Jedro

Škoda, ki jo zaradi stavke utrpi pravni subjekt, ki ni delodajalec stavkajočih delavcev je škoda, ki je bila povzročena v zvezi z delom, tretji osebi. Oškodovanec lahko zahteva v takšnem primeru plačilo odškodnine od delavcev le, če so ti škodo povzročili namenoma.

Izrek

Revizija se zavrže, kolikor se nanaša na odločitev o zahtevku za plačilo 1,000.000 SIT oziroma sedaj 4172,93 EUR (3. točka izreka prvostopenjske sodbe).

V preostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo vse tožničine zahtevke proti tožencem in sicer zahtevek za plačilo odškodnine za navadno škodo v znesku 287.813 SIT, za izgubljeni dobiček v tolarski protivrednosti 1,298.320 DEM in nepremoženjsko škodo v znesku 1,000.000 SIT.

2. Pritožbeno sodišče je v celoti zavrnilo tožničino pritožbo proti prvostopenjski sodbi.

3. Tožnica je vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča „zaradi vseh revizijskih razlogov“. Poudarja, da je bila stavka uperjena proti tožnici, poseg tožencev pa je bil nezakonit in je tožnici povzročil škodo. Nasprotno stališče naj bi bilo protispisno. Napačno naj bi bilo tudi stališče sodišča, da tožnica ni dokazala višine škode, saj je natančno specificirala višino navadne škode, glede izgubljenega dobička pa je to s predloženo dokumentacijo in izpovedbo takratnega direktorja s stopnjo visoke verjetnosti izkazala in dokazala, da bi v normalnih okoliščinah dobila tako posel z I. kot tudi s S. 4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencem, nanjo pa sta odgovorila prvi in osmi toženec, povrnitve stroškov pa nista zahtevala.

5. Revizija ni dovoljena proti odločitvi sodišča v zvezi z odškodnino za nepremoženjsko škodo, v preostalem delu pa ni utemeljena.

6. Odškodninski zahtevki v zvezi s premoženjsko in nepremoženjsko škodo imajo različno pravno in dejansko podlago. Zato je dovoljenost revizije odvisna od vrednosti posameznih zahtevkov.(1) Zahtevek glede nepremoženjske škode ne presega revizijskega praga 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT) in zato revizija v navedenem obsegu ni dovoljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi drugostopenjskega sodišča(2) in je zato tudi revizijski preizkus sodbe omejen. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava, o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka zaradi katerih se revizija lahko vloži, pa odloča le v mejah razlogov, ki so ustrezno konkretizirani in na podlagi revizijskih trditev iz katerih je jasno razvidno s katerim konkretnim ravnanjem sodišča naj bi bila storjena relevatna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Posplošene trditve o „protispisnosti“ zaključkov sodišča in storjenih kršitvah določb pravdnega postopka ne izpolnijo navedenega kriterija in se zato Vrhovno sodišče z vprašanjem ali so bile storjene revizijsko relevantne procesne kršitve, ni ukvarjalo.

8. Pri odločanju o tem, ali je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna, je treba upoštevati le tista relevantna dejstva, ki predstavljajo dejansko podlago sodbe pritožbenega sodišča. Zato so za odločitev irelevantne vse tiste revizijske trditve, ki kakorkoli spreminjajo, zanikajo ali relativizirajo navedena sodno ugotovljena dejstva(3). Za odločitev je zato bistveno, da naj bi tožničina škoda nastala zaradi stavke delavcev I., ki je trajala od 11. do 24. 11. 1990, pri čemer je bilo prvih sedem tožencev članov stavkovnega odbora,osmi toženec pa je stavkajočim nudil strokovno podporo. Rezultat dokazne ocene je tudi nedokazanost trditve, da so toženci povzročili škodo namenoma.

9. Glede na čas nastanka spornega obligacijskega razmerja je za presojo odškodninske obveznosti tožencev treba uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR.(4) Odškodninska obveznost tožencev je odvisna od tega ali so bile kumulativno podane vse predpostavke civilnega delikta.

10. Odškodninska obveznost prvih sedmih tožencev je odvisna tudi od tega ali je bila podana posebna predpostavka iz drugega odstavka 170. člena ZOR. Škoda, ki jo zaradi stavke utrpi pravni subjekt, ki ni delodajalec stavkajočih delavcev je namreč škoda, ki je bila povzročena v zvezi z delom, tretji osebi.(5) Oškodovanec lahko zahteva v takšnem primeru plačilo odškodnine od delavcev le, če so ti škodo povzročili namenoma.(6) Na podlagi pravila o domnevni krivdi iz prvega odstavka 154. člena ZOR se domneva samo najmilejša stopnja krivde (navadna malomarnost) povzročitelja škode, težje stopnje krivde pa se domnevajo samo, če je taka domneva z zakonom posebej določena ali če to iz smisla pravila nedvomno izhaja.(7) Namen oškodovalca se presoja po konkretnih merilih(8) in je zato namen povzročitelja škode odvisen od dejanskih ugotovitev ali se je ta zavedal nedopustnosti svojega ravnanja in škodnih posledic ter jih tudi hotel. Namen oškodovalca predstavlja dokazno breme oškodovanca (tožnice). Glede na uspeh dokazovanja je bil zato odškodninski zahtevek tretjega proti stavkajočim delavcem materialnopravno pravilno zavrnjen.

11. Osmi toženec bi v kontekstu tožbenih trditev lahko odškodninsko odgovarjal le kot pomagač v smislu določb drugega odstavka 206. člena ZOR. Dejanje pomoči pri škodnemu dejanju pa je mogoče storiti le namenoma in zato tudi glede namena osmega toženca velja vse tisto, kar je v prejšnji točki obrazložitve zapisano o namenu ostalih tožencev.

12. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi 378. člena ZPP. Zavrnitev revizije implicira tudi zavrnitev tožničinega predloga za povrnitev revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Primerjaj določbi drugega odstavka 367. člena in 41. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Op. št. (3): Primerjaj določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP.

Op. št. (4): Primerjaj 1006. člen Obligacijskega zakonika - OZ.

Op. št. (5): Primerjaj določbo prvega odstavka 170. člena ZOR.

Op. št. (6): Primerjaj določbo drugega odstavka 170. člena ZOR.

Op. št. (7): Primerjaj sklep bivše skupne seje bivšega ZS, republiških in pokrajnih VS in VVS z dne 25. in 26. 3. 1980, ZSO, V/1, stran 20. Op. št. (8): Primerjaj dr. Stojan Cigoj: Odškodninsko pravo Jugoslavije, str. 260.