Jedro

Glede na dejstvo, da tožnika nista razpolagala z veljavnim pravnim naslovom za sporne nepremičnine, bi prišla v poštev 20 letna priposestvovalna doba (četrti odstavek 28. člena ZTLR), ki se do uveljavitve SPZ (01.01.2003) še ni iztekla. Z uveljavitvijo SPZ, katerega določila je potrebno uporabiti (269. člen), pa sta dobroverni posestnik ter dobroverni in zakoniti posestnik po ZTLR izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom po SPZ, ki nepremičnino priposestvuje po preteku 10 let. V skladu s 43. členom SPZ so predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem dobra vera, lastniška posest in pretek časa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožnika na podlagi priposestvovanja pridobila lastninsko pravico na nepremičninah parc. št. 385, 386 in 387, pripisanih pri vl. št. 83 k.o. M., na izstavitev za vknjižbo lastninske pravice primerne listine, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na navedenih nepremičninah na tožnika, na vsakega do ½ od celote ter na povrnitev stroškov postopka s pripadki (točka 1. izreka). Hkrati je še odločilo, da sta dolžna tožnika nerazdelno tožencu v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 972,36 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 2. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno po pooblaščencu pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Navajata, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno poverilo verodostojnost pričam in dokazom toženca, dokaznim predlogom in zaslišanjem prič tožnikov pa ni sledilo, čeprav je priča M. Š. kot najemnica spornih nepremičnin določno izpovedala, da so ji starši toženca izrecno izpovedali, da sta nepremičnine kupila tožnika, njima pa je tudi morala plačevati najemnino v naravi. Iz tega je razvidno, da sta tožnika v dobri veri pridobila lastniško posest na spornih nepremičninah. V kolikor bi prvostopenjsko sodišče izvedlo predlagane dokaze tožnikov, bi ugotovilo, da sta tožnika pridobila posest na spornih nepremičninah v dobri veri še po pravilih Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) ter da sta šele nedavno ugotovila, da nista lastnika le-teh, medtem pa je poteklo že več kot 20 let, ki jih je ZTLR predpisoval za priposestvovanje. Prav tako bi se z vpogledom v spis GURS ter zaslišanjem prič tožnikov ugotovilo, da so edine njive staršev toženca bile prav sporne nepremičnine, saj nepremičnina, ki je pripisana pri k.o. R. kot njiva, dejansko že dolgo ni njiva, ampak gre delno za stavbno zemljišče ter delno za sadovnjak. V dokazne namene v tej zvezi predlagata izvedbo ogleda na kraju samem. Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je torej sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Prav tako pa je bistveno kršilo določbe postopka, saj je zmotno zaključilo, da je izvedlo dovolj dokazov za ugotovitev dejanskega stanja. Glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlagata, da ob ugoditvi pritožbi izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, tožencu pa naloži v plačilo vse pravdne stroške (vključno s pritožbenimi) tožnikov s pripadki.

Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. Pritožba je neutemeljena.

V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno zatrjevano bistveno kršitev postopka, ki naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo določene dokazne predloge tožnikov, pa je potrebno presojati v okviru pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je s tem v bistvu grajana dokazna ocena, na kateri temelji izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča. Tožnika v predmetni zadevi zatrjujeta, da sta pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah na podlagi priposestvovanja, ker so le-te pomotoma izostale pri zapisu pogodb (darilna in prodajna pogodba) z dne 06.11.1987, ki sta jih sklenila s pravnima prednikoma (staršema) toženca. Posest na spornih nepremičninah naj bi torej v dobri veri izvajala vse od leta 1987 naprej.

