Jedro

Pravica do daljšega odpovednega roka in pravica do višje odpravnine ne izhajata le iz 92. člena in 109. člena ZDR, saj je potrebno upoštevati tudi po prejšnji zakonodaji in po avtonomnih normah pridobljene pravice delavcev o tem, da se jim v primeru prehoda k drugemu delodajalcu pri odmeri pravic iz delovnega razmerja upošteva delovna doba pri prejšnjem delodajalcu, kot da niso spremenili zaposlitve. Zato je potrebno ob upoštevanju 3. alinee 1. odstavka 15. člena SKPGd upoštevati kontinuiteto delovnega razmerja delavca pri prejšnjem in sedanjem delodajalcu (toženi stramki) in mu za primer redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga priznati daljši odpovedni rok in višjo odpravnino.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v 1/I. tč. izreka in se tožba v delu, v katerem tožnik zahteva, da se ugotovi, da obstaja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30.10.2004 tožene stranke pravno nasledstvo v smislu 3. odst. 109. čl. ZDR, zaradi česar gre tožniku pravica do odpravnine in odpovednega roka z upoštevanjem obdobja dela tudi pri prejšnjem delodajalcu F. K., s.p., zavrže.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Revizija zoper odločitev pritožbenega sodišča o 3. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30.10.2004 pravno nasledstvo v smislu 3. odst. 109. čl. ZDR, zato gre tožniku pravica do odpravnine in odpovednega roka z upoštevanjem obdobja dela tudi pri prejšnjem delodajalcu (1/I. tč. izreka izpodbijane sodbe). Nadalje je ugotovilo, da delovno razmerje tožniku ni prenehalo 30.11.2004, temveč je trajalo do 17.12.2004, zato je tožena stranka dolžna priznati in vzpostaviti tožniku delovno razmerje do 17.12.2004 (2/I. tč. izreka izpodbijane sodbe) ter mu izplačati razliko odpravnine v višini 233.567,43 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2004 dalje do plačila (3/I. tč.

izreka izpodbijane sodbe), mu izplačati plačo za december 2004 v bruto znesku 74.915,00 SIT, tako da od tega zneska obračuna in plača predpisane davke in prispevke, neto znesek v višini

50.947,00 SIT pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.1.2005 do plačila (4/I. tč. izreka izpodbijane sodbe) ter mu povrniti stroške postopka v znesku 26.600,00 SIT, vse v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe (5/I. tč. izreka sodbe). Sklenilo je tudi, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka (II. tč.

izreka izpodbijane sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in stroškovno zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da zaključki sodišča prve stopnje ne izhajajo iz dokazov v postopku. Sodišče je ugotovilo, da tožniku pri prejšnjem delodajalcu ni bil izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja, vendar je tožnik to zgolj zatrjeval, za svoje navedbe pa ni predlagal nobenih dokazov. Dokazno breme je seveda na njegovi strani, zaradi česar tožena stranka tudi ni vztrajala pri predlogu za zaslišanje priče F. K.. Sodišče je enostavno verjelo tožniku, da ni izvedel, da mu je predhodno delovno razmerje prenehalo, čeprav je ob zaslišanju izpovedal, da je pri polni zavesti podpisal pogodbo z novim delodajalcem. Glede na to tožniku ni mogoče verjeti. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je bistveni element pravnega nasledstva predvsem v dejstvu, da tožniku ni bil izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja in mu le-to ni bilo prekinjeno, pri tem pa ni obrazložilo ali je tema dvema elementoma dalo posebno težo in ali sta ta dva elementa odločilna, glede na to, da bi bilo nujno potrebno še izkazati, da je šlo za prevzem delavca v smislu dejanske kontinuitete. Sodbe zato tudi ni mogoče preizkusiti. Sodišče je napačno ocenilo izpoved tožnika, da je opravljal v bistvu identična dela, saj po mnenju tožene stranke dela niso bila enaka, stroji so bili novi, tožena stranka pa je za opravljanje dela v istih poslovnih prostorih morala skleniti novo najemno pogodbo. Sodišče ni natančno ugotovilo, ali so bila in katera dela so bila ista ali identična. Tožnik bi moral v postopku dokazati, na kakšen način je prišlo do prenehanja dejavnosti prejšnjega samostojnega podjetnika. Tožena stranka ve zgolj to, da se je nekdanji delodajalec moral upokojiti zaradi invalidnosti. To pa je že razlog, ki ni odvisen od volje podjetnika. V nadaljevanju pritožnica ponavlja, da sodišče ni ugotovilo dejanske kontinuitete med delom tožnika pri prejšnjem delodajalcu in pri njej. Dejstvo neprekinjenega delovnega razmerja samo po sebi ne more biti argument za to kontinuiteto.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka nekatere od pritožbenih navedb in predlaga zavrnitev pritožbe.

