Jedro

Ena izmed osnovnih predpostavk odškodninske odgovornosti na citirani zakonski podlagi je obstoj prevladujočega položaja podjetja. V skladu z 9. členom ZPOmK-1 ima podjetje prevladujoč položaj, kadar lahko v znatni meri ravna neodvisno od konkurentov, strank ali potrošnikov (drugi odstavek), pri čemer se šteje, da ima podjetje prevladujoč položaj, če je njegov tržni delež na trgu RS višji od 40 odstotkov (peti odstavek). JAVK pri ugotavljanju prevladujočega položaja upošteva zlasti tržni delež, možnosti za financiranje, pravne ali dejanske vstopne ovire, dostop do dobaviteljev ali trga in obstoječo ali potencialno konkurenco (tretji odstavek 9. člena ZPOmK-1). Trditveno in dokazno breme v tej zvezi je na tožnici. Sodišče je upravičeno in dolžno JAVK zgolj obvestiti o vsaki tožbi, s katero se zahteva odškodnina zaradi kršitev določb 6. ali 9. člena ZPOmK-2 ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije. Da bi lahko sodišče prve stopnje prekinilo postopek po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP, bi moral biti drugi postopek (pred JAVK-om) že v teku, česar pa tožnica pri podaji predloga za prekinitev ni zatrjevala (trdila je, da bo tak postopek šele sprožila).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) od tožene stranke (v nadaljevanju: toženke) zahteva plačilo zneska 78.321,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in povrnitev pravdnih stroškov (točka I izreka). Hkrati je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v znesku 2.550,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Primarno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje z vodenjem dokaznega postopka, v katerem je neutemeljeno zavrnilo s strani tožnice predlagane dokaze, in tolmačenjem svoje vloge v sodnem postopku, tožnici kršilo ustavno zagotovljeno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in ji odvzelo pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Tožnica je v postopku na prvi stopnji pojasnila, da na drug način, kot s pomočjo javnega pooblastila, s katerim razpolaga Javna agencija RS za varstvo konkurence (v nadaljevanju: JAVK), pred sodiščem ne more dokazati niti tržnega deleža toženke niti njenega prevladujočega položaja in zlorabe le-tega, saj o tem ne more odločati noben drug organ kot JAVK. Razlaga sodišče prve stopnje, da tožnica ni ustrezno trdila in izkazovala okoliščin glede prevladujočega položaja toženke, je za tožnico izrazito omejujoča in ji v praktičnem smislu popolnoma onemogoča dokazati obstoj zatrjevanega pravno pomembnega dejstva. Tožnica samostojno in na z njene strani pridobljenih dokazih več trditev ni mogla postaviti. Iz tega razloga je vztrajala pri dokaznem predlogu, da sodišče prve stopnje poda JAVK-u predlagano odredbo, podredno pa, da o tem vprašanju angažira izvedenca. Dokazni položaj tožnice je bil torej glede na razpoložljivost podatkov razumljivo bistveno omejen, kar je sodišče prve stopnje preprosto spregledalo. Če bi bilo sprejeti stališče iz izpodbijane sodbe, bi določila Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju: ZPOmK-1) v delu, ki se nanaša na uveljavljanje odškodninskih zahtevkov pred sodišči, ostale le mrtva črka na papirju. Prizadeta stranka namreč v pravdnem postopku na noben način ne bi mogla dokazovati niti dejstev v zvezi s prevladujočim položajem določenega subjekta na trgu niti njegove zlorabe, kar je v nasprotju z namenom citiranega zakona. Sodišče prve stopnje je nadalje arbitrarno in preuranjeno zaključilo, da izvedenec ekonomske stroke prevladujočega položaja ne bi mogel ugotoviti, saj za takšen zaključek ne obstojijo nobeni logični in dejanski razlogi. Nazadnje kot procesno napačni nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje v zvezi s predlogom tožnice za prekinitev pravdnega postopka. Pri tem je sodišče prve stopnje zmotno menilo, da gre v primeru predloga za prekinitev pravdnega postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja za isto pravno problematiko, s katero je tožnico JAVK „odpravila“ v dopisu z dne 5. 5. 2016. Predlog tožnice je sodišče prve stopnje torej presojalo napačno, zaradi česar je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 13. členom ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in v zadostni meri ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljenih oz. po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 350. člena ZPP).

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica od toženke zahteva plačilo odškodnine na podlagi njene odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 62. člena ZPOmK-1, in sicer za škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi toženkine zlorabe prevladujočega položaja oz. njene kršitve določb 9. člena ZPOmK-1. Toženka je tožbenemu zahtevku nasprotovala med drugim s trditvami, da na relevantnem trgu prodaje rafiniranih jedilnih olj nima prevladujočega položaja, ne glede na to pa tudi ne držijo navedbe tožnice o zlorabi s strani toženke. Zahtevku je nasprotovala tudi po višini.

7. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek po izvedenem postopku, v okviru katerega je bil pridobljen Odgovor JAVK-a na predlog za podajo podatka o tržnem deležu (v nadaljevanju: Odgovor, priloga A5 spisa), zavrnilo na podlagi zaključka, da ni izkazan prevladujoč položaj toženke na trgu jedilnih olj v RS, zaradi česar sploh ni mogoče nadalje presojati odškodninske odgovornosti toženke po citiranih določbah ZPOmK-1. Presodilo je, da nima podlage, da bi JAVK-u odredilo, da ugotovi tržni delež toženke na trgu RS, preostale dokazne predloge tožnice (z izvedencem in zaslišanjem strank ter prič) pa je zavrnilo kot nepotrebne in neprimerne za ugotovitev pravnorelevantnega dejstva - obstoja prevladujočega položaja toženke. Predlogu toženke za prekinitev postopka sodišče prve stopnje ni sledilo, ker je menilo, da za to v konkretnem primeru ni podlage.

8. Z navedenimi zaključki in presojo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki v izogib ponavljanju kot v bistvenem pravilne povzema razloge prvostopenjskega sodišča, ki izpodbijano odločitev utemeljujejo (predvsem v točkah 6 do vključno 13 obrazložitve). Glede na izrecne pritožbene navedbe pa dodaja naslednje:

9. Ena izmed osnovnih predpostavk odškodninske odgovornosti na citirani zakonski podlagi je obstoj prevladujočega položaja podjetja. V skladu z 9. členom ZPOmK-1 ima podjetje prevladujoč položaj, kadar lahko v znatni meri ravna neodvisno od konkurentov, strank ali potrošnikov (drugi odstavek), pri čemer se šteje, da ima podjetje prevladujoč položaj, če je njegov tržni delež na trgu RS višji od 40 odstotkov (peti odstavek). JAVK pri ugotavljanju prevladujočega položaja upošteva zlasti tržni delež, možnosti za financiranje, pravne ali dejanske vstopne ovire, dostop do dobaviteljev ali trga in obstoječo ali potencialno konkurenco (tretji odstavek 9. člena ZPOmK-1). Trditveno in dokazno breme v tej zvezi je na tožnici.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s tožnico, da je njeno dokazno breme glede dokazovanja protipravnosti in predvsem glede obstoja prevladujočega položaja težko. Tudi v pravni teoriji obstaja ocena, da je uveljavljanje odškodninskih zahtevkov na podlagi kršitev prava varstva konkurence zaradi kompleksnosti dokazovanja tožbenega temelja in višine zahtevka izjemno težavno. Uveljavljanje odškodninskih zahtevkov je v Sloveniji in državah članicah EU neučinkovito tudi zaradi neprimernega (materialnega in procesnega) zakonskega okvira. Posledično so primeri odškodninskih tožb zaradi kršitev konkurenčnega prava redki(1).

11. Vendar je sodišče pri sojenju vezano (in omejeno z) na trditveno in dokazno podlago, ki jo podajo stranke in od njega ni moč zahtevati vsebinske presoje zadeve, če za to nima ustrezne podlage, saj samo ne razpolaga s specifičnimi znanji za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev v obravnavanem gospodarskem sporu, obenem pa je s procesnimi pravili omejeno pri pridobivanju pomembnih podatkov.

12. Tožnica je v svoji trditveni podlagi glede obstoja prevladujočega položaja toženke na relevantnem trgu - trgu prodaje rafiniranih jedilnih olj - dejansko precej posplošeno navajala, da „iz letnih poročil toženke za leti 2013 in 2014 izhaja, da je imela družba v obeh letih med proizvajalci rafiniranega jedilnega olja vodilni položaj tudi glede obsega proizvodnje in tržnega deleža“. Kljub temu, da podrobni številčni podatki glede višine tržnega deleža iz poročil niso razvidni, je tožnica mnenja, da je prevladujoč položaj podan, jedilna olja toženke pa predstavljajo nujno ponudbo vsakega veletrgovca, kamor sodi tudi tožnica. Nadalje je tožnica menila, sklicujoč se na svoje navedbe, da toženka z nasprotnimi navedbami o neobstoju prevladujočega položaja ne more uspeti, ker se ne nanašajo na relevantni trg. Za dokazovanje svojih trditev je tožnica primarno predlagala, naj sodišče prve stopnje opravi uradne poizvedbe pri JAVK-u o tržnem deležu toženke na prodajnem trgu rafiniranih jedilnih olj. Izrecno je bila na stališču, ki ga zagovarja tudi v pritožbi, da je le JAVK tisti, ki lahko na podlagi svojih javnih pooblastil odloča o višini tržnega deleža oz. o prevladujočem položaju podjetja. Zgolj podredno in „iz previdnosti“ je tožnica v ta namen predlagala dokaz z izvedencem ekonomske stroke.

