Jedro

Namen norm, ki urejajo podelitev posebne pravice uporabe javne ceste za izvedbo javne prireditve, je lahko tudi varovanje posameznikovega interesa, da je posebna pravica uporabe javne ceste podeljena pod pogoji, ki jih določa zakon. Če je tako in če uporabnik javne ceste izkaže, da ima omejitev splošne rabe javne ceste s pravico posebne rabe neposreden vpliv na izvrševanje drugih njegovih pravic, bo s tem lahko utemeljil osebno in neposredno pravno korist, ki je po 4. odstavku 43. člena ZUP podlaga za njegovo udeležbo v postopku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Občinske uprave Mestne občine Kranj št. 35280-54/2009-48/05 z dne 20. 7. 2009 odpravi in se zadeva vrne istemu organu prve stopnje v ponovno odločanje.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ ob sklicevanju na 1. odstavek 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) zavrgel tožnikovo vlogo z dne 22. 6. 2009, s katero je zahteval, da se tožniku prizna lastnost stranskega udeleženca v postopku za izdajo dovoljenja za uporabo javnih površin za postavitev objektov v zvezi z javno prireditvijo A., oziroma prireditvijo z drugim imenom, ki bi v času konec meseca julija ali v začetku avgusta potekala na Glavnem trgu v Kranju. Prvostopenjski organ je presodil, da v zadevi, na katero se nanaša tožnikova zahteva, ne gre za upravno zadevo upoštevajoč določila Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (ZSPDPO, Uradni list RS, št. 14/07) in Uredbe o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (Uradni list RS, št. 84/07 in 94/07), na podlagi katerih je tožena stranka sprejela posamični program ravnanja s stvarnim premoženjem, na osnovi katerega tožena stranka tudi oddaja zemljišča v njeni lasti v najem ali brezplačno uporabo za izvedbo prireditev v Mestni občini Kranj.

2. Tožnik se je zoper navedeni prvostopenjski akt pritožil, drugostopenjski organ pa je njegovo pritožbo zavrnil z odločbo št. 35280-54/2009-6-(54/08) z dne 26. 8. 2009. 3. Tožnik uvodoma v tožbi pojasnjuje, da je lastnik nepremičnin ... in ... ter večinski solastnik nepremičnine na naslovu ... v Kranju, kjer je potekala javna prireditev A. Glavni trg je grajeno javno dobro, za splošno rabo javnega dobra pa velja, da je to raba v okviru namena določene vrste javnega dobra, do katere je upravičen vsakdo pod enakimi pogoji, brez posebnega dovoljenja, pri čemer uporabnik javno dobro uporablja začasno in na način, da ne ovira enake uporabe drugega. Glede na to, da je Glavni trg javna prometna površina, splošna raba tega javnega dobra obsega premikanje oseb in stvari, torej predvsem vožnjo, hojo in prevoz stvari. Še prav posebej so do rabe površine Glavnega trga upravičeni lastniki nepremičnin, ki na trg neposredno mejijo, saj brez te javne površine svojih nepremičnin ne morejo uporabljati. Vendar po mnenju tožnika ni mogoče izvedbe navedene prireditve in postavljanja objektov na prometno površino kvalificirati kot splošno rabo prometne površine, v konkretnem primeru podelitve pravice posebne rabe s pogodbo z dne 10. 7. 2009, s katero je dala tožena stranka organizatorju navedene javne prireditve v brezplačno uporabo približno dvajset tisoč m2 javnih površin za izvedbo navedene prireditve in postavitev objektov, ki jih potrebuje za izvedbo prireditve. Ker v konkretnem primeru podelitev pravice posebne rabe javne površine, na podlagi katere se s postavitvijo objektov oteži oziroma onemogoči prehod do nepremičnin, navedeno po mnenju tožnika pomeni poseg v pravico lastnikov omenjenih nepremičnin, da uporabljajo javno dobro. Iz navedenega nadalje po stališču tožnika tudi izhaja, da je o posebni rabi javnega dobra potrebno odločati v upravnem postopku v skladu z 2. členom ZUP, iz razloga, da se mejašem, ki so odvisni od splošne rabe javnega dobra, omogoči pravno varstvo njihove pravice. Ob sklicevanju na stališče Upravnega sodišča v sklepu št. U 466/2008 tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, da na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, podrejeno pa predlaga, da naj se ugotovi, da je tožena stranka brez podlage v zakonu ali zakonitem predpisu posegla v tožnikovo človekovo pravico do enakega varstva pravic, s tem, da o dovoljenju za uporabo javnih površin za potrebe javne prireditve A. v nasprotju z določili ZUP ni odločila v upravnem postopku, zaradi česar je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo zahtevo za udeležbo v upravnem postopku izdaje dovoljenja za uporabo javnih površin v zvezi z javno prireditvijo A. in mu tako onemogočila varstvo njegovih pravic, pri čemer navedenega posega v človekovo pravico ni odpravila v pritožbenem postopku pred drugostopnim organom tožene stranke, ki je bil končan z uvodoma navedeno odločbo; sodišču zato tudi predlaga, da odpravi tako uvodoma navedeni sklep kot tudi uvodoma navedeno odločbo, toženi stranki pa prepove nadaljevanje poseganja v tožnikovo človekovo pravico do enakega varstva pravic, s tem, da se ji naloži, da dovoljenja za uporabo javnih površin za izvedbo javnih prireditev izda v upravnem postopku. Hkrati tožnik uveljavlja stroške po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik).

