Jedro

Tožnik se ni šolal zaradi potreb tožene stranke in na podlagi pogodbe o izobraževanju, ki bi toženo stranko zavezovala, da po končanem šolanju tožnika razporedi na delovno mesto, ki bo ustrezalo pridobljeni višji stopnji strokovne izobrazbe. Tožnik je zato zakonito ostal razporejen na delovnem mestu, za katero je sklenil delovno razmerje, ob kasnejših razporeditvah pa je tožena stranka upoštevala njegovo dejansko strokovno izobrazbo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožnika: za plačilo prikrajšanja pri plači za čas od 16. 9. 1976 do 30. 9. 1985 ter od 1.10.1985 do 31. 12. 1994; za povrnitev škode zaradi okvare sluha in za povrnitev škode zaradi psihičnega obolenja. Ugotovilo je, da tožena stranka ni bila dolžna razporediti tožnika v skladu s pridobljeno izobrazbo, ker tožnik ni imel sklenjene pogodbe o izobraževanju, na prosta delovna mesta pa se sam ni prijavil. Zahtevki za plačilo razlike v plači so tudi zastarali, saj jih je tožnik uveljavljal šele z dopolnitvijo tožbe dne 6. 7. 2001. Nastanek tožnikove duševne bolezni ni v vzročni zvezi z delovnimi razmerami pri toženi stranki, zatrjevanimi konflikti z upravnikom carinarnice oziroma zlonamerno montiranimi disciplinskimi postopki. Sodišče tudi ni ugotovilo škodnih posledic in vzročne zveze med delom, ki ga je opravljal tožnik v času od 17. 11. 1989 do oktobra 1991 in poslabšanjem njegovega sluha.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožnik laično revizijo "najprej iz procesnih razlogov" in zato, ker je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede razporeditve, ki pa je v vzročni zvezi, da je tožnik postal duševni bolnik, "zaradi montiranih disciplinskih postopkov in zaradi nedodelitve stanovanja od leta 1974 - 1978". Zato zahteva izplačilo odškodnine v znesku 290.000 DEM. Navaja, da bi moralo sodišče ugotavljati procesno zmožnost tožnika, ker je duševni bolnik od leta 1991. Kljub njegovi zahtevi mu sodišče ni hotelo postaviti odvetnika po službeni dolžnosti. Sodišče je nepravilno zaslišalo kot pričo glavno toženo stranko, upravnika M. W., prvostopna sodnica pa je nepravilno dovolila zastopati toženo stranko z odvetnikom namesto Državnega pravobranilca. Priča F. F. naj bi na sodišču podal neresnične izjave o delu tožnika. V pretežnem delu pa je revizija navajanje dejanskih okoliščin o spornih dejstvih in postopkih, kot jih vidi in razume tožnik.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 86. člena ZPP lahko stranka vloži revizijo samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, po določbi četrtega odstavka istega člena pa tudi sama, če ima opravljen pravniški državni izpit. Tožnik je sicer univerzitetni diplomirani pravnik, ne navaja pa, da ima opravljen pravniški državni izpit in v zvezi s tem tudi ni predložil nobenih dokazov. Vendar pa je bila tožba v tem sporu vložena že 20. 7. 1992, torej pred uveljavitvijo ZPP, zato je na podlagi prvega odstavka 499. člena ZPP tožnik lahko revizijo vložil tudi sam.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so lahko revizijski razlog (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), mora revident določno uveljaviti, jih konkretizirati in obrazložiti, sicer jih revizijsko sodišče ne more upoštevati. Tožnik sicer izrecno ne uvelavlja nobene kršitve določb pravdnega postopka, ki so lahko revizijski razlog. Smiselno pa je iz njegovih splošnih in laičnih navedb dovolj določno mogoče ugotoviti, za katere kršitve bi lahko šlo.