13. Utemeljeno je sodišče prve stopnje tožnici naložilo, naj sama poizve (in predloži rezultate poizvedb) pri JAVK-u glede tržnega deleža toženke na trgu RS (prvi odstavek 226. člena ZPP). Iz pridobljenega Odgovora nedvoumno izhaja, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, da JAVK zahtevanih podatkov ne more zbirati in posredovati za namene zasebnih tožb zasebnih subjektov, ki niso opredeljeni v ZPOmK-1, saj za tako ravnanje nima pravne podlage.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da neupravičeno ni sledilo nadaljnjemu dokaznemu predlogu tožnice, naj JAVK-u odredi, da sodišču posreduje podatke o relevantnem tržnem deležu toženke. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno pojasnilo (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da nima pravne podlage JAVK-u dajati takšnih odredb. V skladu s četrtim odstavkom 5. člena ZPOmK-1 je namreč JAVK pri izvajanju svojih nalog in pristojnosti neodvisna in samostojna. JAVK in člani njenih organov pri vodenju postopkov in odločanju o posamičnih zadevah skladno s pristojnostmi iz tega ali drugega predpisa niso vezani na usmeritve in navodila državnih ali drugih organov. Usmeritve za delo agencije lahko daje agenciji samo vlada ali Državni zbor Republike Slovenije. Usmeritve so splošne in ne smejo posegati v vodenje postopkov oziroma odločanje o posamičnih zadevah. Sodišče je upravičeno in dolžno JAVK zgolj obvestiti o vsaki tožbi, s katero se zahteva odškodnina zaradi kršitev določb 6. ali 9. člena ZPOmK-2 ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, kar je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi storilo (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

15. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nezakonito zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem ekonomske stroke na podlagi arbitrarnega in preuranjenega zaključka, da le-ta ne bi mogel ugotoviti prevladujočega položaja. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da za takšen zaključek sodišča prve stopnje ni nobenih „logičnih in dejanskih“ razlogov. Ti namreč izhajajo že iz navedb same tožnice, da lahko le JAVK relevantne podatke pridobi (zaradi javnega pooblastila) in o (ne)obstoju prevladujočega položaja odloča. Nedvomno (tega tožnica niti ne zatrjuje) pa tudi v spisu samem ni zadostnih podatkov, na podlagi katerih bi lahko izvedenec ekonomske stroke podal svoje mnenje o višini tržnega deleža toženke na relevantnem trgu v RS.

16. Iz obrazloženega izhaja, da v konkretnem primeru tožnica, upoštevajoč njeno trditveno podlago, ni predložila oz. predlagala izvedbe dokazov, s katerimi bi lahko dokazala obstoj prevladujočega položaja toženke. Zaradi tega je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. ter 23. člen Ustave RS. V tej zvezi prav tako ne gre pritrditi pritožbenim navedbam, da glede na stališče sodišča prve stopnje tožnica v tem postopku nikakor ne bi mogla dokazovati niti dejstev v zvezi s prevladujočim položajem toženke in da je s tem odškodninska odgovornost po citirani zakonski podlagi zgolj „mrtva črka na papirju“. Vsekakor bi tožnica lahko, preden je vložila predmetno tožbo, pridobila ustrezno odločbo JAVK-a o protipravnosti (zlorabi prevladujočega položaja) ravnanja toženke, na katero bi bilo sodišče prve stopnje, glede na določbo drugega odstavka 62. člena ZPOmK-1, vezano. V času od začetka postopka pred JAVK do njegovega pravnomočnega zaključka tudi ne teče zastaranje odškodninskega zahtevka, tako da bi bil položaj tožnice v tem pogledu varovan.

17. Tožnica bi lahko tudi tekom obravnavanega gospodarskega spora sprožila postopek ugotavljanja zlorabe prevladujočega položaja pred ZPOmK-1, v takem primeru pa bi bila na mestu prekinitev postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja. Tožnica je sicer prekinitev predlagala, vendar njenemu predlogu sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Razlogi, ki jih je v tej zvezi navedlo (15. točka obrazložitve), sicer niso povsem pravilni, kar utemeljeno izpostavlja pritožba, vendar to ni (bilo) odločilno. Da bi lahko sodišče prve stopnje prekinilo postopek po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP, bi moral biti drugi postopek (pred JAVK-om) že v teku (2), česar pa tožnica pri podaji predloga za prekinitev ni zatrjevala (trdila je, da bo tak postopek šele sprožila) in tega ne zatrjuje niti sedaj v pritožbi. Pritožbeno uveljavljena relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 13. členom ZPP tako ni podana.

18. Glede na obrazloženo je presoja sodišča prve stopnje o neizkazanosti obstoja prevladujočega položaja toženke, kot ene izmed temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti na citirani zakonski podlagi, materialnopravno pravilna, posledično pa je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, saj morajo biti za uspeh z odškodninskim zahtevkom vse predpostavke odškodninske odgovornosti izkazane kumulativno.

19. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

20. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako pa sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (odgovora na pritožbo) tudi toženka, saj z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato pritožbeno sodišče teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

Op. št. (1) : Tako mag. Matej Kavčič v članku z naslovom Javnopravno in zasebnopravno varstvo konkurence: obramba in aktivna ravnanja strank po ZPOmK-1, Podjetje in delo, 2008, št. 6-7, str. 1460-1467. Op. št. (2) : Primerjaj: VSK sodba Cpg 269/2015 z dne 8. 10. 2015.