Jedro

Od povprečno skrbne osebe se pričakuje, da bo preverila, ali se prejeto pisanje ujema z navedbo o njegovi vsebini na ovojnici in da bo o morebitnih napakah nemudoma obvestila sodišče. V nasprotnem primeru bi potrdilo o vročitvi izgubilo svoj pomen.

Zahteve za odpravo nepravilnosti po 52. členu ZIZ ni mogoče vložiti zaradi odprave nepravilnosti, ki naj bi jih storilo sodišče. Morebitne napake sodišča lahko stranke izpodbijajo z rednimi pravnimi sredstvi.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklepa se zavrneta.

II. Upnik sam nosi svoje stroške pritožb.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 25. 4. 2014 je sodišče prve stopnje ustavilo izvršbo na nepremičnine z naslednjimi ID znaki: ... (1. točka izreka). Odločilo je še, da se v zemljiški knjigi pri navedenih nepremičninah izbriše zaznamba sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku z dne 15. 2. 2013 (2. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom z dne 28. 5. 2014 pa je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevo upnika z dne 6. 5. 2014 za odpravo nepravilnosti.

2. Zoper sklepa vlaga upnik po pooblaščencu pravočasni pritožbi zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njuno razveljavitev ter vrnitev odločanja o zahtevi za odpravo nepravilnosti sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške obeh pritožb. 3. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 25. 4. 2014:

4. Sodišče prve stopnje je izvršbo na nepremičnine ustavilo na podlagi ugotovitve, da upnik ni ravnal skladno s pozivnim sklepom z dne 4. 3. 2014, saj v roku petnajstih dni ni založil predujma za cenitev nepremičnin v znesku 1.200,00 EUR. Odločitev je pravilna. Upnik v svoji pritožbi navaja, da sklepa z dne 4. 3. 2014 ni prejel, zato ni mogel ravnati po njem. Kot bistveno pove, da je dne 10. 3. 2014 po pošti prejel dve pošiljki, sklepa z dne 4. 3. 2014 o plačilu predujma pa sploh ni prejel. Navaja, da bi se od 10. 2. 2014 moralo skladno z odredbo Ministrstva za pravosodje odvetnikom v izvršilnih postopkih sklepe vročati po elektronski poti v varni elektronski poštni predal, tako da ne bi prihajalo do pomot ali napak na strani pošiljatelja, ki vlaga v isto kuverto več različnih sklepov. Predlaga vrsto dokazov za svoje trditve.

5. Z navedenimi pritožbenimi navedbami si upnik prizadeva izpodbiti vročilnico kot javno listino, ki dokazuje, da je bilo naslovniku vročeno sodno pisanje, navedeno na ovojnici. Upnik vročilnico izpodbija prepozno. Vročilnica o vročitvi sklepa za plačilo predujma z dne 4. 3. 2014 (pripeta k list. št. 121) potrjuje, da je upnikov pooblaščenec 10. 3. 2014 prejel sklep z dne 28. 2. 2014, „drg. r. 50“ in sklep z dne 4. 3. 2014. Vročilnica z močjo javne listine dokazuje, da je bilo naslovniku pravilno vročeno sodno pisanje, ki je navedeno na ovojnici. Od povprečno skrbne osebe se skladno z ustaljeno sodno prakso pričakuje, da bo preverila, ali se prejeto pisanje ujema z navedbo o njeni vsebini na ovojnici in da bo o morebitnih napakah nemudoma obvestila sodišče. V nasprotnem primeru bi potrdilo o vročitvi praktično izgubilo svoj pomen. Iz oznake na ovojnici, s katero je bil upniku med drugim vročen tudi sklep z dne 4. 3. 2014, jasno izhaja, da so v ovojnici tri pisanja. Kljub dejstvu, da lahko pride do napake pri odpravi sodnega pisanja, oziroma prav zaradi tega bi upnik oziroma njegov pooblaščenec ob prejemu pisanja mogel in moral preveriti, ali so v njem dejansko tri pisanja, in v primeru neskladja med navedbo o vsebini pošiljke in dejansko vsebino to nemudoma sporočiti sodišču (prim. s sklepom Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 325/2011 z dne 8. 12. 2011).

6. Upnik je šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep, ki je bil kot posledica nezaložitve predujma skladno s sklepom z dne 4. 3. 2014, izdan 25. 4. 2014, izpodbijal vročilnico, to pa je glede na ustaljeno stališče da je o morebitnih napakah treba nemudoma obvestiti sodišče, prepozno. Glede na to se do pritožbenih navedb, ki zadevajo vročanje sklepa z dne 4. 3. 2014 višje sodišče ne opredeljuje, ker gre za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ostale pritožbene navedbe za preizkus izpodbijanega sklepa niso odločilne, zato višje sodišče nanje posebej ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 25. 4. 2014 (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, ter 38. člen ZIZ).