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki ga je po pozivu sodišča vložila skladno z določili 38. člena ZUS-1, navaja, da je tožnikovo zahtevo zavrgla, ker se je vloga nanašala na zadevo, ki ni upravna zadeva, saj je upoštevajoč določila ZSPDPO ter Uredbe o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin tožena stranka sprejela poseben posamični program ravnanja s stvarnim premoženjem, na osnovi katerega tožena stranka svoja zemljišča oddaja v najem ali brezplačno uporabo za izvedbo prireditev v Mestni občini K. Tožena stranka vztraja pri svojih navedbah v izpodbijanem sklepu in uvodoma navedeni odločbi, s katero je bila tožnikova pritožba zoper sporni sklep zavrnjena iz istih razlogov, kot jih navaja v odgovoru na tožbo, pri katerih tožena stranka izrecno vztraja. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno na podlagi 63. člena ZUS-1. 5. Sodišče je o tožbi že odločalo. Ko je v tem primeru prvič odločilo, je s sklepom št. I U 1645/2009-5 z dne 28. 10. 2009 tožbo zavrglo ob upoštevanju tedaj ustaljene sodne prakse Upravnega in Vrhovnega sodišča v izpostavljenih sodnih odločbah št. U 2187/06, U 2464/05, U 2890/05, U 554/06, U 2651/05 ter I Up 676/2006, iz katerih izhaja stališče, da ima stranka pravni interes za sodno varstvo s tožbo v upravnem sporu zaradi odprave izpodbijanega akta v zvezi z dovolitvijo izvedbe javne prireditve izključno le dokler javna prireditev ni končana, medtem ko si nadalje od dneva, ko je prireditev končana, svojega pravnega položaja stranka v zvezi s postopkom priglasitve oziroma odobritve javne prireditve ne more več izboljšati. Zato je v konkretnem primeru sodišče pri svojem prvem odločanju o predmetni tožbi le-to zavrglo na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 s sklepom št. U 1645/2009-5 z dne 28. 10 2009. Vrhovno sodišče je tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep zavrnilo s svojim sklepom št. I Up 508/2009 z dne 16. 12. 2010, v katerem je izrazilo stališče, da je v konkretnem primeru tožena stranka javno površino, ki je v njeni lasti, oddala prireditelju javne prireditve s pogodbo o oddaji v brezplačno uporabo, torej s civilno-pravnim aktom na podlagi ZSPDPO; to pa pomeni, da tožniku očitno ni bilo poseženo v pravico do udeležbe pri postopku sprejema tega akta, saj ZSPDPO oddaje stvarnega premoženja občine v brezplačno uporabo ne ureja kot upravne zadeve in tudi sicer za te postopke ne predpisuje sodelovanja tretjih oseb.

