Jedro

Obdolženec je utemeljeno osumljen poskusa umora. S kaznivimi dejanji te vrste se v kar največji meri ogroža varnost ljudi oziroma njihovo življenje in zato pri takšnih kaznivih dejanjih zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivih dejanj kot v primerih, ko varnost ljudi ni tako hudo ogrožena.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. E.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici je s sklepom z dne 29.08.2002 odredil zoper obd. E.M. pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Senat istega sodišča je s sklepom z dne 31.08.2002 zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik I.R. iz S., je dne 13.09.2002 priporočeno po pošti vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 420. členu ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi izpodbijano odločbo oziroma podrejeno, da spremeni izpodbijani sklep tako, da zoper obdolženega odredi hišni pripor.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Kršitve zakona, ki jih uveljavlja obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane. V kolikor izpodbija zaključke sodišča o obstoju naklepa v smeri storitve kaznivega dejanja umora, s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in teh okoliščin z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Ostale kršitve zakona prav tako niso podane, saj je sodišče obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pravilno ugotovilo in obrazložilo vse tiste okoliščine, ki so pomembne za presojo o tem, ali je podan sum, da bi obdolženec lahko kaznivo dejanje ponovil. Glede na težo kaznivega dejanja je sodišče pravilno odredilo pripor in ni pogojev za odreditev hišnega pripora kot milejšega ukrepa.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve za varstvo zakonitosti zbrani dokazi ne kažejo na sprejemljivo verjetnost, da naj bi obdolženec poskušal storiti kaznivo dejanje umora. Med prikazovanjem okoliščin, povezanih z dolgom L.F. ter z očitkom, da sodišče v zvezi z ugotavljanjem utemeljenega suma ni upoštevalo in vsebinsko ocenilo vseh odločilnih dejstev in z opozarjanjem na zmoten zaključek glede okoliščine, da je obdolženec prišel v N.G., čeprav je vedel, da ga L.F. zasleduje, zahteva napada presojo utemeljenega suma, ki jo vsebuje izpodbijani pravnomočni sklep.

Preiskovalni sodnik je zaključek o obstoju utemeljenega suma oprl na kazensko ovadbo in njej priložene dokaze. Upošteval je, da sta bila na kraju dejanja, kjer se je nahajal obdolženec, najdena dva tulca izstreljenih nabojev 9 mm ter zaključil, da najdena izstreljena tulca pripadata pištoli, ki je bila v kritičnem času v obdolženčevi posesti. Prav tako je ocenil kot nesprejemljiv prikaz soobd. E.M., da je obdolženec streljal v zrak. Izvenobravnavni senat je ob preizkusu sklepa preiskovalnega sodnika, izpodbijanega z zagovornikovo pritožbo, presodil, da zbrani podatki in dokazi dajejo zanesljivo podlago za zaključek, da je podan utemeljen sum ter svojo odločitev tudi utemeljil. Glede na navedeno zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, temelji na konkretnih in ocenjenih dokazih ter podatkih. S tem ko zahteva za varstvo zakonitosti opozarja na pomanjkljivo in zmotno oceno dejstev, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ko zahteva napada ugotovitev o obstoju utemeljenega suma, očita sodišču (izvenobravnavnemu senatu), da se ni izjasnilo o odločilnih zatrjevanih dejstvih v pritožbi. Pri tem ne pojasni določno, katera v pritožbi prikazana odločilna dejstva v obrazložitvi sklepa izvenobravnavnega senata niso ocenjena in v zvezi z njimi ni zavzeto stališče. Če vložnik zahteve s takšno navedbo meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, je treba ugotoviti, da te kršitve ob takšnem nekonkretiziranem očitku ni mogoče preizkusiti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se namreč Vrhovno sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP).

Bistvo navedb, s katerimi zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija zaključek napadenega pravnomočnega sklepa o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, je v trditvi, da sodišče ni realno presodilo in utemeljilo subjektivnih okoliščin, ki bi bile podane pri obdolžencu, in prav tako ne objektivnih okoliščin. Pri tem se vložnik zahteve za varstvo zakonitosti z njenim povzemanjem sklicuje na določbo 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP ter na določbe 20. člena Ustave Republike Slovenije.

