pri tem določbo drugega odstavka 71. člena ZMZ-1 v luči neposrednega učinka določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU in na to vezane interpretacije Sodišča EU, po katerih sodišču države članice EU ni treba zaslišati tožnika, če meni, da lahko presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa.32 Odločitev sodišča, da ne bo zaslišalo tožnika na glavni obravnavi, temelji tudi na kriterijih za javno glavno obravnavo, ki veljajo na splošno v upravnih sporih v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s 6. členom EKČP33 ter prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožeča stranka je predlog za zaslišanje tožnika vezala na razčiščevanje okoliščin, zakaj je tožnik s časovnim zamikom predložil dokaz glede poziva na revolucionarno sodišče, kar pa ni okoliščina, zaradi katere je sodišče tožbi ugodilo. Bo pa tožena stranka morala okoliščine v zvezi s pozivom revolucionarnega sodišča v Iranu razčistiti skupaj z ostalimi dejstvi in informacijami o stanju v Iranu v ponovljenem postopku.

77. Izpodbijani akt se odpravi in vrne zadeva toženi stranki v ponoven postopek (4. točke, 3. točka ter posledično 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede razlage materialnega prava in vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

1 Glej 26. člen ZMZ-1 oziroma 9. člen in 15. člen Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. 2 To določilo vsebuje definicijo statusa begunca, ki med drugim zajema tudi pogoj „utemeljenega strahu pred preganjanjem“. 3 Po tej določbi kadar prosilec v postopku ne predloži dokazov za vse svoje izjave, pristojni organ pri odločitvi o prošnji upošteva, ali so prosilčeve izjave so skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom. 4 Po tej določbi pristojni organ v postopku preverja izjave prosilca in informacije o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona. Z informacijami iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona se prosilca pred izdajo odločbe seznani pisno ali ustno. Prosilec se lahko pisno ali ustno izjavi glede predloženih informacij. Pristojni organ pridobi točne in ažurne informacije o izvorni državi iz različnih virov, kot so Evropski azilni podporni urad in Visoki komisariat ter ustrezne mednarodne organizacije za človekove pravice. 5 Po teh določbah pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva predvsem splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno-političnem položaju in sprejeti zakonodaji; specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države. 6 Glej na primer: Alheto, C-585/16, odst. 103, 116; Torubarov, C-556/17, odst. 64; Komisija proti Madžarski, C-808/18, odst. 99. 7 Primerjaj predmetno pravno situacijo z odločitvijo Vrhovega sodišča v zadevah: X Ips 4/2022 z dne 16. 3. 2022, odst. 11; X Ips 32/2022 z dne 9. 11. 2022, odst. 10-12. 8 Torubarov, C-556/17, odst. 47. 9 Ibid. odst. 146. 10 Ibid. odst. 72-74. 11 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-292/09-9, Up-1427/09-16, 20. 10. 2011, odst. 9. 12 Ibid. odst. 18. 13 Ta standard izhaja tudi iz sodne prakse ESČP. Glej: F.G. v. Sweden, App. no. 43611/11, 23. 3. 2016, para. 156.; J.K. and others v. Sweden, App. no. 59166/12, 23. 8. 2016, odst. 87, 83, 90. 14 P.I., C-280/21, 12. 1. 2023, odst. 33. 15 P.I., C-280/21, 12. 1. 2023, odst. 25-26. 16 Glej osmi odstavek 27. člena ZMZ-1 in sodbi Sodišča EU v zadevah: Y. in Z., C-71/11, C-99/11, odst. 51; P.I., C-280/21, 12. 1. 2023, odst. 24. 17 Po drugem stavku tega določila je dolžnost države članice, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente prošnje. 18 M., C-560/14, 9. 2. 2017, odst. 48. 19 M.M., C-277/11, 22.11.2012, odst. 64-67; člen 10(3)(b) Procesne direktive 2013/32/EU. 20 Ibid. odst. 67. 21 Glej na primer sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah: Soering v. the United Kingdom., odst. 91; Chahal v. the United Kingdom, odst. 96; J.K. and others v. Sweden, odst. 51, 83, 86 in sodbe Sodišča EU v zadevah: Sacko, C-348/16, odst. 42-49; Alheto, C-585/16, odst. 106, 110-118; Torubarov, C-556/17, odst. 51-78; Ahmedbekova, C-652/16, odst. 92-103. 22 Izpodbijani akt, drugi odstavek na strani 8. 23 Glej sodne odločbe Vrhovnega sodišč v zadevah I Up 41/2016 z dne 2. 3. 2016 in I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017. 24 M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 366; J.K and others v. Sweden, odst. odst. 87, 90, 98; F.G. v. Sweden, odst. 115, 126; Ilias and Ahmed v. Hungary, odst. 141, 148; M.M., C-277/11, odst. 66. 25 U-I-238/06-19, 7. 12. 2006, odst. 11. 26 U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011, odst. 18; Up-763/09-19, 17. 9. 2009, odst. 6; U-I-238/06-19, 7. 12. 2006, odst. 11. 27 Glej: F.G. v Sweden. App. no. 43611/11, 23. 3 2016, odst. 156-157 in mutatis mutandis: M.O. v. Switzerland, App. no. 41282/16, 20.6.2017, odst. 89 v povezavi z odst. 85 in 78. 28 Glej na primer: M.A.M. c. Suisse, Req. 29836/20, 26. 4. 2022, odst 64-65. 29 H. N., C-604/12, 8. 5. 2014, odst. 34. 30 Bahhadar v the Netherlands, App. no. 145/1996/764/965, 19. 2. 1998, odst. 35-36, 45. 31 Ibid. odst. 41-45. 32 Moussa Sacko, C-348/16, odst. 44; Alheto, C-585/16, odst. 116, 126, 145, 146; Torubarov, C-556/17, odst. 54-56 33 Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal, App. nos. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.