Po odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritožbo dopolnila, vendar te dopolnitve pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj gre za dopolnitev pritožbe po preteku pritožbenega roka (1. odst. 333. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004).

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na nekatere od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kot to izhaja iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih navedb o tem, da se sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti v posameznih odločilnih elementih, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Navedeno pritožbeno zatrjevanje namreč izhaja predvsem iz pritožbene ocene, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo oz. je zmotno ugotovilo posamezna dejstva, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka. Tudi sicer ima sodba vse razloge, ki so jasni in jo je mogoče preizkusiti. Nekoliko nerazumljiv je le izrek sodbe v točki 1/I, kar pa bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Tudi relevantna dejstva je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo in na tej podlagi napravilo pravilno dokazno oceno. V zvezi s tem so najprej neutemeljene pritožbene navedbe o dokaznem bremenu, ki naj bi bilo na strani tožnika. Če je tožnik izpovedal, da od prejšnjega delodajalca ni prejel sklepa o prenehanju delovnega razmerja, že to dejstvo, ob izostanku nasprotnih dejstev in dokazov, zadošča za zaključek, da je temu res tako. Nasprotno dejstvo bi morala dokazovati tožena stranka in ne tožnik.

Nelogično je zatrjevanje in razmišljanje, da bi nekdo moral predložiti listino ali odločbo, za katero sam zatrjuje, da jo niti ni prejel. Dokaz o obstoju (izdaji) takšne odločbe in njeni vročitvi mora predložiti nasprotna stranka. Neutemeljene so tudi navedbe o tem, da naj bi moral tožnik dokazati, na kakšen način je prišlo do prenehanja dejavnosti samostojnega podjetnika F. K.. Tožena stranka je namreč sama navedla, da do prenehanja njegove dejavnosti ni prišlo zaradi stečaja ali nekega od primerov izbrisa podjetnika iz poslovnega registra po uradni dolžnosti, temveč zaradi njegove upokojitve. Pravno pa je za rešitev konkretne zadeve nepomembno, ali je prejšnji delodajalec prenehal z dejavnostjo povsem po svoji volji, ali dejansko v to prisiljen zaradi invalidnosti. Tudi sicer tožena stranka ni v ničemer izkazala tega, da bi bila prav invalidnost razlog za prenehanje njegove dejavnosti, saj niti ne omenja odločbe ZPIZ-a, s katero bi bil prejšnji delodajalec F. K. opredeljen za invalida

