Jedro

Zahtevek tožnice je bil pravnomočno zavrnjen zaradi nesklepčnosti, v takem primeru pa obnova postopka zaradi novih dokazov ni dopustna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna prvo do tretjetoženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 448,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožeče stranke za obnovo postopka, vložen dne 10. 5. 2019. 2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka (tožnica). Pritožbo vlaga osebno in po pooblaščencu.1 Navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in dovoli predlagano obnovo postopka. Tožnica je že v predlogu za obnovo postopka navajala, da predlog vlaga na podlagi novega dokazila, ki nedvomno izkazuje in dokazuje njeno avtorsko pravico na embalaži X., katere kršitev je zatrjevala v predmetnem postopku, tj. registracije njenega avtorstva pri Avtorski agenciji za Slovenijo (AAS). AAS je izdala potrdilo o vpisu v register, s katerim potrjuje, da je bilo delo „oblikovanje grafične podobe embalaže X.“ agenciji predloženo in vpisano v register avtorskih del. Avtor navedenega dela je tožnica, avtorsko delo je vpisano v register z dnem 10. 4. 2019, pod zaporedno številko vpisa R-000/19, priložen je tudi primerek embalaže X. Registracija avtorskega dela nima konstitutivnega učinka, kar pomeni, da obstoj avtorstva ni odvisen od vpisa v register, vzpostavlja pa dve domnevi. Prva domneva je, da avtorska pravica na opisanem delu obstaja, druga pa, da je imetnik avtorske pravice tisti, ki je v registru kot tak označen. Registracija vzpostavlja domnevo, da avtorska pravica obstaja, dokler se ne izkaže nasprotno. Prvo in drugotožena stranka (prvi in drugi toženec) v postopku nista zatrjevala in dokazovala, da bi imel avtorsko pravico na sporni embalaži kdo drug. Iz same narave avtorske pravice kot absolutne pravice izhaja, da njena veljavnost oziroma obstoj nista odvisna od vpisa v register. Avtorska pravica kot dejstvo je obstajala že v času teka prejšnjega postopka. Ne gre za novo dejstvo, ki v času teka postopka še ne bi obstajalo. Dejstvo, da ima tožnica avtorsko pravico na embalaži X. je torej obstajalo že v času postopka, katerega obnovo tožnica predlaga, vpis v register avtorskih pravic pa to zgolj potrjuje, to je tisti dokaz, ki je zaradi narave avtorske pravice lahko razlog za obnovo postopka. Sodišče je tako predlog za obnovo postopka neutemeljeno zavrglo.

Tožnica dodatno pojasnjuje institut pravnomočnosti in navaja, da je v dokaz svojega avtorstva za dizajna Y. in X. v pravdnem postopku predložila pravnomočni sodni odločbi iz postopkov IV Pg 54/2005 in V Cpg 1055/2014, v katerih je dokazala svoje avtorstvo za dizajna na embalaži. Navaja, da avtorska pravica nastane s samo stvaritvijo dela, tožnica je pridobila avtorsko pravico na dizajnu Y. že s stvaritvijo v letu 1992, ko je oblikovala dizajn za embalažo Y., avtorsko pravico ima tudi za dizajn X., ki je predelava iz originalnega dizajna (33. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah – ZASP). Njena avtorska pravica je nastala že s samo stvaritvijo v letu 1992 in ne z datumom vpisa v register avtorskih del dne 10. 4. 2019. Prvostopenjsko sodišče je izdalo sodbo na podlagi predloženih dokazov tožnice in upoštevalo institut pravnomočnih sodnih odločb, s strani drugostopenjskega sodišča pa tožnica ni bila deležna poštenega sojenja. Tožnica navaja, da je bilo v trditvah drugostopenjskega sodišča zaznati precej kršitev, ki zadoščajo za obnovo postopka (nepriznavanje obstoja avtorske pravice tožnice, neupoštevanje instituta pravnomočnosti sodnih odločb, zmotne in napačne trditve, da toženca nista uporabljala embalaže z dizajnom X., neupoštevanje tožničinega odgovora na pritožbo). Toženci bi morali trditve, da tožnica ni avtorica za dizajn X., podkrepiti z dokazi, česar niso storili. V sklepu, s katerim je sodišče zavrnilo predlog za obnovo, ni upoštevano, da avtorska pravica tožnice obstaja že od stvaritve dizajnov za Y. in X. 3. Prva do tretjetožena stranka (prvi do tretji toženec) v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Toženci posebej izpostavljajo, da so morali dejstva oz. dokazi, ki so vsebina obnovitvenega predloga (na podlagi 10. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) obstajati že takrat, ko je tekel postopek na prvi stopnji, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze v pravnomočno zaključenem postopku. Tožnica neutemeljeno navaja, da je predlog za obnovo dopusten, ker je njena avtorska pravica obstajala že v času sojenja na prvi stopnji, saj je predlog za obnovo vložila na podlagi novega dokaza, tj. potrdila o registraciji in vpisu v register pri Avtorski agenciji za Slovenijo z dne 10. 4. 2019, ta dokaz pa v času, ko je tožnica lahko predlagala dokaze v pravnomočno končanem postopku, ni obstajal. Sodišče je zato predlog pravilno zavrglo. Navedbe, s katerimi tožnica poskuša izpodbijati pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani pa so v pritožbi zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo nedopustne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je predlog za obnovo postopka vložila na podlagi 10. točke 394. člena ZPP, ki določa, da se lahko postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, če izve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je tožnica predlog za obnovo postopka vložila na podlagi novega dokaza, tj. potrdila o vpisu v register, ki izkazuje dejstvo, da je bilo delo – oblikovanje grafične podobe embalaže X. – dne 10. 4. 2019 vpisano v register zavarovanih del Avtorske agencije Slovenije. Ker se je postopek v tej zadevi pravnomočno zaključil z izdajo drugostopenjske sodne odločbe dne 7. 3. 2019, je sodišče pravilno zaključilo, da nov dokaz, na podlagi katerega je tožnica podala predlog za obnovo postopka, v času teka prejšnjega postopka še ni obstajal in v prejšnjem postopku ni mogel biti uporabljen, kar je pri presoji izpodbijanega sklepa odločilno.

