Jedro

Obdolženec, ki je bil nazadnje obsojen pred petimi leti, sicer zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, še ni nujno nevaren, da bi ponavljal kazniva dejanja, če bi bil na prostosti. Zato samo iz tega razloga še ni mogoče uporabiti 3. točke II. odst. 191. čl. ZKP.

Izrek

Pritožbama obdolženega T. M. in njegovega zagovornika se ugodi, izpodbijani sklep se tako spremeni, da se pripor zoper obdolženega M. T. o d p r a v i .

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je senat sodišča prve stopnje na podlagi 265. čl. ZKP po vložitvi obtožnice preizkusil ali je še podan priporni razlog iz 3. točke II. odst. 191. čl. ZKP in potem, ko je ocenil, da je podan, je pripor med drugim tudi obdolženemu T. M. podaljšal. Zoper ta sklep sta se pravočasno pritožila sam obdolženi T. M. in njegov zagovornik s predlogom, naj se pripor zoper tega obdolženca odpravi.

Pritožbi sta utemeljeni.

Res je sicer, da je bil obdolženi T. M. že večkrat kaznovan zaradi premoženjskih deliktov, vendar nazadnje leta 1988, torej je od tedaj preteklo že 5 let. Iz obtožnice je razvidno, da javni tožilec očita temu obdolžencu, da je storil eno kaznivo dejanje velike tatvine in sicer samo tisto, ki naj bi bilo storjeno 15.10.1993 na škodo F. D. iz V. Zato ne drži navedba v izpodbijanem sklepu, kot pravilno opozarja pritožba obdolženčevega zagovornika, da so obdolženci, torej tudi obdolženi T. M. osumljeni večjega števila posameznih vlomnih tatvin, ki jih je tožilstvo opredelilo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje tatvine. Kot je iz obtožnice razvidno naj bi se to nanašalo le na L. L. in M. H., ne pa tudi na M. T. Obdolženec se je po prestani kazni poročil, ima dva otroka, za katera skrbi, kot navaja je invalid III. kategorije in trenutno brez svoje krivde brez zaposlitve, vendar pa dela po 4 ure kot hišnik. Pomeni, da si je po svojih močeh vendar le našel neko zaposlitev in da izvrševanje kaznivih dejanj le ni njegov način življenja in vir sredstev za preživljanje.

Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da pri tem obdolžencu niso podane tiste posebne okoliščine, ki bi kazale na to, da bi obdolženec, če bi bil na prostosti ponavljal kazniva dejanja. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče ocenilo, da za tega obdolženca priporni razlog iz 3. točke II. odst. 191. čl. ZKP ni podan, pa je zato pritožbama ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo s tem, da je pripor zoper tega obdolženca odpravilo, kar je v skladu z III. odst. 397. čl. ZKP.