Z zatrjevanjem, da ne razume postopka pred sodiščem in da bi ga moral biti postavljen "odvetnik po službeni dolžnosti", tožnik smiselno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339.člena ZPP: da pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik. Po določbi prvega odstavka 77. člena ZPP lahko stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna (pravdno sposobna), sama opravlja pravdna dejanja. To pomeni, da je pravdna oziroma procesna sposobnost stranke odvisna od njene poslovne sposobnosti, kar po nasprotnem omogoča sklepanje, da je vsaka stranka, ki ji ni bila odvzeta poslovna sposobnost, pravdno sposobna za opravljanje pravdnih dejanj. Citirana zakonska določba vzpostavlja pravno domnevo, da je vsaka pravdna stranka poslovno sposobna, dokler (se) ne dokaže nasprotno. Ob tem je opozoriti, da je posebej z zakonom predviden nepravdni postopek, v katerem se ugotavljajo pogoji za presojo (odvzem in vrnitev) poslovne sposobnosti (členi 44. do 56. Zakona o nepravdnem postopku). V obravnavanem primeru je tožnik predložil obsežno medicinsko dokumentacijo o svojem psihosomatskem stanju in poteku zdravljenja. Okoliščine, ki izhajajo iz predložene dokumentacije, in ponazarjajo tožnikov proces zdravljenja in razloge za invalidsko upokojitve, niso pravno relevantne za presojo poslovne sposobnosti in ne dajejo podlage za postopanje sodišča po 81. in 82. členu ZPP (postavitev zakonitega ali začasnega zastopnika). Ob pomanjkanju drugih dokazov velja namreč zakonska domneva o tožnikovi popolni poslovni sposobnosti, ki je tožnik ni uspel ovreči. Dejstvo, da je tožnik invalidsko upokojen zaradi duševne bolezni, torej nesposoben za delo, še ne pomeni, da je tudi poslovno (in s tem tudi pravdno) nesposoben.

Sodišče v delovnih sporih ne postavlja odvetnikov po uradni dolžnosti. Poleg tega je tožnik za zastopanje v tem sporu pooblastil odvetnika (dne 15. 4. 1998) in iz spisa ni razvidno, da bi to pooblastilo izrecno preklical. Res pa je, da se od vključno glavne obravnave dne 12. 12. 2001 dalje, odvetnik postopka ni več udeleževal in ga sodišče ni več vabilo ali mu vročalo sodnih pisanj. Kolikor tožnik zatrjuje, da so bili stroški za odvetnika previsoki, je imel sam možnost uveljavljati pravico do brezplačne pravne pomoči v skladu s takrat že veljavnim Zakonom o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/2001 - ZBPP). Pravdno sposobna stranka pa v postopku lahko ves čas nastopa sama, brez odvetnika ali pooblaščenca.

Navedba, da naj bi toženo stranko namesto Državnega pravobranilstva zastopal odvetnik, iz spisa ne izhaja. V postopku je kot zastopnik tožene stranke ves čas nastopalo Državno pravobranilstvo. Tožnikov delodajalec je bila tožena stranka, ne pa upravnik Carinarnice Maribor. Le-ta je bil kot priča zaslišan na obravnavi 10. 4. 1998, ko te funkcije že več let ni opravljal, torej kot bivši nadrejeni delavec tožnika. Z njegovim zaslišanjem sodišče ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Revizijsko sodišče je pri presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato pomenijo revizijske navedbe v tej smeri le poskus uveljavljanja nedovoljenega revizijskega razloga.

Tudi neresnična izpoved priče lahko pomeni le zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki bi ga tožnik lahko uveljavljal v obnovi postopka (5. točka 394. člena ZPP), ne pa v reviziji.

Tožnik je uveljavljal tri zahtevke do tožene stranke: prikrajšanje pri plači zaradi neustrezne razporeditve, plačilo nematerialne škode zaradi poslabšanja sluha in plačilo nematerialne škode zaradi psihičnega obolenja zaradi šikanoznih ravnanj zoper njega. Revizijsko sodišče se strinja s presojo nižjih sodišč, da so vsi trije zahtevki neutemeljeni.