6. Ustavno sodišče je navedeni sklep Vrhovnega sodišča razveljavilo z odločbo št. Up-267/11, U-I-45/11 z dne 3. 4. 2014 in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Pri ponovni obravnavi tožnikove pritožbe je Vrhovno sodišče ugodilo pritožbi in razveljavilo navedeni sklep št. I U 1645/2009-5 z dne 28. 10. 2009 ter zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v nov postopek, ker je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru tožbe ne bi smelo zavreči zgolj zaradi okoliščine, da je bila navedena javna prireditev že končana še pred vložitvijo tožbe, ker namreč tedaj veljavna zakonodaja še ni omogočala vložitve ugotovitvene tožbe, v takšnih okoliščinah pa je treba stranki omogočiti, da naknadno zahteva ugotovitev, da je bila v svojih pravicah ali pravnih koristih prizadeta z nezakonitim upravnim aktom.

K točki 1:

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče je pri ponovni obravnavi tožbe ob njenem predhodnem preizkusu v skladu z določili 36. člena ZUS-1 presodilo, da so v tem primeru kumulativno podane vse procesne predpostavke, ki jih je zakonodajalec taksativno opredelil z določili 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, na katere mora skladno z določilom 2. odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče paziti ves čas trajanja postopka po uradni dolžnosti.

9. Ob predhodnem preizkusu tožbe je sodišče tako glede vprašanja, ali odločanje o tem sporu spada v sodno pristojnost v smislu 1. alineje 1. odstavka 36. člena ZUS-1 presodilo, da v konkretnem primeru odločanje o tem sporu spada v sodno pristojnost Upravnega sodišča RS na sedežu v Ljubljani, ki je v tem primeru stvarno in krajevno pristojno za odločanje o tožbi tožnika.

10. Kar zadeva procesno predpostavko iz 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 je sodišče ocenilo, da je bila tožba pravočasno vložena v okviru 30-dnevnega zakonsko predpisanega roka iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1 za vložitev tožbe v upravnem sporu, glede na podatke v listinah predloženega upravnega spisa, iz katerih je razvidno, da je bila odločba pritožbenega organa druge stopnje tožniku vročena dne 1. 9. 2009, tožnikova tožba pa je bila priporočeno po pošti oddana 24. 9. 2009, torej pravočasno pred iztekom 30-dnevnega roka iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1. 11. Glede obstoja procesne predpostavke iz 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, to je glede procesne legitimacije tožeče stranke sodišče ugotavlja, da je ta procesna predpostavka izkazana že s tem, da je predmet odločanja v sporni upravni zadevi zahteva tožnika za priznanje lastnosti stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja za uporabo javnih površin za postavitev objektov v zvezi z javno prireditvijo A., ki jo je z izpodbijanim sklepom zavrgel krajevno pristojni prvostopenjski organ – Občinska uprava Mestne občine K., ob sklicevanju na 1. odstavek 129. člena ZUP.

12. Prav tako je iz podatkov v tožbi in listinah predmetnih upravnih spisov, ki jih je sodišču skladno z določili 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka, sodišče ugotovilo, da je podana procesna predpostavka iz 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, da gre pri izpodbijanem aktu, kot je predhodno povzet v 1. točki obrazložitve te sodbe, za dokončni upravni akt, ki ustreza definiciji upravnega akta iz 2. odstavka 2. člena ZUS-1, oziroma, da gre torej za akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu, saj je tako iz njegove oblike, kakor tudi iz vsebine razvidno, da gre za upravni akt z vsemi predpisanimi sestavinami po določilih 212. člena, 213. člena, 214. člena in 215. člena v zvezi s 129. členom ZUP, saj so očitno v izpodbijanem sklepu vsebovani tako uvod, izrek, obrazložitev in pravni pouk, kakor tudi številka in datum izdaje ter podpis pooblaščene uradne osebe.