7. Tožnica v pritožbi navaja, da je avtorska pravica kot dejstvo obstajala že v času teka prejšnjega postopka, to dejstvo pa je v prejšnjem postopku tudi zatrjevala. Zatrjuje, da je dejstvo, da ima avtorsko pravico na embalaži X. obstajalo že v času teka postopka, katerega obnovo predlaga, vpis v register avtorskih pravic pa to potrjuje. Sama poudarja, da vlaga predlog za obnovo na podlagi novega dokaza, pri čemer zaključka sodišča prve stopnje, da ta dokaz v času teka prejšnjega postopka ni obstajal, ne izpodbija. Predloga za obnovo ni predlagala na podlagi novega dejstva. Sodišče je res navedlo, da nov dokaz oziroma novo dejstvo ni obstajalo v času teka prejšnjega postopka, iz celotne obrazložitve pa je razvidno, da je predlog za obnovo zavrglo, ker v času prejšnjega postopka ni obstajal naveden dokaz, na podlagi katerega je bil vložen predlog za obnovo.

8. Drugi odstavek 395. člena ZPP določa, da se sme zaradi okoliščin, ki so naštete, med drugim, v 10. točki 394. člena ZPP, dovoliti obnovo postopka samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. To pomeni, da so lahko novi dokazi (enako velja tudi za nova dejstva) vsebina obnovitvenega predloga le, če so obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko predlagala dokaze. Dejstva in dokazi, ki so nastali pozneje, zato niso razlog za obnovo postopka, saj se v prejšnjem postopku sploh niso mogli uporabiti.2 Ker dokaz, na podlagi katerega je tožnica vložila predlog za obnovo, v času prvega sojenja še ni obstajal, je sodišče pravilno zaključilo, da predlog za obnovo postopka ni dopusten. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga tožnice, ki temelji na prvem odstavku 398. člena ZPP, po katerem se prepozen, nepopoln ali nedovoljen predlog zavrže, je pravilna.

9. Ostale navedbe tožnice, s katerimi dejansko napada odločitev drugostopenjskega sodišča o pritožbi – sodba opr. št. V Cpg 123/2019 - se ne nanašajo na presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu in ne napadajo zaključka sodišča prve stopnje, da relevantni dokaz v času sojenja sodišča prve stopnje ni obstajal. Tožnica skuša v pritožbi izpodbijati pravilnost odločitve drugostopenjskega sodišča, kar pa ne predstavlja razloga, na podlagi katerega je predlagala obnovo postopka.

10. Sodišče druge stopnje dodatno pojasnjuje še, da je bil zahtevek tožnice pravnomočno zavrnjen zaradi nesklepčnosti, v takem primeru pa obnova postopka zaradi novih dokazov ni dopustna.3

11. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna prvemu, drugemu in tretjemu tožencu povrniti njihove potrebne stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sestavo odgovora na pritožbo po odvetniku (500 odvetniških točk) ter povečanje storitev zaradi zastopanja več strank (100 točk), skupaj torej 600 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 360,00 EUR. Materialni stroški (2 %) znašajo 7,20 EUR, 22 % DDV pa 80,80 EUR. Vsi potrebni pritožbeni stroški prvega do tretjega toženca (skupno), ki jim jih je dolžna povrniti tožnica, tako znašajo 448,00 EUR. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

1 Dne 7. 12. 2020, po vložitvi pritožbe, je pooblaščenka tožnice sodišče obvestila o odpovedi pooblastila. 2 Glej npr. sklepe VSL I Cp 1876/2017, VSL II Cp 303/2018, VSL I Cpg 337/2016. 3 Primerjaj sklep VSL II Cp 1288/2009.