I. kategorije invalidnosti.

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je bil pri toženi stranki neprekinjeno zaposlen od 1.3.1996 do 30.11.2004, ko mu je prenehalo delovno razmerje iz poslovnega razloga. Trdil je, da je v vmesnem času (s 1.9.2002) prišlo le do zamenjave nosilca zasebne dejavnosti, sicer pa gre za kontinuiteto delovnega razmerja tožnika pri prejšnjem nosilcu zasebne dejavnosti in sedanji nosilki, toženi stranki. Glede na kontinuiran obstoj delovnega razmerja (enako delovno mesto, delovno okolje in dejavnost sama) je menil, da mu v skladu s 109. čl. ZDR pripada višja odpravnina (odpravnina tudi z upoštevanjem delovne dobe pri prejšnjem delodajalcu), v skladu z 92. čl. ZDR pa tudi daljši odpovedni rok. Glede na to bi mu moralo tudi delovno razmerje prenehati šele po poteku tega roka (to je s 17.12.2004), zaradi česar mu do tega dneva pripada tudi razlika plače. Tožnik se je skliceval na pravno kontinuiteto, kot izhaja iz 3. odst. 109. čl. ZDR in 5. odst. 92. čl. ZDR. Tudi s tožbenim zahtevkom je najprej zahteval ugotovitev pravnega nasledstva v smislu navedenih določb ZDR, v posledici tega ugotovitev, da mu pripada pravica do odpravnine in odpovednega roka z upoštevanjem obdobja delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu, v nadaljevanju pa priznanje delovnega razmerja, plačilo odpravnine in plačilo še neizplačane plače za del decembra 2004 (do datuma prenehanja delovnega razmerja).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je 1. točka tožbenega zahtevka neustrezna, saj tožnik v tem delu zahteva ugotovitev obstoja pravnega nasledstva, kar niti ne more biti predmet tožbenega zahtevka, temveč je lahko le podlaga za odločitev o konkretnem tožbenem zahtevku za priznanje delovnega razmerja v dodatnem odpovednem roku, plačilo plače za ta odpovedni rok in za plačilo razlike odpravnine. V tem delu tudi ni mogoče ugotoviti pravne koristi tožnika za takšen zahtevek, sicer pa je tudi materialno-pravno takšen zahtevek neustrezen. V konkretni zadevi namreč ne gre za pravno nasledstvo v smislu 3. odstavka 109. čl. ZDR oz. 5. odstavka 92. čl. ZDR in zgolj to ne predstavlja podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku. Ker pa sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo spora, temveč na trditveno podlago zahtevka, je tudi mimo tega zatrjevanja tožnika (in kot navedeno neustreznega zahtevka v 1. tč. izreka) lahko odločalo o tem, ali morda tožniku pripadajo pravice, ki jih uveljavlja v 2., 3. in 4. tč. zahtevka.

Ni mogoče trditi, da je toženka pravna naslednica moža F. K., kar izhaja že iz tega, da je F. K. enostavno prenehal z opravljanjem dejavnosti podjetnika posameznika, toženka pa je takšno dejavnost začela samostojno. Ne glede na navedeno pa pravica do daljšega odpovednega roka in pravica do višje odpravnine ne izhaja zgolj iz 92. in 109. čl. ZDR, saj je pri tem potrebno upoštevati tudi po prejšnji zakonodaji oz. predpisih ter avtonomnih normah pridobljene pravice delavcev (o tem, da se jim pri odmeri pravic iz delovnega razmerja upošteva doba pri prejšnjem delodajalcu, kot da niso spremenili zaposlitve). Prav takšen primer je v konkretni zadevi in prav v tej smeri je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno in jasno utemeljilo, napačno pa je zaključilo, da to predstavlja pravno kontinuiteto po 92. in 109. čl. ZDR.

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz določbe 125. čl. prejšnjega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur.l. RS št. 14/90 - 71/93), glede na dejstvo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu F. K. 30.8.2002, torej še v času veljavnosti starega zakona. Pravilno je tolmačilo določbo navedenega člena, po katerem v primeru prenehanja dejavnosti zasebnega delodajalca oz. začetka postopka prenehanja zasebni delodajalec lahko pisno odpove delavcu delovno razmerje, ni pa to dolžan storiti. V konkretni zadevi toženka ni dokazala, da je prejšnji delodajalec tožniku odpovedal delovno razmerje. Še več.