13. Nadalje je že iz vsebine izreka izpodbijanega dokončnega upravnega akta razvidno, da sta v konkretnem primeru podani tudi procesni predpostavki iz 5. in 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, saj je že iz samega izreka izpodbijanega akta prav tako očitno, da ne gre za upravni akt, ki za tožnika ne bi imel nobenih posledic ali pa bi bile te posledice zanemarljive (5. točka), kakor tudi ne, da bi izpodbijani upravni akt očitno ne posegal v pravico tožnika ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka), ob dejstvu, da se je tožnik že v svoji zahtevi za udeležbo v postopku z dne 22. 6. 2009 skliceval na stališče Upravnega sodišča v sklepu št. U 466/08 z dne 18. 3. 2009, da mora vlagatelj imeti možnost udeležbe v postopku izdaje dovoljenja za uporabo javnih površin, da bi zavaroval svoje pravice, iz česar sledi, da o uporabi javnih površin ni mogoče odločati s pogodbo, temveč z odločbo v izvedenem upravnem postopku.

14. Prav tako je po oceni sodišča v konkretnem primeru izpolnjena tudi procesna predpostavka iz 7. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, da je bila zoper prvostopenjski upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, vložena pritožba, o kateri je bilo v konkretnem primeru odločeno z uvodoma navedeno drugostopenjsko odločbo tožene stranke. Kar zadeva procesno predpostavko iz 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 se je sodišče na podlagi podatkov sodnega vpisnika tožb, ki ga v skladu z določili sodnega reda vodi tukajšnje sodišče prepričalo, da o isti zadevi v upravnem sporu še ni bilo izdane pravnomočne sodbe, tako da je v konkretnem primeru izpolnjena tudi ta procesna predpostavka.

15. Sodišče je ob ugotovitvi, da so kumulativno podani vsi formalni pogoji oziroma procesne predpostavke iz 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 za meritorno odločanje o tožbi, prešlo na njeno vsebinsko obravnavanje.

16. Predmet sodne presoje je uvodoma navedeni dokončni sklep prvostopenjskega upravnega organa, ki je tožnikovo zahtevo za udeležbo v postopku izdaje dovoljenja za uporabo javnih površin v zvezi z javno prireditvijo A. (s prilogami) zavrgel na podlagi 1. točke 1. odstavka 129. člena ZUP. Svojo odločitev, da na podlagi citirane zakonske določbe tožnikovo zahtevo zavrže, utemeljuje na stališču, da zadeva, na katero se tožnikova zahteva za udeležbo v postopku (kot stranski udeleženec) nanaša, ni upravna zadeva.

17. Zakonodajalec je definicijo upravne zadeve opredelil z določbo 1. odstavka 2. člena ZUP, po kateri je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Vendar je v obravnavanem primeru relevantna tudi normativna vsebina določila 4. člena ZUP, po katerem se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, kolikor ta področja niso urejena s posebnim zakonom. Z določbo 1. odstavka 42. člena ZUP je zakonodajalec opredelil institut stranke v postopku, ki je po navedeni določbi lahko vsaka fizična ali pravna oseba, na katere zahtevo je postopek začet ali zoper katero postopek teče, kar pomeni, da je po tej določbi torej stranka v upravnem postopku oseba, na katere zahtevo se je začel upravni postopek za uveljavitev kakšne njene pravice ali zmanjšanje (ali oprostitev) kakšne njene obveznosti. Skladno z določbo 1. odstavka 43. člena ZUP pa ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes; pravi interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Navedeno z drugimi besedami pomeni, da lahko upravni organ zahtevo stranke zavrže le, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva, kakor tudi, če stranka ne uveljavlja kakšne pravice, o kateri bi bilo mogoče odločati v upravnem postopku, ker se, na primer, o pravici odloča v sodnem postopku in podobno, ali pa v smislu 2. točke 1. odstavka 129. člena ZUS-1, če stranka ne uveljavlja kakšne svoje pravice, temveč kakšno tujo pravico.

