Jedro

Ker OZ ne opredeljuje pojma žalitve dobrega imena in časti, se pri presoji vprašanja protipravnosti takšnih škodnih dogodkov sodna praksa nasloni na določbe KZ o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo odškodnine 20.864,63 EUR zaradi posega v čast in dobro ime ter tožniku naložilo, da mora tožencu povrniti 1.254,21 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki navaja, da se pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi najprej obsežno povzema svoje tožbene navedbe, navedbe odgovora na tožbo, potek dokaznega postopka, potek odločanja o tožnikovem predlogu za izločitev razpravljajoče sodnice, razloge sodišča o ugovoru litispendence in stališča sodišča o pravni podlagi in temelju zahtevka. V 8. in 9. točki pritožbe tožnik piše o toženčevem pismu, ki naj bi bilo poslano ministru za pravosodje dr. Lovru Šturmu, vendar ta dogodek ni predmet tega tožbenega zahtevka. Sicer bi bilo mogoče iz pritožbe izluščiti naslednje konkretnejše pritožbene očitke: sodišče prve stopnje se ob razlagi, da dejanje, ki bi lahko pomenilo razžalitev, ni protipravno, če je storjeno v obrambi kakšne pravno varovane pravice, sklicuje na sodno prakso, ki je konkretno ne navaja, izraz, da je nekdo sodišču znana oseba in odličen mentor v zavlačevanju sodnih postopkov, je očitek, ki si ga ne želi nihče, saj nakazuje na kvelurantstvo, z dopisom, ki ga je poslal toženec, ni mogel braniti svoje pravice do hitrega in poštenega sojenja, saj Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (2) (v nadaljevanju ZVPSBNO) jasno določa postopke, ki jih je upravičen posameznik uveljavljati z namenom doseči hitrejše sojenje. Zakon načina, ki ga je izbral toženec, ne pozna.

Pritožnik meni, da je bil edini namen toženca razžaliti in negativno ovrednotiti tožnika samega.

Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Ker Obligacijski zakonik (3) (v nadaljevanju OZ) ne opredeljuje pojma žalitve dobrega imena in časti, se pri presoji vprašanja protipravnosti takšnih škodnih dogodkov sodna praksa (4), pa tudi teorija (5) nasloni na določbe Kazenskega zakonika (6) (v nadaljevanju KZ) o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime. V skladu z določbo 3. odstavka 169. člena KZ dejanje, ki bi sicer predstavljalo razžalitev, izgubi element protipravnosti, če se storilec o kom žaljivo izrazi med drugim pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če to ni bilo storjeno z namenom zaničevanja.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno presojalo, ali je zaradi spornih zapisov (da je tožnik “veliki mentor, kako zavlačevati zadeve na sodišču“ in da je “sodišču znan“) v pismu predsednici Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 9. 5. 2006 razžalitev tožnika objektivno podana glede na čas in okoliščine na strani naslovnice pisma in glede na razmerje med tožnikom in tožencem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da besedne zveze, ki jih je v pismu uporabil toženec, niso objektivno žaljive niti same po sebi, še posebej pa ne v kontekstu dopisa. Sodišče prve stopnje je torej materialno pravo uporabilo pravilno. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da namen dopisa, poslanega predsednici Okrajnega sodišča v Domžalah, ni bil očrniti in razžaliti tožnika, ampak je šlo za poskus pospešitve izvršilnih postopkov pred Okrajnim sodiščem v Domžalah. Pritožbeno sklicevanje na določbe ZVPSBNO je brezpredmetno in neutemeljeno, saj se zakon, na katerega se sklicuje tožnik, 9. 5. 2006 še ni uporabljal. V skladu z določbo 28. člena ZVPSBNO se je začel uporabljati šele 1. 1. 2007. Višje sodišče odgovarja le še na očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki ni utemeljen. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi moglo preizkusiti. Njen izrek je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in si ne nasprotujejo. Dejstvo, da se je sodišče prve stopnje splošno sklicevalo na sodno prakso, ne da bi navedlo konkretne opravilne številke odločb, ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sklicevanje sodišča prve stopnje je povsem pravilno, saj ne gre za sklicevanje na kakšno konkretno sodno odločbo, ampak se inštituti s področja kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime uporabljajo praktično v vseh zadevah, v katerih se zahteva odškodnina zaradi posega v čast in dobro ime.

Na ostalo pritožbeno pisanje višje sodišče ne odgovarja, saj navedbe ne predstavljajo uveljavljanja nobenega od pritožbenih razlogov.

Ker pritožba ni utemeljena, jo je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in št. 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 49/2006. (3) Ur. l. RS, št. 83/2003. (4) prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 402/99 z dne 19. 4. 2000, II Ips 131/2000 z dne 24. 8. 2000, II Ips 272/2000 z dne 7.12.2000 in II Ips 229/2001 z dne 18. 4. 2002. (5) Alojzij Finžgar, Žalitev časti in širjenje neresničnih trditev o drugem, Pravnik 39, 1-2/84, str. 5. (6) Ur. l. RS, št. 40/2004.