Jedro

Samo očitek opustitve dolžne odsvojitve lastnih delnic, pridobljenih v nasprotju z zakonom, ne more predstavljati kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, saj je zakonski znak tega kaznivega dejanja tudi poseben namen storilca, to je namen pridobitve premoženjske koristi ali povzročitve škode.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom Ks 548/2008 z dne 26.5.2008 na podlagi sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da se zoper obdolženega opravi preiskava zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom I Kp 1035/2008 z dne 18.9.2008 pritožbi zagovornika obdolženega ugodilo in sklep zunajobravnavnega senata, s katerim je ta sklenil, da se zoper obdolženega opravi preiskava, spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevo oškodovanca kot tožilca, da se zoper obdolženega opravi preiskava zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ.

2. Zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani je vrhovna državna tožilka N.F. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

3. Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obdolženemu in njegovemu zagovorniku, vendar se o njej nista izjavila.

B.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da se Višje sodišče ni opredelilo do očitka v zahtevi za preiskavo, da obdolženi ni ravnal v skladu s prvim in drugim odstavkom 240. člena in 243. členom Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), po katerem bi moral lastne delnice v enem letu po pridobitvi odsvojiti. Vrhovna državna tožilka meni, da bi moral obdolženi lastne delnice odsvojiti do najkasneje 3.12.2002 in zanje pridobiti kupnino, česar pa ni storil, po nastopu insolventnosti družbe C.d.d. pa so delnice izgubile vsakršno vrednost. Ker se sodišče ni opredelilo do ene od očitanih izvršitvenih oblik očitanega kaznivega dejanja, to je, da obdolženi ni opravil dolžnosti, naložene s prvim in drugim odstavkom 240. člena ZGD, je kršilo 7. točko 371. člena ZKP, izpodbijani sklep pa o tej okoliščini, pomembni za odločitev o obstoju tega kaznivega dejanja, sploh nima razlogov.

5. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je odločil, da se zoper obdolženega opravi preiskava zaradi obstoja utemeljenega suma kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ, Višje sodišče v Ljubljani pa je pritožbi zagovornika obdolženega ugodilo in sklenilo, da se zahteva oškodovanca kot tožilca za preiskavo zavrne. V obrazložitvi je navedlo, da je pismo o nameri z dne 13.11.2001 sicer podpisal obdolženi, pogodbo o nakupu lastnih delnic pa je podpisal tedanji predsednik uprave družbe C., zato obdolženi ni mogel vedeti, da bo pogodba sklenjena brez predhodnega skupščinskega sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala. Višje sodišče se tudi ne strinja z zaključkom zunajobravnavnega senata, da oškodovanec kot tožilec v družbi C. ni imel prevladujočega vpliva, ker je obdolženega pooblastil, da uveljavlja njegovo glasovalno pravico na skupščini. Pooblastilo je bilo dano samo za skupščino dne 21.1.2002, poleg tega pa bi oškodovanec kot tožilec dano pooblastilo lahko kadarkoli preklical. Višje sodišče razloguje, da je obdolženi z vložitvijo tožbe na ugotovitev ničnosti pogodbe o nakupa lastnih delnic ravnal kot dober gospodar, saj je dosegel, da je bila pogodba, ki je bila za družbo C. škodljiva, odpravljena.

6. Sodišče druge stopnje je torej ugotovilo, da je bilo postopanje obdolženega, ko je sprožil postopek za ugotovitev ničnosti pogodbe o nakupu lastnih delnic v skladu z ravnanjem dobrega gospodarja ter da mu zato ni mogoče očitati kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ ter odločilo, da se zahteva oškodovanca kot tožilca za preiskavo zavrne. Zato o zatrjevani kršitvi iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni mogoče govoriti. Sodišče ne reši v celoti predmeta obtožbe, če v primeru, ko obtožnica vsebuje več kaznivih dejanj ali več obtožencev, ne odloči v izreku o vseh kaznivih dejanjih vseh obtožencev. V primeru zahteve za preiskavo bi bila taka kršitev podana v primeru, ko bi zahteva obsegala več kaznivih dejanj ali več obdolžencev, pa sodišče ne bi v celoti odločilo o tem, ali se preiskava uvede oziroma ali se zahteva zavrne. Ker je Višje sodišče v svojem sklepu odločilo, da se zahteva za preiskavo za očitano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ zavrne, je v celoti odločilo o zahtevku oškodovanca kot tožilca in uveljavljana kršitev ni podana.

7. Podana pa ni niti kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, to je, da izpodbijani sklep Višjega sodišča nima razlogov o okoliščini, pomembni za obstoj kaznivega dejanja. Obdolženemu se očita, da je zlorabil svoj položaj, tako da ni opravil svoje dolžnosti, s tem da je v nasprotju z dogovorom iz pisma o nameri z dne 13.11.2001, sklepoma nadzornega sveta družbe C.d.d. z dne 30.11.2001 in 3.12.2001, sklepom skupščine z dne 25.1.2002 ter v nasprotju s členoma 240 in 243 ZGD ni poskrbel za umik lastnih delnic. Očita se mu, da ni poskrbel za umik lastnih delnic, ki jih je pridobila družba C.d.d., saj je hotel vplivati na vrednost delnic in na upravljalska upravičenja ter je sebi želel pridobiti veliko premoženjsko korist, to je celotno obvladovanje družbe C.d.d., z uveljavljanjem ničnosti pogodbe o nakupu lastnih delnic pa je želel oškodovancu kot tožilcu povzročiti nenadomestljivo škodo v višini preko ene milijarde SIT.