18. V konkretnem primeru je tožnik v svoji vlogi uveljavljal (svojo) pravico udeleževati se postopka izdaje dovoljenja za uporabo javnih površin za izvedbo javne prireditve A. organizatorju navedene prireditve. O tej pravici pa se, skladno s stališči Ustavnega in Vrhovnega sodišča, izraženimi v predhodno citiranem sklepu Vrhovnega sodišča št. I Up 164/2014 z dne 18. 11. 2015, odloča v upravnem postopku. Zato prvostopenjski organ ni imel podlage za zavrženje tožnikove prošnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, temveč bi moral tožnikovo prošnjo obravnavati po vsebini. Ker ni tako ravnal, gre za bistveno kršitev določb postopka.

19. Sodišče tudi ugotavlja, da prvostopenjski organ ni ugotavljal dejanskega stanja s presojo dokazov. Tožnik je k svoji vlogi, kot je navedeno že zgoraj, priložil številne priloge, s katerimi je obrazloženo utemeljeval svoje razloge za dopustitev vstopa tožnika v upravni postopek oziroma priznanje statusa stranskega udeleženca v predmetnem upravnem postopku v skladu s 1. odstavkom 43. člena ZUP. Prvostopenjski organ se do teh navedb tožnika, ki je v dokazne namene svoji zahtevi priložil tudi priloge, ni z ničemer opredelil, niti navedenih prilog ni dokazno ocenil oziroma ovrednotil kot dokaza, ki bi tožnikove navedbe v zahtevi lahko potrdil ali ovrgel. Zato izpodbijani akt torej tudi ne vsebuje vseh obveznih sestavin upravne odločbe po določilih 214. člena ZUP, kar pomeni, da se ga ne da preizkusiti, navedenih kršitev določb postopka pa ni odpravil niti pritožbeni organ druge stopnje, ko je skladno z določili 1. in 2. odstavka 254. člena ZUP odločal o tožnikovi pritožbi.

20. V ponovljenem postopku o tožnikovi prošnji bo moral prvostopenjski organ upoštevati pravno mnenje Vrhovnega sodišča v citiranem sklepu št. I Up 164/2014 z dne 18. 11. 2015 glede uporabe materialnega prava (16. in 17. točka obrazložitve) ter stališča, ki se tičejo postopka, kot izhajajo iz obrazložitve te sodbe (od točke 16 do točke 20). Vrhovno sodišče je v citiranem sklepu št. I Up 164/2014 z dne 18. 11. 2015 (v obrazložitvi pod točko 15) posebej poudarilo, da je pri presoji, ali je obrazložitev prvostopenjskega organa zakonita, potrebno upoštevati predvsem odločbo Ustavnega sodišča št. Up-267/11, U-I-45/11 z dne 3. 4. 2014, s katero je bil tedaj razveljavljen sklep Vrhovnega sodišča, saj je stališče prvostopenjskega upravnega organa v sedaj izpodbijanem sklepu enako stališču, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v sklepu, ki je bil razveljavljen z izpostavljeno odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-267/11, U-I-45/11 z dne 3. 4. 2014 (Uradni list RS, št. 31/2014).

21. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-267/11, U-I-45/11 z dne 3. 4. 2014 zavzelo stališče, da je lokalna skupnost v javnopravnem interesu dolžna na eni strani zagotavljati splošno rabo javnih cest, ki so javno dobro, in na drugi strani, prav tako v javnopravnem interesu (in ne le v interesu osebe, ki si prizadeva pridobiti posebno pravico uporabe na javnem dobru), omogočiti pod pogoji, ki jih določa zakon, ustanovitev pravice do posebne rabe javnega dobra. Ker imajo lahko norme, ki opredeljujejo pravico do posebne rabe javnega dobra za izvedbo javne prireditve in pogoje za pridobitev te pravice v razmerju do splošne rabe javnega dobra omejevalni pomen, tem normam ni mogoče na splošno odreči vsebin, katerih namen je v okviru javnopravnega interesa varstvo posameznikovega interesa, četudi iz splošne rabe javne ceste ni mogoča izpeljava subjektivne pravice konkretnega posameznika.

