Jedro

Tožnik je invalid III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do premestitve na drugo ustrezno delo z omejitvami od 21. 9. 2005. V novem invalidskem postopku so mu bile priznane dodatne omejitve v zvezi z delom od 1. 6. 2009 dalje. Prišlo je do spremembe v stanju invalidnosti, kljub temu da se kategorija invalidnosti ni spremenila. O pravici do nadomestila za invalidnost je potrebno na novo odločiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 20. 8. 2010 in št. … z dne 7. 4. 2010 ter da se tožniku prizna pravica do nadomestila za invalidnost v višini najmanj 253,40 EUR, s tem da se toženi stranki naloži, da tožniku izplača razliko za čas od 7. 4. 2010 do pravnomočnosti sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bilo z odločanjem tožene stranke kakor tudi sodišča prve stopnje poseženo v tožnikove pridobljene pravice. Dejstvo je, da se je tožniku zdravstveno stanje poslabšalo, vendar ne toliko, da bi pridobil novo pravico iz invalidskega zavarovanja. Ostala mu je ista kategorija invalidnosti in bi mu zato tudi morala ostati ista višina nadomestila. Le v primeru, če bi se stanje toliko spremenilo, da bi tožnik pridobil drugačno kategorijo invalidnosti, bi se mu nadomestilo lahko na novo odmerilo. Kot izhaja iz 94. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je podlaga za odmero nadomestila za invalidnost čas nastanka invalidnosti, kar je bilo v primeru tožnika dne 21. 9. 2005. Sodišče je sledilo toženi stranki, ki je neupravičeno upoštevala čas spremenjenega stanja invalidnosti. Pridobljene pravice si je potrebno razlagati tako, da je tožnik v letu 2005 pridobil določeno nadomestilo na podlagi invalidnosti, ki se glede kategorije ni v ničemer spremenila. Zgolj zaradi tega, ker se mu je zdravstveno stanje poslabšalo, pa njegovih pravic ni mogoče zmanjševati. V tem primeru je v neenakem položaju s tistimi invalidi iste kategorije, katerim se zdravstveno stanje ni poslabšalo. Tožnik pa je zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja denarno kaznovan. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 8. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 7. 4. 2010, s katero je tožena stranka odločila, da se tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, prizna pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 239,08 EUR na mesec od 26. 8. 2009 dalje.

Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je bil tožnik z odločbo št. ... z dne 9. 1. 2006 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, ki bo psihično manj zahtevno, ki se bo opravljalo le v dnevnih izmenah, pri katerem tožnik ne bo izpostavljen hrupu nad 80 dB in kjer zračna onesnaženja z dražečim in alergogenim učinkom ne presegajo dovoljene ravni poklicne izpostavljenosti, s polnim delovnim časom od 21. 9. 2005 dalje. Tožniku je bilo priznano tudi nadomestilo za invalidnost. Dne 24. 3. 2009 je bil vložen nov predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Z odločbo št. ... z dne 6. 8. 2009 mu je bila v okviru III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto. Poleg že določenih omejitev, kot so razvidne iz odločbe z dne 9. 1. 2006, so bile tožniku priznane dodatne omejitve in sicer da ne dela ob nevarnih strojih in napravah, kjer bi ob eventuelni izgubi zavesti poškodoval sebe ali druge ter ne na višini. Te omejitve so potrebne od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, torej od 1. 6. 2009 dalje. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje in kar med strankama tudi ni sporno, je navedena odločba postala pravnomočna.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za spremembo v stanju invalidnosti. Pri tem ni odločilno, da se sama kategorija invalidnosti ni spremenila. Zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja so potrebne dodatne omejitve v zvezi z delom, kar pomeni, da vsebina same pravice do premestitve ni več enaka vsebini pravice, kot je bila tožniku priznana z odločbo št. … z dne 9. 6. 2006. ZPIZ-1 v drugem odstavku 163. člena določa, da če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Kot izhaja iz pravnomočne odločbe št. ... z dne 6. 8. 2009 se je pravica iz invalidskega zavarovanja spremenila s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe, torej s 1. 6. 2009. Zaradi spremembe v stanju invalidnosti pa je bilo potrebno na novo odločiti tudi o pravici do nadomestila za invalidnost. Odločba o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost v znesku 253,40 EUR na mesec od 1. 4. 2008 dalje (odločba št. ... z dne 10. 12. 2008) je bila izdana v zvezi z odločbo št. ... z dne 9. 1. 2006, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na novo delovno mesto z določenimi omejitvami od 21. 9. 2005 dalje. Zaradi spremembe v stanju invalidnosti je bila kasneje izdana nova odločba št. ... z dne 6.8. 2009, s katero so bile določene nove omejitve. Gre za novo pravico iz invalidskega zavarovanja, saj nova pravica ni več enaka pravici, kot je bila tožniku že priznana z odločbo z dne 9. 1. 2006. Tožena stranka je zato pravilno na novo odločila tudi o pravici do nadomestila za invalidnost. Za odločitev o višini tega nadomestila pa je odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času nastanka spremembe v stanju invalidnosti, kot to izhaja tudi iz drugega odstavka 163. člena ZPIZ-1. Ker tožnikova invalidska pokojnina, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti (ob nastanku spremembe v stanju invalidnosti) ni dosegala zneska pokojnine, ki bi bila odmerjena od najnižje pokojninske osnove zavarovancu s pokojninsko dobo 40 let, se mu je na podlagi prvega odstavka 96. člena ZPIZ-1 nadomestilo odmerilo od osnove iz 57. člena ZPIZ-1. V navedenem členu je določeno, da se osnova za odmero dodatnih pravic iz 4. člena tega zakona določa v višini najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo, veljavne za zadnji mesec pred uveljavitvijo tega zakona. Zneski se usklajujejo tako, kot se usklajujejo pokojnine po določbah 150. a, 150. b in 151. člena ZPIZ-1. V I. točki Sklepa o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji od 1. 7. 2008 dalje je določeno, da znaša osnova za odmero dodatnih pravic 398,48 EUR (priloga B/1 in B/2 sodnega spisa). Ker je tožniku delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje ali krivde, mu je bilo nadomestilo pravilno odmerjeno v višini 60 % osnove določene na podlagi 57. člena ZPIZ-1 in sicer v znesku 239,08 EUR na mesec od 26. 8. 2009 dalje. Do 26. 8. 2009 je bil namreč upravičen do nadomestila za invalidnost po odločbi z dne 10. 12. 2008. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.