8. Vsebina očitka obdolženemu je torej, da ni umaknil lastnih delnic, čeprav je bil k temu na podlagi ZGD, pisma o nameri in na podlagi sklepov organov družbe C.d.d. zavezan. Člen 243 določa vsebino dolžnega ravnanja v primeru pridobitve lastnih delnic v nasprotju s členom 240 ZGD in sicer določa, da je dolžna družba v takem primeru pridobljene lastne delnice odsvojiti v enem letu po pridobitvi. Očitka obsojenemu, da ni opravil svoje dolžnosti tako ni mogoče utemeljevati obenem na podlagi 243. člena ZGD ter na podlagi pisma o nameri in sklepov organov družbe. Očitek, da bi moral obdolženi umakniti pridobljene lastne delnice ter jih hkrati odsvojiti, je v nasprotju s pravili formalne logike. Eno in drugo ravnanje se namreč izključujeta.

9. Obdolženi bi bodisi lahko ravnal v smeri umika lastnih delnic na podlagi sklepa skupščine, bodisi te delnice odsvojil. Očitek, da je ravnal v nasprotju s 243. členom ZGD s tem, ko delnic družbe ni umaknil, je tako nesmiseln ter nasprotuje siceršnjemu opisu očitanega kaznivega dejanja. To jasno izhaja tudi iz očitka, da je obdolženi svojo dolžnost opustil zato, da bi si pridobil veliko premoženjsko korist, to je celotno obvladovanje družbe C.d.d. Tak cilj je z odtujevanjem, to je s prodajo lastnih delnic tretji osebi nemogoče doseči. Družba namreč iz lastnih delnic nima nobenih pravic (242. člen ZGD), kar pomeni, da družbenik, ki ima v lasti nizek odstotek delnic, ob dejstvu, da so vse preostale delnice lastne delnice družbe, obvladuje vsa upravljalska upravičenja in ima nad družbo de facto popolno kontrolo. S prodajo lastnih delnic tretjim osebam pa upravljalska upravičenja, ki izhajajo iz njih, preidejo na kupce, posledično pa se zmanjša vpliv dotedanjih družbenikov na odločanje organov družbe. Nesmiselno je torej trditi, da obdolženi ni odtujil lastnih delnic družbe C.d.d., ker je želel to družbo v celoti obvladovati.

10. Očitek, da obdolženi ni ravnal v skladu z 243. členom ZGD in lastnih delnic družbe ni odtujil v roku enega leta, čeprav mu je tako nalagal zakon, bi lahko predstavljal samostojen očitek, vendar je kot tak popolnoma nekonkretiziran. Samo očitanje opustitve dolžne odsvojitve lastnih delnic, pridobljenih v nasprotju z zakonom, ne more predstavljati kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, saj je zakonski znak tega kaznivega dejanja tudi poseben namen storilca, to je namen pridobitve premoženjske koristi ali povzročitve škode. Ta očitek je v opisu očitanega kaznivega dejanja sicer vsebovan, vendar v povezavi z očitano opustitvijo ne predstavlja smiselne in logične celote. Tako se izkaže, da je opis očitanega kaznivega dejanja sklepčen samo, kolikor se razume tako, da se obdolženemu očita opustitev umika lastnih delnic in ne njihove odsvojitve.

11. Višje sodišče je zato ravnalo pravilno, ko se v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do vprašanja, ali je obdolženi prekršil 243. člen ZGD s tem, ko ni odsvojil lastnih delnic družbe v zakonskem roku enega leta. Takega očitka zahteva za preiskavo niti ne vsebuje oziroma je povsem nekonkretiziran, v povezavi s preostalim opisom kaznivega dejanja pa da nelogičen rezultat. Očitek opustitve odsvojitve lastnih delnic (ki ga, kot že obrazloženo, zahteva za preiskavo niti ne zatrjuje, pač pa ga je potrebno izpeljati iz očitane kršitve 243. člena) vnaša v opis kaznivega dejanja, za katero je bila vložena zahteva za preiskavo, notranje nasprotje. Tak očitek bi sicer lahko bil postavljen samostojno (v takem primeru bi ga bilo potrebno, kot že obrazloženo, konkretizirati), nikakor pa ne v povezavi z očitkom opustitve umika lastnih delnic. Odsotnost obrazložitve glede očitane kršitve 243. člena ZGD tako ne more predstavljati kršitve iz 11. točke 371. člena ZKP.

12. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da kršitve, zatrjevane v zahtevi za varstvo zakonitosti niso podane, jo je na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.