Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Kršitev materialnega prava mora biti takšna, da bi pravilna uporaba materialnega prava pripeljala do drugačne odločitve.
I. Tožba se v delu, v katerem se izpodbija odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, OE Maribor - Murska Sobota, št. 06122-1014/2012/2 z dne 10. 9. 2012, zavrže. II. Tožba se v delu, v katerem se izpodbija odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 0612-192/2012/2-00641114 z dne 21. 1. 2013, zavrne.
III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Z odločbo št. 0612-192/2012/2-00641114 z dne 21. 1. 2013 je ministrstvo zavrnilo predlog tožnic za razveljavitev odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, OE Maribor - Murska Sobota, št. 06122-1014/2012/2 z dne 10. 9. 2012 po nadzorstveni pravici. Sklicuje se na določbo drugega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in pojasnjuje, da je kršitev materialnega prava očitna le tedaj, ko jo je mogoče zaznati neposredno, brez preverjanja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Če do napačne uporabe materialnega prava pride zaradi napačno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev materialnega prava ni očitna. Glede odločbe, katere razveljavitev predlagata tožnici po nadzorstveni pravici, ministrstvo ugotavlja, da je bilo s to odločbo tožnicama naloženo, da ustavita gradnjo garaže 9 x 8 m, pritlične izvedbe, ki stoji na zemljišču s parc. št. 697/2 in 698/1, k.o. ... Naloženo jima je bilo tudi, da morata do dne 1. 3. 2013 ta objekt odstraniti in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške. Opozorjeni sta bili tudi, da bo v primeru neizpolnitve obveznosti opravljena izvršba po drugih osebah. Izrečene so bile tudi prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Predmetna odločba je bila izdana, ker je bil navedeni objekt zgrajen brez gradbenega dovoljenja.
Drugostopenjski organ v svoji odločbi pojasnjuje, da se legalnost objekta presoja po predpisih, veljavnih v času gradnje, inšpekcijski postopek pa se vodi po določbah trenutno veljavne zakonodaje. Glede legalnosti je treba upoštevati določbe Zakona o urbanističnem planiranju (ZuPl), ki je v 17. členu določal, da je za graditev objektov potrebno pridobiti lokacijsko dovoljenje po določbah tega zakona in da se za gradnjo družinskih stanovanjskih hiš, kmečkih gospodarskih poslopij in pomožnih poslopij v naseljih oziroma na območjih, kjer je bil izdelan samo urbanistični red, ugotavljajo oziroma določajo lokacijski pogoji in zahteve neposredno v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Po določbah 19. člena ZuPl lokacijsko dovoljenje ni bilo potrebno za tekoča vzdrževalna dela, za adaptacije, s katerimi se ni spreminjala zunanjost, velikost ali namen objekta, za postavitev začasnih objektov, za postavitev turističnih tabel in za gradnjo pomožnih objektov, ki jih tudi navaja. Upravni organ je upošteval tudi določbe v času gradnje veljavnega Zakona o graditvi objektov (ZGO), ki je predpisoval pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo objekta (kamor sodi tudi obravnavani objekt) in zaključil, da je obveznost pridobitve ustreznega upravnega dovoljenja obstajala že v začetku izvedbe posega gradnje druge polovice garaže, 9 X 8 m, v letu 1981(prva polovica garaže, 9 X 8 m, je bila zgrajena že leta 1943). Ker je bil obravnavani poseg izveden brez predpisanih upravnih odločb, je odločitev prvostopenjskega organa, ki je predmetno gradnjo opredelil kot nelegalno, v skladu z določbami ZGO-1. Prvostopenjski organ je preveril tudi izpolnjenost pogoja za gradnjo po določbah Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Pravilnik), ki je veljal v času pred uveljavitvijo sedanje Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost in ugotovil, da velikost oziroma oblikovanje predmetnega objekta ne ustrezata pogojem iz 3. točke prvega odstavka 5. člena Pravilnika, po kateri je mogoče brez gradbenega dovoljenja zgraditi garažo tlorisne površine do 30 m2, predmetna garaža pa s tlorisno površino 72 m2 to površino presega. Glede na to je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da bi bilo treba za obravnavani objekt pridobiti gradbeno dovoljenje, zato se predmetna gradnja šteje za nelegalno gradnjo.
Ministrstvo še pojasnjuje, da razloga za razveljavitev po nadzorstveni pravici tudi ne more predstavljati dejstvo, da je bila prvostopenjska odločba izdana tožnicama kot inšpekcijskima zavezankama, čeprav sta vstopili v takšen položaj kot pravni naslednici pokojnega investitorja. Oseba, zoper katero se vodi inšpekcijski postopek v primeru nedovoljenih gradenj, je investitor; če pride do prenosa lastninske pravice na nelegalno zgrajenem objektu, pa je inšpekcijski zavezanec njegov lastnik. V primeru dedovanja nelegalno zgrajenega objekta vse obveznosti, ki se navezujejo na ta objekt, preidejo na pravne naslednike. V primeru nelegalne gradnje je za takšen primer inšpekcijski ukrep določen v 152. členu ZGO-1, po katerem gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta ali zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.