Iz pogodbe o zaposlitvi s toženko izhaja, da je bila sklenjena že

30.8.2002, torej še v času, ko je bil tožnik zaposlen pri prejšnjem delodajalcu. Iz potrdila o prijavi-odjavi izhaja tudi, da je prejšnji delodajalec tožnika enostavno odjavil iz zavarovanja z dnem 31.8.2002, tožena stranka pa ga je prijavila v zavarovanje s 1.9.2002 (glede na že pred tem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi). Sodišče je po dokaznem postopku pravilno zaključilo, da je tožnik pri toženi stranki opravljal enako delo kot pred tem, delo pa je opravljal na isti lokaciji. Pravno nepomembno je, če je toženka (kasneje) nabavila nove stroje ali z najemnikom prostorov, v katerih je že prej potekalo delo, sklenila novo najemno pogodbo. Nepomembno je tudi to, ali so njene proizvode kupovali tudi drugi naročniki (kot proizvodne prvotnega delodajalca), saj je v smislu delovne kontinuitete relevantno zgolj to, kakšno delo je tožnik opravljal pri enem in drugem delodajalcu.

Sodišče prve stopnje se je nadalje pravilno oprlo na določbo 12. čl. Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur.l RS št. 26/91) in štelo, da je glede na okoliščine primera dejansko prišlo do prevzema tožnika k drugemu delodajalcu, to pa v skladu s 15. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur.l. RS št. 40/97 - 113/2002) pomeni, da je takšnemu delavcu potrebno zagotoviti tudi varstvo v smislu, da se njegova delovna doba pri prejšnjem delodajalcu, kot podlaga za uveljavljane pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. Prav na podlagi te določbe (3. alinea 1. odst. 15. čl. SKPGd) je potrebno v konkretnem primeru upoštevati kontinuiteto delovnega razmerja tožnika pri prejšnjem in sedanji delodajalki in na tej pravni podlagi tožniku priznati daljši odpovedni rok ter višjo odpravnino.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje dejanske kontinuitete sploh ni ugotovilo, ali je ni obrazložilo. Elementi, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje, povsem zadoščajo za zaključek, da je v konkretni zadevi prišlo do prevzema tožnika k drugemu delodajalcu in v posledici tega, da se v zvezi z uveljavljanem pravic šteje, da ni spremenil zaposlitve.

Glede na navedeno in v skladu s 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v 2/I., 3/I., 4/I., 5/I. tč. izreka in v II. tč. izreka. Poseglo pa je v izrek pod 1/I. Kot navedeno namreč v konkretni zadevi ne gre za t.i. pravno nasledstvo po 3. odst. 109. čl. ZDR in 5. odst. 92. ZDR, kar pomeni, da bi bilo potrebno v tem delu zahtevek zavrniti.

Vendar pa je obenem potrebno ugotoviti, da je takšen tožbeni zahtevek neustrezen in da ob nadaljnjih tožbenih zahtevkih tožnik zanj ne izkazuje pravne koristi. Ker na procesne predpostavke, med katere spada tudi pravna korist tožeče stranke, pazi sodišče po uradni dolžnosti že ob vložitvi tožbe (274. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče v tem delu razveljavilo izpodbijano sodbo in tožbo zavrglo (ob smiselni uporabi 2. odst. 354. čl. ZPP).

Navedeni spor delno predstavlja tudi spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja oz. obstojem delovnega razmerja v času odpovednega roka. V tem obsegu je glede na 2. tč. 31. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS št. 2/2004) revizija dovoljena. Pač pa revizija ni dovoljena v delu, v katerem tožnik zahteva izplačilo razlike v odpravnini, saj znesek iz tega naslova ne presega zneska, po katerem je revizija dovoljena po določbah ZPP (2. odst. 367. čl. ZPP), ta zahtevek pa tudi ni v neposredni zvezi z ugotovitvijo delovnega razmerja še za čas odpovednega roka. Zato je moralo pritožbeno sodišče glede na določbo 5. tč. 31. čl. ZDSS-1 odločati o tem, ali v tem obsegu dopusti revizijo. Sklenilo je, da revizije ne dopusti, saj od odločitve vrhovnega sodišča v tem delu ni mogoče pričakovati odločitve o pomembnem pravnem vprašanju, navedena odločitev pa tudi ne odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev oz. pri navedeni odločitvi ni mogoče ugotoviti neenotnosti v praksi sodišč druge stopnje. V tem delu skratka niso podani razlogi za dopustitev revizije po 1. odst. 32. čl. ZDSS-1.