Tožnik je zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači določno postavil v pripravljalni vlogi dne 6. 7. 2001 in sicer kot prikrajšanje, ker ni bil razporejen na delovno mesto, ki bi ustrezalo njegovi formalni izobrazbi (od 16. 9. 1976 višji in od 1. 10. 1985 visoki). Šele leta 1993 je bil razporejen na ustrezno delovno mesto. Tožena stranka zastaranja tega dela zahtevka ni ugovarjala. Na obravnavi dne 7.11.2001 je izrecno ugovarjala le zastaranju zahtevka za nematerialno škodo. Vendar je pravilna ugotovitev že sodišča prve stopnje, da se tožnik ni šolal zaradi potreb tožene stranke in na podlagi pogodbe o izobraževanju, ki bi toženo stranko zavezovala, da po končanem šolanju tožnika razporedi na delovno mesto, ki bo ustrezalo pridobljeni višji stopnji strokovne izobrazbe. Tožnik je zato zakonito ostal razporejen na delovnem mestu, za katero je sklenil delovno razmerje, ob kasnejših razporeditvah pa je tožena stranka upoštevala njegovo dejansko strokovno izobrazbo. Zato ni šlo za nikakršno prikrajšanje pri plači. Tožnik je prejemal plačo za delovno mesto, na katerega je bil (zakonito) razporejen, njegovo prepričanje, da bi moral biti razporejen na zahtevnejše delovno mesto pa prikrajšanja ne utemeljuje. Ker se po ugotovitvah sodišča tožnik sam ni prijavljal na prosta delovna mesta, ki so ustrezala njegovi izobrazbi, tudi ni mogoče govoriti o tem, da bi bilo prikrajšanje posledica diskriminacije tožnika. V prosto presojo delodajalca sodi odločitev, ali bo potrebe po zasedbi prostih delovnih mest zadovoljila z notranjimi razporeditvami, ali z zaposlovanjem novih delavcev.

Pravilna je odločitev nižjih sodišč, da ni dokazana vzročna zveza med poslabšanjem tožnikovega sluha in delom na mejnem prehodu Š. in tudi ne protipravno ravnanje tožene stranke, ker tožniku na podlagi invalidske odločbe ni takoj zagotovila drugega ustreznega dela. Res je, da iz sklepa Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji št. I-834362 z dne 21. 11. 1989 (v povezavi z izvedenskim mnenjem invalidske komisije z dne 17. 11. 1989 priloga A2) izhaja, da tožnik ni zmožen opravljati svojega dotedanjega dela (na mejnem prehodu Š.). Edini razlog za tako odločitev je bila prepoved dela v ropotu nad 80 decibelov. To pa pomeni, da je bila tožena stranka dolžna tožniku zagotoviti delo v skladu s tako omejitvijo, kar bi lahko storila tudi brez formalne razporeditve na drugo delovno mesto ali celo brez premestitve v drugo delovno okolje. Izvedenec je v sodnem postopku ugotovil, da je bila v času, ko je tožnik še delal kot vodja izmene na mejnem prehodu Š. po izdani invalidski odločbi (do oktobra 1991), izmerjena srednja vrednost hrupa na mejnem prehodu 81,3 decibela, to je samo 1,3 decibela nad mejno vrednostjo. Po ugotovitvah izvedenca tako preseganje ni moglo bistveno vplivati na poslabšanje tožnikovega sluha. Poleg tega pa tožnik ni ves čas delal v pogojih tako povečanega hrupa, po ugotovitvah izvedenca pa se tožnik do leta 2002 ni zdravil zaradi težav s sluhom, temveč je uporabljal izposojeni slušni aparat, kar lahko pripelje do okvare sluha. Take dejanske ugotovitve, na katerih temelji izpodbijana sodba in na katere je vezano tudi revizijsko sodišče, dajejo zadostno podlago za presojo, da niso dokazani vsi predpisani (zahtevani) elementi za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Pravilna je tudi odločitev nižjih sodišč, da ni dokazana vzročna zveza med psihičnim obolenjem tožnika in delovnimi razmerami pri toženi stranki. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bili disciplinski postopki zoper tožnika uvedeni zaradi pogostih pritožb potnikov in delavcev milice zoper delo tožnika, ne pa zaradi kakršnegakoli šikanoznega ravnanja upravnika carinarnice. Kot odgovorna oseba pri delodajalcu je bil v primeru utemeljenega suma storitve disciplinskih kršitev dolžan predlagati disciplinski postopek. Tako ravnanje pa ni nezakonito, ne glede na to ali so se disciplinski postopki nato začeli in ne glede na to, kako so se končali. Sodišči sta poleg tega še ugotovili, da iz obsežne medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi bila dokazana vzročna zveza med postopki pri toženi stranki in psihičnim obolenjem, zaradi katerega je bil tožnik invalidsko upokojen.

Ker glede na navedeno smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb pravnega postopka niso podane in je izpodbijana sodba tudi materialno pravno pravilna, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).