Tožnici vlagata tožbo iz vseh razlogov po 27. členu ZUS-1. Menita tudi, da je izpodbijana odločba nična. Zatrjujeta, da je upravni organ s tem, ko je svojo odločitev oprl na Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, ki je stopil v veljavo dne 28. 10. 2003, prekršil določbi 154. in 155. člena Ustave RS, saj ta predpis v času pričetka sporne gradnje še ni veljal. ZGO, ki je veljal v času pričetka gradnje spornega objekta, pa podzakonskega predpisa, ki bi določal in podrobneje opredeljeval posamezne gradbene objekte, ni imel. Tožnici menita, da za predmetni objekt-sporno garažo, v skladu z določbami tedaj veljavnega ZGO, gradbeno dovoljenje ni bilo potrebno. Nepravilno je tudi sklicevanje drugostopenjskega organa na določbe Zakona o urbanističnem planiranju. Razen tega izpodbijane odločbe tudi ni mogoče izvršiti, saj se glasi na ustavitev gradnje, sporni objekt - garaža pa ni v fazi gradnje, temveč gre za obstoječi objekt, zgrajen leta 1943 in dograjen 1981, zato je odločitev Inšpektorata z dne 10. 9. 2012 nična. Sodišču predlagata, da tako odločbo Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, OE Maribor - Murska Sobota z dne 10. 9. 2012, kakor tudi odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor z dne 21. 1. 2013, razveljavi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Hkrati zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.
Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.
Tožba ni utemeljena.
K I. točki izreka: Sodišče uvodoma ugotavlja, da je izpodbijani akt v predmetni zadevi odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 0612-192/2012/2-00641114 z dne 21. 1. 2013, s katero je bilo odločeno, da se predlog tožnic za razveljavitev odločbe gradbenega inšpektorja št. 06122-1014/2012/2 z dne 10. 9. 2012 po nadzorstveni pravici, zavrne. Predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu ne more biti navedena prvostopenjska odločba, saj upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno (prvi odstavek 6. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V kolikor se nanaša na predmetno prvostopenjsko odločbo, je torej sodišče tožbo zavrglo (7. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
K II. točki izreka: Predmet presoje v tem upravnem sporu je torej odločitev ministrstva, da se predlog tožnic za odpravo zgoraj navedene prvostopenjske odločbe po nadzorstveni pravici zavrne. V predmetnem upravnem sporu mora sodišče presoditi, ali obstojijo razlogi za odpravo navedene prvostopenjske odločbe po nadzorstveni pravici. Odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici je urejena v členih od 274-277 ZUP. Tožnici sta vložili predlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici po drugem odstavku 274. člena ZUP, po katerem lahko pristojni organ razveljavi odločbo po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. Kot je tožnicama pojasnil že drugostopenjski organ, je odprava odločbe po nadzorstveni pravici iz razlogov po drugem odstavku 274. člena ZUP mogoča le, če gre za očitno kršitev materialnega prava. Kršitev materialnega prava mora biti takšna, da bi pravilna uporaba materialnega prava pripeljala do drugačne odločitve. Sodišče se strinja s stališčem drugostopenjskega organa, da v obravnavani zadevi pogoji za odpravo navedene odločbe po nadzorstveni pravici niso izpolnjeni. Ministrstvo je v svoji odločbi tudi pojasnilo, da je tudi v času gradnje veljavni ZGO za gradnjo objektov, kot je obravnavani, zahteval pridobitev gradbenega dovoljenja. V zadevi ni sporno, da za predmetni objekt gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno. Ministrstvo se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje tudi na Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, vendar le z namenom, da tožnicama pojasni, da tudi po kasneje veljavnem pravilniku predmetna gradnja ne izpolnjuje pogojev za enostavni objekt in s tem za gradnjo brez gradbenega dovoljenja. S sklicevanjem na ta predpis torej niso bile storjene v tožbi zatrjevane kršitve Ustave RS.
Odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 0612-192/2012/2-00641114 z dne 21. 1. 2013 je torej tudi po presoji sodišča pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožnici tudi s sklicevanjem na ničnost predmetne odločbe ne moreta biti uspešni. Za nično se izreče odločba v primerih iz 279. člena ZUP, v predmetni zadevi pa ne gre za nobenega od naštetih primerov. S trditvijo tožnic, da odločbe ni mogoče izvršiti, se sodišče ne strinja. Odločitev, da se tožnicama nalaga ustavitev gradnje pa pomeni, da na predmetnem objektu ni dovoljeno nadaljevati z nobenimi nadaljnjimi deli, kar je v skladu s 152. členom ZGO-1. K III. točki izreka: Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.