Pogoje za odreditev pripora vsebujejo določbe 201. člena ZKP, postopanje preiskovalnega sodnika in vsebino sklepa, s katerim se odredi pripor, pa določbe 202. člena ZKP. V obravnavani zadevi je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kot temeljni pogoj za odreditev pripora ugotovljen utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Zanesljivo pa je tudi ugotovljeno, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Za obstoj tega pripornega razloga morata biti izkazani vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave, na podlagi katerih je mogoče z gotovostjo sklepati, da je podana realna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Iz obrazložitve pravnomočnega sklepa je razvidno, da pri ugotavljanju obstoja navedenega pripornega razloga sodišče dejansko izhaja iz teže kaznivega dejanja, katerega storitve je obdolženec utemeljeno osumljen ter načina njegove storitve. Upošteva namreč obdolženčevo ravnanje, ko se je z nabavljeno pištolo in v spremstvu še dveh oseb vrnil v N.G. zaradi izterjave denarja, katerega naj bi mu dolgoval L.F.. Prav tako ugotavlja, da je obdolženec pokazal vztrajnost in odločenost, da za vsako ceno doseže zasledovani cilj. S tem pa izpodbijani sklep presoja tudi obdolženčeve osebne lastnosti. Na podlagi tako ugotovljenih okoliščin sodišče razumno sklepa, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti ponovil kaznivo dejanje. Glede na to ni mogoče sprejeti razlogov, s katerimi zahteva za varstvo zakonitosti nakazuje, da v obravnavani zadevi ni konkretno ugotovljen utemeljen sum, da je obdolženec že storil določeno kaznivo dejanje in da zato ni podlage za sklepanje, da je pri njem podana nevarnost ponovitve kaznivega dejanja.

Sodišče je v zvezi z obstojem navedenega pripornega razloga opravilo tudi presojo neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi, kot v skladu s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije zahteva tudi določba 2. odstavka 202. člena ZKP. Pravnomočni sklep v razlogih navaja okoliščine, da je obdolženec uporabil za storitev očitanega kaznivega dejanja pištolo, ki je namenjena ubijanju, to je odvzemu življenja kot največje človekove varovane vrednote in da je izkazal vztrajnost, da na vsak način pride do svojega denarja. Na podlagi teh okoliščin, ki posredno opozarjajo na vrsto in težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, sodišče utemeljeno sklepa, da je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna za varnost ljudi in da je podano sorazmerje med njihovo pravico do varnosti ter priporom kot posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Ob tem je treba poudariti, da je obdolženec utemeljeno osumljen kaznivega dejanja poskusa umora. S kaznivimi dejanji te vrste se v kar največji meri ogroža varnost ljudi oziroma njihovo življenje in zato pri takšnih kaznivih dejanjih zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivih dejanj kot v primerih, ko varnost ljudi ni tako hudo ogrožena. Zato je tudi s tega vidika presoja sodišča, da je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna in da pripora ni mogoče nadomestiti z drugim milejšim ukrepom, pravilna. Ko zahteva napada takšno presojo sodišča ter se zavzema za izrek milejših ukrepov in sicer prepovedi približanja določenemu kraju ali osebi ali hišnega pripora, se sklicuje na dejanske okoliščine, ki zadevajo kraj obdolženčevega bivališča in posledice, ki naj bi jih na njem pustili pretekli dogodki ter na njegov občutek ogroženosti. Vse to pa pomeni z zahtevo za varstvo zakonitosti nedovoljeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V povzetku obrazložitve zahteva trdi, da sodišče v razlogih izpodbijane odločbe ni odgovorilo na vse očitke obrambe, niti ni odločitve v zadovoljivi meri obrazložilo oziroma je obrazložitev v nasprotju z odločilnimi dejstvi. Pri tem ocenjuje, da izpodbijanega sklepa v posameznih delih ni mogoče preizkusiti in da je sodišče s takšnim postopanjem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, določene v 1. odstavku 371. člena ZKP, pri čemer ima očitno v mislih kršitev 11. točke navedene določbe. Ko uveljavlja to kršitev, pa ostaja na ravni splošnih izvajanj, saj ne pojasni določno, na katere pritožbene navedbe, ki zadevajo s pravnomočnim sklepom sprejeto odločitev, pritožbeni senat ni odgovoril, prav tako ne, o katerih odločilnih dejstvih sodišče ni navedlo razlogov in v čem je glede teh dejstev nasprotje med razlogi in doslej izvedenimi dokazi. Zato takšne navedbe ne dajejo podlage za preizkus uveljavljanega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. E.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).