Materialnopravna podlaga za odločitev v zadevi je v določilih Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Rok za priposestvovanje bi glede na navedbe tožnikov pričel teči v času veljavnosti ZTLR (leta 1987). Glede na dejstvo, da tožnika nista razpolagala z veljavnim pravnim naslovom za sporne nepremičnine, bi prišla v poštev 20 letna priposestvovalna doba (četrti odstavek 28. člena ZTLR), ki se do uveljavitve SPZ (01.01.2003) še ni iztekla. Z uveljavitvijo SPZ, katerega določila je potrebno uporabiti (269. člen), pa sta dobroverni posestnik ter dobroverni in zakoniti posestnik po ZTLR izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom po SPZ, ki nepremičnino priposestvuje po preteku 10 let. Kot je že obrazložilo prvostopenjsko sodišče, so v skladu s 43. členom SPZ predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem dobra vera, lastniška posest in pretek časa.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je tožencu v skladu z določilom 9. člena SPZ uspelo dokazati, da tožnika kot posestnika nista bila v dobri veri, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Tozadevne razloge v izogib ponavljanju kot pravilne povzema tudi sodišče druge stopnje, ki glede na izrecne pritožbene navedbe še dodaja: Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča (v nasprotju z zatrjevanjem pritožbe) za ugotovitev odločilnih okoliščin izvedlo dovolj dokazov, izvedba zavrnjenih dokazov pa ne bi pripomogla k razjasnitvi oz. drugačni ugotovitvi le-teh. Kot je namreč pravilno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, je bistveno za odločitev v zadevi prav (skrbno) ravnanje strank ob sklepanju prodajne ter darilne pogodbe z dne 06.11.1987. Predmet pogodb je v obeh natančno opredeljen s parcelnimi številkami ter vrsto rabe, kar je skladno s predloženimi zemljiškoknjižnimi izpiski (listinski prilogi A2 in A3 spisa), prav tako pa so stranke za kmetijsko zemljišče – parc. št. 538/2, k.o. R., sklenile darilno pogodbo, kar kaže na to, da so bile dobro seznanjene z ustreznimi predpisi (predvsem Zakonom o kmetijskih zemljiščih). Ob takšnem skrbnem ravnanju pa je neprepričljivo in tudi izkustveno manj sprejemljivo zatrjevanje tožnikov, da so sporne nepremičnine pomotoma izostale iz pogodbe. Z natančnimi podatki o spornih nepremičninah so stranke ob sklepanju navedenih pogodb očitno razpolagale, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in ob vedenju, da le-te niso bile zajete v pogodbah kot njihov predmet, tožnika tudi ne moreta uspeti z zatrjevanjem, da sta bila v dobroverni posesti le-teh. Glede na navedeno sta namreč morala vedeti, da nimata pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah. Na to kažejo tudi njune lastne trditve, da sta si kasneje prizadevala doseči „prepis“ spornih nepremičnin na njiju. Na drugačen zaključek ne morejo vplivati izpovedbe prič, ki ob samem sklepanju navedenih pogodb niso bile prisotne, prav tako pa tudi ne predlagani vpogled v spis GURS-a, ki naj bi dokazoval, da sta tožnika nastopala kot lastnika spornih nepremičnin v postopku ureditve meje, saj citirana odločba ne more služiti kot relevantno dokazilo o lastništvu (kot je to npr. zemljiškoknjižni izpisek oz. vsaj ustrezna pogodba o prenosu lastništva, ki kot rečeno ni bila sklenjena). Da so sporne nepremičnine ostale v lasti staršev toženca pa navsezadnje potrjujejo tudi priče M. P., D. V. ter S.P., ki jim je sodišče prve stopnje po obrazloženem povsem utemeljeno sledilo.

Pritožbene navedbe, da nepremičnina, ki je kot njiva vpisana pri vl. št. 388 k.o. R., dejansko že dolgo ni njiva ter da druge njive, kot so to sporne nepremičnine, pravna prednika toženca sploh nista imela v lasti in v tudi v tej zvezi na novo predlagani dokaz z ogledom na kraju samem, so nedopustne pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zgolj z neprepričljivo pritožbeno navedbo, da sta navedeno tožnika ugotovila šele po prejemu izpodbijane sodbe, namreč nista uspela izkazati, da teh navedb oz. dokazov brez svoje krivde nista mogla navesti oz. predložiti še pravočasno tekom postopka na prvi stopnji.

Ker torej tožnika nista bila v dobri veri, spornih nepremičnin nista mogla priposestvovati, kljub očitnemu izvajanju določene dejanske oblasti (posesti) nad njimi ter kljub dejstvu, da sta od najemnikov prav onadva pobirala najemnino, česar sicer toženec ne prereka.

Pritožba stroškovne odločitve sodišča prve stopnje sicer posebej ne graja, je pa pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava presodilo, da je tudi ta pravilna.

Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnika s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).