Glede pritožbe zoper sklep z dne 28. 5. 2014:

9. Sodišče prve stopnje je zahtevo upnika za odpravo nepravilnosti po 52. členu ZIZ zavrglo na podlagi stališča, da je navedena zahteva mogoča le zoper nepravilnosti, ki jih opravi izvršitelj ali druga oseba, ne pa zaradi odprave zatrjevanih nepravilnosti, ki naj bi jih storilo sodišče. Navedeno stališče je pravilno, sodišče prve stopnje pa je pravilno navedlo, da lahko morebitne napake v postopku, ki naj bi jih napravilo sodišče, stranke izpodbijajo z rednimi pravnimi sredstvi, kar je v predmetni zadevi nenazadnje upnik tudi storil. Drugačno pritožbeno zavzemanje je brez podlage v veljavni zakonodaji in v nasprotju z dostopno sodno prakso, iz katere izhaja, da je sodišče po 52. členu ZIZ odločalo le v povezavi z zatrjevanimi nepravilnostmi, storjenimi s strani izvršiteljev, organizacij za plačilni promet, dolžnikovih dolžnikov, ne pa sodišča oziroma sodnega osebja. V zvezi z odločbami, na katere se v pritožbi sklicuje upnik in ki naj bi potrjevale njegovo stališče o tem, da je institut odprave nepravilnosti pri izvršbi po 52. členu ZIZ predviden tudi za nepravilnosti, ki jih zagreši sodišče, pa je treba ugotoviti, da se sklep Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. Vl 65361/2012 z dne 26. 11. 2012 sploh ne nanaša na 52. člen ZIZ, da je šlo v zadevi Višjega sodišča v Mariboru št. I Ip 155/2012 z dne 15. 5. 2012 za odpravo nepravilnosti pri opravi izvršbe s strani banke, v zadevah Višjega sodišča v Kopru št. II Ip 666/2007 z dne 28. 9. 2007 in Višjega sodišča v Mariboru št. I Ip 7/2012 z dne 24. 2. 2012 pa za odpravo nepravilnosti pri izvršbi s strani izvršitelja. Svojega stališča pritožnik tudi ne more utemeljiti s sklicevanjem na sklep Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah št. In 6/2013 z dne 2. 4. 2013, saj gre za sklep sodišča prve stopnje, poleg tega pa na podlagi enega primera tudi ne bi bilo mogoče sklepati, da gre za ustaljeno sodno prakso. Zavzemanje upnika, da bi se med „druge osebe“ po 52. členu ZIZ glede na namen določbe štelo tudi sodišče, nima podlage v zakonu, saj že z gramatikalno razlago ni mogoče priti do take razlage te pravne norme, po kateri bi bilo sodišče mogoče uvrščati med „druge osebe“, ne da bi bilo to izrecno predvideno v zakonu. Sodišče kot organ, ki odloča o zahtevi za odpravo nepravilnosti pri izvršbi, že pojmovno ne more biti brez izrecne določbe o tem hkrati tudi zaobseženo v pojmu „drugih oseb“, ki naj bi te nepravilnosti zagrešile. V nasprotnem primeru bi sodišče lahko nepravilnosti, ki bi jih zagrešilo, po lastni presoji samo kadarkoli odpravljalo po 52. členu ZIZ, kar bi bilo povsem v nasprotju z ureditvijo pravnih sredstev v izvršilnem postopku in bi pomenilo tudi kršitev ustavnih pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS.

10. Ob dejstvu, da odprava nepravilnosti pri izvršbi ni institut, ki bi bil namenjen odpravi zatrjevanih nepravilnosti pri opravi izvršbe s strani sodišča, pritožbene navedbe o tem, kako naj bi navedeni institut pripomogel k hitri odpravi napak, ki jih je (še) mogoče odpraviti, niso pravno pomembne, zato se do njih višje sodišče ne opredeljuje. Prav tako na pravilnost odločitve o zavrženju predloga za odpravo nepravilnosti pri izvršbi ne vplivajo pritožbena izvajanja o razliki med tem institutom in rednimi pravnimi sredstvi ter o (ne)nastopu posledic grajanega dejanja. Zatrjevane relativne in absolutne bistvene kršitve določb postopka tudi niso podane, prav tako tudi ne kršitev ustavnih pravic, ki jih v zvezi s hipotetično situacijo, da bi uslužbenec sodišča med opravljanjem izvršbe napravil nepravilnost, o kateri ne bi izdal sklepa, zatrjuje upnik.

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 5. 2014 (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Pritožnik tudi s to pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, ter 38. člen ZIZ).