22. Če je takšen namen iz norme razviden, ni mogoče zanikati upravičenja posameznika, da od organov oblasti v okviru javnopravnega interesa, izraženega v zakonski normi, zahteva spoštovanje njegovega interesa. Odgovor na vprašanje, ali se konkretni posameznik upravičeno sklicuje na pravno zavarovani položaj, je odvisen od odgovora na vprašanje o pristnosti in dejanskosti njegove potrebe po doslednem spoštovanju zakonskih pogojev za ustanovitev posebne pravice uporabe javnega dobra, ki izražajo javnopravni interes na tem področju. Tovrstno potrebo lahko utemelji vpliv, ki ga ima omejitev splošne rabe javne ceste, oziroma javnega dobra, s pravico posebne rabe na dejansko izvrševanje kakšne posameznikove pravice.

23. V takih primerih zasebnega interesa posameznika ni mogoče razločiti od javnopravnega interesa, da je posebna pravica uporabe podeljena zgolj pod pogoji in po postopku, ki jih določa zakon ali splošni akt lokalne skupnosti. S tovrstnim kontekstom opredeljeni položaj in skozenj izraženi varovani interes posamezniku omogočata zahtevati zgolj spoštovanje pravil, ki opredeljujejo abstraktno upravičenje ustanovitve posebne pravice uporabe javnega dobra, ne omogoča pa mu uveljavljanja določene pravice določitve kot pri javni pravici. Namen norm, ki urejajo podelitev posebne pravice uporabe javne ceste za izvedbo javne prireditve, je lahko tudi varovanje posameznikovega interesa, da je posebna pravica uporabe javne ceste podeljena pod pogoji, ki jih določa zakon. Če je tako in če uporabnik javne ceste izkaže, da ima omejitev splošne rabe javne ceste s pravico posebne rabe neposreden vpliv na izvrševanje drugih njegovih pravic, bo s tem lahko utemeljil osebno in neposredno pravno korist, ki je po 4. odstavku 43. člena ZUP podlaga za njegovo udeležbo v postopku. Upravni organ mora torej v postopkih podelitve posebne pravice uporabe javne ceste obstoj pravne koristi posameznika presojati od primera do primera.

24. Glede na navedena stališča Upravno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu (niti v drugostopenjski odločbi) ni opravila ocene vpliva omejitve splošne rabe javnega dobra (javne prometne površine) na izvrševanje tožnikovih pravic. To pa pomeni, da izpodbijanega akta ni mogoče preizkusiti glede okoliščine, ki je bistvenega pomena za odločitev, kar se po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP vedno šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Glede na ugotovljene kršitve pravil postopka, ki so po presoji sodišča bistvene, je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani prvostopenjski sklep odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu, ki je ta sklep izdal, v ponovni postopek. V njem bo tožena stranka morala presoditi, ali bi v tej zadevi omejitev splošne rabe predmetnega javnega dobra oziroma javne prometne površine s pravico posebne rabe lahko vplivala na izvrševanje tožnikove lastninske pravice na nepremičninah, za katere zatrjuje, da ležijo ob predmetnem javnem dobru oziroma prometni površini. Šele tedaj bo presojala tudi dopustnost zatrjevane intenzitete vplivov posebne rabe javne površine na tožnikovo izvrševanje lastninske pravice, vendar zgolj v okviru pogojev, ki jih za podelitev posebne pravice rabe javne prometne površine določa zakon.

K točki 2:

25. Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (3. odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je v konkretnem primeru sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, pripada tožniku na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora, skladno z določilom 1. odstavka 3. člena Pravilnika, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR. V obravnavani zadevi je tožnik s tožbo uspel, zadeva pa je bila rešena na seji, zato se mu priznajo stroški v znesku 15,00 EUR (1. odstavek 3. člena Pravilnika). Ta znesek mora tožena stranka plačati tožniku v petnajstih dneh od prejema sodbe. Sodišče bo o vračilu plačane sodne takse po uradni dolžnosti odločalo posebej, skladno z določilo Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ko bo prejelo podatek o tožnikovem bančnem osebnem transakcijskem računu, na katerega bo tožniku povrnjen plačani znesek sodne takse.